VSL Sodba II Cp 869/2021

Jedro

Tožnica v pritožbi ne pojasni konkretizirano, katera dejstva je želela z domnevno neizvedenimi dokazi dokazovati, pa ji je bilo to zaradi njih neizvedbe onemogočeno, zato so ti pritožbeni očitki tudi pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Ozadje spora in dosedanji potek postopka:

1. Tožnica B. B. ima s C. C. skupnega otroka A. A., rojenega 2012, v zvezi s katerim že od leta 2013 potekajo različni postopki pred centri za socialno delo (CSD) in sodišči v zvezi z vprašanji, kateremu od staršev bo otrok dodeljen, kako bodo urejeni stiki in tudi v zvezi z vprašanjem odvzema otroka in namestitve v rejniško družino. Nazadnje je bilo o teh vprašanjih odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju IV P 150/2018 z dne 15. 11. 2019 (priloga A32), s katero je bil mladoletni A. A. zaupan v varstvo in vzgojo očetu, s tožnico pa so bili določeni stiki; ta sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 148/2020 z dne 2. 5. 2020.

2. Leta 2018 so štiri tožeče stranke: B. B. (sedaj edina še preostala tožnica v tej pravdi), mladoletni A. A. ter D. D. in E. E. (starša B. B.) vložile tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (v skupnem znesku 235.000 EUR), ki naj bi jo država tožnikom povzročila z neustreznim vodenjem postopkov pred CSD in sodišči v zvezi z uvodoma povzetimi družinskopravnimi vprašanji.

3. Dne 3. 1. 2020 so druga, tretja in četrta tožeča stranka sklenile s toženko sodno poravnavo (list. št. 81 do 82), s katero so navedene tri tožeče stranke umaknile tožbo, vsaka od strank pa se je zavezala nositi svoje stroške. Tako v nadaljevanju postopka kot tožnica nastopa le še B. B. z zahtevkom za plačilo 115.000 EUR odškodnine.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njen zahtevek v celoti zavrnilo in ji naložilo povrnitev 4.114,20 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

Pritožbeni postopek:

5. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da sodišče ni zaslišalo ne tožnice ne E. E. ne D. D. in A. A., prav tako pa ni postavilo ustreznega izvedenca, s čimer je podana kršitev 8. in 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Tožnica se je v postopku zastopala brez odvetnika in ni bila obveščena glede obravnav in vlog. Tožnica od januarja 2020 ne živi na naslovu F., dejansko je živela na več drugih naslovih, tako vabil na naroke ni dobila. Tožnica s C. C. ni sklenila poravnave, ampak samo dogovor glede začasne ureditve stikov. Sodišče je spregledalo, da je A. A. pri tožnici živel do dopolnjenega 6. leta brez očeta, da so zanj skrbeli »vsi trije tožniki«, da je bil mladoletni A. A. zdrav in da je obiskoval šolo. Odločitev sodišča, da se otroka čez noč predodeli očetu, je škodljiva. Tožničin zahtevek glede protipravnega ravnanja CSD ni zastaral glede dogodkov iz leta 2013, do pretrganja zastaranja je prišlo, saj je CSD večkrat protipravno ravnal in sprejemal ukrepe v škodo mladoletnega sina. Škoda je nastajala tožnici do leta 2020. V odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, sodišče pa sploh ni izvajalo dokaznega postopka in ni postavilo novega izvedenca klinične psihologije. Ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

Uvodno:

8. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Zakon dopušča tudi t. i. golo pritožbo, brez pritožbenih navedb, ki zagotovi stranki preizkus izpodbijane odločbe v okviru kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sicer pa se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna argumentirana pritožba omogoča kvalitetno presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Navedeno pritožbeno sodišče poudarja zato, ker predmetna pritožba tem kriterijem v največji meri ne zadosti, saj je v pretežni meri sestavljena iz prepisov navedb na prvi stopnji (dobesedno, vključno z vsemi tipkovnimi, slovničnimi in pravopisnimi napakami²), za določene dele pa se zdi, da gre za prepise navedb iz nekih drugih sodnih ali upravnih postopkov. Pritožba v največji meri sploh ne polemizira z razlogi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, temveč z razlogi nekih drugih sodišč oziroma organov v drugih odločbah: tako polemizira z ugotovitvami različnih izvedencev, ki v tem postopku sploh niso bili postavljeni; večkrat (na primer na 23. strani) omenja »izpodbijani sklep,« čeprav je v tem postopku izpodbijana sodba; polemizira z odločitvijo sodišča o predodelitvi otroka, čeprav je predmet izpodbijane sodbe plačilo odškodnine; polemizira z odločitvijo sodišča o prepovedi stikov (na primer na 8. strani pritožbe), čeprav tudi to ni bil predmet tega postopka; večkrat omenja D. D. in E. E. kot stranki tega postopka, govori o škodi oziroma nepravilnostih, ki naj bi se slednjima primerile, vendar pri tem spregleda dejstvo, da imenovana od poravnave 3. 1. 2020 nista več stranki te pravde; polemizira (6. stran pritožbe spodaj) z domnevnimi razlogi sodišča, da naj bi se tožnica neprimerno vedla do socialnih delavk, izvedenke in sodišča, čeprav v izpodbijani sodbi taki razlogi sploh niso zapisani, itd.

9. Pritožba vsebuje citate različnih zakonskih določb, odločb višjih sodišč, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS ter ESČP in strokovnih člankov; četudi pritožbeno sodišče stališčem citirane sodne prakse in pravne teorije ne oporeka, pa ugotavlja, da so vsi ti citati vsebinsko nepovezani z izpodbijano sodbo, saj pritožba ne konkretizira, kateri razlogi prvostopenjskega sodišča naj bi bili v nasprotju s citiranimi stališči sodne prakse in pravne teorije. Zato je tudi ta del pritožbenih navedb pavšalen do te mere, da ga ni mogoče preizkusiti.

Glede kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

10. Številni odstavki pritožbe se navrženo in neselektivno končajo z dostavkom: »s čimer je podana kršitev 8. in 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – sodbi manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih, glede tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni zaslišalo tožnice.« Tu se torej zatrjujejo tri različne kršitve določb postopka. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni kršitev pravice do izjave stranke v postopku. Pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora stranka, ki kršitev uveljavlja, le-to določno in konkretizirano opisati. To pomeni, da mora natančno opisati procesno dejstvo, na katerega navezuje svojo procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Pritožbeno sodišče mora in more upoštevati le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.³ Temu standardu posplošeno sklicevanje na posamezne točke 339. člena ZPP ne zadosti. Kolikor pa so nekatere pritožbene navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP konkretizirane, bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju.

11. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi sami s seboj v nasprotju. Tudi ta kršitev (četudi nanjo pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) mora biti konkretizirana do te mere, da stranka določno pojasni, o katerem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni zapisalo razlogov oziroma kateri razlogi o katerih odločilnih dejstvih so si med seboj v nasprotju ter zakaj. Tega standarda obravnavana pritožba ne dosega, saj ne vzpostavi vsebinskega dialoga z razlogi izpodbijane sodbe, temveč govori mimo nje, opisuje dogodke v preteklosti, tožničino mnenje o teh dogodkih ter povzema vsebino raznih odločb, izvedenskih mnenj ipd., ki nimajo neposredne zveze z razlogi, ki so prvostopenjsko sodišče pripeljali do izpodbijane odločitve. Zato lahko sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovi le, da izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih ima (katera so ta dejstva, bo navedeno v nadaljevanju) in da si ti razlogi niso medsebojno v nasprotju.

12. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je kršitev tehnične narave, kadar sodišče vsebino kakšne listine ali zapisnika v sodbi napačno povzame. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo je stranka dolžna konkretizirati z jasnimi navedbami, vsebino katere listine ali zapisnika je sodišče napačno povzelo, v katerem delu obrazložitve je ta napaka in kakšna bi morala biti pravilno povzeta vsebina. Pritožba tudi v tem delu ni konkretizirana, saj se le pavšalno sklicuje na kršitve ZPP, ti pritožbeni očitki pa so nerazumljivi in nekonkretizirani do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti.

13. Ob vsej obsežnosti in gostobesednosti pa pritožba argumentirano ne izpodbija ključnih ugotovitev in razlogov sodišča prve stopnje v 11. do 15. točki obrazložitve. Ti so: da se za odškodninsko odgovornost države za ravnanje svojih organov zahteva kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna (na primer nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporaba jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso; groba kršitev postopka ali napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaja odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka). Nadalje so ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela obveznost tako CSD kot sodišča v konkretnem primeru (in tudi v vseh družinskih zadevah) naravo obveznosti prizadevanja in ne obveznosti rezultata, zato sta bila CSD in sodišče dolžna ukreniti vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine posameznega primera, in to sta tudi storila; da je bila v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju IV P 150/2018 dne 15. 11. 2019 izdana sodba, s katero je bil mld. A. A. zaupan v varstvo in vzgojo očetu, ta sodba pa je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani; da navedeno kaže na to, da niti CSD niti sodišče nista ravnala protipravno; da niso resnični očitki tožnice, da sodišče v Radovljici ni reagiralo na tožničine predloge, saj je izdalo več sklepov o izvršbi (13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in da sta tako CSD kot sodišče izdajala ustrezne odločbe (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Naposled je za zavrnitev bistven še razlog, da tožnica predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti države ne zatrjuje substancirano, pač pa pavšalno (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Slednjega zaključka – da tožnica ni podala ustreznih trditev o kvalificirano protipravnem ravnanju državnih organov, torej so bile njene navedbe nesklepčne – pritožba ne more uspešno izpodbiti z obsežnim, vendar neselektivnim in z razlogi prvostopenjske sodbe nepovezanim prepisovanjem navedb iz postopka na prvi stopnji ter drugih postopkov, s citiranjem izvedenskih mnenj iz nekih drugih postopkov⁴ in s pavšalnim sklicevanjem na različne odločbe sodne prakse in stališča pravne teorije. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da tožnica zgolj z izražanjem svojega nestrinjanja z delom in odločitvami različnih državnih organov (CSD in sodišč) ne zadosti trditvenemu bremenu glede t. i. kvalificirane protipravnosti, ki je edina lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države za delo (odločanje) njenih organov.

Glede dokazanega postopka:

15. V zvezi s pritožbeno grajo neizvedbe posameznih dokazov (kar bi lahko pomenilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, ker kljub izkazanemu vabilu ni pristopila na narok (razlogi o tem, da je bila tožnica pravilno vabljena, sledijo v nadaljevanju). Tako ravnanje je skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP. V zvezi z zaslišanji E. E., D. D. in A. A. pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica na prvi stopnji sploh ni podala dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih oseb kot prič. V tožbi in večih vlogah je sicer predlagano zaslišanje tožečih strank (v množini), vendar pa bi po tem, ko so navedene tri osebe prenehale biti stranke v tem postopku (po sklenitvi poravnave 3. 1. 2020), tožnica morala predlagati zaslišanje imenovanih oseb kot prič, česar pa ni storila.

16. Tožnica je v več vlogah predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke (ne da bi posebej konkretizirala za dokazovanje katerih dejstev ga predlaga), ne pa tudi izvedenca klinične psihologije, kot sedaj neutemeljeno zatrjuje v pritožbi. Ker sodišče ni v tem postopku postavilo nobenega izvedenca, so nesmiselne in nerazumljive navedbe o kršitvi, ker sodišče ni postavilo »novega« izvedenca klinične psihologije.

17. Tožnica tudi v pritožbi ne pojasni konkretizirano, katera dejstva je želela z domnevno neizvedenimi dokazi dokazovati, pa ji je bilo to zaradi njih neizvedbe onemogočeno, zato so ti pritožbeni očitki tudi pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zapisalo razlogov o neizvedbi dokazov, saj je pojasnilo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je oprlo izključno na listinsko dokumentacijo, ker tožnica na zaslišanje ni pristopila; nadalje je pojasnilo (zaključek 15. točke obrazložitve), da tožnica protipravnosti delovanja državnih organov ni zatrjevala substancirano, temveč le pavšalno, kar pomeni, da niti ni zatrjevala odločilnih dejstev, ki bi jih bilo treba dokazovati. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je že na trditveni ravni tožba nesklepčna (ker so izostale konkretizirane trditve o kvalificirani protipravnosti), je ravnalo pravilno in v skladu z načelom ekonomičnosti ter pospešitve postopka, ko ni izvajalo predlaganih dokazov, saj izvedba dokaza v civilnem postopku ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.

Glede vročanja in vabljenja:

18. Pritožbena navedba, da se je tožnica zastopala v postopku kot laik brez odvetnika, je neresnična, saj je tako tožbo kot vse pripravljalne vloge vložil odvetnik (ista odvetniška pisarna, ki tožnico zastopa v pritožbenem postopku), ki pa je dne 19. 2. 2020 tožnici odpovedal pooblastilo. Tožnica konkretno ne pove, glede katerih »obravnav in vlog« ni bila obveščena, zato so te pritožbene navedbe v smeri kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pavšalne. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da so bile vloge toženke tožnici vročene. Sodišče je izvedlo dve obravnavi 27. 1. 2020 in 2. 11. 2020; na naroku 27. 1. 2020 je tožnico zastopal odvetnik ..., po odpovedi pooblastila pa je bila tožnica neposredno vabljena na narok 2. 11. 2020 in vabilo je prejela 11. 6. 2020 (povratnica, pripeta k list. št. 112); naroka se ni udeležila, prošnje za preložitev pa ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo narok v njeni nenavzočnosti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina pravica do izjave in udeležbe v postopku ni bila z ničimer kršena.

19. Pritožba navaja, da tožnica od januarja 2020 ne živi na naslovu F., vendar sploh ne pove, na katerih »več drugih naslovih« naj bi tožnica živela oziroma kje sedaj živi. Pritožba ne zatrjuje, da bi tožnica v skladu s 145. členom ZPP o domnevni spremembi naslova obvestila sodišče in pritožbeno sodišče ugotavlja, da takega obvestila v spisu ni. Deplasiranost navedb o domnevno napačnem vročanju je očitna ob upoštevanju dejstva, da tožnica (oziroma njen pooblaščenec) v vseh vlogah, tudi v odpovedi pooblastila in šesti pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2020⁵ (list. št. 103 in 104), pa tudi v pritožbi navaja kot tožničin naslov F., kjer naj tožnica ne bi živela.

20. Navedbe v predzadnjem odstavku 6. strani pritožbe, da naj bi sodišče tožnici »na zadnjem naroku prepovedalo navzočnost na obravnavi,« so nerazumljive (očitno prepisane iz neke druge vloge), saj iz zapisnika zadnjega naroka v tej zadevi (2. 11. 2020) izhaja, da tožnica na narok sploh ni pristopila, zato pojmovno ni možno, da bi ji sodišče udeležbo na obravnavi prepovedalo.

Glede ostalih pritožbenih navedb:

21. Pritožba zatrjuje kršitve več ustavnih in konvencijskih pravic (pravice do zasebnosti, pravice do zasebnega in družinskega življenja, pravice staršev, pravice otrok, varstvo dostojanstva, pravica do poštenega sodnega postopka, učinkovito pravno sredstvo in 9. člen Konvencije o otrokovih pravicah), pri čemer teh kršitev z ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se ustavne in konvencijske pravice, ki se tičejo sodnih postopkov (npr. pravica do poštenega postopka in učinkovitega pravnega sredstva), uresničujejo preko izvedbenih predpisov, torej v konkretnem primeru določb ZPP, zato je tudi take kršitve treba uveljavljati skozi kršitve določb ZPP, ne pa s posplošenim sklicevanjem na člene Ustave ali EKČP.

22. Predmet te pravde je plačilo odškodnine, ki jo tožnica kot polnoletna oseba terja od države; zato je povsem nerazumno in nerazumljivo zatrjevanje, da naj bi bilo s to izpodbijano sodbo poseženo v tožničino pravico do zasebnosti, do zasebnega in družinskega življenja, v pravice staršev ali otrok in v njeno dostojanstvo; ob tem pritožbeno sodišče domneva, da so trditve o teh kršitvah zgolj nekritično prepisane iz nekih drugih vlog v nekih drugih postopkih, s čimer pa ni mogoče izpodbijati razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

23. Pritožbena navedba (tretji odstavek na 3. strani pritožbe), da naj bi sodišče navedlo, da do ustnega dogovora o stikih ni prišlo leta 2013, ker naj bi tožnica pred zaključkom dogovora odšla, je nerazumljiva, saj razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih takega zapisa ne vsebujejo. Enako velja za pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da je A. A. pri tožnici živel do dopolnjenega 6. leta brez očeta, da so zanj skrbeli »vsi trije tožniki« (v času izdaje sodbe je v tej pravdi le ena tožnica), da je bil mladoletni A. A. zdrav in da je obiskoval šolo; teh navedb ni mogoče razumsko povezati z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožničinega odškodninskega zahtevka kot neizkazanega, zato z njimi tudi ni mogoče uspešno napadati tozadevne odločitve prvostopenjske sodbe.

24. Pritožba navaja (četrti odstavek na 3. strani), da tožnica s C. C. ni sklenila poravnave, ampak samo dogovor glede začasne ureditve stikov. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da bi bila sklenjena (končna in pravnomočna) sodna poravnava glede stikov, temveč je zapisalo, da sta 4. 3. 2014 tožnica in bivši partner sklenila sodno poravnavo glede predloga za izdajo začasne odredbe za čas trajanja pravdnega postopka (torej je očitno, da je šlo za začasno poravnavo ali začasni dogovor o ureditvi stikov – kar je pravzaprav isto, kot zatrjuje pritožnica), nato pa je še ugotovilo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta imenovana pred Okrožnim sodiščem v Kranju 22. 2. 2019 sklenila (zopet začasno) sodno poravnavo glede varstva in vzgoje otrok. Pri tem pa pritožba spregleda nadaljnjo odločilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil s sodbo z dne 15. 11. 2019 (ki je postala pravnomočna 2020) mladoletni sin zaupan v varstvo in vzgojo očetu (kar je bilo tudi dogovorjeno z začasno poravnavo z dne 22. 2. 2019). Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede teh okoliščin dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno.

25. Tožnica v tretjem odstavku na 6. strani pritožbe izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča glede zastaranja in navaja, da naj bi prišlo do pretrganja zastaranja, saj je »CSD večkrat protipravno ravnal in sprejemal ukrepe v škodo mladoletnega sina,« kar je Ministrstvo za delo saniralo z odločbo z dne 6. 1. 2014, ki je bila realizirana »dosti kasneje, skoraj mesec kasneje, tožnica pa je še bolj trpela.« Tudi če bi držalo, da je bilo nekakšno protipravno stanje odpravljeno mesec dni po 6. 1. 2014 (torej okoli 6. 2. 2014), bi še vedno držal zaključek sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je triletni zastaralni rok do vložitve tožbe (22. 11. 2018) že potekel. Nadaljnja pritožbena navedba, da je tožnici škoda nastajala do leta 2020, saj je zaradi posledic protipravnega odvzema otroka trpela in se zdravila, je pavšalna in nejasna do take mere, da je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pritožbeno sodišče znova opozarja, da zastaranje ni bilo edini razlog za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni izkazala t. i. kvalificirane protipravnosti ravnanja države (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), teh ugotovitev pa pritožba konkretizirano ne izpodbija.

26. Očitno je iz neke druge vloge iz drugega postopka iztrgana tudi navedba, da so navedbe sodišča, da naj bi se tožnica neprimerno vedla do socialnih delavk, izvedenke, sodišča in tožnika, enostransko povzete, saj tudi teh razlogov (očitkov tožnici) izpodbijana sodba sploh ne vsebuje.⁶

27. Enako deplasirano in nekritično prepisan je tudi tretji odstavek na 8. strani pritožbe, ki govori, da »izpodbijani sklep« (v tem primeru je izpodbijana sodba) nima razlogov o tem, kako se je stanje v zvezi z izvrševanjem stikov spremenilo od časa izdaje prve začasne odredbe do danes; kot že omenjeno, je predmet te pravde odškodnina in ne izvajanje stikov. Enako velja za peti in šesti odstavek na 8. strani pritožbe, ki polemizira z razlogi sodišča o prekinitvah ali omejitvah stikov. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedbe na 7. do 12. strani pritožbe tičejo predvsem vprašanja stikov, kar ni predmet te sodbe (očitno gre zopet za neselektiven prepis iz neke druge vloge in postopka), ob vsej obširnosti pa pritožba ne uspe pojasniti, kakšno zvezo naj bi te okoliščine imele z izpodbijano odločitvijo prvostopenjskega sodišča.

28. Prav tako nimajo nobene zveze z obravnavano in v tem pritožbenem postopku izpodbijano sodbo razlogi drugega odstavka na 9. strani pritožbe, da (ni jasno, kdo) E. E. in D. D. stikov ne omogoča, kar naj bi bila kršitev Ustave in različnih drugih predpisov; navedena dva nista (več) stranki tega postopka, izpodbijana sodba pa se njunih pravic ali obveznosti sploh ne dotika.

29. Glede pritožbenih navedb od 12. do 24. strani, ki so dobesedni prepis navedb tožbe na list. št. od 2 do 8 (tožba je obojestranska), je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da ne zadostijo standardu konkretiziranih, obrazloženih pritožbenih razlogov. Te navedbe, ki so v bistvu kronologija dogodkov od leta 2013 naprej, tožničina mnenja o teh dogodkih in njeni komentarji odločitev različnih državnih organov, konkretizirano ne izpodbijajo razlogov prvostopenjskega sodišča, ki so pripeljali do izpodbijane odločitve. Z golim ponavljanjem navedb, pa četudi dodatno opremljenim z enako neselektivnim in frivolnim sklicevanjem na kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnica ne more uspešno omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

30. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in jo tudi ustrezno obrazložilo. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

31. Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Tako je 12. do 25. stran pritožbe dobeseden prepis (copy – paste) tožbenih navedb, 4. do 6. stran pritožbe pa je delni prepis navedb tožnice v šesti pripravljalni vlogi.
³ Tako sodba VSRS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
⁴ Izvedensko mnenje, pridobljeno izvensodno ali v drugem sodnem postopku, se po ustaljeni sodni praksi šteje zgolj za trditev stranke.
⁵ Odpoved pooblastila in šesta pripravljalna vloga sta evidentno vloženi že po januarju 2020, ko naj bi tožnica ne živela več na tem naslovu.
⁶ Da gre očitno za nekritičen prepis iz neke druge vloge, dokazuje zaključek tega odstavka (prvi odstavek na 7. strani pritožbe), da »tako otroku in materi nastaja težko nadomestljiva škoda, ki narekuje izdajo začasne odredbe;« predloga za izdajo začasne odredbe v tej pravdi tožnica sploh ni vložila.

Datum zadnje spremembe:

13.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1237/2017
• VSRS Sodba II Ips 36/2018
• Sodba III Ips 105/2007