<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 509/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CPG.509.2020
Evidenčna številka:VSL00044543
Datum odločbe:29.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak (preds.), dr. Damjan Orož (poroč.), Mateja Levstek
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - pasivna legitimacija - obvezno zavarovanje v prometu - obseg zavarovanja odgovornosti - neposredni oškodovanec - pravno priznana škoda - subrogacija

Jedro

Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.690,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2019 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 20,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni podlage za uporabo z novelo ZPIZ-2B dodane določbe 190.a člena in spremenjene določbe drugega odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2. Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.1 S citiranim stališčem je Vrhovno sodišče zavrnilo naziranje, da bi lahko novelirani določbi ZPIZ-2B predstavljali podlago za zahtevek za povračilo izplačanih dajatev, ki so bile zavarovancu tožeče stranke priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.

7. Tožeča stranka pa neutemeljeno vztraja, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen, četudi ne na podlagi noveliranih členov ZPIZ-2, temveč na podlagi določbe 275. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni mogoče prekoračiti okvira določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP, ki jasno določa obseg aktivne legitimacije tožeče stranke, obravnavani zahtevek pa v ta obseg ne sodi. Ni podlage, da bi lahko tožeča stranka zahtevke, ki ji jih ne dopušča prvi odstavek 18. člena ZOZP, uveljavljala na podlagi 275. člena OZ. ZOZP je namreč v tem delu v razmerju do OZ lex specialis. Tožeča stranka nepravilno razlaga odločbo Ustavnega sodišča U-I-116/09 z dne 20. 5. 2010. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče tožečo stranko na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOZP jasno opredelilo kot neposrednega oškodovanca2 za zahtevke iz prvega odstavka. Ne pomeni pa to, da je lahko tožeča stranka glede teh zahtevkov neposredni oškodovanec, glede drugih pa bi bila posredni oškodovanec na podlagi 275. člena OZ mimo dopustne aktivne legitimacije iz prvega odstavka 18. člena ZOZP.

8. Glede na že pojasnjeni obseg pravno priznane škode, katere povrnitev pravo omogoča tožeči stranki, ni pravilno niti naziranje, da je ključna okoliščina, ki zamejuje odgovornost tožene stranke, le višina zavarovalne vsote. Vrsta škode, do katere je tožeča stranka upravičena, mora biti pravno priznana; predpostavka odškodninske odgovornosti je nastanek pravno priznane škode,3 šele nato se rešuje vprašanje izčrpanja zavarovalne vsote. Vtoževana terjatev pa na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOZP ne spada v sfero tožeči stranki pravno priznane škode.

9. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

10. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške.

_____________________________
1 Sodba VSRS III Ips 51/2020 z dne 15. 2. 2021, 12. točka obrazložitve.
2 Čeprav je njihova škoda dejansko posredna, daje 18. člen ZOZP zavodoma in zdravstvenim zavarovalnicam položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev.
3 Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 756.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 190a, 193, 193/2
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 15, 18, 18/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 275

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2OTk5