VSL Sklep I Cp 645/2021

Jedro

Na predpostavkah iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 44/2020 je sodišče prve stopnje utemeljevalo (dodatne) razloge, zaradi katerih sta nepremičnini pripadajoče zemljišče k stavbi, ker sta namenjeni izključno le rabi stavbe predlagateljev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo preteklo rabo, funkcionalno povezanost nepremičnin s stavbo ter identiteto umeščenosti stavbe z atrijem v prostor v primerjavi z drugimi enakimi oz. podobnimi objekti z atriji v naselju (prostoru). Očitno je, da se je prostor znotraj naselja po izdelavi prostorskih aktov spremenil tako po obliki, kot po namenski rabi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 1997 (stavba na naslovu Ulica 1), ki leži za zemljiških parcelah z ID znakom: 0041 in z ID znakom 0007, ki sta v zemljiški knjigi vpisani kot last predlagateljev, vsakega do deleža ½, zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0102 in zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0048 (I), da sta zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0102 in zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0048¹ last predlagateljev vsakega do deleža ½, da se na nepremičninah po uradni dolžnosti odredi vpis solastninske pravice predlagateljev v zemljiško knjigo vsakega do ½ v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (II), zavrnilo pa je predlog predlagateljev, da se ugotovi, da so pripadajoča zemljišča k stavbi tudi zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0103, zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0047 in zemljiškoknjižno parcelo z ID znakom 0049, zato je odredilo, da se v tem obsegu izbriše zaznamba tega postopka v zemljiški knjigi (III).

Pritožbeni razlogi

2. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se predlog v celoti zavrne oziroma podrejeno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V prostorskem aktu je določeno, da sta nepremičnini namenjeni otroškemu igrišču. Otroško igrišče ni bilo narejeno, zato je sedanje stanje v prostoru drugačno. Kjer naj bi bilo otroško igrišče, sta dva atrija, ki pripadata dvema hišama na naslovu Ulica 1 in 2.

4. Sodišče prve stopnje je kljub ugovorom nasprotne udeleženke, da nepremičnini nista bili namenjeni za individualno redno rabo stavbe, kot je ugotovila tudi izvedenka, odločilo, da sta nepremičnini pripadajoče zemljišče k stavbi. Izvedenka je v mnenju pojasnila, da sta nepremičnini pripadajoče zemljišče, če bo sodišče ugotovilo, da sta nepremičnini znotraj atrija od izgradnje hiše. Sodišče ni ugotavljalo, ali je ta predpostavka izpolnjena, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Nasprotna udeleženka je v postopku zatrjevala, da se je stanje na nepremičninah oziroma atrija od izgradnje stavbe spreminjalo, tako kot sta to želela in hotela predlagatelja.

6. Predlagatelja sta na ogledu z izvedenko pojasnila, kako sta uredila atrij oziroma zelenico in s tem potrdila, da nepremičnini ob izgradnji stavbe nista bili urejeni enako kot danes.

7. Sodišče se ni opredelilo do trditev nasprotne udeleženke, da se je stanje na zemljišču od izgradnje stavbe dalje spreminjalo. Tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da teh sprememb ni bilo.

8. Pretekla redna raba in uporaba nepremičnin ne zadošča za ugotovitev, da sta nepremičnini pripadajoče zemljišče.

9. Sodišče je ugotovilo pripadajoče zemljišče le na podlagi 2. in 3. tč. prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1).

Odgovor na pritožbo

10. Predlagatelja v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Odločitev o pritožbi

11. Pritožba ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe drugega odstavka 350. ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter 3. členom ZVEtL-1. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

13. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, ne pa tudi obratno, če je glavni dokaz uspel. V tem primeru bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi. Sodišče torej lahko dokaz zavrne, če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ker je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali če je prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Prav v tem korenini neutemeljenost pritožbenih navedb, s katerimi nasprotna udeleženka graja izbor sredstev dokazovanja pri ugotavljanju resničnosti trditev in opustitev argumentacije sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem spornega dejstva, ali sta (bili) nepremičnini znotraj atrija od izgradnje hiše dalje.

14. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov in je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstva se dokazujejo s petimi dokaznimi sredstvi, ki jih pozna ZPP (ogled, listine, izvedenci, zaslišanje prič in zaslišanje strank). Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerim koli od njih. Nasprotna udeleženka, kot to izhaja iz njenih navedb in vlog, ni predlagala zaslišanja predlagateljev ali prič in s tema dokaznima sredstvoma ni dokazovala, da nepremičnini ne predstavljata funkcionalnega zemljišča, ker se je obseg atrija od izgradnje hiše povečal. Nasprotna udeleženka v pritožbi opredeljeno tudi ne navede, s katerimi drugimi (konkretnimi) dokazi, bi ta dejstva sodišče prve stopnje lahko ugotovilo drugače.

15. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo, da izvedba dokaza, ki sta ga predlagala predlagatelja, da se ju zasliši, ni potreben,² ker je bilo dejstvo glede enakega obsega atrija po izgradnji hiše v primerjavi z današnjim obsegom dokazano na podlagi ogleda, listin in izvedenskega mnenja, nasprotna udeleženka pa ni predlagala zaslišanje predlagateljev in/ali prič.

16. Nasprotna udeleženka razen listin ni dala drugega substanciranega dokaznega predloga. Listine so bile torej edino dokazno sredstvo, ki ga je v dokaznih predlogih predlagala nasprotna udeleženka. Te dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in jih pri odločitvi dokazno ocenilo.

17. Nasprotna udeleženka bi lahko predlagala, da se na ogledu zasliši predlagateljico, če je menila, da zadošča, da sta tak predlog za njuno zaslišanje že dala predlagatelja. Nasprotna udeleženka na ogledu ali kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala kršitve, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagateljev, kar pomeni, da ni postopala na podlagi prvega odstavka 286.b člena ZPP.³

18. Ključno pa je, da nasprotna udeleženka v pritožbi substancirano ne navede, s katerimi dokazi bi uspela dokazati drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

19. Pavšalne navedbe o izjavah predlagateljev na ogledu v prisotnosti (zgolj) izvedenke pred izdelavo izvedenskega mnenja v ničemer ne dokazujejo, da se je atrij od izgradnje dalje stavbe povečal.

Ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega atrija od izgradnje hiše

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, ali je obseg atrija enak že od izgradnje stavbe. Sodišče prve stopnje je v sklepu ugotovilo, da (prva) pogodba št. ... z dne 10. 4. 1987 med investitorjem (prodajalcem), ki je bila sklenjena s kupcema (pravnima prednikoma predlagateljev), v 2. členu določa, da gre za stanovanjski objekt, zgrajen do zaključene III. gradbene faze, vključno s fasado, zasteklitvijo, hišnimi priključki, komunalno ureditvijo in vrtno ograjo, da je bil atrij skupaj z objektom predan v posest kupcema (pravnima prednikoma predlagateljev), ki sta poleg lastninske pravice na objektu pridobila tudi pravico uporabe na atriju, da je sodišče prve stopnje na ogledu ugotovilo, da vrtna ograja, kot to določa pogodba, obstaja zgolj na južni strani objekta in ograjuje atrij, da obstaja povezanost med hišo in pešpotjo ter preostalo okolico, da je zunanja ureditev objekta z atrijem povezana in skladna s celotno okolico, kar kaže, da je današnji obseg atrija enak, kot je bil ob izgradnji stavbe. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da ni bilo zgrajeno otroško igrišče, kot je bilo to določeno v prostorskem planu, še dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo obseg atrija od izgradnje dalje enak.

Materialnopravna podlaga in (dejanski in pravni) razlogi pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča

21. Sodišče prve stopnje je v sklepu podrobno predstavilo sodno prakso, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Stična točka teh odločb je v ugotovitvi, da se je funkcionalno zemljišče vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem prometu. Predlagatelja sta pridobila lastninsko pravico na stavbi leta 2008, kar pomeni, da sta skupaj z zemljiščem stavbe prejela v uporabo oziroma sedaj v last tudi tisti del zemljišča, ki predstavlja funkcionalno zemljišče. Iz predloga ZVEtL-1 izhaja,⁴ da je treba sklep o tem, da posamezno zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče, utemeljiti iz dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža naknadno pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. Dejanski vidik pripadajočega zemljišča se v postopku za določitev pripadajočega zemljišča dokazuje v skladu s pravili iz 43. člena ZVEtL-1.⁵ Ugotovitev, da je bilo določeno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, pa glede na takratno pravno ureditev praviloma tudi pomeni, da je to zemljišče postalo last lastnika stavbe. Zato se ob dokazanem dejanskem vidiku, pravni vidik domneva, kakor to določa 44. člen ZVEtL-1.⁶ Zakonodajalec je na ta način predstavil lastne poglede na pravila postopanja sodišča prve stopnje glede ugotavljanja pripadajočega zemljišča. Iz zakonodajnega predloga še izhaja, da je bistvena razlika z dosedanjim zakonom (ZVEtL) v tem, da uporaba posameznih meril iz 43. člena ZVEtL-1 ne izključuje sočasne uporabe še kakšnega drugega merila, temveč se omogoča in priporoča sočasna uporaba vseh meril hkrati, kar omogoča pravilnejšo ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča.

22. Sodna praksa je sprejela ta izhodišča zakonodajalca.⁷ Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 44/2020 izhaja, da se je že ob uveljavitvi ZVEtL v sodni praksi postopoma izoblikovalo spoznanje, da je treba pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini, dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabo na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Poleg tega je ob reševanju sporov postalo očitno, da ni mogoče vztrajati pri prvotnem izhodišču, da so pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča najpomembnejši pravni akti iz časa gradnje, ampak je treba upoštevati tudi druga merila (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki pokažejo, ali se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečalo, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo).⁸

23. Prav na teh predpostavkah je sodišče prve stopnje utemeljevalo (dodatne) razloge, zaradi katerih sta nepremičnini pripadajoče zemljišče k stavbi, ker sta namenjeni izključno le rabi stavbe predlagateljev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo preteklo rabo, funkcionalno povezanost nepremičnin s stavbo ter identiteto umeščenosti stavbe z atrijem v prostor v primerjavi z drugimi enakimi oz. podobnimi objekti z atriji v naselju (prostoru). Očitno je, da se je prostor znotraj naselja po izdelavi prostorskih aktov spremenil tako po obliki, kot po namenski rabi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da sta nepremičnini ograjeni z leseno ograjo, znotraj katere je tudi objekt, kar predstavlja enovito zaključno celoto. Zunaj vrtne ograje se med pešpotjo soseske in vrtno ograjo nahaja dostopna pešpot do atrija ter zelena površina za živo mejo. Zunanja ureditev je povezana in skladna s celotno okolico, ki v naravi dejansko predstavlja atrij predmetne stavbe in ozek pas med peš povezovalno ulico soseske in ograjo predmetnega atrija. Izvedba elementov zunanje ureditve se torej sklada s preostalo okolico soseske. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo mnenje izvedenke, da iz urbanističnega vidika ograja oziroma živa meja na splošno pomeni emisijsko zaščito v namen intime individualnega zunanjega bivalnega prostora enostanovanjske hiše z atrijem. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da se prostorski akt glede uporabe zemljišča za otroško igrišče ni nikoli realiziral, pomembna pa tudi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se takšno stanje sklada z zunanjo ureditvijo preostale okolice, v kateri so atrijske hiše. Vse te okoliščine še dodatno potrjujejo, je sodišče nepremičnini pravilno dejansko in pravno ovrednotilo kot del pripadajočega zemljišča k stavbi.

Odločitev pritožbenega sodišča

24. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju nepremičnini.
² S tem se je po nepotrebnem izpostavilo pritožbeni graji glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
³ Ki določa: „Stranka mora kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.“
⁴ Glej predlog ZVETL-1 – EVA:2015-2030-0002 - prva obravnava.
⁵ To zakonsko določbo je sodišče prve stopnje povzelo v 5. tč. obrazložitve sklepa, zato jo pritožbeno sodišče znova ne povzema.
⁶ To zakonsko določbo je sodišče prve stopnje povzelo v 5. tč. obrazložitve sklepa, zato jo pritožbeno sodišče znova ne povzema.
⁷ Glej tudi drugačno stališče npr. VSL sodba I Cp 1354/2019.
⁸ Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 128/2018.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1461/2021
• VSRS Sklep II Ips 44/2020
• VSL Sklep I Cp 2184/2020