VSL Sodba II Cp 325/2021

Jedro

Stališče prvega sodišča glede nepriznavanja pravdnih stroškov tožnice iz naslova kilometrine in delno urnine (odsotnosti odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko) sloni na stališču starejše sodne prakse, ki ni več sprejemljiva. Okoliščina, da ima pooblaščenec tožnice sedež svoje odvetniške pisarne v drugem kraju kot prvo sodišče, ni odločilna. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju.

Prvo sodišče je izčrpno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je toženec soglašal s sklenitvijo poroštvene pogodbe in da je to soglasje izrazil s podpisom izjave o poroštvu, v teh razlogih sodbe pa je zajet tudi odgovor na toženčevo trditev, da nikoli ni (ne bi) bil pripravljen prevzeti poroštvene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 820,37 EUR nadomesti z zneskom 1.085,49 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 227,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da v roku 8 dni plača tožnici 1.193,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da v 8 dneh povrne tožnici pravdne stroške v znesku 820,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da ni nikoli prevzel poroštvene obveznosti. Za sklenitev poroštvene pogodbe ni imel nikoli volje. Poroštvena izjava je nična. Prvo sodišče je napačno ugotovilo, da je toženec soglašal s sklenitvijo poroštvene pogodbe in da je podal izjavo volje za njeno sklenitev. Ob sklenitvi posameznih pogodb v poslovalnici tožnice je bila tožencu brez njegove vednosti v podpis izročena tudi poroštvena izjava. Uslužbenec tožnice bi toženčevo davčno številko lahko pridobil tudi iz baze podatkov, zato ni nujno, da bi jo posebej zahteval od toženca tistega dne, ko je bila podpisana poroštvena izjava. Povsem mogoče je, da je uslužbenec pozabil omeniti, da se podpisuje tudi poroštvena pogodba, ki jo je tožencu izročil v podpis, ne da bi ga na to izrecno opozoril. Toženec je izpovedal, da je pošiljko tožnice s poroštveno izjavo odkril šele po seznanitvi s tožbo, prvo sodišče pa tega ni štelo za pomembno in se do toženčeve izpovedi ni opredelilo. Ni res, da toženec ni zanikal prejema poziva k plačilu z dne 12. 9. 2018, saj je v pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2019 jasno navedel, da se je z zahtevkom tožnice in dejstvom, da naj bi podpisal poroštveno izjavo, seznanil šele v predmetnem postopku. Prvo sodišče ni upoštevalo teh toženčevih navedb in njegove izpovedbe. Sodba o tem nima razlogov. Napačna je ugotovitev sodišča, da je toženec s sklenitvijo poroštvene pogodbe soglašal in da je izrazil svojo voljo za sklenitev te pogodbe s podpisom poroštvene izjave. Prvo sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec ni vodil poslovanja družbe R. d. o. o. in je jasno, da ni bil in nikoli ne bi bil pripravljen prevzemati obveznosti te družbe. Tudi o tem izpodbijana sodba nima razlogov.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper III. točko sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice v skupni višini 1.085,49 EUR, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so bili priglašeni pravdni stroški potrebni za pravdo. Prvo sodišče bi moralo priznati tožnici stroške iz naslova kilometrine za oba naroka in v delu postavke odsotnosti iz pisarne za oba naroka. Skupni stroški tožeče stranke zato znašajo 1.085,49 EUR. Izvedbo naroka je predlagal toženec, ne pa tudi tožnica. Sodišče bi moralo priznati tožnici vse stroške že zaradi stalnega pogodbenega razmerja s pooblaščencem. Tožnica opozarja tudi na stališče z dne 25. 2. 2019, iz katerega izhaja, da se glede na načelo proste izbire pooblaščenca potni stroški odvetniku, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer teče postopek, načeloma priznavajo, razen v primeru, če gre za zlorabo. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zlorabi proste izbire odvetnika. Stranka ima pravico do svobodne izbire pooblaščenca.

4. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo.

5. Pritožba toženca ni utemeljena. Pritožba tožnice je utemeljena.

O pritožbi toženca

6. Pretežni del toženčevih pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvega sodišča (zlasti o tem, da ni nikoli prevzel poroštvene obveznosti in za to tudi ni imel volje, da je poroštvena izjava nična oziroma neobstoječa, da mu je bila poroštvena izjava brez njegove vednosti izročena v podpis, da bi uslužbenec tožnice lahko pridobil toženčevo davčno številko za vpis v poroštveno izjavo tudi iz tožničine baze podatkov in da toženca ni opozoril, da podpisuje tudi poroštveno izjavo, da se je s poroštveno izjavo v svojem elektronskem predalu seznanil šele po prejemu sklepa o izvršbi oziroma seznanitvi s tožbo in da je napačna ugotovitev prvega sodišča, da je toženec soglašal s sklenitvijo poroštvene pogodbe). S tem toženec uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na ta sklop toženčevih pritožbenih navedb ne odgovarja.

7. Neutemeljen je toženčev očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je pravilno navedlo, da toženec v pisnih vlogah (v njih ni zanikal prejema tožničinega opomina z dne 12. 9. 2018) ni obrazloženo prerekal tožničine trditve, da ga je kot poroka pozvala k plačilu dolga z opominom z dne 12. 9. 2018, zato velja ta trditev za priznano (prvi odstavek 214. člena ZPP). S tem v zvezi ni pomembno, kaj je izpovedal toženec, saj manjkajoče trditvene podlage ni mogoče dopolnjevati z izvajanjem dokazov. V pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2019 toženec tudi ni trdil, da se je s tožničinim zahtevkom in dejstvom, da naj bi podpisal poroštveno izjavo, seznanil šele v tem postopku.

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec s podpisom poroštvene izjave prevzel poroštveno obveznost za vtoževano terjatev. Ugotovljeno dejansko stanje izkazuje, da je šlo za subsidiarno poroštvo, da je tožnica na plačilo terjatve v danem roku najprej pozvala glavnega dolžnika, ki svoje obveznosti ni izpolnil in da je nato tožnica neuspešno pozvala k plačilu še toženca kot poroka (prvi odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika). Prvo sodišče je izčrpno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je toženec soglašal s sklenitvijo poroštvene pogodbe in da je to soglasje izrazil s podpisom izjave o poroštvu, v teh razlogih izpodbijane sodbe pa je zajet tudi odgovor na toženčevo trditev, da nikoli ni (ne bi) bil pripravljen prevzeti poroštvene obveznosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je toženčeva nasprotna trditev neutemeljena. Glede na dejanske ugotovitve je odločitev prvega sodišča o glavni stvari materialnopravno pravilna.

O pritožbi tožnice

9. Tožnica utemeljeno graja, da ji prvo sodišče neutemeljeno ni priznalo vseh pravdnih stroškov, do katerih povračila je upravičena. Stališče prvega sodišča glede nepriznavanja pravdnih stroškov tožnice iz naslova kilometrine in delno urnine (odsotnosti odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko) sloni na stališču starejše sodne prakse, ki pa ni več sprejemljiva. Okoliščina, da ima pooblaščenec tožnice sedež svoje odvetniške pisarne v drugem kraju kot prvo sodišče, ni odločilna. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju. Stališče prvega sodišča o nepriznavanju navedenih stroškov je navzkriž tudi z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS). V obravnavanem primeru je tožnica upravičena zahtevati, da se ji kot potrebni stroški priznajo tudi kilometrina oziroma potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina v času potovanja za stranko. Do teh stroškov tožnica ne bi bila upravičena le v primeru, da bi šlo za zlorabo, za kar pa v tem primeru, sodeč po podatkih spisa, ne gre.

10. Tožnici zato pripada iz naslova potnih stroškov za prihod pooblaščenca na dva naroka na relaciji S. – L. kilometrina v znesku 148,00 EUR (2 x 200 km v obe smeri x 0,37 EUR). Potreben čas potovanja v eno smer znaša poldrugo uro, zato tožnici pripada poleg priznanih 80 točk za dva naroka še 160 točk (skupno 240 točk – 20 točk za vsake pol ure x 3 x 2 x 2), kar znaša z DDV vred 117,12 EUR. Tožnica je zato upravičena še do preostalih pravdnih stroškov v znesku 265,12 EUR, skupno z že priznanimi pa v znesku 1.085,49 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo stroškovno odločitev prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP). Toženčevo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

12. Toženec je dolžan povrniti tožnici tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Te predstavlja nagrada za sestavo pritožbe 150 EUR z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV, v skladu z Odvetniško tarifo, ter taksa za pritožbo v znesku 40,80 EUR, v skladu z Zakonom o sodnih taksah, skupno pa 227,46 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1724/2015
• VDSS Sklep Psp 111/2022
• UPRS Sodba III U 158/2021-31