VSL Sklep II Cp 442/2021

Jedro

Sodišče na podlagi drugega odstavka 278. člena ZIZ na predlog dolžnika ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za delno razveljavitev 4. 1. 2018 izdane začasne odredbe in sicer v delu, v katerem mu je bila prepovedana odtujitev oziroma obremenitev osebnega vozila znamke Ford S-Max, letnik 2013, reg. št. KR 00-000. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni izkazal take spremembe okoliščin, zaradi katerih izdana začasna odredba ne bi bila več potrebna. Navedba, da vrednost vozila s časom pada (pri čemer ne pove, za koliko je ta vrednost padala v času od dneva izdaje začasne odredbe do danes) in da bodo zaradi vzdrževanja nastali stroški (ki jih ne konkretizira in ne izkaže) ne zadošča. Predlagateljica bi poleg tega izgubila zavarovanje, saj kupnina z začasno odredbo ni zajeta. Nevarnost škode zato še vedno grozi.

2. Nasprotni udeleženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Meni, da je v predlogu izpostavil dejstva, zaradi katerih začasna odredba najmanj v delu, ki se nanaša na to vozilo, ni več potrebna. Glede na potek časa je le še v funkciji zmanjševanja vrednosti skupnega premoženja. Njena delna razveljavitev za predlagateljico ne bi imela nobenih negativnih posledic. Ne drži, da bo predlagateljica izgubila jamstvo, ki ga vozilo predstavlja za njen delež na skupnem premoženju, ker naj bi kupnina ne bila zajeta z začasno odredbo. O trditvah, ki takemu stališču nasprotujejo in jih povzema, se sodišče ni opredelilo. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bo začasna odredba ostala v veljavi, bo predlagateljica dejansko prejela manj. Izguba vrednosti premoženja tudi ni okoliščina, ki se ji ne bi bilo mogoče izogniti in sicer s prodajo premoženja, saj bo namesto vozila predmet prodaje prejeta kupnina. Sodišče nasprotnemu udeležencu tudi neutemeljeno očita, da ni navedel in izkazal konkretnega znižanja vrednosti vozila in stroškov za njegovo vzdrževanje. Gre za splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Poleg tega bodočega znižanja vrednosti in stroškov tudi ni mogel konkretizirati. Je pa splošno znano, da so starejša vozila vredna manj od novih. Konkretno vozilo se tudi sicer vse od leta 2013 redno uporablja za potrebe podjetniške dejavnosti nasprotnega udeleženca. V vsakem primeru, bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva udeleženca opozoriti na pomankljive navedbe.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje namreč razloge o vseh tistih dejstvih, ki so za presojo utemeljenosti predloga odločilna. Razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Sodišče na podlagi drugega odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) na predlog dolžnika ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna.

7. Glede na povzeto določbo, bi moral toženec, če bi želel doseči ustavitev postopka in delno razveljavitev izdane začasne odredbe, v predlogu navesti in dokazati, da je po izdaji začasne odredbe prišlo do spremembe okoliščin, relevantnih za izdajo in obstoj začasne odredbe, ter da so spremembe takšne, da zavarovanje ni več potrebno. Pri tem niso relevantne okoliščine, ki so obstajale že v času vložitve ugovora, pa jih ni navajal ali jih ni navajal dovolj dobro. Sodišče pri obravnavi predloga presoja le pogoje za prenehanje začasne odredbe, ne pa (ponovno) tudi tistih za njeno izdajo oziroma obstoj.¹

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zmanjšanje vrednosti stvari (osebnega vozila), katerega odtujitev ali obremenitev je bila z začasno odredbo nasprotnemu udeležencu prepovedana, ne predstavlja pravno upoštevne spremenjene okoliščine v pomenu drugega odstavka 278. člena ZIZ. To, da bo vozilo s potekom časa in z uporabo izgubljalo svojo vrednost in da bodo z vzdrževanjem in servisiranjem vozila nastajali stroški, je bilo znano že v času izdaje začasne odredbe in bi to pritožnik lahko uveljavljal v ugovoru, a je to opustil.

9. Tudi sicer se okoliščine, zaradi katerih je bila začasna odredba izdana, niso v ničemer spremenile. Kot izhaja iz podatkov spisa (to je predloga za izdajo začasne odredbe² in sklepa, s katerim je sodišče predlogu delno ugodilo³), je predlagateljica s predlagano začasno odredbo zavarovala svojo z verjetnostjo izkazano terjatev na izročitev tistih stvari iz skupnega premoženja, za katere bo sodišče odločilo, da pripadejo njej.⁴ V kolikor bi namreč nasprotni udeleženec stvari, ki so skupno premoženje, prodal, njihova (fizična) delitev ne bi bila več mogoča. Sporno vozilo, ki ga ima sicer v posesti nasprotni udeleženec, pri tem ni bilo izjema. Ta odločilna okoliščina se s potekom časa ter (vsaj v pogledu vozila) posledičnim zniževanjem njegove vrednosti in večjim stroškom za njegovo vzdrževanje, ni spremenila.

10. Ob tem pa je treba poudariti tudi to, da bi bilo s predlagano razveljavitvijo začasne odredbe nasprotnemu udeležencu dejansko omogočeno, da bi lahko vozilo odtujil kljub nasprotovanju predlagateljice,⁵ kar pa je v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zato nedopustno. Povedano drugače: tudi če bi sodišče izdano začasno odredbo razveljavilo, to ne pomeni, da bi nasprotni udeleženec vozilo smel prodati brez soglasja predlagateljice. Ker je njegov namen očitno tak, je na dlani, da je začasna odredba še vedno potrebna.

11. Navedbe, da bi se s predlagano delno razveljavitvijo začasne odredbe preprečilo nastajanje škode na skupnem premoženju; da bi se v postopku delitve namesto vozila delila kupnina; in da bi bila taka delitev lažja, so zato v pogledu presoje utemeljenosti predloga nasprotnega udeleženca nerelevantne in na odločitev ne morejo vplivati.

12. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da soglaša s sodiščem prve stopnje, da so te navedbe tudi sicer ostale na pavšalni ravni. Res je splošno znano, da vozila s potekom časa in z uporabo izgubljajo vrednost, vendar pa bi ob navedbah, da bi prodaja vozila preprečila zmanjševanje škode, pritožnik moral navesti vsaj to, koliko je bilo konkretno vozilo vredno v letu 2018 in koliko je vredno danes ter kakšno bo (glede na znamko vozila⁶) nadaljnje zmanjševanje njegove vrednosti. Enako velja za stroške (bodočih) popravil. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zavarovanja, ki ga predlagateljici nudi izdana začasna odredba, ne more nadomestiti možnost, da postane predmet delitve kupnina. Pri tem ne gre samo za to, da pri razpolaganju s kupnino nasprotnega udeleženca začasna odredba (kot to velja za vozilo) ne bo omejevala, ampak tudi za to, da predlagateljica pri prodaji ne bi imela nobenega vpliva na višino kupnine. Hipotetično gledano zato obstaja možnost, da bi nasprotni udeleženec vozilo prodal za kupnino, ki bi bila bistveno nižja od dejanske vrednosti vozila, kar pa bi predlagateljico, da bi zavarovala svoje interese, prisililo v nov spor. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, predlog za delno razveljavitev začasne odredbe ni prava pot za varstvo ekonomskih interesov nasprotnega udeleženca, ampak je za to potreben sporazum obeh udeležencev.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je zato, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Stroški zavarovanja, ki nastanejo v zvezi z začasno odredbo izdano v okviru že začetega postopka, so del stroškov tega postopka. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi ob upoštevanju določb (ZNP).

-------------------------------
¹ Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 280 in 281 ter odločbe II Cp 2162/99, VSL I Cp 4839/2010, II Cp 2065/2013 in druge.
² Glej predlog na list. št. 18.
³ Glej sklep z dne 4. 1. 2018, list. št. 35.
⁴ Katere bodo te stvari, ne v trenutku izdaje začasne odredbe ne v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu nasprotnega udeleženca, še ni znano.
⁵ Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da je slednja tako soglasje pripravljena dati, če bi se prodaja izvedla za sporazumno dogovorjeno kupnino in z njeno razdelitvijo (glej odgovor na pritožbo).
⁶ Splošno znano je tudi to, da se vozilom različnih znamk vrednost ne zmanjšuje enako.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 50/2020
• VSL Sklep II Cp 1114/2017
• VSK sklep Cp 879/2007