VSL Sklep II Cp 914/2020

Jedro

Tožeča stranka je z obsežnim tožbenim zahtevkom vtoževala odpravo napak. Uspela je z večinskim delom tožbenega zahtevka, ki je obsegal 53 točk, in sicer z 38 točkami, kar predstavlja 71,7 % uspeh, ki ga je ob spremembi stroškovne odločitve upoštevalo pritožbeno sodišče. Neutemeljeno pa se tožeča stranka zavzema za princip obračuna stroškov, po katerem naj se ovrednotijo obračunajo stroški za vsako posamezno točko tožbenega zahtevka. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo in znaša vrednost predmeta seštevek zneskov. Od vrednosti predmeta se nato odmerjajo stroški.

Prvostopenjsko sodišče je priznalo stroške drugi toženi stranki po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom zoper drugo toženo stranko v celoti propadla, zato je dolžna povrniti njene pravdne stroške. Enako velja glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Citirano določilo ne določa, da bi morala povrniti stroške stranskemu intervenientu stranka, ki se ji je pridružil, kar predlaga tožeča v pritožbi.

Ker posebna pritožba zoper sklep o podaljšanju roka za opravo del ni predvidena (110. člen ZPP), prvostopenjsko sodišče ne more stranki priznati stroškov za sestavo pritožbe zoper tak sklep (155. člen ZPP).

Odločitev o dvomesečnem roku za odpravo napak je bila sprejeta pred letom in pol. Prvostopenjsko sodišče je že med postopkom prvi toženi stranki rok za odpravo napak dvakrat podaljšalo. Prva tožena stranka je imela tako po oceni pritožbenega sodišča dejansko že dovolj časa za izpolnitev svoje obveznosti. Poleg tega pa so roki, določeni za odpravo napak, že potekli in niso (več) podaljšljivi.

Večina sklepov o začasni odredbi je omejena s potekom določenega časa po nastopu pravnomočnosti, oziroma je njihova veljavnost pogojena z nastopom izvršljivosti. Če po določilu 267. člena ZIZ začasne odredbe po tem, ko so podani pogoji za izvršbo, ni več mogoče izdati, je mogoče sklepati, da tak ukrep po tej časovni točki tudi ne more več veljati. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in odločilo, da se postopek zavarovanja po začasni odredbi s 23. 4. 2009 ustavi in opravljena dejanja razveljavijo. Začasna odredba s 23. 4. 2009 je namreč predstavljala začasno rešitev in takrat primeren način začasne ureditve stanja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in prve tožene stranke zoper sklep P 1656/2017-II-594 s 4. 11. 2019 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in v III. točki spremeni tako, da se v I. točki znesek „116.805,54 EUR“ nadomesti z zneskom „139.036,91 EUR“, v III. točki pa se znesek „1.777,30 EUR“ nadomesti z zneskom „1.257,43 EUR.“

V ostalem se pritožbi zavrneta in se prvostopenjski sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba prve tožene stranke zoper sklep P 1656/2017-II-596 s 25. 11. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep P 1656/2017-II-611 s 17. 1 . 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sklep P 1656/2017-II-612 s 17. 1. 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom s 4. 11. 2019 (red. št. 594) odločilo o stroških postopka. Prvi toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 116.805,54 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti drugi toženi stranki 34.703,24 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je prav tako naložilo, da je dolžna povrniti stranskemu intervenientu 1.777,30 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

S sklepom s 25. 11. 2019 (red. št. 596) je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prve tožene stranke za podaljšanje roka za izvedbo naloženih del.

S sklepom s 17. 1. 2020 (red. št. 611) je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo s 23. 4. 2009 in opravljena dejanja zavarovanja razveljavilo.

S sklepom s 17. 1. 2020 (red. št. 612) je prvostopenjsko sodišče odločilo, da znašajo stroški del na sistemu aktivne požarne zaščite, ki jih je dolžna plačati prva tožena stranka tožeči, 68.831,40 EUR in se po pravnomočnosti sklepa izplačajo iz predujma, ki ga je založila prva tožena stranka (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožeče stranke za izdajo sklepa, s katerim se priznajo stroški v dodatnem znesku nad 68.831,40 EUR in predlog, da se zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 97.856,33 EUR dovoli izvršbo z novim izvršilnim sredstvom (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke, da sodišče zaradi izterjave preostalega dela predujma dovoli izvršbo z novim izvršilnim sredstvom (III. točka izreka). Ustavilo je postopek zavarovanja z začasno odredbo s 15. 5. 2014, 15. 9. 2015 ter 24. 4. 2018 in opravljena dejanja zavarovanja razveljavilo (IV. točka izreka).

Zoper sklep s 4. 11. 2019 (red. št. 594) se pritožujeta tožeča in prva tožena stranka, zoper sklep s 25. 11. 2019 (red. št. 596) se pritožuje prva tožena stranka, zoper sklepa s 17. 1. 2020 (red. št. 611 in 612) pa se pritožuje tožeča stranka.

O pritožbah zoper sklep s 4. 11. 2019 (red. št. 594)

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odmerilo stroške pravdnih strank. Prvi toženi stranki je naložilo, naj povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 116.805,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne drugi toženi stranki pravdne stroške v višini 34.703,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v višini 1.777,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep očita, da sodišče ni pravilno ovrednotilo deleža uspeha pravdnih strank. Primerjava števila točk tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, kaže na to, da je tožeča stranka uspela z 38 točkami, 15 točk zahtevka pa je bilo zavrnjenih. To pomeni, da je bil uspeh tožeče stranke najmanj 71,7 %. Točke so bile ovrednotene na 598.800 EUR. Ocena vrednosti točk tožbenega zahtevka, v katerih so tožniki uspeli, znaša skupaj 2,714.200 EUR. Delež uspeha po vrednosti točk znaša 81,93 %. Ker ima vsaka točka tožbenega zahtevka samostojno procesno naravo, bi moralo sodišče pri vsakem zahtevku posebej opredeliti, ali so tožeče stranke uspele ali ne in odločiti skladno s tem. Do zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko ni prišlo, ker bi bil tožbeni zahtevek vsebinsko neutemeljen. Če ne bi prišlo pri drugi toženi stranki do stečajnega postopka, bi tožeča stranka z zahtevkom zoper njo uspela. Odločitev sodišča pomeni, da je druga tožena stranka nagrajena s povrnitvijo stroškov, ker je šla v stečaj. Sodišče je tudi odločalo le o pravici stranskega intervenienta do povračila stroškov, ne pa tudi o njegovi obveznosti. Stroški stranskega intervenienta ne morejo bremeniti nasprotne stranke, ampak le stranko, ki se ji je pridružil.

4. Prva tožena stranka v pritožbi, v kateri uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, očita, da je sodišče tožeči stranki priznalo zastopanje več strank in sprejelo odločitev o 200 % povečanju, česar ni obrazložilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo, pri čemer ni obrazložilo, zakaj so ti stroški potrebni v postopku. Sam odgovor na pritožbo ne pomeni, da je stranka upravičena do povrnitve teh stroškov. Izpodbijani sklep je glede tega neobrazložen in arbitraren ter je prav tako obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je priznalo dvojno nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer za dopolnitev predloga z 20. 5. 2000 ter dopolnitev s 30. 11. 2010. Odločitev glede tega je v celoti neobrazložena. Prav tako je neutemeljeno priznalo stroške za ugovor zoper plačilni nalog s 23. 7. 2015 v višini 7500 točk. Neutemeljeno je priznana nagrada za predlog za izrek denarne kazni s 14. 4. 2010 ter za vlogo s 14. 5. 2010 obakrat v višini 4500 točk. Prav tako je neutemeljeno priznana nagrada za predlog za razveljavitev sklepa in pritožbo s 3. 9. 2010 in 17. 11. 2010.

5. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo tožeče stranke odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da znaša uspeh tožeče stranke v postopku zoper prvo toženo stranko 60 % (ugodilo je 38 točkam tožbenega zahtevka), zoper drugotoženo stranko pa je bil zahtevek zavrnjen (prim. 3. točko obrazložitve). Pri odmeri stroškov je nato upoštevalo tak delež uspeha strank. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovljen delež uspeha in utemeljeno navaja, da je njen delež uspeha višji, saj je uspela z 38 točkami tožbenega zahtevka, ki je obsegal 53 točk, zavrnjenih pa je bilo (le) 15 točk. Delež uspeha je zato 71,7 % in ne 60 %.

8. Tožeča stranka je z obsežnim tožbenim zahtevkom vtoževala odpravo napak. Uspela je z večinskim delom tožbenega zahtevka, ki je obsegal 53 točk, in sicer z 38 točkami, kar predstavlja 71,7 % uspeh, ki ga je ob spremembi stroškovne odločitve upoštevalo pritožbeno sodišče. Neutemeljeno pa se tožeča stranka zavzema za princip obračuna stroškov, po katerem naj se ovrednotijo obračunajo stroški za vsako posamezno točko tožbenega zahtevka. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo in znaša vrednost predmeta seštevek zneskov. Od vrednosti predmeta se nato odmerjajo stroški.

9. Pritožbeno stališče, da sodišče ne smelo priznati stroškov drugi toženi stranki, ker je šla v stečaj in je bila zato nagrajena s pravdnimi stroški, ni pravilno. Prvostopenjsko sodišče je priznalo stroške drugi toženi stranki po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom zoper drugo toženo stranko v celoti propadla, zato je dolžna povrniti njene pravdne stroške. Enako velja glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Citirano določilo ne določa, da bi morala povrniti stroške stranskemu intervenientu stranka, ki se ji je pridružil, kar predlaga tožeča v pritožbi.

10. Prva tožena stranka izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita arbitrarnost in neobrazloženost. Izpodbijani stroškovni sklep je dovolj obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Odločitev o 200 % povečanju nagrade je pravilna, saj pooblaščenec tožeče stranke zastopa več kot 300 strank, podlago za tako odločitev pa omogoča že zastopanje več kot 30 strank (prim. 4. točko obrazložitve). Ker je prvostopenjsko sodišče priznalo tožeči stranki stroške za sestavo odgovorov na pritožbo, to pomeni, da jih je ocenilo za potrebne (155. člen ZPP

11. Pač pa pritožba prve tožene stranke utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je tožeči stranki priznalo nagrado za (isti) predlog za izdajo začasne odredbe dvakrat, in sicer najprej nagrado za predlog, nato pa (še) nagrado za dopolnitev predloga z 20. 5. 2010, kot tudi nagrado za dopolnitev predloga s 30. 11. 2011. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla sredstva zavarovanja, kar je popravila z dopolnitvijo predloga. Z dopolnitvijo s 30. 11. 2010 pa je tožeča stranka predlagala založitev stroškov za izvedbo dejanj. Tožeča stranka je tako v obeh primerih svoj predlog za izdajo začasne odredbe (le) dopolnila, zaradi česar ni upravičena do dvojne nagrade (za vsak predlog). Stroški v višini 3000 točk za dopolnitev predloga v obeh primerih so bili tako priznani neutemeljeno.

12. Prav tako so bile tožeči stranki neutemeljeno priznani stroški za ugovor zoper plačilni nalog s 23. 7. 2015 v višini 7500 točk. Tožeča stranka je bila primorana vložiti ugovor (zaradi napačne odmere sodne takse) zaradi napake, ki jo je pri svojem delu zagrešilo Okrožno sodišče v Ljubljani. Po določilu 156. člena ZPP mora stranka, ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. V obravnavanem primeru je zmotno ravnanje sodišča potrebno obravnavati kot naključje, ki se je primerilo tožeči stranki, v posledici česar tožeča stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka (primerjaj sklepe VSL I Cpg 1353/2010, I Cpg 1353/2010, II Ip 2931/2016).

13. Sodišče prve stopnje je prav tako neutemeljeno priznalo tožeči stranki stroške predlogov za razveljavitev sklepa in pritožbe s 3. 9. 2010 in 17. 11. 2010 obakrat v višini 3000 točk. V obeh primerih je prvostopenjsko sodišče s sklepom, zoper katerega posebna pritožba ni predvidena, podaljšalo rok za opravo del. Ker posebna pritožba zoper sklep ni predvidena (110. člen ZPP) prvostopenjsko sodišče ne more stranki priznati stroškov za sestavo pritožbe zoper tak sklep (155. člen ZPP).

14. Na podlagi delnega pritožbenega uspeha tožeče in prve tožene stranke je napravilo pritožbeno sodišče nov obračun pravdnih stroškov. Delež uspeha tožeče stranke tako znaša 71,7 %, delež uspeha prve tožene pa 28,3 %. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki napačno (preveč) priznalo¹ 19.500 točk. Navedeno je vplivalo tudi na izračun materialnih stroškov ter stroškov DDV, kar vse je upoštevalo pritožbeno sodišče in napravilo nov obračun², po katerem znašajo pravdni stroški tožeče stranke 213.722,42 EUR, upoštevaje 71,7 % delež pa 153.238,97 EUR. Ob upoštevanju 28,3 % uspeha prve tožene stranke znašajo njeni stroški 14.202,06 EUR, po pobotanju stroškov pa je dolžna prva tožena stranka povrniti tožeči stranki 139.036,91 EUR. Ob upoštevanju spremenjenega deleža uspeha je dolžna tožeča stranka povrniti stranskemu intervenientu 1.257,43 EUR.

15. Pravna podlaga za delno ugoditev pritožbam in spremembo izpodbijanega sklepa v I. in v III. točki izreka je v 3. točki 365. člena ZPP, za zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega, a nespremenjenega dela sklepa pa v 1. točki 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper sklep s 25. 11. 2019 (red. št. 596)

16. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve tožene stranke za podaljšanje roka za izvedbo naloženih del, določenega v sodbi s 24. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča z 19. 6. 2019 in 11. 9. 2019.

17. Zoper sklep se pritožuje prva tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da paricijski rok, ni zakonski rok, ampak sodni rok in ga je mogoče podaljšati. Sklicuje se na zadevo II Cp 1035/2017, ki se sicer nanaša na taksno obveznost, vendar iz nje izhaja, da je mogoče rok podaljšati s predlogom za podaljšanje, ki je podan znotraj roka, določenega s plačilnim nalogom.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo s 24. 4. 2018 prvi toženi stranki naložilo odpravo napak v roku 15 dni pod izvršbo. Pritožbeno sodišče je določeni 15 dnevni rok na pritožbo prve tožene stranke spremenilo in določilo 60 dnevni rok za odpravo napak. Oprlo se je na določilo drugega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanjskih in enostanovanjskih stavb (ZVKSES), ki ureja jamčevanje za napake in določa kot najdaljši rok za odpravo napak dvomesečni rok.

20. Odločitev o dvomesečnem roku za odpravo napak je bila sprejeta pred letom in pol. Prvostopenjsko sodišče je že med postopkom prvi toženi stranki rok za odpravo napak dvakrat podaljšalo. Prva tožena stranka je imela tako po oceni pritožbenega sodišča dejansko že dovolj časa za izpolnitev svoje obveznosti. Poleg tega pa so roki, določeni za odpravo napak, že potekli in niso (več) podaljšljivi.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep s 17. 1. 2020 (red. št. 611)

22. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom s 17. 1. 2020 ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo s 23. 4. 2009 in opravljena dejanja zavarovanja razveljavilo.

23. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno tolmačilo določbo 267. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter ni upoštevalo namena začasne odredbe, ampak je izhajalo le iz dejstva izvršljivosti obveznosti tožene stranke. Pomemben je način odprave napak. Sodišče tudi ni ugotavljalo okoliščin za ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj iz drugega odstavka 278. člena ZIZ.

24. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

25. Pritožba ni utemeljena.

26. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 267. člena ZIZ³, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.

27. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je postala prvostopenjska sodba s 24. 4. 2018 (po kateri je dolžna prva tožena stranka odpraviti ugotovljene napake v 60-tih dneh, pod pretnjo izvršbe) pravnomočna 11. 9. 2019, izvršljiva pa 2. 12. 2019, saj se je 60-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iztekel 1. 12. 2019.

28. Večina sklepov o začasni odredbi je omejena s potekom določenega časa po nastopu pravnomočnosti, oziroma je njihova veljavnost pogojena z nastopom izvršljivosti. Če po določilu 267. člena ZIZ začasne odredbe po tem, ko so podani pogoji za izvršbo, ni več mogoče izdati, je mogoče sklepati, da tak ukrep po tej časovni točki tudi ne more več veljati⁴. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in odločilo, da se postopek zavarovanja po začasni odredbi s 23. 4. 2009 ustavi in opravljena dejanja razveljavijo. Začasna odredba s 23. 4. 2009 je namreč predstavljala začasno rešitev in takrat primeren način⁵ začasne ureditve stanja.

29. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep s 17. januarja 2020 (red. št. 612)

30. Sodišče prve stopnje je s sklepom s 17. 1. 2020 odločilo, da znašajo stroški del na sistemu aktivne požarne zaščite v skladu s sklepi o začasnih odredbah s 15. 5. 2014, 15. 9. 2015 in 24. 4. 2018 68.831,40 EUR ter se po pravnomočnosti sklepa izplačajo iz predujma, ki ga je založila prva tožena stranka (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožeče stranke za priznanje stroškov v znesku nad 68.831,40 EUR in predlog, da se zaradi izterjave denarne terjatve tožeče stranke v znesku 97.856,33 EUR dovoli izvršba z novim izvršilnim sredstvom (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se zaradi izterjave preostalega dela predujma v znesku 188.698,92 EUR dovoli izvršba z novim izvršilnim sredstvom (III. točka izreka). Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami s 15. 9. 2015 in 24. 4. 2018 je ustavilo in opravljena dejanja zavarovanja razveljavilo (IV. točka izreka).

31. Zoper II, III in IV. točko izreka se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče naložilo prvi toženi stranki odpravo napak na sistemu aktivne požarne zaščite, česar prva tožena stranka ni izvedla, zato je tožeča stranka za izvedbo angažirala izvajalce, kar je plačala v znesku 97.856,33 EUR. Sodišče tožečim strankam ne more očitati neizvršljivosti začasne odredbe. Začasna odredba ima naravo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da se zahteva, da je obveznost po začasni odredbi tudi izvršljiva. Tožeča stranka je predlog dopolnila. Če predlog tudi po dopolnitvi ne bi bil ustrezen, bi moralo sodišče tožečo pozvati na dopolnitev, oz. predlog zavreči. Ker sodišče tako ni postopalo, to pomeni, da je začasna odredba izvršljiva s pomočjo instituta nadomestnega dejanja. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala tožeča stranka nedenarni zahtevek za odpravo napak spremeniti v denarni zahtevek. Takšna sprememba zahtevka dejansko ni možna, saj bi to pomenilo uveljavljanje drugega zahtevka iz naslova odprave napak. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja zakonskih zamudnih obresti od nastalih stroškov izvedbe nadomestnih dejanj od 26. 7. 2017 dalje. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka uporabila institut nadomestnega dejanja, ki kot izvršilno sredstvo daje pooblastilo upniku, da dejanje, ki je naloženo dolžniku, na stroške dolžnika izvede sama ali ga zaupa drugi osebi. Že to je predstavljalo zadostno sredstvo izvršbe, zato sodišče ni imelo razloga, da priglašene stroške zavrne. Pa tudi, če bi bil predlog tožečih strank in začasna odredba res nepopolna, sodišče predloga za izterjavo po tem, ko so tožeče stranke predlagale dodatno izvršilno sredstvo, ne bi smelo zavrniti. Sodišče tudi ne bi smelo ustaviti postopka zavarovanja in razveljaviti opravljenih dejanj zavarovanja. Kot je zapisalo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1155/2019, začasna odredba v nekaterih primerih ne preneha s pravnomočnostjo sodbe, ampak le, če dolžnik dokaže, da je sodbo izvršil. Sodišče bi moralo upoštevati namen konkretne začasne odredbe, ki ni bil v tem, da se zagotovi izvršitev zahtevkov v tožbi, ampak v tem, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, ampak je izhajalo le iz dejstva izvršljivosti obveznosti prvotožene stranke.

32. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

33. Pritožba ni utemeljena.

34. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom s 15. 5. 2014 naložilo prvi toženi stranki izvedbo del na sistemu aktivne požarne zaščite. S sklepi s 15. 9. 2015 in 24. 4. 2018 pa je odločilo, da v primeru, če prva tožena stranka obveznosti ne bo izpolnila v določenem roku, pooblasti tožečo stranko, da na stroške prve tožene stranke zaupa izvedbo dejanj drugi osebi (s tem je določilo sredstvo izvršbe). Gre za nadomestno izvršbo, ki jo ureja 255. člen ZIZ. V letu 2016 so se opravila dela na sistemu aktivne požarne zaščite in je bil del začasne odredbe izvršen.⁶ Tožena stranka bi morala zato prilagoditi svoj zahtevek in navedbe, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. S sklepi o začasnih odredbah je sodišče prvi toženi stranki naložilo založitev predujma v znesku 188.698,92 EUR za stroške izvedbe dejanj, vendar v sklepu ni določilo sredstva izvršbe. Pravilno je zato štelo, da obveznost prve tožene stranke za založitev tega zneska ni izvršljiva. Ker za izterjavo predujma ni bilo določeno (nobeno) sredstvo izvršbe, tudi ni mogoče določiti drugega oziroma dodatnega sredstva izvršbe.

35. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje (239. člen ZIZ). Predlog za začasno odredbo mora med ostalim vsebovati tudi sredstvo izvršbe (40. člen ZIZ). Po 268. členu ZIZ pa ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Brez sredstva izvršbe sklep o začasni odredbi nima učinka sklepa o izvršbi, ampak učinkuje (le) kot odločba, ki je sicer izvršilni naslov, vendar je potreben še (dodaten) izvršilni postopek za prisilno izvršitev. Brez določenega izvršilnega sredstva torej zahtevki niso izvršljivi.

36. Prva tožena stranka je priznala strošek sanacije sistema aktivne požarne zaščite v višini 68.831,41 EUR, v ostalem ga je ocenila za pretiranega. Ker pa je del začasne odredbe neizvršljiv in ker je neizvršljiva dolžnost prve tožene za založitev predujma, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da znašajo stroški del na sistemu aktivne požarne zaščite, ki jih je dolžna plačati prva tožena stranka ter se izplačajo iz predujma, ki ga je založila prva tožena stranka, 68.831,40 EUR. Tožeča stranka lahko predlaga izdajo sklepa o izvršbi in doseže prisilno izterjavo, zaradi česar začasna odredba ni (več) potrebna.

37. Po določilu 267. člena ZIZ je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. Če po tem, ko so podani pogoji za izvršbo, ni več mogoče izdati začasne odredbe, potem tudi ni razlogov, da bi začasna odredba (še naprej) veljala.

38. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

39. Tožeča in prva tožena stranka sta uspeli v (manjšem) delu (le) s pritožbama zoper stroškovni sklep, v ostalem so bile pritožbe zavrnjene, prva in druga tožena stranka pa z odgovori na pritožbe nista prispevali k rešitvi zadeve, zato krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ 3000 točk za dopolnitev predloga za začasno odredbo z 20. 5. 2010, 3000 točk za dopolnitev predloga s 30. 12. 2010, 3000 točk za predlog za razveljavitev sklepa s 3. 9. 2010 in 3000 točk za predlog za razveljavitev sklepa s 17. 11. 2010 ter 7500 točk za ugovor zoper plačilni nalog.
² - 288.600 točk - 19.500 točk = 269.100 točk- 269.100 točk x 0,6 EUR = 161,460 EUR- 161.460 EUR + 12 EUR (1%) + 1614,6 (1% nad 1000 točk) = 163.086,6 EUR - 22 % = 35.879- 163.086,6 EUR + 35.879 EUR = 198,965,60 EUR - 14.756,82 EUR (stroški izvedenin in sodnih taks)- 198.965,60 EUR + 14.756,82 EUR = 213.722,42 EUR
³ in ne na drugi odstavek 278. člena ZIZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi
⁴ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 158.
⁵ Če tožeči stranki ne odgovarja izrek odločitve, bi morala predlagati spremembo zahtevka.
⁶ Nedenarna terjatev tožečih strank za opravo del na sistemu aktivne požarne zaščite se je tako spremenila v denarno terjatev na plačilo stroškov, kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in obrazložilo v razlogih sklepa.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1069/2009
• UPRS Sodba II U 131/2018-11
• VSRS sklep II DoR 271/2015