VSL Sklep II Cp 91/2021

Jedro

Pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso bi bilo v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon. Sodna praksa ni nespremenljiva.

Bistveno pri zakonski domnevi je, da je predmet ugotavljanja presumptivna baza, ne pa neposredno relevantno pravno dejstvo oziroma zaključek. Upoštevajoč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1, sodišče torej ne ugotavlja, ali je bilo plačilo sodne takse pravočasno, ampak, ali je bilo denarno nakazilo izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev in prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu. Plačilo sodne takse bo štelo za pravočasno, če bosta izpolnjeni obe navedeni predpostavki domnevne baze za uporabo te določbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo tožbo za umaknjeno in ustavilo postopek.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi kot nesporno izpostavlja dejstvo, da je sodišče prejelo plačilo sodne takse, ki jo je tožeča stranka plačala preko ponudnika plačilnih storitev, 19. 2. 2020 in da je petnajstdnevni rok za plačilo potekel 17. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zmoten pa tudi arbitraren zaključek, da določba 6.b člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) varuje zavezanca le v primeru, če bi izkazal, da je nalog za plačilo sodne takse dal ponudniku plačilnih storitev najkasneje 17. 2. 2020 oziroma do poteka roka za plačilo sodne takse. Gre za očitno samovoljno širjenje navedene zakonske določbe onkraj meja zakona. Sodišče se pri tem sklicuje na odločitve instančnih sodišč, ki pa ne morejo predstavljati uveljavljene sodne prakse, pa tudi če bi šlo za uveljavljeno sodno prakso, ta ob nasprotovanju zakonu ne more predstavljati zakonite pravne podlage za odločitev. Sodišče ni imelo nobene ustrezne pravne podlage, ne razlage za izpodbijano protizakonito odločitev. Ne ZST-1 ne noben drug predpis ne nalaga taksnemu zavezancu obveznosti predložitve naloga ponudniku plačilnih storitev znotraj roka za plačilo takse. Predložitev naloga ponudniku plačilnih storitev, pa tudi ne pomeni plačila, zlasti ob dejstvu, da mora imeti nalog za uspešno izvedbo plačila ustrezno kritje. Če bi zakonodajalec vezal domnevo pravočasnosti plačila iz prvega odstavka 6. b člena ZST-1 na zavezančevo predložitev naloga pri banki znotraj roka iz plačilnega naloga, potem bi to tudi jasno določil. Vendar pa tega ni storil. Zakonodajalec domnevo pravočasnosti plačila sodne takse veže na prejem denarnega nakazila v dobro prehodnega podračuna sodišča, ne pa na predložitev naloga banki. V obravnavanem primeru je bilo taksno nakazilo prejeto na prehodni račun sodišča v odprtem roku iz prvega odstavka 6. b člena ZST-1. Zato domneva pravočasnosti ne more biti ovržena, ne glede na to, kdaj je zavezanec predložil plačilni nalog. Sodišče poskuša s sporno odločitvijo urediti nekaj, česar zakonodajalec sploh ni uzakonil. Tudi če bi šlo za urejanje pravne praznine, bi bila odločitev sodišča s tovrstnim poskusom njenega urejanja pravno zgrešena. Glede na konkretizacijo vprašanja pravočasnosti plačila sodne takse v določbi prvega odstavka 6. b člena ZST-1, ni imelo sodišče nobene podlage za morebitno „zapolnjevanje praznine“. Prav tako zakonsko urejene materije ne more in ne sme nedopustno širiti, kot je to storilo v konkretnem primeru.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožeča stranka s plačilnim nalogom pozvana, naj v roku petnajstih dni od vročitve plačilnega naloga plača sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 1.405,00 EUR. Rok za plačilo sodne takse je potekel 17. 2. 2020, omenjeni znesek sodne takse pa je bil prejet v dobro prehodnega podračuna sodišča 19. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se skladno s 6. b členom ZST-1¹ pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka, vendar pa da ta določba varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, plačilo pa je iz kakršnegakoli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo. Pri takšni razlagi navedenega določila se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1178/2019 z dne 9. 10. 2019, I Cp 1398/2019 z dne 26. 8. 2019 in II Cpg 209/2019 z dne 9. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da bi se plačilo sodne takse lahko štelo za pravočasno zgolj v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da je nalog za plačilo sodne takse dala ponudniku bančnih storitev najpozneje 17. 2. 2020. Tožečo stranko je zato pozvalo, naj v roku osmih dni predloži dokazilo o tem, katerega dne je dala banki nalog za plačilo sodne takse. Ker se tožeča stranka ni odzvala, jo je še enkrat pozvalo, naj navedeni dokaz predloži v nadaljnjem roku treh dni. Ker tožeča stranka kljub dvakratnemu pozivu sodišča zahtevanega dokazila ni predložila, je sodišče štelo, da ga je dala 19. 2. 2020 oziroma prepozno. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato štelo tožbo za umaknjeno.

5. Bistven pritožbeni očitek tožeče stranke je, da za razlago določbe prvega odstavka 6.b člena ZST-1, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, v zakonu ni najti podlage, in da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kako je do takšne razlage prišlo. Slednje ne izhaja niti iz razlogov odločb instančnega sodišča, na katere se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo. Tožeča stranka je v pritožbi sicer navedla, da stališče iz odločitev instančnega sodišča, na katere se je oprlo prvostopenjsko sodišče, ne more predstavljati uveljavljene sodne prakse, vendar pa to sodišče ugotavlja, da gre za enotno sodno prakso pritožbenih sodišč², od leta 2015 dalje pa je mogoče govoriti tudi o enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča.³ Glede na številne odločbe sodišč različnih stopenj z enako razlago omenjenega zakonskega določila je mogoče trditi, da je sodna praksa v zadnjih petih letih ustaljena, po mnenju tega sodišča pa ne tudi trdna, kot je navedeno v eni od odločb, na katero se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo sodišče prve stopnje,⁴ torej takšna, ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede pravilnosti.⁵ To sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da ZST-1 za uporabo določbe prvega odstavka 6.b člena, ne določa obveznosti predložitve naloga ponudniku plačilnih storitev, danega znotraj roka za plačilo sodne takse.⁶ Pritožba pa tudi pravilno opozarja, da v izpodbijani odločitvi za takšno uporabo navedene zakonske določbe ni ustrezne razlage, kar pa velja tudi za ostale odločbe omenjenih sodišč, v katerih je bilo zavzeto enako stališče. To sodišče torej zavzema drugačno stališče od ustaljenega. Pri tem dodaja, da bi bilo pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon in da sodna praksa ni nespremenljiva.

6. Materialnopravno izhodišče presoje v tej zadevi je v določbi 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je plačilo sodne takse predpostavka za obravnavo vlog strank, ki so naštete v prvem odstavku tega člena. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, če ni, se šteje, da je vloga umaknjena. Postopek, način in ugotavljanje plačila sodnih taks ureja ZST-1. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZST-1 vplača taksni zavezanec takso na prehodni podračun sodišča, od katerega se zahteva oprava posameznega dejanja ali vodenja postopka. Po določilu prvega odstavka 6. a člena se šteje, da je sodna taksa plačana na dan, ko je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča, če ta zakon ne določa drugače. Navedeno določilo je bilo vneseno v ZST-1 z novelo ZST-1A.⁷ Kot izhaja iz predloga novele, je bil njen namen v poenostavitvi plačevanja sodnih taks tako, da bi se v korist taksnih zavezancev odpravile administrativne ovire pri plačevanju in dokazovanju plačanih sodnih taks, hkrati pa bi se zmanjšal obseg dela sodišč na področju sodnih taks, kar bi pripomoglo k pospešitvi postopkov in odpravi sodnih zaostankov.⁸ Že ZST-1⁹ je v tretjem odstavku 6. člena določil, da taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu in da mora sodišče samo ugotoviti, ali je bila v posameznem primeru taksa v resnici plačana, v kakšni višini je bila plačana in kdaj je bilo plačilo opravljeno. Sodišča v ta namen uporabljajo spletno aplikacijo UJPnet, ki omogoča vpogled v podatke o evidenčnem stanju in prometu na ustreznem podračunu sodišča. Predlagatelj novele ZST-1A je navedel, da predlagana ureditev spreminja postopek plačevanja in ugotavljanja plačanih sodnih taks tako, da bo ob čimmanjši obremenjenosti tako strank kot sodišč omogočal učinkovito in zanesljivo preverjanje, ali je v posameznem primeru sodna taksa plačana, v kakšni višini je plačana in ali je bilo plačilo opravljeno pravočasno.¹⁰ S tem namenom je bilo mdr. uvedeno plačilo sodne takse z ustrezno referenco (tretji odstavek 6. člena ZST-1), na podlagi katere lahko sodišče v vsakem primeru brez dodatnih poizvedb preveri plačilo sodne takse.

7. Z enakim namenom je bila v noveli določena tudi zakonska domneva pravočasnosti plačila sodne takse.¹¹ V večini primerov po ZST-1A se taksa šteje za plačano na dan, ko je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča. Da bi imeli taksni zavezanci tudi v primeru plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev možnost izkoristiti celotni rok za plačilo, je zakonodajalec v novem 6. b členu izrecno določil, da se plačilo sodne takse šteje za pravočasno, če denarno nakazilo prispe na prehodni podračun sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka za plačilo, določenega v 34. oziroma 34. a členu zakona. Predlagatelj zakona je ocenil, da časovno obdobje treh delovnih dni po izteku roka za plačilo v večini primerov plačil prek ponudnikov plačilnih storitev zadošča za izvedbo vseh opravil, potrebnih za to, da bo znesek plačane sodne takse prispel na prehodni podračun sodišča.¹²

8. Zakonodajalec je torej v prvem odstavku 6. b člena ZST-1 določil zakonsko domnevo pravočasnosti plačila. Tako je tudi naslovil navedeni člen. Zakonska domneva je pravno pravilo, ki na podlagi ugotovitve o obstoju dejstva nalaga sklepanje o obstoju neposredno relevantnega dejstva oziroma zaključka. Zakonsko domnevo tako tvorita dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlaga domneve (basis), ki jo predstavlja dejstvo, iz katerega predpis sklepa na domnevni zaključek ali predmet domneve (tesis).¹³ Pri tem pa od podlage domneve do domnevnega zaključka oziroma pravno relevantnega dejstva pripelje izkustveni sklep. Presumptivna pravila so namreč vedno utemeljena na izkustvu.¹⁴ Predlagatelj zakona je v svojem predlogu izrecno poudaril navedeni izkustveni sklep, ko je navedel, da po njegovi oceni časovno obdobje treh delovnih dni po izteku roka za plačilo v večini primerov plačil prek ponudnikov plačilnih storitev zadošča za izvedbo vseh opravil, potrebnih za to, da bo znesek plačane sodne takse prispel na prehodni podračun sodišča.¹⁵

9. Bistveno pri zakonski domnevi je, da je predmet ugotavljanja presumptivna baza, ne pa neposredno relevantno pravno dejstvo oziroma zaključek. Upoštevajoč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1, sodišče torej ne ugotavlja, ali je bilo plačilo sodne takse pravočasno, ampak, ali je bilo denarno nakazilo izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev in prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu. Plačilo sodne takse bo štelo za pravočasno, če bosta izpolnjeni obe navedeni predpostavki domnevne baze za uporabo te določbe. Zakonodajalec je torej glede na izkustveno spoznanje, da med odredbo plačilne transakcije ponudniku plačilnih storitev in prejemom denarnega nakazila na prehodni podračun sodišča, poteče določen čas in v izogib dokazovanju, da je bila plačilna transakcija odrejena pred potekom roka petnajstih dni, določil zakonsko domnevo, da se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. S tem je dal sodiščem zakonsko oporo za presojo pravočasnosti plačila sodne takse zgolj na podlagi ugotovitve dejstev, ki predstavljajo bazo te zakonske domneve.

10. Da se šteje plačilo sodne takse za pravočasno ob izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 6.b člena, brez dokazovanja, kdaj je bila ponudniku plačilnih storitev odrejena plačilna transakcija, navsezadnje izhaja tudi iz določil 6.c člena ZST-1. Gre za določilo, ki na določen način relativizira (neizpodbojno) domnevo iz 6.b člena ZST-1. Če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča po štirih ali več delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu, zaradi česar sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ima taksni zavezanec v skladu s 6.c členom možnost zoper sklep o ustavitvi postopka vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kateremu bo moral priložiti dokazilo o tem, da je bila ponudniku plačilnih storitev odrejena plačilna transakcija za plačilo sodne takse pred potekom roka iz plačilnega naloga. V teh primerih je torej potrebno dokazovati pravočasnost naloga ponudniku plačilnih storitev, v primeru iz 6.b člena pa ne.

11. Glede na navedeno je bilo napačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožečo stranko pozivalo, da mu predloži dokaz, da je dala banki nalog za plačilo sodne takse pred potekom roka iz plačilnega naloga. Prav takšnemu postopanju sodišča se je iz razlogov poenostavitve in pospešitve tega dela sodnega postopka poskušal izogniti zakonodajalec z uzakonitvijo domneve. Napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka navedenega dejstva ni dokazala. Ob zaključku prvostopenjskega sodišča, da je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu potekel 17. 2. 2020 in da je bilo denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča 19. 2. 2020, torej v treh delovnih dneh po izteku tega roka, je treba ob pravilni uporabi določbe 6.b člena ZST-1 šteti, da je taksa plačana v odrejenem roku. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in razveljaviti sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških tožeče stranke, ki so ji nastali s pritožbo, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Člen 6.b ZST-1: (1) Razen v primeru iz drugega odstavka tega člena se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka.(2) Če taksni zavezanec dostavi sodišču dokazilo o plačilu takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, se šteje, da je taksa plačana pravočasno ne glede na to, kdaj je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna tega sodišča.
² Enaka razlaga določbe prvega odstavka 6. b člena ZST-1, kot je bila dana v odločbah, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje je dana še v številnih drugih sodnih odločbah (odločba II Ip 172/2013 Višjega sodišča v Celju, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1075/2014, I Cpg 1761/2014, II Cp 1746/2015, …, odločba Pdp 85/2020 Višjega delovnega in socialnega sodišča). Drugačno razumevanje navedene zakonske določbe izhaja iz nekaterih sodnih odločb, ki pa so bile sprejete pred letom 2015 (I Cpg 60/2013, II Cp 3396/2014, II Cp 3091/2014, III Ip 5183/2013, ...)
³ Sklep III Dor 163/2015 z dne 10. 2. 2016, sklep II Dor 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (v tej zadevi je bila povsem enaka dejanska situacija kot v obravnavani), sklep I Up 41/2019 z dne 10. 9. 2019, sklep I Up 166/2020 z dne 14. 1. 2021.
⁴ Sklep I Cp 1398/2019.
⁵ Spletni slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC, SAZU – Portal BOS.
⁶ Za nasproten zaključek bi se besedilo prvega odstavka 6. b člena ZST-1 moralo nadaljevati s tekstom „… in če taksni zavezanec dokaže, da je bila ponudniku plačilnih storitev odrejena plačilna transakcija za plačilo sodne takse pred potekom roka iz 34. oziroma 34. a člena tega zakona.“
⁷ Ur. list RS, št. 97/2010.
⁸ Predlog Zakona o spremembah zakona o sodnih taksah (ZST-1A), Poročevalec Državnega zbora št. 93/2010, tč. I/1, v nadaljevanju Predlog zakona.
⁹ Uradni list RS št. 37/2008.
¹⁰ Predlog zakona, Poročevalec št. 93/2010, tč. II/1.
¹¹ Predlog zakona, Poročevalec št. 93/2010, tč. II/3.
¹² Predlog zakona, Poročevalec št. 93/2010, pojasnilo k 5. členu predloga zakona.
¹³ Zobec Jan, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 372.
¹⁴ Zobec Jan, prav tam, str. 372: Zakonodajalčev motiv je v uzakonitvi tipičnih izkušenj – tistega, kar se po normalnem teku stvari najpogosteje oziroma najverjetneje dogaja (tipične, v življenjski praksi preverjene izkušnje).
¹⁵ Predlog zakona, Poročevalec št. 93/2010, pojasnila k 5. členu predloga zakona.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 673/2019
• VSL sklep II Cp 1277/2015
• VSRS sklep III DoR 163/2015