VSL Sklep I Cp 391/2021

Jedro

Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Kadar se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine in ni izvršitelja oporoke, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek 145. člena ZD). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD).

Postavitev upravitelja zapuščine ni pogojena s soglasjem dedičev. Takega stališča ne podpira niti smisel instituta. Dediči so z zapustnikovo smrtjo postali skupni lastniki dediščine. Njihova lastninska pravica je po naravi stvari omejena z lastninskimi upravičenji ostalih skupnih lastnikov, a odvisnost vsakršnih ukrepov za ohranitev substance premoženja in preprečitev nastajanja škode od njihovega soglasja bi bila prekomerna.

Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja s tem, da se sodedič postavi za upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga oseb, ki pridejo v poštev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dedič sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se v celoti zavrne predlog dedinje za postavitev nje kot upravitelja določenega dela zapuščine.

2. Dedinja v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za postavitev dedičev za upravitelja delov zapuščine ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče ni odločilo o celotnem predlogu dedinje. Predlagala je, naj sodišče da vsakemu dediču v upravljanje del zapuščine, sodišče pa je odločilo o predlogu, naj se njo postavi za upraviteljico dela zapuščine.

Ni sporno, da se dediča ne moreta sporazumeti o upravljanju zapuščine. Razlog v sklepu, da je za določitev dela zapuščine v upravljanje dedičema potrebno soglasje, je notranje protisloven in pomeni izvotlitev tretjega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ob soglasju dedičev postavitev upravitelja s strani sodišča ni potrebna. Soglasje je potrebno za postavitev skrbnika, a njegova pooblastila so drugačna od upraviteljevih. Po sodni praksi je upravitelj zapuščine lahko tudi eden izmed dedičev (sklepa VSL I Cp 441/2010 in II Cp 2041/2018). V sklepu manjkajo razlogi o tem, ali sta dediča pripravljena in sposobna skrbeti za del zapuščine, kot je predlagala sama.

3. Sodedič v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je odločilo o celotnem predlogu sodedinje, ni pa smelo odločiti o nečem drugem od predlaganega. Ker je predlogu obrazloženo nasprotoval, je sodišče očitno ugotovilo, da je podan resen dvom o zmožnosti predlagateljice, da bi mogla uspešno praviti svoj posel.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predlogu za določitev upravitelja zapuščine je pritožnica predlagala, da zapustnikovo stanovanje v B. upravlja sama, stanovanje v A. pa sodedič, da se stanovanji oddajata v najem in da se obratovalni stroški poravnavajo iz najemnin. Podrejeno je predlagala, naj se upravljanje zaupa tretji osebi. Sodedič se je strinjal, da je v primeru dolgotrajnega zapuščinskega postopka za preprečitev škode treba postaviti upravitelja zapuščine, nasprotoval pa je predlaganemu načinu delitve upravljanja med sodediča. Podal je različne predloge glede upravljanja z zapuščino (prodaja stanovanja v A., preureditev stanovanja v B. z združitvijo s stanovanjema v lasti dedičev, oddaja v najem).

6. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog "za postavitev dedinje kot upravitelja določenega dela zapuščine [...] v celoti zavrne". Odločitev temelji na stališčih, da je tako za postavitev enega od dedičev za upravitelja zapuščine kot za način upravljanja potrebno soglasje dedičev, tega pa ni. Pritožbeni očitek o zmotnosti prvega stališča je utemeljen.

7. Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Kadar se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine in ni izvršitelja oporoke, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek 145. člena ZD). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD).

8. Že iz besedila navedenih določb izhaja, da postavitev upravitelja zapuščine ni pogojena s soglasjem dedičev. Takega stališča ne podpira niti smisel instituta. Dediči so z zapustnikovo smrtjo postali skupni lastniki dediščine. Njihova lastninska pravica je po naravi stvari omejena z lastninskimi upravičenji ostalih skupnih lastnikov, a odvisnost vsakršnih ukrepov za ohranitev substance premoženja in preprečitev nastajanja škode od njihovega soglasja bi bila prekomerna. Utemeljen je zato pritožničin očitek, da bi se moralo sodišče izreči tudi o njenem podredno podanem predlogu, da se upravljanje zaupa tretji osebi.¹ Ker o tem zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča v izpodbijanem sklepu ni razlogov, je dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno.

9. Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je postavitev dediča za upravitelja zapuščine pogojena s soglasjem ostalih dedičev. Zakon take omejitve ne določa. Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog.² Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja s tem, da se sodedič postavi za upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga oseb, ki pridejo v poštev. Zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča se sodišče ni izreklo niti o obsegu nalog, ki naj se zaupa upravitelju, niti o drugih okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali naj se za upravitelja postavi pritožnica ali tretja oseba.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče naj v novem postopku oceni, ali je glede na predvideno trajanje zapuščinskega postopka potrebna postavitev upravitelja zapuščine. V primeru pritrdilnega odgovora naj ob upoštevanju zbranega procesnega gradiva ugotovi, katere naloge naj se mu zaupajo, nato pa ob upoštevanju vrste in obsega nalog in drugih relevantnih okoliščin oceni, ali naj se izvrševanje teh nalog zaupa dedičema ali enemu od njiju ali tretji osebi. Za ugotovitev potrebnih dejstev bo prejkone potrebno opraviti narok, na katerem bo strankam lahko pojasnilo, katere okoliščine iz obsežnega procesnega gradiva, ki sta ga predložili, so pomembne za odločitev o upravitelju zapuščine in katere od predlaganih možnosti upravljanja oziroma razpolaganja z zapuščino sodijo v krog nalog upravitelja zapuščine po zakonu, katere pa so pogojene s soglasjem dedičev.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasil sodedič v odgovoru na pritožbo, temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

-------------------------------
¹ Drugačna trditev v odgovoru na pritožbo ni resnična.
² Prim. sklep VSL I Cp 3346/2016 z dne 5. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 441/2010
• VSL sklep II Cp 14/2009
• VSL sklep II Cp 2533/2012