VSL Sodba I Cp 2078/2020

Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-213/15-135 razveljavilo 184. člen OZ, saj je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena URS.

Oškodovanec je z vložitvijo tožbe nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ovrednotil v denarni vrednosti in od oškodovalca zahteval plačilo konkretnega in natančno postavljenega denarnega zneska. Na ta način je svoji strogo osebni terjatvi določil premoženjsko vrednost. Z vložitvijo tožbe se je torej oškodovančeva strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala, da je le-ta postala podedljiva.

Zaslišanje tožnika ni edini dokaz, s katerim lahko tožnik dokazuje obstoj in obseg telesnih in duševnih bolečin. Oškodovanec (tožnik) je umrl po vložitvi tožbe in pred razpisom naroka, torej preden bi bil lahko v postopku zaslišan. Iz tega razloga je bilo prvostopenjsko sodišče primorano subjektivni element tožbenih navedb ugotavljati z drugim predlaganim dokazom tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točkah I, III, IV, V, VI, VII in VIII izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 9. 2016 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka I izreka¹). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (točka II Izreka). Nadalje je sodišče odločilo tudi o stroških postopka (točke III, IV, V, VI, VII in VIII izreka).

2. Zoper sodbo (točke I, III, IV in V izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP²) pritožila tožena stranka, tožeča stranka pa se je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila zoper stroškovni del sodbe (točke VI, VII in VIII izreka).

3. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi v tč. I izreka prisojeni znesek odškodnine ter odloči o vseh stroških postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je oškodovanec med postopkom na prvi stopnji umrl še preden je bil zaslišan kot stranka, v pravdo pa so, kljub njenemu ugovoru, vstopili oškodovančevi dediči. Navaja, da nadaljevanje postopka z dediči ni bilo zakonito in predstavlja kršitev materialnega prava. Pri tem se sklicuje na 17. točko sodbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-88/15-9, v kateri sodišče opozori na vprašanje, kdaj se odškodninska terjatev pri strogo osebnih škodah v zadostni meri materializira, da jo je mogoče šteti za premoženjsko, in s tem podedljivo. Trenutek materializacije je ključen za ugotovitev, ali imajo dediči po umrlem sploh pravico do vstopa v pravdo. Nadalje navaja, da priča D. D. – oškodovančeva partnerka, ni bila pravočasno predlagana, njene izpovedbe pa tudi ni mogoče šteti kot dokaz spornih dejstev, ki bi jih bilo mogoče dokazovati izključno z neposrednim zaslišanjem oškodovanca. Prav tako sodišče ni imelo podlage, da sporna dejstva ugotavlja na način, da zaobide 257. člen ZPP in 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ³), saj je neposredno zaslišanje oškodovanca dokaz, ki ga ni moč nadomestiti z drugim dokazom. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako je brez zaslišanja oškodovanca uporabilo načelo individualizacije odškodnine. Brez zaslišanja tožnika si sodišče ne more ustvariti prave slike o dejanskem stanju njegovega trpljenja.⁴ Tožena stranka se prav tako pritožuje zoper dosojeno višino odškodnine. Za napačno ocenjuje sklicevanje sodišča na sodbo VS RS II Ips 1024/2008, saj poškodbe niso primerljive z oškodovančevimi, sama pa na tem mestu izpostavlja sodbo opr. št. VSL I Cp 1684/2016. Sodišče ni imelo podlage, da je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 2.000,00 EUR odškodnine. Ker je sodišče v obseg prisojene odškodnine zajelo tudi nevšečnosti med zdravljenjem (ki jih tožeča stranka ni vtoževala), je prekoračilo meje sojenja. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj tožeča stranka ni dokazala, da oškodovanec dela taksista ni opravljal. Prav tako sodišče ni imelo podlage, da je za čas zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo čas dveh let. Glede strahu navaja, da tožeča stranka sekundarnega strahu v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja ni obrazloženo vtoževala. Sodišče naj bi prav tako napačno ocenilo trajanje oškodovančevega primarnega strahu. Nazadnje pa kot neutemeljeno označuje tudi odmero odškodnine za skaženost. Meni, da ničesar kar je ugotovil izvedenec, tožeča stranka ni zatrjevala.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper točke VI, VII in VIII izreka. V izpodbijanem delu je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.238,16 EUR (točka VI izreka) in tožeči stranki naložilo iz naslova povrnitve stroškov Okrožnemu sodišču v Ljubljani (namen: vračilo po odločbah Bpp 001/2019 in Bpp 002/2017), plačati znesek v višini 1.520,13 EUR (točka VII izreka) in znesek 455,19 EUR (točka VIII izreka), vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Ker je tožena stranka ugovarjala podedljivosti tožbenega zahtevka, je sporen tudi temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka uspela s temeljem (do 100%), po višini pa s 24,3%, skupaj torej z 62% odstotki zahtevka. Iz sodbe izhaja, da je sodišče ugotavljalo pravdno sposobnost toženca po uradni dolžnosti, pravdni stranki pa takih pomislekov nista predstavili. Stroški za izvedbo dokaza, kjer stranki ne plačata predujma, se krijejo iz sredstev sodišča (4. odst. 153 čl. ZPP). Meni, da stroškov izvedenca M. M., ki so bili kriti iz sredstev sodišča, ni dolžna povrniti.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in po smrti oškodovanca postopek nadaljevalo z njegovimi dediči. Tožena stranka v pritožbi sodišču zmotno očita nezakonitost takšnega postopanja in kršitev materialnega prava. Ob tem pa neutemeljeno izpostavlja vprašanje, kdaj se nepremoženjska terjatev v zadostni meri materializira, da postane podedljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-213/15-13⁵ razveljavilo 184. člen OZ, saj je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS⁶). Ustavno sodišče svojo odločitev obrazloži na način, da so za oceno enakosti položajev (op. a. dedičev) glede vprašanja, ali se strogo osebna terjatev pretvori v premoženjsko vrednost (in s tem postane podedljiva), upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca.⁷ Pri določanju ključnega pogoja prenosljivosti je bistveno, da oškodovanec svojo namero za uveljavljanje takšne odškodnine sam jasno izrazi, saj gre za njegovo osebno pravico.⁸ Pritožbeno sodišče zatorej šteje, da je oškodovanec z vložitvijo tožbe nedvomno in jasno izrazil svojo voljo, da od povzročitelja škode zahteva plačilo vtoževanega zneska. Oškodovanec je z vložitvijo tožbe nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ovrednotil v denarni vrednosti in od oškodovalca zahteval plačilo konkretnega in natančno postavljenega denarnega zneska. Na ta način je po oceni pritožbenega sodišča svoji strogo osebni terjatvi določil premoženjsko vrednost. Z vložitvijo tožbe⁹ se je torej oškodovančeva strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala, da je le-ta postala podedljiva. Smiselno enako izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Celju, Cp 298/2016, z dne 10. 11. 2016, ki trenutek materializacije osebne terjatve poveže s trenutkom vložitve tožbe.

8. Zmotne so pritožbene navedbe, da izpovedi oškodovančeve partnerke ni bilo mogoče šteti kot dokaz spornih dejstev. Prav tako ne držijo navedbe, da je neposredno zaslišanje oškodovanca dokaz, ki ga ni moč nadomestiti z drugim dokazom, ter da sodišče ni pojasnilo, kako je uporabilo načelo individualizacije odškodnine. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v konkretni zadevi ključnega pomena okoliščina, da je oškodovanec umrl po vložitvi tožbe in pred razpisom naroka, torej preden bi bil lahko v postopku zaslišan. Iz tega razloga je bilo prvostopenjsko sodišče primorano subjektivni element tožbenih navedb ugotavljati z drugim predlaganim dokazom tožeče stranke, izvedba katerega je bila, glede na situacijo, še mogoča. Obstoj in obseg oškodovančevih telesnih in duševnih bolečin je tako sodišče pravilno ugotavljalo z zaslišanjem oškodovančeve partnerice D. D., ki je v času škodnega dogodka živela z njim v istem gospodinjstvu in tako vedela izpovedati o njih. Njena izpoved pa ni nadomestila izpovedi oškodovanca (kot to zatrjuje v pritožbi tožena stranka), temveč se je sodišče na njeno pričanje le naslonilo in ga uporabilo po svoji presoji. Pritožbeno sodišče se tako strinja s prvostopenjskim sodiščem, da zaslišanje tožnika ni edini dokaz, s katerim lahko tožnik dokazuje obstoj in obseg telesnih in duševnih bolečin. Ob tem pa še dodaja, da v zakonodaji niso določena dokazna pravila, ki bi sodišču narekovala, s katerimi dokazi mora ugotavljati posamezna dejstva. Zmotno je tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo in sklep VSL III Cp 1018/2015, z dne 15. 4. 2015, saj gre za v bistvenem drugačno zadevo, prav tako pa je bila citirana odločba izdana pred razveljavitvijo 184. člena OZ. Na koncu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so nekonkretizirane ostale pritožbene trditve, zakaj naj priča D. D. ne bi bila predlagana pravočasno.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ ter pri odmeri višine odškodnine (8.500,00 EUR) upoštevalo iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba tožene stranke se tako neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in skaženosti.

10. Tožena stranka v pritožbi materialnopravno zmotno zatrjuje, da je sodišče prekoračilo meje sojenja, ker je v obseg prisojene odškodnine zajelo tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih tožeča stranka ni obrazloženo vtoževala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v 179. členu OZ določene oblike nepremoženjske škode, med katere pa se uvrščajo tudi telesne bolečine. Kaj vse sodi pod pojem telesnih bolečin, določa sodna praksa. Tako je v sodni praksi ustaljeno stališče, da se najrazličnejše nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih trpi oškodovanec, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine.¹⁰ Ker je tožeča stranka vtoževala plačilo odškodnine za telesne bolečine, je prvostopenjsko sodišče materialno pravno pravilno pri tej postavki upoštevalo tudi oškodovančeve nevšečnosti med zdravljenjem ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Glede telesnih bolečin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec v škodnem dogodku utrpel obsežno rano na sprednji strani vratu, ki je potekala od levih mišic obračalk glave prečno – poševno do desne ušesne mečice. To predstavlja hudo telesno poškodbo, zaradi katere je bil oškodovanec enkrat operiran in 3 dni hospitaliziran. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 2.000,00 EUR primerna in skladna s sodno prakso. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da sodne prakse, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ni mogoče upoštevati, saj gre v tisti zadevi za drugačne poškodbe, kot jih je utrpel oškodovanec. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina iz tega naslova.

11. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec zaradi škodnega dogodka trpel psihološke travme, zmanjšano možnost za opravljanje poklica taksista ter motnje spanja. Pri tem pa tudi dosledno upoštevalo dejstvo, da je zaradi oškodovančeve smrti, obdobje zmanjšane življenjske aktivnosti trajalo dobri dve leti in pol.¹¹ Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik ni izkazal, da poklica taksista ni več opravljal, ter da si bo moral tožnik kupiti avto z blindiranimi stekli, kar pa je nesmiselno. Navedenih dejstev prvostopenjsko sodišče v sodbi sploh ni navedlo oz. ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Pritožbene navedbe tožene stranke so v tem delu povsem nekonkretizirane in nepojasnjene. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR iz tega naslova primerna.

12. Primerna je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec utrpel primarni strah za svoje življenje, ki je bil – zaradi njegove redke prirojene bolezni, še intenzivnejši in je trajal nekoliko dlje. Zato je tožeči stranki iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Iz 17. točke sodbe jasno in razumljivo izhaja, da je v zvezi s strahom sodišče ugotovilo le obstoj primarnega strahu. Tako so v celoti nesmiselne in neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih navaja, da sekundarni strah ni bil obrazloženo vtoževan, saj obstoja sekundarnega strahu sodišče sploh ni priznalo.

13. Glede skaženosti je sodišče ugotovilo, da je poškodba oškodovancu na sprednji strani vratu pustila vidno, obsežno brazgotino, ki jo lahko vsak takoj opazi. Pritožbena navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni zatrjevala ničesar od tega, kar je ugotovil izvedenec, je zmotna. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji trditveni podlagi zatrjevala, da je brazgotina prispevala k porušenju psihičnega ravnotežja oškodovanca (list. št. 45), prav tako pa je o tem izpovedala tudi priča D. D. Sodišče prve stopnje je tako glede na relativno kratko trajanje oškodovančevih duševnih bolečin zaradi skaženosti, tožeči stranki prisodilo primerno odškodnino v višini 500,00 EUR.

Glede pritožbe tožeče stranke:

14. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe tožeče stranke, da je uspela z 62% zahtevka (do 100% po temelju in 24,3% po višini), kar bi moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče se z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti ni zamudilo, zato stroškov postopka ni mogoče izračunati na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Prav tako je zmotno stališče tožeče stranke, da bi morali biti stroški izvedenca M. M. kriti iz sredstev sodišča, saj naj bi ga sodišče postavilo po uradni dolžnosti, stranki pa zanj nista založili določenega zneska. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje procesne sposobnosti tožene stranke predlagala tožena stranka (list. št. 167), kar je pri svoji odločitvi prvostopenjsko sodišče tudi pravilno upoštevalo.

15. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu (točkah I, III, IV, V, VI, VII in VIII izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V zvezi s točko I popravnega sklepa, III P 2080/2016 z dne 18. 3. 2020
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
⁴ Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep VSL III Cp 1018/2015, z dne 15. 4. 2015
⁵ Prvostopenjsko sodišče se pomotoma sklicuje le na odločbo U-I-88/15-9, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih
⁶ Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami
⁷ Odločba USRS U-I-213/15-13 v zvezi s 17. tč. odločbe USRS U-I-88/15-9
⁸ Glej M. Ovčak Kos, Dedovanje terjatve za povrnitev nepremoženjske škode in procesnopravne dileme, Pravnik, št. 11–12 (2012), str. 886
⁹ Če bi pred vložitvijo tožbe na oškodovalca naslovil zahtevek za povrnitev škode, bi se terjatev materializirala že v tem trenutku.
¹⁰ Glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1025
¹¹ Oškodovančevo zdravljenje se je zaključilo 14. 6. 2014, umrl pa je 16. 2. 2017

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1470/2004
• VSC sklep I Ip 967/2008
• VSC sklep I Ip 278/2011