VSL Sodba I Cp 226/2021

Jedro

Očitek, da je tožničino psihično stanje posledica njene siceršnje depresivnosti, ni utemeljen, saj mora odgovorna oseba v zakup vzeti stanje poškodovanca, kakršno je, ne pa računati na povsem zdravo osebo brez kakršnihkoli telesnih ali duševnih bolezenskih predispozicij. Večja škoda od povprečno pričakovanje mora bremeniti tistega, ki protipravno ravna, to pa je bil v konkretnem primeru le toženec (doktrina eggshell scull).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka sodbe) potrdi.

II. Toženec mora tožnici povrniti 465 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Toženec je bil pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja nasilništva na škodo tožnice. Sodišče prve stopnje mu je naložilo, da za povzročeno nepremoženjsko škodo tožnici plača 9000 EUR, od tega 1000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2000 EUR za strah, 6000 EUR pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, med tem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Najprej opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških prejšnjega pritožbenega postopka. Nato navaja, da je bil obsojen le zaradi nasilništva in ne za povzročitev telesnih poškodb. Napačno naj bi sodišče presodilo tudi, da tožničin soprispevek ni izkazan, saj ga je žalila in provocirala. Sicer pa meni, da je prisojena odškodnina po vseh postavkah pretirana in ni v skladu s sodno prakso. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti še navaja, da je tožničino psihično stanje posledica njene siceršnje depresivnosti in anksioznosti in da dogodek ni mogel biti sprožilni element. Meni, da izvedenca tega nista raziskala. Pravi, da tožnica tudi ni jemala nobenih analgetikov. Opozarja, da je glede domnevnega uživanja analgetikov v sodbi protislovje med 16. in 17. tč. obrazložitve.

3. Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Čeprav toženec ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročite telesnih poškodb, pač pa, kot sam pravi in kar je nesporno, zaradi nasilništva, tudi pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma, da je prav v dogodku izvajanja nasilja nad tožnico, zaradi katerega je bil obsojen, tožnici povzročil škodo, to je telesne in duševne bolečine ter strah, kar vse je predmet te pravde. Toženec je bil namreč, kot povzema sodišče prve stopnje v 10. tč. obrazložitve, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 2. in 1. odst. 296. čl. Kazenskega zakonika, ker je v noči 22. 4. 2013 toženko udaril z roko po obrazu, zamahnil z nožem, z rezilom, dolgim 8 cm, proti njenemu prsnemu košu, nato pa jo z roko prijel za vrat, jo udarjal in z glavo porinil v zid, nakar jo je porinil na tla in jo stiskal za vrat ter ji grozil, da jo bo ubil.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

8. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni v ničemer sokriva za škodo, ki ji jo je povzročil toženec (171. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Ustaljeno je stališče sodne prakse, da verbalno izzivanje samo po sebi ne more upravičiti telesnega napada oziroma poškodovanja¹, zato je toženčeva obramba v tej smeri nesklepčna, poleg tega pa tudi povsem pavšalna in nedokazana, kot je to ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje v tč. 23. - 26. na str. 10. izpodbijane sodbe.

9. Prisojena odškodnina ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ. Tožnici je za njeno nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožnikovih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri). Prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje.

10. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožničine poškodbe, ki jih je povzročil toženec, sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb v I. skupino (podpludbe po obrazu in telesu), zanje pa ji je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 7,5 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS. Glede na to, da je tožnik toženki ob prizadetih poškodbah z nožem grozil, da jo bo ubil, odškodnina ni previsoka in je v celoti in po vseh postavkah sprejemljiva.

11. Tožnici je sodišče prve stopnje dosodilo 1000 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti (sodišče prve stopnje jih povzema v tč. 14 do 17), 2000 EUR za pretrpljen strah (sodišče prve stopnje ugotovitve glede tega navaja v tč. 20) in 6000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer zaradi postravmatske stresne motnje, ki ji povzroča anksioznost (sodišče prve stopnje svoje ugotovitve glede tega navaja v tč. 21). Pritožnikovi očitki zoper odmero odškodnine, češ da je previsoka, so pavšalni ter niso oprti na sodno prakso; te pritožnik namreč ne navaja in zgolj trdi, da dosojena odškodnina z njo ni v skladu. Na te očitke zato ni možno odgovoriti. Očitek, da je tožničino psihično stanje posledica njene siceršnje depresivnosti, tudi ni utemeljen, saj mora odgovorna oseba v zakup vzeti stanje poškodovanca, kakršno je, ne pa računati na povsem zdravo osebo brez kakršnihkoli telesnih ali duševnih bolezenskih predispozicij. Večja škoda od povprečno pričakovane mora bremeniti tistega, ki protipravno ravna, to pa je bil v konkretnem primeru le toženec (doktrina eggshell scull).

12. Očitek zoper ugotovljeno dejansko stanje glede slednjega tudi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku angažiralo kar dve izvedenki psihiatrične stroke, ki sta tožničino hudo posttravmatsko stresno motnjo izrecno pripisali izključno obravnavanemu škodnemu dogodku.

13. Očitanega nasprotja glede tožničinega jemanja analgetikov v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni, saj sodišče povzame tožničino izpoved, da zdravil proti bolečinam ni jemala (16. tč.), kot pretrpljeno neugodnost pa sodišče prve stopnje (utemeljeno) šteje (enkraten) prejem analgetika na urgenci ZD pri dežurnem zdravniku takoj po dogodku (17. tč.).

14. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožnik, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi prvo sodbo.

15. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Če sodišče o delu stroškov ni odločilo, bi lahko stranki predlagali izdajo dopolnilnega sklepa, ni pa pritožniku v škodo, če mu je (pomotoma) v plačilo naloženih manj tožničinih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa povrniti stroške njenega odgovora nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša skupaj 465 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj tudi sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2111/2014, I Cp 1571/2017, I Cp 166/2017, I Cp 1295/2017 in druge.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 143/2018
• VDSS sodba Pdp 1069/2010
• VDSS Sodba Pdp 501/2018