VSL Sodba I Cp 37/2021

Jedro

Toženčev odgovor na tožbo je bil prepozen, zato je bila izdana zamudna sodba.

Tožencu je bila tožba vročena z nadomestno vročitvijo (s fikcijo vročitve), ki jo urejata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP.

Dan, ko je bila sodna pošiljka (tožba) dejansko puščena v hišnem predalčniku, je nebistven za računanje rokov. Za začetek teka roka ni odločilno dejstvo, kdaj je naslovnik pisanje prejel v hišni predalčnik. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP je fikcija vročitve nastopila s pretekom 15-dnevnega roka, saj toženec pisanja na pošti v tem roku ni dvignil. Pri tem pa je povsem nepomembno, če se ta rok izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan. Takšnemu stališču pritrjuje tudi načelno pravno mnenje občne seje VS z dne 14. 1. 2015, pa tudi sklepi VS RS I Up 214/2011, I Up 725/2011 in X Ips 96/2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.578,37 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu v I. točki izreka naložilo, da v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe na naslov tožnikove denarnice 0000 izroči 33,90983 bitcoinov (BTC). Obenem ga je zavezalo k povračilu 4.824,29 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Opozarja, da je bil njegov odgovor na tožbo z dne 21. 7. 2020 odpremljen pravočasno, torej znotraj 30-dnevnega roka. Na podlagi poizvedb pri Pošti Slovenije, d. o. o., je ugotovil, da je bila tožba s pozivom na odgovor dejansko vložena v njegov hišni predalčnik 22. 6. 2020 in ne 20. 6. 2020, kot napačno ugotavlja sodišče. V dokaz prilaga listino – elektronsko sporočilo delavke Pošte Slovenije, d. o. o. z dne 30. 9. 2020 – iz katere izhaja resničnost njegovih zatrjevanj. S pošiljko je bil seznanjen v ponedeljek, 22. 6. 2020, in rok za odgovor je lahko tekel le od tega dne dalje. Zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe zaradi poteka roka za odgovor na tožbo. Ker pa je sodišče zamudno sodbo izdalo, je s tem bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odgovor na tožbo je oddal v 30 dneh, šteto od 22. 6. 2020, ko je tožbo prejel. Navajanje fikcije vročitve na dan 20. 6. 2020 je pravno zmotno, saj je bila tega dne sobota, ko se dostava sodnih pošiljk v hišni predalčnik na območju, kjer živi, ne izvaja. Rok za odgovor na tožbo se je tako iztekel 22. 7. 2020 in ne 20. 7. 2020.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo oporeka razlogovanjem pritožbe in pojasnjuje razloge za ugotovitev, da je 20. 6. 2020 nastopila fikcija vročitve ter poudarja, da je toženčev odgovor na tožbo z dne 21. 7. 2020 nedvomno prepozen.

Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženčev odgovor na tožbo prepozen, zato je izdalo zamudno sodbo. V 3. in 4. točki obrazložitve je pojasnilo, da je fikcija vročitve tožbe tožencu nastopila 20. 6. 2020. Rok za odgovor na tožbo je tako pričel teči 21. 6. 2020 in se je iztekel 20. 7. 2020, toženec pa je odgovor na tožbo podal 21. 7. 2020.

6. Tožencu je bila tožba vročena z nadomestno vročitvijo, ki jo urejata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni mogoča, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo. Če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem predalčniku ali na vratih stanovanja pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Takšna vročitev se v skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču.

7. Iz obvestila sodišču o vročanju tožbe tožencu izhaja, da je bil poskus osebne vročitve pisanja 5. 6. 2020 neuspešen, zato je bilo tega dne v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodno pisanje nahaja, in rok 15 dni, v katerem ga je treba dvigniti. Z iztekom 15. dne, t. j. 20. 6. 2020, je na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve. Naslednji dan – 21. 6. 2020 – je pričel teči 30-dnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel 20. 7. 2020. Toženec je odgovor na tožbo s priporočeno pošiljko vložil šele 21. 7. 2020, zato je ta, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prepozen.

8. Dan, ko je bila sodna pošiljka dejansko puščena v hišnem predalčniku, je nebistven za računanje rokov, zato dokazilo Pošte Slovenije, ki ga k pritožbi prilaga toženec, nima nobene teže. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, za začetek teka roka ni odločilno dejstvo, kdaj je naslovnik pisanje prejel v hišni predalčnik. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP je fikcija vročitve nastopila s pretekom 15-dnevnega roka, saj toženec pisanja na pošti v tem roku ni dvignil. Pri tem pa je povsem nepomembno, če se ta rok izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan. Takšnemu stališču pritrjuje tudi načelno pravno mnenje občne seje VS z dne 14. 1. 2015, pa tudi sklepi VS RS I Up 214/2011, I Up 725/2011 in X Ips 96/2015, na katere se v odgovoru na pritožbo sklicuje tožnik.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške nosi sam. Tožniku pa je dolžan povrniti pritožbene stroške, ki v skladu z Odvetniško tarifo in upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR znašajo 1.578,37 EUR ter obsegajo 2125 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 395/2013
• VSL sodba I Cp 3135/2015
• VSL Sklep II Cp 1776/2017