VSL Sklep IV Cp 35/2021

Jedro

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev (157. člen DZ). Odvzem stikov je dopusten le, če je otrok zaradi stikov ogrožen in je le na tak način mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi (173. člen DZ).

Osrednje vodilo pri odločanju o začasnih stikih otrok s staršem, pri katerem otrok ne žini, je največja otrokova korist.

V zakonu je dana zanesljiva podlaga za stališče o pomembnosti stikov med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi. Tako izrecno določa, da so imetniki pravice tako otrok kot starša in da so stiki v otrokovo korist (prvi odstavek 141. člena DZ); opredeljuje dolžno aktivno sodelovanje vsakega od staršev v zvezi z izvajanjem stikov z drugim staršem in posledice kršitve te obveznosti (drugi odstavek 141. člena DZ); odvzem stikov je predviden le kot skrajna možnost (173. člen DZ). Že iz teh določb izhaja, da je tudi "le nekajmesečna odsotnost stikov" dopustna šele, ko otrokove koristi ni mogoče zavarovati na drug, manj omejujoč način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo ugovora udeležencev zoper sklep, s katerim je začasno uredilo stike med sinom udeležencev in nasprotnim udeležencem tako, da se ti od 1. 6. 2020 izvajajo enkrat tedensko največ dve uri pod nadzorom in v navzočnosti socialnega delavca centra za socialno delo, za primer kršitve pa določilo denarno kazen 500 EUR (I. in II. točka izreka), in (2) zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izrek denarne kazni (III. točka izreka).

2. Predlagateljica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in sklep spremeni tako, da se stiki med sinom in nasprotnim udeležencem do pridobitve izvedenskega mnenja ukinejo, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Neutemeljeno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je sodišče postopalo hitro. Šele po njeni intervenciji je rok za podajo mnenja centra za socialno delo skrajšalo z osem na tri dni. Informacije, ki jih je želelo, bi lahko pridobilo v treh dneh. Sklep o začasni odredbi ji je bil vročen šele teden dni po njegovi izdaji. Šele več kot pet mesecev kasneje je bila izdana odločitev o njenem ugovoru zoper začasno odredbo.

Obrazložitev v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ne vzdrži kritične presoje.

Z izdano začasno odredbo ji je bila odvzeta možnost takojšnjega pritožbenega preizkusa. Resda je predlagala ukinitev stikov, vendar je izrečena omejitev stikov v okviru njenega predloga. Možnost instančnega preizkusa je tako dobila šele po šestih mesecih, česar ni mogoče razumeti kot ravnanje v največjo otrokovo korist.

Pravno zmotno in neresnično je stališče, zavzeto v prvem in drugem stavku 11. točke obrazložitve. Sodišče na nobenem od izvedenih narokov ni izvedlo dokaza z zaslišanjem udeležencev, niti s postavitvijo izvedenca klinične psihologije. Če bi zaslišalo predlagateljico, bi lahko neposredno zaznalo, da govori resnico in da je sin zaradi stikov pod nadzorom v vedno večji stiski. Pritožbeno sodišče naj navedeno pomanjkljivost odpravi in oba udeleženca zasliši. Le tako bo lahko ugotovilo popolno in pravilno dejansko stanje. Ves čas izvajanja stikov pod nadzorom se nihče ni vprašal, kako jih notranje doživlja otrok, kako se ob tem počuti in ali je bila s tem dejansko zagotovljena njegova največja korist. Včasih se zdi, kot da je otrok le "figura" in ne živo bitje, o katerem se vodi postopek.

Ne drži, da je sodišče imelo v uvidu izključno otrokovo korist. Ob izdaji začasne odredbe je razpolagalo z otrokovo izpovedbo policistu in strokovnemu delavcu CSD, da se očeta boji in da je pri tem izkazal veliko stisko. Sodišče bi zato moralo ukrepati in stike začasno ukiniti. Ukinitev stikov do pridobitve izvedenskega mnenja ne bi mogla privesti do odtujitvenega sindroma. Sodišče ni sledilo koristi otroka, ampak svojemu pravnemu pogledu o pomenu stikov za starša, s katerim otrok ne živi (14. točka obrazložitve). Pravice otroka do stikov s staršem ni postavilo na prvo mesto. Glede na to, da stiki potekajo že več mesecev in da otrok ni nikoli zdržal več kot dvajset minut, otrok na stikih nedvomno doživlja stisko. Četudi se za trenutek sprosti, to ne pomeni, da je očetu naklonjen. V svojih navedbah, ki jih ni imela priložnosti podati ustno, je pojasnila, da otrok stike odklanja, da ga le s težavo pripravi na stik, da večkrat joka in jo prosi, da stika ne bi izvršil, po izvršenem stiku pa se njegova stiska še poveča. Sodišče na naroku 13. 10. 2020 ni ugotavljalo, ali so stiki pod nadzorom otroku dejansko v korist. Prav tako ni upoštevalo, da se nasprotni udeleženec do otroka, kadar nista sama, vede povsem drugače. Jasno je, da prikriva svojo agresijo, kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 6. 10. 2020, da na stike pod nadzorom ne bo več pristal in da mu zmanjkuje potrpljenja. Ugotovitev, da otrok na stikih ni ogrožen, ne vzdrži kritične presoje. Sodišče se ni opredelilo do predlagateljičinih navedb, da za otroka predstavljajo hudo psihično stisko. Navedeno potrjuje dejstvo, da se pri otroku niti po večmesečnih stikih ni vzbudila želja po daljšem stiku. Če bi med njima obstajal "ljubeč odnos" oziroma "možnost, da bosta lahko izvajala samostojne stike", bi bilo življenjsko pričakovati, da bi bili stiki po več mesecih daljši. Neštetokrat je že navedla, da nima razloga za omejevanje ali preprečevanje stikov. Edino, kar zasleduje v postopku, je njena dolžnost kot matere, da zavaruje otrokove koristi, ko je podvržen fizičnemu in psihičnemu nasilju. Ker je treba raziskati, kaj je vzrok otrokovemu odklonilnemu vedenju in kako močne posledice je v otrokovem duševnem zdravju pustilo fizično in psihično nasilje nasprotnega udeleženca, je predlagala ukinitev stikov do pridobitve izvedenskega mnenja. Veliko o nasprotnem udeležencu in njegovi osebnostni strukturi pove dejstvo, da nima stikov z otrokoma iz prvega zakona, ki jih zavračata in da ju sin na željo nasprotnega udeleženca ne pozna.

Nedopustno je, da se je v času izvajanja stikov zamenjalo že pet strokovnih delavcev CSD. Poročila CSD z izjemo poročil strokovne delavke A. A. niso zaznala stiske, ki jo otrok izraža po stikih, napisana so površno in ne zajemajo vsega, kar se je na stikih dogajalo in o čemer otrok pripoveduje predlagateljici in hkrati pove, da je o tem povedal tudi strokovnemu delavcu. Namen izvajanja stikov pod nadzorom je, da bi se otrok počutil varno, zato je nedopustno, da je podvržen tako množični menjavi delavcev CSD. Sodišče interpretira poročila izrazito enostransko. Ugotovitev, da je otrok razdvojen, ne odraža dejanskega stanja in otrokovih občutkov. Otrokovo vedenje doma izkazuje povsem drugačno sliko. Nedopustna je interpretacija otrokovega ravnanja pred stikom 1. 10. 2020. Otrok ji je zaupal, da si je želel čim hitrejšega zaključka stika. Očitki predlagateljici, da je "otroka zmanipulirala in da se njegovo razpoloženje spreminja iz istega razloga", so popolnoma neutemeljeni. Policist in strokovni delavec sta ob zaslišanju potrdila, da je bilo otrokovo vedenje pristno in ni bilo odraz predlagateljičine manipulacije. Protispisna je ugotovitev, da so ugotovitve vseh strokovnih delavcev v bistvenem podobne. Strokovna delavka je večkrat opozorila na popolnoma neustrezno vedenje očeta. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je otrok strokovnim delavcem večkrat povedal, da se očeta boji in da si ne želi biti v njegovi bližini. Nekritično, nerazumljivo in neutemeljeno je stališče sodišča, da je za otroka bolje in koristneje imeti stike pod nadzorom kot biti brez stikov. Sodna praksa ni nikoli zavzela stališča, da nekajmesečna odsotnost stikov lahko ustvari pogoje za odtujitev otroka. Razlogi v sklepu dokazujejo le, da je sodišče postavilo pravico starša pred korist otroka.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po triinpolmesečnem izvajanju stikov enkrat tedensko med sinom udeležencev in očetom pod nadzorom centra za socialno delo je sodišče prve stopnje zavrnilo materin ugovor, v katerem se je zavzemala za ukinitev stikov do pridobitve izvedenskega mnenja. V sklepu je ugotovljeno,

- da se bili nadzorovani stiki uvedeni zaradi otrokove izjave o očetovem nasilju in o stiski, ki jo je doživljal ob očetu,

- da na stikih otroku ne grozi fizično in psihično nasilje, ki ga v postopku zatrjuje mati,

- da sta oče in sin uspela vzpostaviti stik, ob katerem je bil otrok sproščen, nasmejan in razigran, in da različni strokovni delavci centra za socialno delo po opazovanju odnosa med otrokom in očetom podobno ocenjujejo, da so stiki ustrezni in da je možno, da bosta ob daljši kontinuiteti in postopnem daljšanju stikov vzpostavila primeren stik in obnovila njun odnos,

- da ni prepoznan vzrok za vsakokratno nenadno spremembo otrokovega obnašanja na stiku, ko po določenem času naenkrat spremeni razpoloženje in želi, da se stik zaključi, in da sodišče sámo nima znanj, potrebnih za ugotovitev, ali izvira iz morebitnega preteklega nedovoljenega psihičnega in fizičnega nasilja očeta ali iz neprimernega – manipulativnega ravnanja matere,

- da sta starša šestletnega dečka v konfliktnem odnosu, polnem medsebojnih očitkov (mati trdi, da je otrok na stikih izpostavljen fizičnemu in psihičnemu nasilju in se očeta boji ter stike zavrača in da se oče ne zaveda škodljivega ravnanja, oče pa nasprotno trdi, da imata s sinom dober odnos, da ga mati ščuva proti njemu in ga indoktrinira), ki lahko neugodno vpliva na otroka,

- da je izvajanje stikov med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, zelo pomembno in da lahko odsotnost stikov ustvari pogoje za otrokovo odtujitev, kar ima dolgoročno zelo negativne posledice za otrokov razvoj,

- da nadzorovani stiki lahko prispevajo k vzpostavitvi primernega stika in obnovitvi prekinjenega odnosa med očetom in sinom, da nudijo očetu priložnost, da popravi morebitno neprimerno vedenje v preteklosti, materi pa, da začne zaupati institucijam, da bodo poskrbele, da otrok na stikih z očetom ne bo ogrožen, in da pusti očetu prostor, v katerem bo lahko s sinom vzpostavil kvaliteten odnos.

6. Pritožbene navedbe o zmotnem razumevanju in uporabi zakonskih določb, ki dajejo podlago za začasno ureditev stikov med postopkom, niso utemeljene. Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev (157. člen DZ). Odvzem stikov je dopusten le, če je otrok zaradi stikov ogrožen in je le na tak način mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi (173. člen DZ).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da otrokova korist ni bila ustrezno ovrednotena. Sodišče je izhajalo iz pravilnega ovrednotenja pomena stikov med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi. Resda je najprej opredelilo njihov namen z vidika starša in šele nato z vidika otroka, a navedeno še ne pomeni, da njihovega pomena za otroka ni postavilo v ospredje. Nasprotno: neposredno zatem je izrecno navedlo, da je primarna pri presoji korist otroka. Tudi zaključni razlogi, podani v 17. in 18. točki obrazložitve, ne dajejo nobene podlage za dvom, da je bilo osrednje vodilo pri odločanju največja otrokova korist.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je sodišče dalo preveliko težo kontinuiteti stikov med otrokom in očetom. V zakonu je dana zanesljiva podlaga za stališče o pomembnosti stikov med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi. Tako izrecno določa, da so imetniki pravice tako otrok kot starša in da so stiki v otrokovo korist (prvi odstavek 141. člena DZ); opredeljuje dolžno aktivno sodelovanje vsakega od staršev v zvezi z izvajanjem stikov z drugim staršem in posledice kršitve te obveznosti (drugi odstavek 141. člena DZ); odvzem stikov je predviden le kot skrajna možnost (173. člen DZ). Že iz teh določb izhaja, da je tudi "le nekajmesečna odsotnost stikov" dopustna šele, ko otrokove koristi ni mogoče zavarovati na drug, manj omejujoč način.¹

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neverodostojnosti poročil centra za socialno delo in o njihovem enostranskem razumevanju v izpodbijanem sklepu. V poročilih je podan podroben opis dogajanja pred začetkom stika, med njim in po njem do predaje otroka materi. Podana so tudi opažanja strokovnih delavcev o tem, kar jim je otrok povedal po zaključku stika. Površnost ni izkazana. Očitek, da poročila neverodostojno odražajo dogajanje na stiku, je neobrazložen. Morebitno razhajanje med poročilom centra o dogajanju na stiku in tem, kar je otrok o tem dogajanju povedal materi, ne utemeljuje neverodostojnosti prvega. Ni izkazan očitek o napačni interpretaciji otrokovega vedenja pred očetovim prihodom na stik 1. 10. 2020. Kot je zapisano v poročilu, je namreč otrok sam na vprašanje, ali se veseli, da bo videl očeta, odgovoril pritrdilno. Ta ugotovitev in ostale ugotovitve o otrokovem vedenju na stiku so nudile zanesljivo podlago za sklep, da se je otrok med stiki postopoma sprostil.

10. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnem ovrednotenju ugotovitve, da se trajanje stikov sčasoma ne podaljšuje, ampak večinoma ni daljše od pol ure. Ugotovitev, da sta otrok in oče po dvoinpolmesečni prekinitvi uspela vzpostaviti stik, na katerem je bil otrok sproščen, nasmejan in razigran, ima zadostno oporo v poročilih centra za socialno delo, ki nadzoruje izvajanje stikov. Z izjemo nekaj primerov (pritožničine navedbe se nanašajo na prva dva stika) je bilo očetovo ravnanje ob stikih ustrezno, neustrezna ravnanja pa se po pogovoru s strokovnim delavcem niso ponavljala. Pritožničina ocena elektronskega sporočila nasprotnega udeleženca z dne 6. 10. 2020 ni edino možna, sploh pa ni verjetno, da bi izključevalo njegovo pripravljenost za nadaljnjo graditev odnosa s sinom. Niti to sporočilo, niti opažanja strokovnih delavcev, ki so nadzorovali izvajanje stikov, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ocene, da je za zgraditev odnosa med otrokom in očetom smiselno in potrebno nadaljnje izvajanje stikov.

11. Sodišče ni podvomilo o pristnosti otrokove izjave, da ga je oče udaril po licu, a je bilo utemeljeno zadržano v presoji, ali to ravnanje v polnosti odraža njegove starševske sposobnosti oziroma ali jih zmanjšuje v taki meri, da je treba stike ukiniti.²

12. Poročila centra za socialno delo dajejo tudi dovolj zanesljivo oporo ugotovitvi, da ob stikih pod nadzorom v odnosu med očetom in sinom ni fizičnega nasilja niti drugih neustreznih ravnanj, na katerih je temeljil materin predlog za ukinitev stikov.

13. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitve, da ta čas še ni mogoča ocena, ali otrokova stiska, ki se kaže na eni strani v vztrajajoči nenadni želji po zaključku stika, na drugi strani pa v ravnanjih pred in po stiku, o katerih poroča mati, izvirajo iz neustreznega očetovega odnosa do njega v preteklosti, iz neustreznih (manipulativnih) ravnanj matere ali morda iz obojega. Za podajo te ocene sodišče potrebuje pomoč izvedenca.

14. Ni utemeljen očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem predlagateljice. Svoja opažanja o otrokovi stiski pred in po stiku je imela priložnost podati v vlogah in jo je (kot je navedla tudi sama) izkoristila. Četudi bi te navedbe potrdila v izpovedbi, izvor stiske, ki ga zatrjuje, ne bi bil verjetneje pojasnjen. Pritožnica namreč ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da na otroka vpliva tudi odnos med staršema, prežet z očitki drugemu o neustreznih in neprimernih ravnanjih. Glede na to, da ni ničesar navedla o tem, kako je izpolnila svojo zakonsko dolžnost sodelovanja,³ je možno, da otroka pri vztrajanju na stikih ovira (tudi) materin zavedno ali nezavedno izražen odnos do teh stikov.⁴ Ker bi torej sodišče z njeno izpovedbo moglo dobiti le potrditev, da je otrok v stiski, ta ugotovitev pa ne zadostuje za sklep, da so stiki z očetom pod nadzorom zanj ogrožajoči, je očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Iz enakega razloga ni bilo potrebno predlagateljičino zaslišanje pred pritožbenim sodiščem.

15. Neutemeljen je tudi očitek o premalo hitrem obravnavanju zadeve. Prav iz razloga, ki ga je navedla sama pritožnica, se pravi, ker otrok ni predmet, figura, mora biti vsaka odločitev, ki ga zadeva, kolikor je mogoče pretehtana. Sodišče je zato ravnalo ustrezno tako tedaj, ko je pred odločitvijo o potrebnosti začasne ureditve stikov med otrokom in očetom zahtevalo določene informacije od centra za socialno delo, kot tudi kasneje, ko je o ugovorih zoper izdano začasno odredbo odločilo po pridobitvi informacij o poteku stikov pod nadzorom.

16. Ni brez teže pritožničino stališče, da glede na njen predlog za izdajo začasne odredbe ni bilo razloga za njeno izdajo po uradni dolžnosti. Prav zato, ker sta se tako predlagateljičin predlog kot po uradni dolžnosti izdana začasna odredba nanašala na isto sporno razmerje, tj. na stike med otrokom in očetom, pa bi bilo o pritožbi smiselno odločiti šele po odločitvi o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper začasno odredbo, pred izdajo katere še ni imel možnosti, da bi se o njej izrekel. Odločitev o zadevi tako ne terja odgovora pritožbenega sodišča na dilemo, ali je bila začasna odredba po vsebini odločitev o predlagateljičinem predlogu.

17. Neutemeljen je nazadnje tudi očitek o nesprejemljivosti pojasnila za napačno uporabo dvojine namesto ednine. Izpodbijana odločitev odraža skrbno in pretehtano ravnanje sodišča ob njenem sprejetju in utemeljitvi.

18. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje predlagateljičino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------
¹ Tako razumevanje je skladno tudi s stališči ESČP o dolžnostih države, ki izvirajo iz pravice do spoštovanja družinskega življenja (8. člen EKČP). Glej npr. A.V. proti Sloveniji, št. 878/13, sodba z dne 9. 4. 2019, točke 72 do 74 in tam navedene druge sodbe.
² Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nima stikov z otrokoma iz prvega zakona, sama za sebe ne more utemeljevati drugačnega stališča, sicer pa niti ni verjetno izkazana.
³ Po drugem odstavku 141. člena DZ je bila dolžna opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike, in si hkrati prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.
⁴ Ravnanja nasprotnega udeleženca, s katerimi mati utemeljuje ukinitev stikov, niso taka, da ne bi mogla otroka podpreti z zagotovilom, da bo v nadzorovanem okolju varen. Poleg tega iz njenih navedb ne izhaja, da bi v poročilih o poteku stikov med otrokom in njegovim očetom prepoznala, da lahko ti stiki vsaj sčasoma postanejo za otroka koristni.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 939/2022
• VSL Sklep IV Cp 1482/2023
• VSL Sklep IV Cp 26/2021