<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba IV Cp 302/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:IV.CP.302.2021
Evidenčna številka:VSL00044064
Datum odločbe:26.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Majda Irt
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:ugotovitev očetovstva - tožba za ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - pravna praznina

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke sama krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po tožbi z dne 6. 2. 2019, s katerim je zahteval ugotovitev, da je pok. A. A.., umrl ... 2018, njegov oče, in da mu po njem pripada dedna pravica. Odločilo je tudi o stroških postopka. Tako je odločilo, ker je tožnikovo tožbo ocenilo za prepozno; ugotovilo je, da je tožnik, ki je rojen ... 1946, in je torej polnoleten postal v l. 1964, že okoli 30 let vedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko sklepal, da je pok. A. A. njegov oče.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje, nominalno iz vseh razlogov, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev in opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je njegovo tožbo zavrnilo zgolj na formalni podlagi, pri čemer ni upoštevalo odločb Ustavnega sodišča U-I-30/12-12 in U-I-328/05 ter tudi ne Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Slednja določa, da ima vsak otrok pravico poznati svoje starše, ohraniti identiteto ter vedeti za svoj izvor. Obe ustavni odločbi pa sta razveljavili nekdanji 92. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je za tožbo za ugotovitev očetovstva določal objektivni 5 letni prekluzivni rok po dopolnjeni otrokovi polnoletnosti. Zakonodajalec ni ravnal v skladu z napotilom Ustavnega sodišča in ni uredil tega področja v roku enega leta, zato je nastopila pravna praznina, ki pa ne sme biti v škodo tožniku. Prav tako sodišče ne bi smelo uporabiti določb Družinskega zakonika (DZ), ker bi moralo postopek, ki se je začel po ZZZDR, končati po tem zakonu (290. čl. DZ). Sodišče bi moralo odločiti v korist tožnika in s tem ne bi poseglo v pravice drugega. Sicer pa pritožnik trdi, da je tudi 122. čl. DZ napačno uporabljen, saj naj bi sodišče zmotno štelo, da je bilo l. 1990 mejnik, ko je tožnik izvedel, da je njegov oče A. A. Ta je še l. 2017 na CSD X zanikal očetovstvo. Podobno dokazuje tudi pismo iz l. 1996. Sodišču tožnik očita, da te dokumentacije sploh ni prebralo. Navaja, da je nerelevantno, kako bi A. A. lahko priznal očetovstvo. Pravo prepričanje je tožnik dobil šele na zapuščinski obravnavi v R., ko sta 24. 1. 2019 priči M. M. in P. P. povedali, da je biološki sin pok. A. A. Pritožnik navaja, da gre za specifičen primer; celo življenje je bil zaničevan in maltretiran s strani obeh staršev. Vse od ranega otroštva ni imel gotovega vedenja o tem, ali je A. A. res njegov oče, saj ga je nekaj časa sprejemal in priznaval za sina, nekaj časa pa zavračal.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženki. Prva predlaga njeno zavrnitev, druga pa, da se tožniku ugodi. Obe opredeljujeta svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Drži pritožnikova navedba, da se v času vložitev njegove tožbe (6. 2. 2019) DZ še ni uporabljal (začel se je uporabljati 5. 4. 2019) in bi se glede na njegovo prehodno določbo (290. čl. DZ) za tožnikovo tožbo moral uporabiti še ZZZDR, katerega 92. čl., ki je določal rok za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, je Ustavno sodišče RS razveljavilo (odločbi Ustavnega sodišča U-I-30/12-12 in U-I-328/05, kot to korektno navaja sodišče prve stopnje v tč. 9 na str. 4), in do uveljavitve DZ ta rok ni bil zakonsko urejen.

7. Pritožnik ima zato prav, da je glede tega vprašanja v njegovem primeru pravna praznina. Vendar je prvostopenjsko sodišče pravno praznino ustrezno (ustavno skladno) napolnilo z razlago prej in sedaj veljavne ureditve. Prejšnja ureditev je nedopustno omejevala pravico vsakega, da izve za svoj izvor, z dolžnostjo vložiti tožbo v roku 5 let po dopolnjeni polnoletnosti in v enem letu od smrti domnevnega očeta. Po sedanji ureditvi (122. čl. DZ) enoletnega roka, ki bi tekel od smrti domnevnega očeta, za vložitev tožbe ni več, določen je le subjektivni rok, in sicer pet let odkar otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe, pri čemer ta rok ne more začeti teči pred otrokovo polnoletnostjo.

8. Kako ravnati v primeru pravnih praznin v civilnopravnih zadevah, določa 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi enako pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.

10. Pritožbeno sodišče sprejema odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot prepričljive, torej pravilne. Tožnik v tožbi sam navaja, da je do 18 leta živel pri domnevnem očetu in nosil njegov priimek, da pa očetovstvo nikoli ni bilo priznano, ker mati ni smela oz. upala vložiti tožbe. Navaja, da je bil s strani domnevnega očeta tudi sam ves čas trpinčen in ustrahovan tako, da je bil dosežen namen biološkega očeta, da priznanje očetovstva ni bilo verificirano. Dalje navaja, da sta se videvala tudi po njegovi dopolnjeni polnoletnosti ter da je bil ves čas v dvomu, kdo je njegov biološki oče, saj ga je pok. A. A. včasih priznaval, drugič pa je spet svoje očetovstvo zanikal.

11. Že samo na podlagi tega je povsem jasno, da so bile okoliščine, odločilne za vložitev tožbe, tožniku znane praktično ves čas njegovega življenja. Da je bil glede očeta morda tudi v dvomu (mdr. ker je pok. A. A. kdaj izrecno priznaval, kdaj pa zanikal svoje očetovstvo) te ocene ne more spremeniti, pač pa jo samo utrjuje. Glede na lastne zgoraj povzete navedbe ni prepričljivo in je z njimi tudi v nasprotju, da naj bi šele na zapuščinski obravnavi med drugim tudi od druge toženke „prav zatrdno izvedel“, da je bil pok. A. A. njegov oče. Dvom, ki ga je ves čas gojil, bi lahko tožnik vse od svoje dosežene polnoletnosti vsak čas odstranil oz. razjasnil ravno v pravdi zoper domnevnega očeta, pa se za to za časa njegovega življenja ni odločil, po lastni razlagi zaradi bojazni, tako kot naj bi pred tem iz istega razloga tožbo opustila tudi njegova mati. Vendar pa to ni in ne more biti opravičljiv razlog, da bi smel tožnik „počakati“ na smrt domnevnega očeta in šele nato uveljavljati njegovo očetovstvo, če so mu bile okoliščine, da gre verjetno za njegovega očeta, znane že ves čas (precej več kot pa pet let).

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na razloge odločitve, pritožbene razloge ter vsebino obeh odgovorov nanjo pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi slednja nista bila potrebna, zato stroške zanju trpita toženki sami (155. čl. ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 122, 123, 290
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 92

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MjY5