VSL Sodba I Cp 859/2021

Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je šlo za nesporazum in je zahteva za vračilo utemeljena na tej podlagi. Ni bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe prepričan, da gre za posojilo, toženka pa, da gre za darilo. Celo izrecno je ugotovljeno, da je tožnik denarni znesek podaril.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 299,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotna je ugotovitev, da je tožnik še po 12. 2. 2019 toženki podarjal darila in denar, in nima opore v tožnikovi izpovedbi. Potovanje je bilo plačano v oktobru 2018. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik vedel za toženkino slabo premoženjsko stanje. Povedal je, da ni mogel verjeti, da ima lahko toženka v tako kratkem času ponovno tak minus na računu. Že tedaj se mu je porodil dvom o toženkinem slabem premoženjskem stanju. Počutil se je izkoriščanega, tako da se je njegova darežljivost pred nakazilom spornega zneska ustavila. Povedal je tudi, da je ostale zneske, ki jih je izročil toženki, vzel iz domače blagajne, pri spornem pa izvedel bančno nakazilo, ker je želel imeti dokument. Do tega se sodišče ni opredelilo. Tudi sms sporočilo z dne 19. 5. 2019 je zato treba razumeti cinično. Iz več mesecev kasneje poslanega sporočila ni mogoče sklepati na namen strank ob sklenitvi pogodbe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sms sporočilo pomembnejše od dopisa z dne 13. 5. 2019. Protispisna in neutemeljena je tudi ugotovitev, da ni zatrjeval, da bi se s toženko pogovarjala o vračilu spornega zneska, niti da bi od nje v času prijateljevanja to zahteval. V tožbi je navedel, da sta sklenila ustno posojilno pogodbo in da se je toženka zavezala h kar se da hitremu vračilu. Po izročitvi posojenega zneska se je prijateljevanje že začelo ohlajati, poleg tega pa življenjsko ni logično, da bi v času prijateljevanja pritiskal na toženko z zahtevami za vračilo. Poleg tega je toženka priznala, da je že na poti z ... "grozil", da bo zahteval vračilo. Sodišče se ni opredelilo niti do zatrjevanih okoliščin ob sklenitvi pogodbe, da mu je toženka obljubljala vrnitev iz treh virov, niti do trditve, da tudi ob posojilu toženkini hčeri, pri katerem podlaga dogovora ni bila nikoli sporna, ni navedel, da gre za posojilo. Glede na različni stališči pravdnih strank o naravi pravnega posla bi se moralo sodišče opredeliti tudi o nesporazumu kot podlagi zahtevka. Sporni znesek večkrat presega višino prej izročenih zneskov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da je tožnik toženki 12. 2. 2019 izročil 4.000 EUR, a ni dokazal, da je šlo za posojilo. V podporo tej ugotovitvi je sodišče navedlo, - da je tožnik toženki zaradi lastnega zadovoljstva v novembru in decembru 2019 podaril večjo vsoto denarja, stvari za osebno rabo, ji izročil kartico za nakup goriva, plačeval položnice za njeno stanovanje, več potovanj, - da je tako ravnal tako pred 12. 2. 2019 kot tudi še zatem, - da je po dopisu z dne 13. 5. 2019, v katerem je zahteval vračilo 4.000 EUR, toženki sporočil, da ji je navedeni znesek podaril in ne zahteva njegovega vračila, - da ni trdil, da bi se s toženko kdajkoli pogovarjala o vračilu, niti da bi med njunim prijateljevanjem zahteval vračilo, - da izjalovitev pričakovanj glede toženkinih osebnostnih lastnosti ni razlog za naknadno spremembo darilne podlage v posojilno.

6. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka. Izpodbija prepričljivost manj pomembnih indicev in opozarja na prav tako manj pomembne indice, ki jih sodišče ni ocenilo, a ključno je, da razen svoje izpovedbe ni ponudil dokaza, ki bi govoril v prid posojilu, in da je tako v delu izpovedbe kot v pisnem sporočilu, poslanem toženki potem, ko je od nje zahteval vračilo, sam potrdil toženkino trditev, da je šlo za darilo. Upoštevaje navedeno nekonsistentnost v lastnih ravnanjih drugačne odločitve ne morejo utemeljevati niti pritožbene navedbe, da je bilo potovanje, izvedeno po 12. 2. 2019, plačano že prej, da je bil to edini denarni znesek, ki ga je toženki izročil prek bančne transakcije, in da ni logično, da bi med prijateljevanjem zahteval od toženke vračilo. Gre za oddaljena dokazno pomembna dejstva, ki sama zase ne dajejo dovolj trdne podlage za zaključek, da je šlo za posojilo. Podobno velja za ostale okoliščine, ki jih je tožnik izpostavil v pritožbi. Sporočilo z dne 24. 5. 2019 je tako jasno, da tožnikov argument, da je šlo za cinizem, ne prepriča. O obljubah vračila je izpovedal le tožnik, a mu sodišče glede na nekonsistentnosti v izpovedbi, ni verjelo. Posojilo toženkini hčeri je samostojen posel, tako da ena okoliščina iz tega posla, ne da bi bila postavljena v kontekst celotnega posla, ne more biti pomembna za presojo v tej zadevi.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je šlo za nesporazum in je zahteva za vračilo utemeljena na tej podlagi. Ni bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe prepričan, da gre za posojilo, toženka pa, da gre za darilo. Celo izrecno je ugotovljeno, da je tožnik denarni znesek podaril.

8. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžan pa jih je povrniti toženki (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 279,99 EUR in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (375 točk), pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točke), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Strošek za konferenco s stranko je vključen v strošek za sestavo odgovora na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu in prvem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1637/2017
• VSL sodba I Cp 2800/2015
• VSL sodba II Cp 2835/2015