VSL Sodba II Cp 45/2021

Jedro

Tožnica ni predložila niti enega dokazila, da bi v času izbrisa iskala službo (npr. prijave na razpis, vabila na razgovor, zavrnitve potencialnega delodajalca …), niti ni podala trditev o tem, kje naj bi domnevno skušala najti delo in kateri delodajalci naj bi jo zavrnili z obrazložitvijo, da se ne bodo ukvarjali s postopkom zaprosila za delovno dovoljenje. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica zaradi časovne oddaljenosti v dokazni stiski, saj je ta domnevna dokazna stiska (odsotnost oziroma izguba listinskih dokazil) ne odvezuje njene dolžnosti navajati pravno pomembna dejstva (trditve). Da dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 550,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ju tožnica vtožuje na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.¹ Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je odškodnina, ki jo je tožnica že prejela v upravnem postopku (5.250 EUR za 105 mesecev izbrisa), zadostna, višje škode pa tožnica ni uspela izkazati.

2. Tožnica v pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, med drugim navaja, da je ponudila vsa dejstva, ki zadoščajo njenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. V času izbrisa je bila proti svoji volji brezposelna in bi bila zagotovo upravičena do uveljavljanja socialnih pravic. Zmotna je ugotovitev, da je delala na črno po lastni odločitvi. Delovnega dovoljenja ni mogla dobiti, delodajalci zanj niso hoteli zaprositi. Dokazna ocena glede dohodkov od dela na črno je napačna. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga z izvedencem psihiatrične stroke, s katerim je želela dokazovati nepremoženjsko škodo. S hčerkama v Črni gori ni mogla imeti stikov, ker ni imela dokumentov za prehod državne meje, zato hčerk ni mogla obiskovati do leta 2001. Trpela je velik strah pred morebitno deportacijo.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo in vsebinsko odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nobenega dvoma ni, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem je izkazan eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnica že dobila izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda iz takega ali drugačnega razloga presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP.² V tej pravdi mora skladno z 11. členom ZPŠOIRSP oškodovanec dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim tudi obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom.³ V pravdah po 11. členu ZPŠOIRSP mora oškodovanec obstoj in višino škode dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot oškodovanec v kateri koli drugi odškodninski pravdi. Pri tem mora, enako kot v vsaki odškodninski pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka,⁴ med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in 214. člen Zakona o pravdnem postopku⁵).

6. Vse te pravne podlage in izhodišča je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo in upoštevalo. Že na prvem naroku (20. 11. 2019, list. št. 86) je v okviru odprtega sojenja vzorno opozorilo stranki na potrebo po oblikovanju ustreznih trditev in na pravilo, da izvedba dokazov manjkajočih trditev ne more nadomestiti, pri čemer je že toženka v odgovoru na tožbo opozarjala na pomanjkljivost trditvene podlage tožnice. Tožnica na vse to ni ustrezno odreagirala, saj niti v nadaljnji vlogi ni ponudila konkretnih trditev, temveč le posplošene fraze in pavšalne trditve, ki jih v veliki meri ponavlja tudi v pritožbi (da ji je škoda nastala, da je bila »zagotovo upravičena« do socialnih transferjev itd.). Pavšalni so tudi očitki pritožbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo (168., 179. in 200. člen Obligacijskega zakonika⁶ oziroma 189. člen Zakona o obligacijskih razmerjih⁷), saj ne pove, katera prvostopenjska interpretacija teh pravnih norm je napačna, zakaj in kako bi te predpise moralo sodišče prve stopnje pravilno razlagati. Iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da graja v tem delu ni usmerjena v uporabo materialnopravnih določb, temveč v dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča. Na te očitke bo sodišče druge stopnje odgovorilo v nadaljevanju, kot si sledijo.

7. V zvezi s tožničino (ne)možnostjo zaposlitve je sodišče prve stopnje navedlo obširne, koncizne in prepričljive razloge (18. do 21., 27. in 31. do 36. točka obrazložitve), katerih bistvena zaključka sta, da se je tožnica sama odločila za delo na črno (že pred izbrisom) in da ni z ničemer izkazala, da bi kdajkoli aktivno iskala, a ne našla službe. S temi obsežnimi in skrbno obdelanimi argumenti se pritožba niti ne sooči, temveč le ponavlja svoje trditve, da službe brez svoje krivde ni mogla dobiti; temu nasprotuje dejstvo, da je (redno, »uradno«) zaposlitev imela tudi v času izbrisa (leta 1993). Tožnica ni predložila niti enega dokazila, da bi v času izbrisa iskala službo (npr. prijave na razpis, vabila na razgovor, zavrnitve potencialnega delodajalca …), niti ni podala trditev o tem, kje naj bi domnevno skušala najti delo in kateri delodajalci naj bi jo zavrnili z obrazložitvijo, da se ne bodo ukvarjali s postopkom zaprosila za delovno dovoljenje. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica zaradi časovne oddaljenosti v dokazni stiski, saj je ta domnevna dokazna stiska (odsotnost oziroma izguba listinskih dokazil) ne odvezuje njene dolžnosti navajati pravno pomembna dejstva (trditve). Da dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Pritožbene navedbe o denarni socialni pomoči in sklicevanje na odločbo VSRS II Ips 274/2016 so prav tako vsebinsko prazne (in deloma prepis citirane odločbe), saj se pritožnica sploh argumentirano ne sooči z argumenti sodišča prve stopnje, ki obširno pojasnijo, zakaj tožnica ni (niti na trditveni ravni) uspela izkazati, da bi bila upravičena⁸ do denarne socialne pomoči (39. do 42. točka obrazložitve). S pavšalnim ponavljanjem, da je bila upravičena do denarne socialne pomoči (na podlagi katerega kriterija, tožnica ni povedala ne na prvi stopnji ne v pritožbi), tožnica ne more uspeti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da denarna socialna pomoč ne pripada vsakomur, ki nima uradne zaposlitve (in to za ves čas, ko je nima), kot si povsem zgrešeno predstavlja tožnica (npr. 40. in 41. točka obrazložitve sodbe prve stopnje).

9. Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene prič M. H. in A. A. Sodišče prve stopnje ni le posplošeno ugotovilo, da naj bi bile te izpovedbe nezanesljive, temveč jih je ocenilo v povezavi z drugimi dejstvi (da je bilo delo mogoče dobiti, ker je tožnica celo v času izbrisa – leta 1993 – bila nekaj časa uradno zaposlena; da je njena mati veliko delala na črno poleg službe), pri čemer je logično sprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica z delom na črno zaslužila več, kot bi z uradno prijavljeno zaposlitvijo, saj ji ni bilo treba plačevati obveznih prispevkov; sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da so bili dohodki tožnice v vsakem primeru skromni, ker je opravljala slabo plačano delo (prodajalke oziroma čistilke), kar pa zopet ni v vzročni zvezi z izbrisom.

10. Nadalje pritožba navaja, da tožnica ni mogla dobiti delovnega dovoljenja, ker je to »vezano ne celo vrsto pogojev, ki jih tožnica ni uspela izpolniti,« vendar ne pove, katere pogoje ima v mislih. Nadalje navaja, da določeno obdobje ni imela nobenega dokumenta, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje (s katerimi pritožba argumentirano sploh ne polemizira), da je tožnica lahko še dve leti po osamosvojitvi Slovenije (do 25. 6. 1993) uporabljala jugoslovanski potni list; da so ji bili od leta 1999 naprej izdani štirje potni listi za tujca; da je v spornem času razpolagala z vsaj tremi osebnimi izkaznicami (58. in 59. točka obrazložitve). Sklicevanje na sodbo Kurić proti Sloveniji in da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da tožnica ni mogla dobiti zaposlitve, je zgrešeno; predvsem zato, ker je v konkretnem primeru tožnica tudi v času izbrisa in kljub izbrisu določeno obdobje bila redno zaposlena (leta 1993), imela pa je tudi dokumente (kot že povedano, se z obširnimi in listinsko podprtimi argumenti prvostopenjske sodbe o teh dejstvih pritožba vsebinsko ne sooči).

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi izvedenca finančne stroke, ker tožnica sploh ni podala nobenih konkretnih trditev o svojem premoženjskem stanju, dohodkih z delom na črno in dohodkih partnerja (45. in 46. točka obrazložitve). Posplošene navedbe, da naj bi bili ti prihodki »minimalni« – karkoli naj bi že to pomenilo – je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot nezadostne in neverodostojne (primerjaj 37. in 40. točko obrazložitve). Ker tožnica ni podala niti trditev, da bi izpolnjevala pogoje za katerega koli od spornih socialnih transferjev (42., 46., 47. in 50. točka obrazložitve), niti verodostojnih podatkov o svojih in partnerjevih dohodkih, ni priskrbela nobenega gradiva, ki bi lahko služilo izvedencu pri delu. Izvedenec je pomočnik sodišča, ki daje sodišču odgovore na vprašanja, o katerih sodišče nima strokovnega znanja (243. člen ZPP). Postavitev izvedenca je dokaz, ki ne more nadomestiti manjkajočih trditev in ki stranke ne odvezuje od njenega trditvenega in dokaznega bremena iz 7. in 212. člena ZPP; slednjega bremena pa, kot že pojasnjeno, tožnica ni izpolnila.

12. Pritožba obširno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do (dodatne) odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je njeno duševno trpljenje zaradi posledic izbrisa že bilo poplačano s pavšalno odškodnino po ZPŠOIRSP, dodatne, nadpovprečne škode pa tožnica ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem oziru pravilna.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in prepričljivo ter z dokumenti podprto obrazložilo, zakaj številni od zatrjevanih aspektov tožničinega prikrajšanja v konkretnem primeru niso izkazani (glede dokumentov, izobraževanja, volilne pravice, odkupa stanovanja, zdravstvenega zavarovanja – 58. do 65. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in teh razlogov pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame tožnici, da naj bi se s partnerjem razšla zaradi izbrisa (22. točka obrazložitve) in tudi s temi argumenti pritožba ne vzpostavi argumentirane polemike, temveč le navrženo ponovi trditev, da s partnerjem nista mogla živeti skupaj; to navedbo je sodišče prve stopnje ovrglo tudi s pomočjo tožničinega lastnoročno napisanega življenjepisa (priloga B32).

14. Pritožba na 5. strani obširno opisuje težave in stiske, ki jih je tožnica imela zaradi ločitve od dveh hčera, ki jih je pustila pri bivšem možu v Črni gori (v tožbi je to poglavje svojega življenja zavestno zamolčala); pritožbeno sodišče ne dvomi, da so te okoliščine tožnici povzročale resno duševno trpljenje. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (70. točka obrazložitve), vendar je tudi pravilno zaključilo, da te težave niso posledica izbrisa, temveč ravnanj bivšega moža in njegove družine. Nenazadnje se je tožnica od R. R. razvezala, odšla iz Črne gore in tam pustila mladoletni hčerki še pred osamosvojitvijo Slovenije (in pred izbrisom). Navedbe pritožbe, da naj ne bi mogla obiskovati hčerk prav zaradi izbrisa, so neprepričljive in v nasprotju z drugimi pritožbenimi navedbami, da bivši mož ni dovoljeval hčerkama stikov z materjo (tožnico), poleg tega pa so v nasprotju s (pritožbeno neizpodbitimi) ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica tudi v času izbrisa imela na voljo potne listine (do sredine leta 1993 jugoslovanski potni list, od oktobra 1999 pa potni list za tujce) in tudi z njeno izpovedbo, da je tudi v času izbrisa potovala v Črno goro in da je prinesla iz Črne gore potrdilo, da ni njihova državljanka.⁹

15. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica zaradi izbrisa doživljala stiske in duševno trpela, vendar so bile to težave vseh izbrisanih. Tožnica pa ni uspela dokazati, da bi bile njene težave oziroma trpljenje nadpovprečno;¹⁰ nenazadnje si je tožnica v času izbrisa in kljub izbrisu našla partnerja in ustvarila družino (iz drugih primerov sodne prakse je znano, da so številnim izbrisanim družine razpadle, da so socialno popolnoma propadli ipd., kar se tožnici ni pripetilo), torej ni mogoče zaključiti, da je bila povsem nesprejeta in izolirana, kot navaja pritožba. Tožnica je sama izpovedala, da je v zvezi z izbrisom največ trpela zaradi ločitve od hčerk (prepis zapisnika na list. št. 118), kar pa ni bila posledica izbrisa, temveč ravnanj njenega bivšega moža.

16. Tožnica v pritožbi navaja, da je bila zaradi izbrisa anksiozna, depresivna, suicidalna, da ima še danes posttravmatsko stresno motnjo in anksiozno depresivno reaktivno motnjo, v zvezi s čimer očita sodišču, da bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo in njeno izpovedbo ustrezno dokazno ocenilo (70. točka obrazložitve) ter zaključilo, da je glavnina tožničinega duševnega trpljenja posledica razmerij z bivšim možem v Črni gori in torej ni v vzročni zvezi z izbrisom. Sicer je tožničino verodostojnost, vključno z njenimi izpovedbami, ocenilo kot nizko, saj je tožnica tekom postopka zamolčala oziroma neresnično navedla številna pomembna dejstva (14. točka obrazložitve) in tako dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljivo in razumno, pritožbeno zatrjevanje nasprotnega pa je ne more omajati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so bile tožničine trditve (primerjaj 7. in 212. člen ZPP) v zvezi z nepremoženjsko škodo skrajno šibke in pavšalne; v tožbi sicer uveljavlja zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, vendar brez vsakršne obrazložitve (čeprav je tožbo sestavil pravni strokovnjak – odvetnik); šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2019 je podala nekaj trditev o posttravmatski in anksiozno depresivni motnji, vendar so to le navedbe diagnoz. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pa se prisoja glede na stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje (primerjaj 179. člen OZ) in ne glede na medicinsko klasifikacijo bolezni ali poškodbe. Sodišče prve stopnje se sicer res ni posebej opredeljevalo do teh diagnoz, vendar glede na zgoraj povedano to niti ni potrebno, saj predmet te pravde ni ugotavljanje, kakšne duševne težave oziroma motnje ima tožnica, temveč, kakšne so bile njene duševne bolečine. Do tožničinih trditev o tem pa se je sodišče prve stopnje opredelilo, ko je zaključilo, da tožničino duševno trpljenje ne dosega take intenzivnosti, da bi bila upravičena do višje odškodnine od pavšalne po ZPŠOIRSP, ki jo je že prejela (71. in 72. točka obrazložitve). Tako je odločilo na podlagi zaslišanja tožnice, pri čemer je pri dokazni oceni tudi pravilno upoštevalo tožničino neverodostojnost, saj je tekom pravde večkrat kršilo načelo resnicoljubnosti v pravdnem postopku.

17. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo tožničinih navedb in izpovedb o strahu pred deportacijo (66. točka obrazložitve), vendar je bil ta strah bolj ali manj prisoten pri vseh izbrisanih (in je torej zajet v pavšalni odškodnini po ZPŠOIRSP), tožnica pa ni uspela izkazati okoliščin, zaradi katerih bi bil pri njej nadpovprečno intenziven; tudi v pritožbi ničesar takega ne zatrjuje. Zgolj dejstvo, da so deportirali njenega brata (pri čemer tožnica ni pojasnila, v kakšnih okoliščinah in kako se je to zgodilo), še ne zadostuje.

18. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožnici duševna stiska ni bila velika, ker bi sicer dopolnila prošnjo za začasno bivanje (ki je bila naposled zavržena, ker tožnica ni dopolnila nepopolne vloge v upravnem postopku), ni povsem nesmiseln. Četudi se je mogoče strinjati, da je tožnica prava neuka oseba in da ni poznala postopkov, pa je že od povprečno skrbne osebe mogoče pričakovati, da bo uradnemu organu, ki rešuje njeno vlogo, sporočila spremembo naslova. Poleg tega ta argument ni bil edini in tudi ne nosilni argument sodišča prve stopnje, da tožničino duševno trpljenje ni preseglo povprečnega praga, kateremu je namenjena pavšalna odškodnina po ZPŠOIRSP, saj je sodišče njen zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zavrnilo tudi iz številnih drugih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že povzelo in jih na tem mestu ne bo ponavljalo.

19. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za ugotovitev duševnih bolečin nujno potreben dokaz z izvedencem. Duševne bolečine so subjektivno notranje doživljanje oškodovanca, ki jih ni mogoče objektivno ugotoviti ali izmeriti z nobeno sedaj poznano znanstveno metodo. Zato je povsem legitimna odločitev sodišča prve stopnje, da je o obstoju in stopnji teh duševnih bolečin odločalo na podlagi izpovedbe tožnice, pa tudi upoštevaje dejstvo, da so bile tožničine trditve o duševnem trpljenju v veliki meri skope in pavšalne.

20. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP) in sicer 900 točk ali 540 EUR za sestavo odgovora na pritožbo ter 2 % (10,80 EUR) za materialne stroške, skupaj 550,80 EUR. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Uradni list RS 99/2013 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPŠOIRSP.
² Tako tudi sodba VSRS II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017.
³ O tem obstoji obsežna in enotna sodna praksa; glej npr. odločbe VSRS II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017, II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019. Glej tudi: Uroš Pavlina, Zakon o izbrisanih in uporaba določil obligacijskega prava, Pravna praksa, 2014, št. 23, str. 16; in Predlog ZPŠOIRSP z obrazložitvijo, objavljen v Poročevalcu DZ z dne 29. 7. 2013 – komentar 11. člena.
⁴ Tako tudi sodba VSRS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018 in sodba VSL II Cp 649/2018 z dne 16. 1. 2019.
⁵ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁶ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁷ Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOR.
⁸ Med drugim so kriteriji starost nad 60 let, trajna nezmožnost za delo (ta dva pri tožnici evidentno nista podana) in nadalje, da oseba nima nikogar, ki bi jo bil dolžan in sposoben preživljati (tožnica je imela in še ima zunajzakonskega partnerja).
⁹ Tako je tožnica izpovedala (10. stran prepisa zapisnika), da »... prvič nisem to leto, potem sem šla dol [v Črno goro]«.
¹⁰ Kot že pojasnjeno in kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je povprečno, »običajno« trpljenje izbrisanih zaradi izbrisa in v zvezi z izbrisom zajeto že s pavšalno odškodnino po 4. členu ZPŠOIRSP, ki jo je tožnica prejela.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 292/2021
• VSRS Sklep II DoR 191/2021
• VSL Sodba in sklep IICp 2097/2021