VSL Sklep II Cp 1892/2020

Jedro

Zmotno je pritožnikovo vztrajanje pri stališču, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki vedeli, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah, kar je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov že na podlagi samega zakona (ex lege) predmet upravičenj na posameznih delih stavbe in posledično tudi predmet vsakokratnih prenosov teh upravičenj na nove pridobitelje, ne glede na to, ali je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča omenjena v pogodbi o prenosu posameznega dela ali ne. Cene za nakup stanovanj v predmetni stavbi tako ne predstavljajo relevantnega dejavnika pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.

Po oceni pritožbenega sodišča prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Zlasti namembnost spornih nepremičnin kaže na to, da pripadata vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne prvemu nasprotnemu udeležencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (del I., cela IV. in del V. točke izreka) potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka ugotovilo, da parcele 46, 63 in 66, vse k.o. X, predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom Ulica 24, 26, 28 in 30 in z identifikacijsko številko 0005, ki stoji na parc. št. 1250, k.o. X, ter da so te parcele v (so)lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov omenjene stavbe,

- v II. točki izreka ugotovilo, da parcela 65, k.o. X, predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam z identifikacijskimi številkami 0005, 0003, 0000, 0007, 0008 in 0055, vse k.o. X, ter je ta parcela v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov omenjenih stavb,

- v III. točki izreka zavrnilo predlog v delu, ki se nanaša na parc. št. 64, k.o. X,

- v IV. točki izreka zavrnilo predloga za ugotovitev stvarnih služnosti dostopa in dovoza, a le za potrebe vzdrževanja ter obnove določenih sten garaž, stoječih na gospodujočih zemljiščih s parc. št. 10 do vključno 18, 30 do vključno 36 ter 37, vse k.o. X, v korist vsakokratnih lastnikov navedenih gospodujočih zemljišč,

- v V. točki izreka odločilo o vpisu zemljiških parcel v zemljiško knjigo v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča, in sicer za parc. 46, 63 in 66, vse k.o. ..., kot splošni skupni del stavbe z identifikacijsko številko 0005, ter za parc. št. 65, k.o. X, kot skupni del stavb z identifikacijskimi številkami 0005, 0003, 0000, 0007, 0008 in 0055.

2. Prvi nasprotni udeleženec je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sklep izpodbija v delu I. in V. točke (kjer se odločitev nanaša na parc. št. 46 in 63) ter v celotni IV. točki izreka.

Sodišču očita, da v razlogih prihaja v nasprotje samo s seboj. Parceli s sedanjima parc. št. 46 in 63 (v nadaljevanju: sporni parceli) nista nikoli predstavljali zemljišča, ki bi služilo potrebam stavbe z identifikacijsko številko 0005 (v nadaljevanju: predmetna stavba). Kronološki nastanek parcel kaže, da sporni parceli nista povezani s parc. št. 1250, na kateri stoji predmetna stavba. Tega so se zavedali tudi etažni lastniki, ki so želeli kupiti del parc. št. 19 (sedaj 63). Lastništvo te parcele ni bilo nikoli sporno, stanovalci si je niso lastili. Sodišče tega ni ovrednotilo, čeprav je bilo izpostavljeno že v odgovoru na predlog. Predlagatelji niso predložili nobenega dokaza glede kakršnekoli pravice na spornih parcelah. Nikoli niso imeli pravice uporabe. Vedeli so, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah. To dejstvo je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja, ki so bila prodana pod tržno ceno.

Sporni parceli imata ves čas svojo namembnost in pripadata izključno prvemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče je nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju, ki je na podlagi zapuščenih predmetov na parc. št. 19 (klop, drog) izpeljalo tezo o uporabi navedene parcele s strani stanovalcev predmetne stavbe, pri čemer ni jasno, na podlagi česa je izvedenka zaključila, da sta ta predmeta uporabljali ravno oni. Sodišče ni upoštevalo pripomb prvega nasprotnega udeleženca na izvedeniško mnenje. Prav tako ni upoštevalo, da funkcionalno zemljišče za predmetno stavbo ni bilo nikoli določeno. Izvedeniško mnenje ne daje konkretne podlage, ki bi dokazovala, da je bilo sporno zemljišče načrtovano in izvedeno za potrebe dovoza, vzdrževanja, oskrbe, parkiranja, obešanja perila, za igro in počitek. Razlogi sklepa so v nasprotju z listinami, ko je navedeno, da je izvedenka opredelila obseg zemljišča na podlagi upravnih dovoljenj. Abstraktni akti, ki jih je navedla, sami po sebi ne dajejo podlage za razlastitev. Tudi v sistemu družbene lastnine pravica uporabe spornih parcel ni nikoli pripadala lastnikom predmetne stavbe. Naključna, neodobrena uporaba še ni pomenila prenosa pravice uporabe na družbeni lastnini.

Materialnopravno razlogovanje sodišča pomeni prikrajšanje prvega nasprotnega udeleženca kot dobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika oziroma njegovo razlastitev (kršitev pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS-URS), po drugi strani pa obogatitev etažnih lastnikov, saj so dobili zemljišči brez plačila. Sporni zemljišči nista nujno potrebni za rabo predmetne stavbe, zaradi česar gre tudi za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. Prvi nasprotni udeleženec na podlagi pretekle zakonske ureditve ni mogel računati na to, da bo čez več let odločeno, katera zemljišča pripadajo k predmetni stavbi. Lastninska pravica mu ne bi smela biti odvzeta le zato, ker zemljišče daje videz zelenice ali ker nekdo brez njegove odobritve parkira svoj avto, pri čemer se v postopku niti ni ugotavljalo, za čigave avtomobile gre.

V času prodaje stanovanj spornih parcel ni nihče štel kot pripadajoči del stavbe. Na parc. št. 19 so že tedaj stale garaže, ki niso pripadale stanovalcem, kar dokazuje, da navedena parcela ni povezana s predmetno stavbo. Čeprav je navedena parcela osnovna parcela garaž in ne predmetne stavbe, je sodišče garažam namenilo le zemljišče ob vhodih vanje, lastnikom garaž pa v nasprotju z izvedeniškim mnenjem ni vzpostavilo služnosti vzdrževanja.

Prvi udeleženec ni nasprotoval služnosti, temveč je zatrjeval svojo lastninsko pravico (kar je več kot služnost) in vztrajal, da h garažam sodi pripadajoče zemljišče tudi z zadnje strani (tudi sam je med lastniki garaž). Podredno je prvi nasprotni udeleženec predlagal ustanovitev odkupne pravice na spornih parcelah, sodišče pa se do tega predloga ni opredelilo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev v celoti zavrne, podredno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih z neugodno stroškovno posledico za predlagatelje.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlagajo zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep vsebuje skladne,¹ logične in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno ter uporabilo pravilne materialnopravne določbe. Ob tem ni protipravno poseglo v ustavno varovano lastninsko pravico prvega nasprotnega udeleženca (33. člen URS).

6. V razlogih sklepa so prepričljivo pojasnjeni razlogi za zaključek, da sporno zemljišče (to sta nepremičnini s parc. št. 46 in 63), ki se nahaja vzhodno od stavbe z identifikacijsko številko 0005 (na naslovu Ulica 24, 26, 28 in 30) in ga omejuje (še bolj) vzhodno ležeči garažni niz, predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Ta zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na mnenje izvedenke urbanistične stroke in na lastne ugotovitve z naroka, ki ga je opravilo na terenu. Predvsem gre izpostaviti ugotovitve izvedenke, da je bilo sporno zemljišče načrtovano in izvedeno kot dvorišče predmetne stavbe za številne potrebe njenih stanovalcev,² da je za to območje v povojnem času³ veljal faktor zazidanosti do 40 % površine ter da so se ulične fasade tedaj postavljale na mejo javnega telesa (zaradi česar zahodna fasada stavbe meji na grajeno javno površino), na nasprotni strani pa se je stavbam omogočala izvedba dvorišča oziroma se je nahajal prostor, namenjen redni rabi stavbe.⁴ Poleg tega glede na stanje v naravi ni nepomembno, da ima predmetna stavba na strani, kjer se nahaja sporno zemljišče, štiri stranske vhode in da je na tej strani stavbe tudi edina možnost za parkiranje stanovalcev te stavbe. Upravna dovoljenja in abstraktni prostorski akti so izvedenki urbanistične stroke služili le kot izhodišče, ne pa kot izključna podlaga za opredelitev obsega pripadajočega zemljišča, kot skuša neutemeljeno prikazati pritožnik. Glede na konkretno prostorsko ureditev in urbanistične standarde, ki so veljali v času družbene lastnine in izhajajo iz mnenja izvedenke, ter ugotovljeno preteklo rabo tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da so predlagatelji pridobili pravico uporabe na spornih nepremičninah in posledično lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).

7. Zapuščenemu drogu in zarasli klopi na nekdanji parc. št. 19, za katera trdi, da naj bi prej kazala na neuporabo kot uporabo parcele s strani predlagateljev, pritožnik posveča preveliko pozornost. Zapuščena predmeta res ne potrjujeta aktualne uporabe s strani predlagateljev, vendar pa tudi ne kažeta na to, da ju (je) uporablja(l) pritožnik (bistveni dejavnik je pretekla uporaba). Glede na pojasnila izvedenke urbanistične stroke, kakšen je bil predviden namen spornega zemljišča v času graditve predmetne stavbe, je povsem logičen zaključek, da so v preteklosti ta dva predmeta uporabljali etažni lastniki predmetne stavbe in ne kdo drug. Da bi lahko sporno zemljišče uporabljali npr. tudi lastniki garaž, ki stojijo s hrbti obrnjene k spornemu zemljišču, je zgolj pritožnikovo ugibanje, ki ni podprto z nobenimi dokazi.⁵ Tudi sicer gre dodati, da se je sodišče prve stopnje o uporabi spornih nepremičnin s strani etažnih lastnikov stavbe lahko prepričalo na naroku, na katerem je bilo prisotnih nekaj lastnikov. Ti so potrdili navedbe o svojem parkiranju na spornih dveh nepremičninah.

8. Kakšen je bil kronološki potek nastanka spornih dveh parcel in parcele, na kateri stoji predmetna stavba, za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi ni pravno pomembno. Ne gre za enega od kriterijev po prvem odstavku 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1⁶), ki bi ga sodišče moralo upoštevati. Na povezanost predmetne stavbe s spornima parcelama kažejo številne druge, tako pretekle kot sedanje okoliščine.

9. Dejstvo, da so bili etažni lastniki predmetne stavbe pripravljeni kupiti del parc. št. 19 (sedaj 63), za odločitev v predmetni zadevi prav tako ni relevantno in takšno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje (glej zgornji del 11. strani izpodbijanega sklepa).⁷ Če formalno pravno stanje (vpis lastništva v zemljiški knjigi) med predlagatelji in prvim nasprotnim udeležencem ni bilo sporno, to še ne pomeni, da so se predlagatelji strinjali z njim in da je bilo dejansko pravilno.⁸ Da so predlagatelji pred predmetnim postopkom poskušali svoje nezadovoljstvo z obstoječim pravnim stanjem rešiti na drug (sporazumen) način, jim ni mogoče šteti v škodo.

10. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da so etažni lastniki predmetne stavbe na spornih nepremičninah pridobili pravico (so)uporabe (glej zlasti 13. stran sklepa). Zmotno je pritožnikovo vztrajanje pri stališču, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki vedeli, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah, kar je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov že na podlagi samega zakona (ex lege) predmet upravičenj na posameznih delih stavbe in posledično tudi predmet vsakokratnih prenosov teh upravičenj na nove pridobitelje, ne glede na to, ali je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča omenjena v pogodbi o prenosu posameznega dela ali ne. Cene za nakup stanovanj v predmetni stavbi tako ne predstavljajo relevantnega dejavnika pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, pa tudi sicer zgolj s pavšalno navedbo o prodaji stanovanj pod tržno ceno ne more biti dokazano, da etažni lastniki z nakupom stanovanj niso pridobili tudi pravic na pripadajočem zemljišču.

11. Da nekdanja parcela št. 19 ni bila v celoti povezana s stavbo, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, saj je ugotovilo, da v sklop pripadajočega zemljišča sodi le tisti del omenjene parcele, ki se nahaja med stavbo in garažnim nizom (sedaj parc. št. 63), medtem ko del parcele, ki leži vzhodno od garažnega niza (dostopi do posameznih garaž in morebiti tudi javna površina), v ta sklop ne sodi (sedaj parc. št. 64).

12. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Zlasti namembnost spornih nepremičnin kaže na to, da pripadata vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne prvemu nasprotnemu udeležencu. Da funkcionalno zemljišče za predmetno stavbo do sedaj še ni bilo določeno, še ne pomeni, da stavbi ne pripada (nobeno) funkcionalno zemljišče. Poleg tega prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel dokazati, da bi bil z izpodbijano odločitvijo kot dobroverni zemljiškoknjižni lastnik prikrajšan za svojo lastninsko pravico (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1) oziroma protipravno razlaščen brez nadomestila (69. člen URS).

13. Prvi nasprotni udeleženec v predmetnem postopku ni zahteval ustanovitve služnosti vzdrževanja garaž, katerih lastnik je, v svojo korist (tretji odstavek 47. člena ZVEtL-1), temveč se je zavzemal le za to, da bi ostal vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin 46 in 63 (prej 19). Zato sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da bi moralo upoštevati, da je lastninska pravica več kot služnostna pravica ter da je tudi sam med lastniki garaž. Ob tem gre dodati, da je za izvedbo nujnih vzdrževalnih del na nepremičnini, ki jih ni mogoče izvesti drugače ali pa bi bilo to povezano z nesorazmernimi stroški, ob določenih zakonskih pogojih mogoče uporabiti tujo, sosednje ležečo nepremičnino (glej 76. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), in da torej ustanovitev stvarne služnosti v ta namen ni potrebna. Tudi sicer je iz odgovora na pritožbo razvidno, da za predlagatelje občasna uporaba nepremičnine 63 s strani lastnikov garaž za potrebe vzdrževanja ni problematična.

14. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu res ni opredelilo do podrednega predloga pritožnika za ustanovitev odkupne pravice na spornih parcelah, vendar to glede na nerazumljivost predloga ni moteče. Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvi nasprotni udeleženec predlagal ustanovitev odkupne pravice na spornih nepremičninah v korist vsakokratnih lastnikov predmetne stavbe z utemeljitvijo, da ni dopusten neodplačen prenos navedenih nepremičnin v njihovo last (glej list. št. 135). Za ugoditev takemu predlogu v določbah ZVEtL-1 ni zakonske podlage (glej prvi odstavek 53. člena ZVEtL-1, ki določa, v katerih primerih oziroma v čigavo korist se lahko ustanovi odkupna pravica).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)⁹).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

-------------------------------
¹ V katerem delu naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju sami s seboj, pritožnik niti ne konkretizira.
² To je za potrebe dovoza, vzdrževanja, oskrbe, parkiranja, obešanja perila, za igro in počitek, prostor drevesne zazelenitve in tudi za priključek na javno cesto v južnem delu.
³ Stavba je bila zgrajena leta 1953.
⁴ To potrjujejo tudi sosednje stavbe, ki so bile zgrajene pred predmetno stavbo.
⁵ Sama lega garaž poleg spornih zemljišč tudi še ne pomeni, da sta sporni zemljišči bolj povezani z uporabo garaž kot s stavbo, ki prav tako stoji poleg spornih zemljišč.
⁶ Ta zakon je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi prehodne določbe 57. člena ZVEtL-1.
⁷ Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje te okoliščine ni ovrednotilo.
⁸ Splošno znano je, da je bil velik delež zemljiškoknjižnih transformacij pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL napačen in neskladen z resničnim pravnim stanjem (glej sodbo VSRS II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020 v zadnji alineji 22. točke obrazložitve).
⁹ Ker se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019), je treba upoštevaje prehodno določbo 216. člen ZNP-1 uporabiti določila prej veljavnega zakona, to je ZNP (Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami).

Datum zadnje spremembe:

19.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1246/2022
• VSL Sklep I Cp 138/2023
• VSL Sklep I Cp 189/2020