VSL Sodba II Cp 478/2021

Jedro

Toženkina obveznost je bila, da ostane lastnica, oziroma v primeru finančnega zakupa posestnica spornih vozil cela tri leta. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni pomembno, ali je šlo pri odtujitvi vozil zgolj za mesec dni ali več pred potekom tega roka. Ker je toženka pogodbo kršila, je na podlagi četrtega odstavka 3. člena pogodbe dolžna prejeta nepovratna sredstva v celoti vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 16.500 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 (I. točka izreka), kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka), in toženki naložilo, da tožniku povrne 2.789 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del (I. in III. točka izreka) se toženka pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Najprej navaja, da je stroškovni del izpodbijane sodbe (III. točka) nerazumljiv, saj je veznik „na“ v stavku odveč, stroškovni del pa je glede pritožbenega razloga o glavni stvari prav tako neutemeljen. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, da ni izkazala posesti spornih vozil, saj zatrjevane posesti tožnik ni nikoli prerekal in bi sodišče moralo upoštevati, da je toženkina navedba, da so vozila ves čas ostala v njeni posesti, med strankama nesporna. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj določila pogodbe o sofinanciranju dejansko niso bila v celoti jasna in bi jih sodišče moralo presojati na podlagi 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Določilo drugega odstavka 2. člena Pogodbe o sofinanciranju namreč ureja zgolj situacijo, kjer pride do prenosa lastništva na prejemnika leasinga, kar sodišče zmotno razlaga, da je finančni zakup dopusten zgolj s strani prejemnika pomoči. Navedeno določilo ne ureja situacije, ko pride do odkupa vozila s strani tretje osebe, vozila pa ostanejo v posesti prejemnika leasinga, v konkretnem primeru toženke. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe glede neizpolnitve neznatnega dela obveznosti ter odločitev kaže na pristranskost sodišča s tem, ko je navedlo, da je toženka šele naknadno v postopku pričela zatrjevati določena dejstva glede finančnega leasinga. Toženka lahko v svojo korist navede vsa materialnopravna stališča. Ne glede na navedeno je zmotno pravno stališče, da je zgolj zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti toženka dolžna vrniti vsa nepovratna sredstva. Pri tem se sklicuje na 110. člen OZ. Namen pogodbenih strank je bil, da prejemnik sredstev vozila, ki so bila predmet sofinanciranja, uporablja določeno časovno obdobje in se s tem prepreči takojšnje trgovanje z njimi. Takšen namen je bil dosežen, saj je bila pogodba skoraj v celoti izpolnjena. Le v neznatnem delu enega meseca od treh let je bila dejansko kršena. Zato bi toženka morala vrniti zgolj 2,8 % prejetih nepovratnih sredstev. Navedeno velja tudi za pogodbeno kazen, katero je sodišče pavšalno določilo na 10 % vrednosti iz pogodbe. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je toženka na podlagi Javnega razpisa za nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov ... (A3) in na podlagi Pogodbe o sofinanciranju št. ..., ki sta jo sklenili pravdni stranki 26. 11. 2013 (A5), prejela nepovratna sredstva v višini 15.000 EUR za nakup okolju prijaznejših petih tovornih vozil oziroma avtobusov. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je toženka pogodbo kršila, saj je vozila prodala oziroma izgubila posest nad njimi pred potekom s pogodbo določenega triletnega obdobja. Zato ji je skladno z dogovorom v pogodbi naložilo vrnitev prejetih sredstev. Pogodbeno kazen, ki je bila v pogodbi določena v višini največ 50 % prejete pomoči, ji je v plačilo naložilo v višini 10 %, to je 1.500 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, natančna, jasna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izpodbijana sodba pa pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb.

6. Pritožbena navedba v zvezi z nerazumljivim stroškovnim izrekom ni utemeljena. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje res storilo očitno pisno pomoto, saj je odveč besedica „na“. Kljub temu iz izreka jasno izhaja, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške v znesku 2.789 EUR, toženka pa ima skladno s procesnimi določili možnost predlagati popravo sodbe v tem delu pred sodiščem prve stopnje.

7. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da so bile toženkine navedbe, da so bila vozila ves čas, to je v obdobju treh let, v njeni posesti, s tožnikove strani neprerekane, kar bi sodišče moralo upoštevati. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženka v odgovoru na tožbo zatrdila, da je sporna vozila en mesec pred potekom triletnega roka zaradi grozečega stečaja prodala ter je predložila dokazila (B2 do B4). Šele naknadno v postopku je s pripravljalno vlogo z dne 18. 12. 2019 (list. št. 32a) začela zatrjevati drugače, podala je trditve v zvezi s finančnim zakupom, ter da so vozila ostala v njeni posesti celotno obdobje, navedeno v pogodbi. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi takšne navedbe jasno prerekal, in sicer, da toženkine trditve o posesti spornih vozil niso izkazane, so očitno prirejene za potrebe tega postopka, ne izražajo dejanskega stanja ter da svojih navedb o uporabi in posesti ni podkrepila z dokazi, torej zatrjevane posesti ni z ničemer dokazala. Sodišče tako pravilno ni upoštevalo, da je bilo vprašanje toženkine posesti vozil v triletnem obdobju, določenem s pogodbo, med strankama nesporno dejstvo.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da določila javnega razpisa in pogodbena določila niso (bila) nejasna. Zato jih sodišču ni bilo treba razlagati skladno z 82. in 83. členom OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, kar jasno izhaja iz 2. člena pogodbe, da je bil v primeru finančnega zakupa (leasinga) vozil, v času, določenem s pogodbo, dopusten prenos lastništva le na prejemnika, pri čemer se ta pojem nanaša na prejemnika finančne pomoči, kar izhaja iz uvodnih navedb pogodbe, kjer je toženka navedena kot prejemnica. Navedeno nedvoumno izhaja tudi iz četrtega odstavka 2. točke javnega razpisa. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo, da do odpovedi finančnega zakupa lahko pride le s strani prejemnika pomoči, saj je bil v obdobju, ki ga določa pogodba, finančni zakup dopusten le z njegove strani. Finančni zakup s strani tretje osebe skladno z 2. členom pogodbe sploh ni bil dopusten. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da navedeno določilo pogodbe ne ureja situacije, ko pride do odkupa vozil s strani tretje osebe. Drugi člen pogodbe navedeno situacijo posredno ureja tako, da takšnega odkupa s strani tretje osebe ne dopušča. Sicer pa so vse pritožbene navedbe glede finančnega zakupa in posesti vozil v zvezi z njim nerelevantne že iz razloga, ker je toženka finančni zakup tekom postopka sicer (zelo nejasno) zatrjevala, z ničemer pa ga ni dokazala. Listin o kakršnemkoli finančnem zakupu ni predložila, dokazni predlog z zaslišanjem svoje zakonite zastopnice pa je umaknila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da toženka finančnega zakupa, niti posesti vozil v zvezi z njim, ni dokazala.

9. Nadalje se toženka neutemeljeno sklicuje na 110. člen OZ, ki določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. V obravnavani zadevi ne gre za odstop od pogodbe, ampak gre za kršitev pogodbe, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ni res, da 110. člen OZ služi kot varovalka v primerih, kot je predmetni, in ni res, da je toženka svojo obveznost skoraj v celoti izpolnila. Toženkina obveznost je bila, da ostane lastnica, oziroma v primeru finančnega zakupa posestnica spornih vozil cela tri leta. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni pomembno, ali je šlo pri odtujitvi vozil zgolj za mesec dni ali več pred potekom tega roka. Ker je toženka pogodbo kršila, je na podlagi četrtega odstavka 3. člena pogodbe dolžna prejeta nepovratna sredstva v celoti vrniti. Nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene in tudi ni res, da je bil namen pogodbenih strank, določen s pogodbo, dosežen. Dosežen bi bil, če toženka vozil ne bi odtujila v obdobju, določenem s pogodbo.

10. Pritožbeno zavzemanje za enaki argumentaciji sodišča glede kršitve pogodbe in določitve pogodbene kazni je zmotno, saj gre za dva različna obligacijskopravna instituta. Kot zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitev pogodbe ter je dogovorjeno pogodbeno kazen v višini 50 % od prejete pomoči skladno z 252. členom OZ ustrezno znižalo. Pri tem pravnem institutu je imelo možnost upoštevati dejstvo, da je toženka pretežni del pogodbenega obdobja vozila imela v lastništvu oziroma v posesti in je zato v toženkino korist pogodbeno kazen znižalo. Da bi jo moralo znižati v proporcionalnem odstotku glede na časovno obdobje iz pogodbe, torej v višini 2,8 %, pa ni podlage ne v pogodbenih določilih, niti v določilih OZ o pogodbeni kazni in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1357/2010
• VSL sodba II Cp 2085/2014
• VDSS Sodba Pdp 764/2019