VSL Dopolnilni sklep II Cp 367/2021

Jedro

Pritožniki morajo v novem postopku pojasniti, na kakšen način je ZVEtL-1 posegel v njihove pridobljene pravice oziroma zakaj je nabor njihovih pravic iz ZVEtL večji, obsežnejši ali bolj učinkovit oziroma katere pravice so pridobili po ZVEtL, ki so jim bile odvzete oziroma so jim zmanjšane, če se za sporno razmerje uporabi ZVEtL-1. Ali povedano drugače. Pritožniki morajo izkazali, da so zaradi ZVEtL-1 v slabšem pravnem položaju kot pred spremembo, ko je veljal ZVEtL.

Včasih je retroaktivnost pravnih norm nujna, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastanejo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem.

V smislu korekcije zelo zoženih pravil glede načinov določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ko je bila v ospredju le (predvsem) namembnost zemljišča v času izgradnje po takratnih prostorskih in upravnih aktih, se je zaradi poenotenja pravil glede pridobitve (priznanja) pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča, ki so veljala v času družbene lastnine, sprejel nov ZVEtL-1, katerega namen je izenačiti pravne položaje, tistih lastnikom zgradb, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003, pa lastniki formalnopravno še niso pridobili pravice na pripadajočem zemljišču, s tistimi, ki so to pravico "uporabe" formalnopravno že pridobili v času družbene lastnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) razveljavi ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom III N 84/2013 z dne 18. 5. 2020 zavrnilo predlog "za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbami z naslovom A. 1, z ident. št. 0000-4618, ki je povezana z zemljiško parcelo št. 4071 k. o. X, ki se nanaša na zemljiško parcelo št. 4060/8 k. o. X in predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljiška k stavbi z naslovom A. 1, z ident. št. 0000-4618 in k stavbi z naslovom A. 2, z ident. št. 0000-4617, ki se nanaša na zemljiško parcelo št. 4060/10 k. o. X". Zoper sklep so predlagatelji in udeleženci¹ vložili pritožbo.

2. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču odstopilo v pristojno reševanje nepravdno zadevo III N 84/2013. Iz predložitvenega poročila z dne 18. 8. 2020 izhaja, da je predmet reševanja pritožba z dne 15. 6. 2020 zoper sklep III N 84/2013 z dne 18. 5. 2020.

3. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 1416/2020 z dne 1. 12. 2020 pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem udeležencev in prič, s katerimi so predlagatelji dokazovali pravno podlago, na kateri naj bi pridobili pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na nepremičnini, ki predstavlja pripadajoče zemljišče, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na pritožbene navedbe, da so predlagatelji v predlogu predlagali, da se „določi“ pripadajoče zemljišče in ne da se „ugotovi“ ter da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega predloga, je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da se pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču po Zakon o postavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki se uporablja v tem postopku na podlagi prvega odstavka 57. člena, ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj.²

4. Sodišče prve stopnje je 11. 1. 2021 prejelo predlog pritožnikov, v katerem predlagajo, da pritožbeno sodišče izda dopolnilni sklep, ker so s pritožbo z dne 15. 6. 2020 izpodbijali tudi sklep sodišča prve stopnje III N 84/2013 z dne 22. 1. 2016.

5. Pritožbeno sodišče je z dopisom z dne 12. 1. 2021 pozvalo sodišče prve stopnje, da izdela novo predložitveno poročilo, predhodno pa seznani udeležence s predlogom pritožnikov. Pritožbeno sodišče je 12. 3. 2021 prejelo od sodišča prve stopnje predložitveno poročilo, v zvezi z reševanjem pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2016.

Odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 22. 1. 2016

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 1. 2016 sklenilo, da se dovoli sprememba predloga tako, da se nepravdni postopek razširi še na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k dvema stavbama (na podlagi dopolnitve predloga z dne 9. 9. 2015), tako da je predmet tega postopka:

- ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom A. 1, z ident. št. 0000-4618, ki se nanaša na del zemljiške parcele s številko 4060/2 k. o. X,

- ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama z naslovoma A. 1 (z ident. št. 0000-4618) in A. 1 (z ident. št. 0000-4617), obe X, ki se nanaša na del zemljiške parcele s številko 4060/2 k. o. X.

Povzetek pritožbenih razlogov

7. Pritožniki so v pritožbi navajajo, da so z vlogo z dne 8. 5. 2012³ zaradi sprememb Zakona o zemljiški knjigi predlog modificirali in ga zgolj uskladili s spremenjenim sistemom zemljiške knjige. Predlagali so, da "se nepremičnina z ID znakom 0000-4060/2-0, parc. št. 4060/2, k. o. X (ID 0001) določi kot pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 0000-4618, stavba št. 4618, k. o. X (ID 0002), stoječi na nepremičnini z ID znakom 0000-4071/0-0, parc. št. 4071/0, k. o. X (ID 0003) in da se pri nepremičnini z ID znakom 0000-4060/2-0, parc. št. 4060/2, k. o. X (ID 0001), vpiše nov osnovni pravni položaj z novim ID osnovnega pravnega položaja, pri čemer je vrsta osnovnega pravnega položaja: 106 - splošni skupni del stavbe v etažni lastnini; - je delež 1/1 in je imetnik: vsakokratni lastnik nepremičnine stavbe z ID znakom 0000-4618, stavba št. 4618, k. o. X (ID 0002)." Predlagatelji so na naroku 9. 9. 2015 predlog razširili in predlagali, da „se del nepremičnine z ID znakom 0000 - 4060/2-0, ki ga zamejuje štirikotnik, ki bi nastal ob predpostavljenem podaljšanju meje parc. št. z ID znakom 0000-4072/3-0 proti severovzhodu določi kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 0000-4618 (A. 1) in k stavbi z ID znakom 0000-4617 (A. 2)." Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 1. 2016 sklenilo, da se dovoli sprememba predloga tako, da se nepravdni postopek razširi še na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k dvema stavbama na podlagi dopolnilnega predloga z dne 9. 9. 2015, tako da je predmet tega postopka: ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom A. 1, z ident. št. 0000-4618, ki se nanaša na del zemljiške parcele s številko 4060/2 k. o. X, ter ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama z naslovoma A. 1 (z ident. št. 0000-4618) in A. 2 (z ident. št. 0000-4617), obe X, ki se nanaša na del zemljiške parcele s številko 4060/2 k. o. X. Ker pritožniki niso imeli pravice do posebne pritožbe zoper sklep z dne 22. 1. 2016, izpodbijajo tudi ta sklep s pritožbo zoper končno odločbo. Postopek namreč ni tekel po pravilnem predlogu predlagateljev, ker je sodišče odločalo o predlogu, ki ga nihče ni postavil. Sodišče je odločalo na podlagi (ZVEtL-1), moralo pa bi odločati po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog predlagatelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). V obrazložitvi se sodišče prve stopnje sklicuje na predlog predlagateljev in njihovo razširitev, vendar takšnega predloga, kot ga sodišče tam citira, preprosto ni bilo. V 2. točki obrazložitve sklepa sodišče govori o delnem umiku predloga za določitev pripadajočega zemljišča, medtem ko v prvem delu iste točke ugovori o razširitvi predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Sodišče se je očitno zavedalo, da so predlagatelji dali predlog za določitev pripadajočega zemljišča, pa je vseeno sprejelo sklep, kot da bi predlagatelji podali predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je na naroku 9. 9. 2015 strankam postopka pojasnilo, da je predmet tega postopka "določitev pripadajočega zemljišča z stavbo" zato jih je vprašalo, ali predlagajo določitev skupnega pripadajočega zemljišča tudi v delu, ki se nanaša na stavbo z ID znakom 5386, predlagatelji pa so pojasnili, da predloga v tej smeri ne razširjajo. Prilagoditev predloga predlagateljev predstavlja protiustavni poseg. Gre za nepravo retroaktivnost in poseg v pričakovano pravico predlagateljev, da bo o njihovem predlogu odločeno v skladu z ZVEtL. Zdi se, da odločitev sodišča pod tč. 1 sklepa z dne 22. 1. 2016 ustreza zahtevam iz prvega odstavka 47. člena ZVEtL-1, po katerem mora predlagatelj v predlogu zahtevati ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča k stavbi in imetnika lastninske pravice na njem, toda navedena skladnost izkazuje le, da je bil sklep z dne 22. 1. 2016 sprejet brez ustrezne pravne podlage, ker se je ZVEtL-1 uveljavil šele kasneje. Sodišče ni imelo pravne podlage za sklep o dovolitvi spremembe predloga, kot da predlagatelji zahtevajo ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam. Takšen sklep je bil sprejet praeter legem, kar je nedopustno. Sodišče ni obvestilo pritožnikov o svoji nameri pred izdajo sklepa z dne 22. 1. 2016. Sodišče je predlogu predlagateljev dalo drugo vsebino od tiste, ki izhaja iz njihovega predloga. Sodišče bi moralo predlagatelje pozvati na spremembo, ne pa njihovemu predlogu dati drugačne vsebine. Sodišče je s sklepom z dne 22. 1. 2016 kršilo prvi odstavek 5. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Prvi odstavek 57. člena ZVEtL-1 in 59. člen ZVEtL-1 na način neprave retroaktivnosti posegajo v upravičena pričakovanja predlagateljev in udeležencev, da bo odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča sprejeta na podlagi določil ZVEtL. Predlagatelji so predlog vložili po ZVEtL, ker je bil predlog vložen 6. 4. 20219. V predlogu so zatrjevali zunajknjižno pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču na temelju priposestvovanja, pa tudi z argumentacijo gradnje na tujem svetu.

Odločitev o pritožbi

8. Pritožba je utemeljena.

9. Za postopke povezane s pripadajočim zemljiščem, je tako ZVEtL-1 kot ZVEtL določil, da veljajo pravila nepravdnega postopka. 21. člen ZNP določa, da mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Predlagatelj zato ni dolžan postaviti določenega zahtevka, kot se to zahteva pri vložitvi tožbe v pravdnem postopku, ko mora tožnik natančno opredeliti sodno varstvo, ki ga zahteva. V nepravdnem postopku imajo praviloma vsi udeleženci interes za ureditev obravnavanega razmerja, zato zadošča zgolj opis tega razmerja brez točno postavljenega zahtevka.

10. Na podlagi prvega odstavka 57. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo postopek po določbah ZVEtL-1, v katerem je ugotavljalo, ali so pritožniki pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču. Pritožniki v pritožbi niso navedli, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih je njihov procesno ali materialnopravni položaj drugačen (slabši), ker je sodišče prve stopnje njihov predlog obravnavalo po določbah ZVEtL-1 in ne po ZVEtL, ki je veljal v času vložitve predloga. ZVEtL-1 namreč določa bolj konkretne, jasne in za predlagatelje bolj prijazne določbe, s katerimi bi lahko pridobili upravičenja, ki izhajajo iz opisa pravnega razmerja. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 z dne 12. 12. 2020 pojasnilo, da „že ob uveljavitvi ZVEtL, se je v sodni praksi postopoma izoblikovalo spoznanje, da je treba pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini, dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam stavbe. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišč, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Poleg tega je ob reševanju sporov postalo očitno, da ni mogoče vztrajati pri prvotnemu izhodišču (iz ZVEtL op. pritožbenega sodišča), da so pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča najpomembnejši upravni akti iz časa gradnje, ampak je treba upoštevati druga merila (ureditev v naravi, pretekla raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki pokažejo, ali se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečal, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo). Zakonodajalec (ZVEtL-1 op. pritožbenega sodišča) je tako v uvodnih pojasnilih navedel, da je način ugotavljanja pripadajočega zemljišča lahko različen že glede na pravno podlago za pridobitev lastninske pravice. Opozoril je, da je npr. gradnja na tujem zemljišču v zasebni lasti po 24. in naslednjih členih ZTLR povzročila takojšnje pravne posledice glede pridobitve lastninske pravice na tistem zemljišču, ki je bilo ob izgradnji potrebno za redno rabo stavbe. V tem primeru poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča niso več učinkovale na stvarnopravnem področju glede zmanjšanja ali razširitve obsega pripadajočega zemljišča (statičen princip). Izrecno pa je poudaril, da je drugače, pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih. Pri teh se je namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip). Opozoril pa je tudi, da je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje tudi njeno dejansko izvajanje.“

11. Pritožbeno sodišče je sledilo pritožbeni tezi, da je bil izpodbijani sklep za pritožnike presenečenje, ker se niso mogli predhodno opredeliti do odločitve sodišča prve stopnje, ki je njihov dajatveni zahtevek preoblikovalo v ugotovitvenega, upoštevalo je tudi, da zoper izpodbijani sklep ni (bila) dovoljena posebna pritožba ter da je že razveljavilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da so sporne nepremičnine pripadajoče zemljišče k stavbam, in da je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. Pritožbeno sodišče je postopalo na ta način ker se a tem pritožnikom omogoča, da v novem postopku navedejo konkretna dejstva (ne zgolj splošna teoretična stališča glede (ne)prave retroaktivnosti),⁴ zaradi katerih menijo, da uporaba ZVEtL-1 posega v njihove že pridobljene pravice. Teza predlagatelja ZVEtL-1 namreč je, da ZVEtL-1 temelji na enakih načelih kot ZVEtL, s tem, da je bolj kot slednji usmerjen v odpravo administrativnih ovir in v poenostavitve, ki niso v nasprotju s temeljnimi postulati civilnega prava ter niso v škodo namenov, ki jih zasleduje ZVEtL-1, in pravni varnosti udeležencev teh razmerij. Po ZVEtl-1 so določena podrobnejša merila, ki bistveno olajšujejo predlagateljem dokazovanje pravice do pripadajočega zemljišča. Tako po ZVEtL kot po ZVEtL-1 pa je bil način ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča različen, glede na pravno podlago za pridobitev lastninske pravice (npr. pri gradnji na tujem zemljišču velja statični princip, pri družbeni lastnini (12. člen ZTLR) pa velja dinamični princip).⁵

13. Sklicevanje pritožnikov na nepravo retroaktivnost delovanja pravnih norm v zvezi z uporabo ZVEtL-1, se bo pravno upoštevalo v novem postopku, če bo izkazano, da je ZVEtL-1 izključil ali zmanjšal pravice, ki so pritožnikom pripadale že po ZVEtL. Če so se z ZVEtL-1 le korigirale določene (procesnopravne) situacije (npr. glede postavitve oblikovalnega tožbenega zahtevka itd.), brez vsebinskih posegov v že pridobljene pravice pritožnikov, potem razpravljanje o teh ustavnopravnih vprašanjih ne bo relevantno.

14. Odločilno je torej vprašanje, ali je ZVEtL-1 razvrednotil pravni položaj pritožnikov oziroma ga poslabšal. Pravica na pripadajočem zemljišču (če bo izkazana) se je že transformirala v njihovo lastninsko pravico, zato ima odločba sodišča zgolj dekleratorni učinek zaradi ureditve nepremičninskih evidenc. „Konkretni dejanski stan je že zaključen“, razen če pritožniki menijo, da je nabor njihovih upravičenj do priznanja pravice na pripadajočem zemljišču po ZVEtL večji. (Tudi) ZVEtL-1 ureja priznanje pravice na pripadajočem zemljišču, ki je bila že pridobljena, zato prvi odstavek 47. člena ZVEtL-1 določa, da se le ugotovi obstoj pravice, ki so jo predlagatelji že pridobili, kar je tudi procesnopravno ustreznejša rešitev, kot je to urejal ZVEtL, ki je nalagal predlagatelju, da v predlogu zahteva določitev pripadajočega zemljišča. Pritožniki morajo v novem postopku (konkretno) pojasniti, na kakšen način je ZVEtL-1 posegel v njihove pridobljene pravice oziroma zakaj je nabor njihovih pravic iz ZVEtL večji, obsežnejši ali bolj učinkovit oziroma katere pravice so pridobili po ZVEtL, ki so jim bile odvzete oziroma so jim zmanjšane, če se za sporno razmerje uporabi ZVEtL-1. Ali povedano drugače. Pritožniki morajo izkazali, da so zaradi ZVEtL-1 v slabšem pravnem položaju kot pred spremembo, ko je veljal ZVEtL.

15. Pravna doktrina razlikuje med t. i. "pravo" in "nepravo" retroaktivnostjo. Neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še nezaključeni konkretni dejanski stan, ker tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil zaključen. Pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistveni del pravne države. Prava retroaktivnost pa je podana, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti samo začela, temveč so se začela razvijati in pravno učinkovati. V časovnem pogledu je relevantna točka presoja vedno datum objave zakona. Včasih je retroaktivnost pravnih norm nujna, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastanejo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem, zato drugi odstavek 155. člen Ustave kot izjemo določa, da imajo zakonske določbe lahko učinek za nazaj, če to določi zakon in če to zahteva javna korist.⁶

16. Prav v smislu korekcije zelo zoženih pravil glede načinov določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ko je bila v ospredju le (predvsem) namembnost zemljišča v času izgradnje po takratnih prostorskih in upravnih aktih, se je zaradi poenotenja pravil glede pridobitve (priznanja) pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča, ki so veljala v času družbene lastnine, sprejel nov ZVEtL-1, katerega namen je izenačiti pravne položaje, tistih lastnikom zgradb, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003, pa lastniki formalnopravno še niso pridobili pravice na pripadajočem zemljišču, s tistimi, ki so to pravico „uporabe“ formalnopravno že pridobili v času družbene lastnine.

17. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2.tč. prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju pritožniki.
² Podrobneje glej 10. tč. obrazložitve sklepa (l. št. 447-448).
³ L. št. 159.
⁴ Kot to izhaja iz priloženega pravnega mnenja (priloga D9).
⁵ Podrobneje glej Predlog ZVEtL-1 – prva obravnava – 2.3.4.3. Popolnejša ureditev meril za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča.
⁶ Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002 (https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-).

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1461/2021
• VSL Sklep I Cp 2469/2017
• VSL Sklep I Cp 1512/2022