VSL Sklep I Cp 2027/2020

Jedro

V sodni praksi in v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo.

Po prepričanju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.

Presoja, ali so novi dokazi kavzalni, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novih dokazov skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga. Presoja v okviru 8. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. O stroških postopka za obnovo bo odločalo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje (v delu, ki ga pritožbeno sodišče še obravnava) ugodilo predlogu za obnovo pravnomočno končanega postopka prvega stranskega udeleženca s 24. 5. 2018 (1. točka izreka); obnovo dopustilo in razveljavilo pravnomočne odločbe, izdane v tem postopku:

- delni sklep DN 355/1992, ki je postal pravnomočen 24. 5. 2017 v zvezi s sklepom VSL I Cp 2514/2017 s 14. 3. 2018,

- delni sklep DN 355/1992 z 20. 11. 2013 v zvezi s popravnim sklepom iste opr. št. s 5. 12. 2013, ki je postal pravnomočen 14. 5. 2014 v zvezi s sklepom VSL I Cp 538/2014 s 14. 5. 2014 in s sklepom VS RS II Ips 301/2014 z 8. 10. 2015,

- delni sklep DN 355/1992 z 12. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 8. 6. 2011 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1386/2011 z 8. 6. 2011 (2. točka izreka), v resnici gre po razveljavitvi 5. točke izreka za vmesni sklep.

2. Zoper odločitev so predlagateljice vložile pravočasno pritožbo.

3. Prva in druga predlagateljica se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predloga zavrže, podredno pa zavrne. Menita, da predlagatelj obnove nima pravnega interesa, ta pa je procesna predpostavka za kakršnokoli sodno varstvo. Sodišče se do tega ni opredelilo. Prvi stranski udeleženec je najemnik prvega od vrnjenih stanovanj. Odločitev na njegovo najemno razmerje nima vpliva, saj je tudi po vrnitvi stanovanja predlagateljem še naprej ostal najemnik, pod enakimi pogoji. Njegov dejanski interes, da se stanovanje ne vrne predlagateljem, ker ga želi sam odkupiti, po ustaljeni sodni praksi ni pravni interes, ki bi ga lahko varoval v denacionalizacijskem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cp 2514/2017 s 14. 3. 2018 presojalo njegov pravni interes udeleženca. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo, katera nadaljnja procesna dejanja predlagateljev, poleg predlogov za obnovo, je pri svoji odločitvi upoštevalo. Neupoštevna so vsa osebna izvajanja prvega stranskega udeleženca na naroku, nujna je namreč oprava vseh procesnih dejanj po odvetniku. Predlog za obnovo je bil prepozen. Napačno je tudi stališče sodišča, da zoper vmesni sklep (z 12. 7. 2010) ni dovoljen samostojni predlog za obnovo postopka. S takšnim stališčem je tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse. Tudi če bi šlo za predlog za obnovo sklepov z dne 5. 12. 2013 in 24. 5. 2017, predlagatelj ni izkazal pravočasnosti. Ni bistveno, kdaj sta predlagatelja obnove nova dokazila pridobila, temveč kdaj bi lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nova dokazila. Pri tem pa predlagatelja obnove z ničemer ne zatrjujeta in izkazujeta, da se brez svoje krivde na dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki jih predložita kot nove dokumente, nista mogla sklicevati v prejšnjem postopku. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, tako za predlagatelje kot tudi za morebitne udeležence, ki morajo svoje trditve ustrezno in pravočasno dokazno podpreti, ni pa to dolžnost sodišča. Sodišče tudi ni obrazložilo, iz katerih listin izhajajo katera dejstva, zato tudi v tem obsegu odločitve ni mogoče preizkusiti. Pritožba nato ocenjuje nove trditve in nove dokaze in jih tudi sicer zavrača kot trditve in dokaze, ki odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogli spremeniti.

4. Tudi tretja predlagateljica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi izpodbijani sklep razveljavi, predlog pa zavrže. Tudi ona izpostavlja, da iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo tudi naknadni vlogi in izjave predlagatelja na naroku, pri čemer izpostavlja, da bi sodišče moralo upoštevati zgolj prvotni predlog za obnovo. Pojasnjuje, da je bilo o podlagi tožbenega zahtevka odločeno z vmesnim sklepom z 12. 7. 2010, zato je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo potekel. Sodišče je s svojo odločitvijo, da ni tako, odstopilo od ustaljene sodne prakse. Za vložitev predloga za obnovo postopka udeleženca tudi nimata pravnega interesa. Morebitni dejanski interes, da se stanovanje ne vrne v last upravičencu, interes v bodočnosti odkupiti isto nepremičnino ali morebitni položaj najemnika oziroma prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, za izkazovanje pravnega interesa v postopku denacionalizacije ne zadostuje. Tudi ta pritožnica nato ocenjuje trditve in dokaze iz obeh predlogov za obnovo in prav tako zaključi, da nove trditve in novi dokazi na odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogli vplivati.

5. Prvi stranski udeleženec je na pritožbi odgovoril in predlagal zavrnitev.

6. O pritožbah je višje sodišče odločilo s sklepom I Cp 1296/2019 s 4. 11. 2019, Vrhovno sodišče RS pa je ugodilo reviziji prvega stranskega udeleženca in sklep s 4. 11. 2019 razveljavilo v delu, v katerem je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in njegov predlog za obnovo zavrglo. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe 2. odstavka 395. člena in 2. odstavka 397. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zato nepravilno zavrglo predlog prvega stranskega udeleženca za obnovo postopka po 1. odstavku 398. člena ZPP ne da bi vsebinsko presojalo njegove naknadne navedbe, da okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tako pritožbeno sodišče še enkrat odloča o pritožbah zoper sklep o predlogu za obnovo prvega stranskega udeleženca.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. Izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, v obrazložitvi pa so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, zadostni in si ne nasprotujejo. Posamezne argumente se seveda zmeraj da še podrobneje obrazložiti ter podkrepiti, a to k jasnosti obrazložitve ne pripomore - nasprotno. Do okoliščin in dokazov, ki za odločitev o obnovi niso (bili) pravno pomembni, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, podrobno povzemanje vsebine dokazov pa v obrazložitev ne sodi. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista bili storjeni.

9. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, med drugim, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). V tem primeru se nova dejstva oziroma novi dokazi nanašajo na temelj zahtevka – na ugotovitev v pravnomočnem sklepu sodišča prve stopnje z 12. 7. 2010, da obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

10. Kot pravilno izpostavljajo pritožniki, v sodni praksi in v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo. Do te dileme se je višje sodišče že opredelilo v sklepu s 4. novembra 2019, svojih razlogov ne spreminja in jih ponavlja: Da je zoper pravnomočno vmesno sodbo (ali sklep) v fazi, ko še ni izdana končna odločba, dovoljeno vložiti izredna pravna sredstva, torej tudi predlog za obnovo, v sodni praksi načeloma ni sporno¹. Iz obrazložitve pravnega mnenja VSRS z 18. 12. 2001² izhaja, da se ugovori, ki temeljijo na dejstvih, za katera je stranka izvedela kasneje, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne sodbe, lahko uveljavljajo le v postopku z obnovo, z vsemi vsebinski in časovnimi omejitvami, ki veljajo za ta postopek. Ni pa jasno, ali s predlogom za obnovo zoper vmesno sodbo ali le s predlogom za obnovo zoper končno sodbo. Stališče VSS s 17. 4. 1975³ je bolj jasno - obnova postopka je dopustna tudi zoper pravnomočno vmesno sodbo, ne glede na to, ali obstoji poleg te tudi končna sodba; če se v obnovi postopka razveljavi ali spremeni vmesna sodba, je to razlog za obnovo postopka zoper končno sodbo. Tako tudi J. Zobec v Nekaj pogledov na vmesno sodbo⁴: "Prav zato pa ima revident vedno pravni interes za spremembo vmesne sodbe; v primeru, da bi dosegel spremembo vmesne sodbe, bi namreč z uspehom lahko predlagal obnovo zoper končno sodbo …; če je spremenjena vmesna sodba, na katero je bilo sodišče vezano pri izdaji končne sodbe, je s tem odpadla podlaga pravnomočne končne sodbe, ker je tako izgubila svojo oporo, lahko stranka zahteva obnovo." Tudi Ude je v komentarju k 394. členu ZPP⁵ jasen, vendar pri zavzetju nasprotnega stališča: "Z vmesno sodbo je pravnomočno odločeno o podlagi zahtevka; tej sodbi sledi končna sodba, ki je tudi predmet izpodbijanja v obnovitvenem postopku; v tem obnovitvenem postopku je zaobsežena tudi vmesna sodba, saj končna sodba sloni na vmesni." Drugi pravni teoretiki glede tega vprašanja niso zavzeli (jasnega) stališča.

11. Po prepričanju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo. Edini namen izdaja vmesne sodbe je namreč uveljavljanje načela ekonomičnosti, in bi bilo nedopustno, če bi bile strankine procesne pravice le zaradi cepitve zahtevka na ugotovitveni in dajatveni del manjše, kakor če bi sodišče odločilo z eno samo končno odločbo.⁶ Vmesna sodba pravno vsebuje zgolj tisto "kar bi sicer molče vseboval ugotovitveni del končne odločbe".⁷ V primeru izdaje le končne odločbe, bi imela stranka tudi zoper "molče vsebovani ugotovitveni del končne odločbe" možnost vložitve predloga za obnovo v absolutnem roku petih let od pravnomočnosti končne odločbe, sicer pa le od pravnomočnosti vmesne odločbe,⁸ kar bi stranke postavilo v nedopustno neenakopraven položaj. V tem obsegu so zato po prepričanju pritožbenega sodišča, pritožbene navedbe neutemeljene, obnova je dopustna in tudi predlagana pravočasno, v objektivnem roku petih let.

12. Pritožbeno sodišče vztraja tudi pri stališču o neutemeljenosti pritožbenih navedb, da prvi stranski udeleženec nima pravnega interesa za izpodbijanje pravnomočne odločitve o vrnitvi stanovanja z ID znakom ... (predmet delnega sklepa z 20. 11. 2013) v last denacionalizacijskim upravičencem. Prvemu stranskemu udeležencu je bila s sklepom „D“ N 355/92-194 z 19. 9. 2005, ki ga pritožnika ne izpodbijata, dovoljena udeležba v tem postopku, saj je (v zdaj pravnomočno končanem postopku) uveljavljal pravico do odkupa stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona kot pričakovano lastninsko pravico, ki naj bi pomenila oviro za vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen). Odločitev o vrnitvi stanovanja v naravi pomeni poseg v ta njegov zatrjevani pravni interes, kot je ugotovilo tudi revizijsko sodišče v sklepu II Ips 301/2014 z 8. 10. 2015 (11. točka obrazložitve), zaradi česar izkazuje pravni interes tudi za obnovo postopka, v katerem je bila takšna odločitev sprejeta.

13. Do pritožbenih očitkov predlagateljev o nepopolnosti predloga za obnovo, se je zdaj opredelilo že Vrhovno sodišče RS, nanje tako pritožbeno sodišče odgovarja z razlogi sklepa II Ips 62/2020 z 20. 11. 2020: Vsebino predloga za obnovo postopka določata splošno določilo 105. člen ZPP, ki velja za vse vloge, in specialno določilo 2. odstavka 397. člena ZPP. Predlog, ki ne vsebuje v teh določilih navedenih sestavin, je nepopoln. Čeprav gre za izredno pravno sredstvo, ki narekuje strožji pristop k obravnavi njegove vsebine in poučevanju vložnika na njegovo popravo v smislu 108. člena ZPP, pa formalnih predpostavk za njegovo popolnost ni dovoljeno širiti preko predpisanih. To bi pomenilo nedopustno zaostrovanje pogojev za njegovo vložitev. Ker ne gre za formalno pomanjkljivost, tudi ni na mestu postopek po 108. členu ZPP, dodatne navedbe, ki jih je najprej podal sam predlagatelj, nato pa tudi njegova pooblaščenka (v roku, ki ji ga je podelilo sodišče), pa vsebinsko napolnjujejo zakoniti razlog obnove iz 10. točke 394. člena ZPP in zato tudi z vidika pravočasnosti vloge (396. člen ZPP) niso nedovoljene.

14. Višje sodišče se mora opredeliti še do pritožbene graje zaključkov sodišča prve stopnje, da predlagatelj obnove okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, subjektivnega roka in dileme, ali so novo navedena dejstva in dokazi takšni, da bi bila lahko na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba.

15. V obnovitvenem postopku prvi stranski udeleženec svoje navedbe, da menjalna pogodba med pravnima prednikoma predlagateljic in predsedstvom Vlade Ljudske Republike Slovenije, ni bila sklenjena zaradi grožnje in sile državnega organa, dopolnjuje z na novo pridobljenimi dokazi in iz njih izvirajočimi trditvami. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja za katere dokaze gre (sodišče prve stopnje jih izrecno našteje v zaključku 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) in tudi za katere navedbe (sodišče prve stopnje jih izpostavi v 8. točki obrazložitve na 5. strani ter v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako da pritožbeni očitki o nejasnostih v tem aspektu niso utemeljeni.

16. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre za nove navedbe in nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba (pravna teorija in sodna praksa govorita o kavzalnosti⁹), saj dodatno in precej bolj podrobno, kot dokazi, ki so bili predloženi in obravnavani doslej, razsvetljujejo potek sklepanja menjalne pogodbe in odnos oblasti do pravnih prednikov predlagateljic. Presoja, ali so novi dokazi kavzalni, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novih dokazov skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga, prav to pa naredijo pritožnice. A takšna presoja, torej presoja v okviru 8. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka.

17. Sodišče prve stopnje zaključek, da predlagatelj obnove okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, utemeljuje s pojasnilom, da je sodišče 9. 5. 2003 opravilo poizvedbe pri Arhivu RS in dobilo tako odgovor Arhiva RS kot Zgodovinskega arhiva, da spisa, ki se nanaša na sklenitev sporne menjalne pogodbe, ne hranijo. Predlagatelj obnove pa ga je 24. 4. 2018 vendarle pridobil. Kako bi lahko spis pridobil prej, če ga ni moglo pridobiti niti sodišče, pritožniki ne pojasnijo. Okoliščina, da se je (prej založeni) spis, naknadno našel¹⁰, ni v vplivni sferi predlagatelja obnove. Zaključek sodišča prve stopnje, da stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, oziroma da prvemu stranskemu udeležencu ni mogoče očitati neskrbnosti v zvezi s pridobivanjem dokazov, je tako tudi po prepričanju višjega sodišča pravilen.

18. Zaradi opisanega in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep v (še) izpodbijanem delu potrdilo.

19. O stroških postopka za obnovo bo odločalo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

-------------------------------
¹ Glej odločbi VS RS II Ips 355/2001, II Ips 210/2004, odločbo VSL I Cp 816/2015.
² Pravna mnenja 2/2001, stran 9.
³ Poročilo VSS 1/75 str. 91 Pravnik 4/6/75, str. 213.
⁴ Pravnik 1-2/1986, str. 55 – 66.
⁵ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009.
⁶ Primerjaj VS RS sklep in sodba II Ips 185/2018, 16. točka obrazložitve.
⁷ Ibidem, 19. točka obrazložitve.
⁸ Ki bi v konkretnem primeru že potekel.
⁹ Glej Ude, L., v Komentar ZPP, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 593. Primerjaj tudi odločitve VSL I Cp 331/2016 s 30. 3. 2016, VSL II Cp 1418/2015 z 10. 6. 2015 in VS RS II Ips 308/2014 s 23. 4. 2015.
¹⁰ Prim. razloge v 10. točki obrazložitve sklepa VS RS II Ips 62/2020.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2023

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 237/2018
• sodba III U 281/2010
• VDSS sklep Pdp 349/2009