<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 2184/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.2184.2020
Evidenčna številka:VSL00042942
Datum odločbe:10.02.2021
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - ugotovitev obstoja lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - dejanska raba - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - uporaba ZVEtL - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje

Jedro

Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v II. in III. tč. izreka razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da imata prvo in drugo tožnik lastninsko pravico na nepremičnini - zemljiški parceli z ID znakom: 0000-1 in sicer vsak v solastninskem idealnem deležu do 1/2 v razmerju do celote (I),1 da imata tretje tožnik in četrto toženka lastninsko pravico na zemljiški parceli z ID znakom: 0000-2 in sicer vsak kot skupno lastnino brez določenih deležev (II). Sodišče prve stopnje je toženki tudi naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v višini 14.524,25 EUR v roku petnajstih dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cp 1354/2019 z dne 3. 10. 2019 pritožbi toženke delno ugodilo ter II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tretje tožnika in četrto tožnice, hkrati pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, s tem, da je toženki naložilo, da plača prvo in drugo tožniku pravdne stroške v višini 7.262,12 EUR, tretje tožniku in četrto tožnici pa je naložilo, da plačata toženki pravdne stroške v višini 3.903,39 EUR (I). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II). Toženki je še naložilo, da je dolžna plačati prvo in drugo tožnici pritožbene stroške v višini 1.530,61 EUR (III).

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 44/2020 z dne 11. 12. 2020 ugodilo reviziji tretje tožnika in četrto tožnice. Sodbo pritožbenega sodišča je razveljavilo v I. in III. točki izreka ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

4. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da do prenosa pravice uporabe na parc. št. 22 na pravnega prednika tretje tožnika in četrto tožnice, kot nadomestila zaradi razlastitve neke druge zemljiške parcele (parc. št. 4), nikoli ni prišlo, ker ni verjetno, da bi organ podelil pravico uporabe na določenem zemljišču v zameno za razlastitev nekega drugega zemljišča (parc. št. 4) in jo nato v manj kot dveh letih ponovno odvzel in to brez nasprotovanj nosilca pravice do uporabe. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do navedb toženke v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe na nepremičninah, ki naj bi predstavljale funkcionalno zemljišče. Tretje tožnik in četrto tožnica3 nista predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da sta pridobila pravico uporabe na nepremičnini. Zgolj spremenjena prostorska ureditev in uporaba zemljišča brez ustrezne pravne podlage ne moreta konstituirati pravice uporabe oziroma lastninske pravice. V času družbene lastnine se pravica uporabe ni mogla pridobiti brez sklenitve pogodbe o prenosu pravice uporabe oziroma brez izdaje odločbe o dodelitve pravice uporabe. Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 205/1986 izhaja, da s stavbo in zemljišči v družbeni lastnini upravlja in razpolaga občina. Ta zemljišča je mogoče oddati v uporabo za gradnjo pod pogoji in na način, ki jih določa zakon. Izvedenka je pojasnila, da na podlagi upravnih dovoljenj in prostorskih aktov, ki so bili izdelani pred letom 1945, nepremičnina ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k stavbam. Ugotovitev izvedenke, da po kasnejših urbanističnih standardih nepremičnina pripada stavbi in je potrebna za normalno rabo stavb, le potrjuje, da ni ovir za odkup nepremičnine od toženke, ki je njena lastnica. Zgolj spremenjena prostorska ureditev, ki je nastala več let po izgradnji stavb in uporaba nepremičnine, ni pravna podlaga za pridobitev pravice uporabe.

5. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in zahtevali, da jim toženka povrne pritožbene stroške.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pravilne so pritožbene navedbe, da do prenosa pravice uporabe na parc. št. 2, kot nadomestila zaradi razlastitve neke druge zemljiške parcele (parc. št. 63/4), nikoli ni prišlo, ker ni verjetno, da bi upravni (državni) organ podelil pravico uporabe na določenem zemljišču pravnemu predniku tretje tožnika in četrto tožnice v zameno za razlastitev nekega drugega zemljišča (parc. št. 63/4) in jo nato v manj kot dveh letih ponovno odvzel in to brez nasprotovanj nosilca pravice do uporabe. Pritožbeno sodišče je v sodbi I Cp 1354/2019 podrobneje pojasnilo razloge,4 zaradi katerih tretje tožnik in četrto tožnica nista dokazala, da je njun pravni prednik pridobil pravico uporabo na nepremičnini z zamenjavo zemljišč. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje, kar pomeni, da tretje tožnik in četrto tožnica na pogodbeni podlagi nista pridobila lastninske pravice na spornem zemljišču.

8. VSRS je v citiranem sklepu predstavilo materialnopravna stališča, ki jih bo v nadaljevanju povzelo pritožbeno sodišče, ker iz teh stališč izhaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi toženka zatrjuje, da tretje tožnik in četrto tožnica nista izkazala, da nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče in sicer: ker tožnika nista mogla pridobiti pravico uporabe, ker je občina upravljala in razpolagala z nepremičnino ter jo lahko oddajala v uporabo le na podlagi zakona, tožnika pa s toženko oziroma njeno pravno prednico nista sklenila pogodbe o prenosu pravice uporabe, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da na podlagi upravnih dovoljenj in prostorskih aktov, ki so bili izdelani pred letom 1945, nepremičnina ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbam, zgolj spremenjena prostorska ureditev, ki je nastala več let po izgradnji stavbe in uporaba teh zemljišč pa ni pravna podlaga za pridobitev pravice uporabe.

9. Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu pojasnilo, da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini in na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru tako imenovani dinamični pristop ugotavljanja pripadajočega zemljišča in posledično obstoja lastninske pravice na njem ne pride v poštev. Iz teh razlogov po mnenju Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče ni ugotavljalo pravno pomembnih okoliščin za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča in enako teh okoliščin ni ugotavljalo sodišče prve stopnje, ker je zahtevku tretje tožnika in četrto tožnice ugodilo na drugi pravni podlagi.

10. V napotkih, ki jih je dalo Vrhovno sodišče nižjim sodiščem, je pojasnilo, da bo treba pravdnim strankam v novem sojenju dati možnost, da se izjavijo glede pravno pomembnih okoliščin, ki sta jih v izvedenskem mnenju ugotovila izvedenca dr. A. A. in dr. B. B., nato pa bo sodišče z ustrezno kombinacijo meril in ob uravnoteženju javnega in zasebnega interesa moralo ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k stavbama Ulica 35 in Ulica 35a, kar bo podlaga za nadaljnjo ugotovitev, na kolikšnem zemljišču sta tretje tožnik in četrto tožnica pridobila lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se bo sodišče prve stopnje moralo v končni odločbi tudi opredeliti do trditev tretje tožnika in četrte tožnice, da sta pridobila pravico do uporabe na pogodbeni podlagi, kar pritožbeno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, šteje kot nedokazano.

11. Ker (tudi) sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno pomembnih dejstev glede obsega pripadajočega zemljišča in ker je treba pravdnim strankam dopustiti, da se izjavijo glede teh dejstev v zvezi z izvedenskimi mnenji ter ker sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je določilo obseg pripadajočega zemljišča (zato v tem delu tudi ni mogoč preizkus sodbe, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ker se toženka iz teh razlogov v pritožb ni mogla določno opredeliti do teh odločilnih okoliščin, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), ker bi bila v primeru, če bi pritožbeno sodišče (samo prvič) obravnavalo te dokaze, pravdnim strankam odvzeta pravica do pritožbe.5 Ker se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, tudi ne bo prizadeta pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

12. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. tč. izreka razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

14. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

15. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 V navedenem delu je sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1354/2019 z dne 3. oktobra 2019; v tem delu tudi ni bil vložen predlog za dopustitev revizije.
2 V nadaljevanju nepremičnina.
3 V nadaljevanju sta označena tudi kot „tožnika“.
4 8. tč. obrazložitve sodbe.
5 Sklep VSRS III Ips 4/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 43, 44

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NjU2