<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1788/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1788.2020
Evidenčna številka:VSL00039752
Datum odločbe:18.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine

Jedro

Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.

Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.

Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del izreka glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke proti odločitvi o pravdnih stroških se delno ugodi in se izrek sodbe pod IV spremeni tako, da se znesek 16.428,89 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 17.014,49 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi odločitev o stroških.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.201,40 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. Razsodilo pa je, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV000/07 z dne 23. 11. 2007 Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kakor tudi Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu in plačila 36.624,72 EUR s pripadki. Zavrnilo je tudi ugotovitev, da je neveljavna vknjižba hipoteke na nepremičnini, vpisani pod 3/II izreka, v korist tožene stranke in na podlagi notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pri notarju A. A. iz Celja z zavarovanji glavnice 219.364,04 CHF z obrestno mero 4,416 % letno ter z možnostjo predčasne zapadlosti kredita, določene v 11. členu pogodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški, ki bi jih imela banka z uveljavljanjem vračila terjatve skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti in da se ta vknjižba izbriše. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo notarskega zapisa št. SV 000/07 z dne 23. 11. 2007 Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kakor tudi Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu. Zavrnilo je tudi drugi del zahtevka, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožnikoma 36.624,72 EUR s pripadki. Pod 3/II izreka je zavrnilo podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev ZK listin, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke pri nepremičnini posamezni del št. 19 v stavbi ... k.o. 0000 ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

2. Proti izreku o stroških se pritožuje tožena stranka. Tožeči stranki sta dve fizični osebi na aktivni strani. Tretji odstavek 161. člena ZPP določa, da so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške in zato je odgovornost tožnikov solidarna. Na pasivni strani se solidarnost dolžnikov domneva pri gospodarskih pogodbah. Zato uveljavlja določilo tretjega odstavka 161. člena ZPP. Če ni v izreku solidarne odgovornosti, se ne domneva in gre za deljivo denarno obveznost. Tako bi toženka imela pravico zahtevati le polovico prisojenih stroškov od vsakega tožnika. Sodišče je pozabilo prisoditi toženi stranki za priglašene stroške zastopanja na naroku 13. 9. 2019 v višini 650 točk. Premalo pa je prisodilo za narok 15. 5. 2019, saj je trajal od 9. ure do 11.30 in manjka še 150 točk. Tako znesejo ti stroški pravilno 17.014,49 EUR.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Proti zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev pravice do lastnine iz 33. člena Ustave, socialne funkcije lastnine iz 67. člena, pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola 1. člena EKČP, kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ključne trditvene podlage tožeče in ni dalo odgovorov na te ključne navedbe, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena in 14. in 22. člena Ustave. Prvi odstavek 3. člena Direktive določa splošni preizkus, kako presojati nedovoljenost pogodbenih pogojev in ali je ta preizkus po Direktivi in slovenskem pravu opraviti samo v primeru, če so pogoji nejasni in nerazumljivi. Po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni bil prenesen 4. člen Direktive, ki iz presoje poštenosti izvzame opredelitev glavnega predmeta pogodbe, zato je po slovenskem pravu mogoče poštenost presojati tudi glede glavnega predmeta. Tako so zapisali tudi teoretiki dr. Peter Vajngerl in dr. Hajdeja Iglič. Iz pregleda obvestil na podlagi 8.a člena Direktive, kar so države članice poslale Evropski komisiji izhaja, da slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila ne glede na to, ali so pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. To je sporočila tudi Vlada RS Evropski komisiji. Takšen pristop izhaja tudi iz 8. člena Direktive in sodne prakse SEU. Tako je v dosedanjih sodnih postopkih prišlo do sistematičnih kršitev pravic kreditojemalcev v CHF. Tudi v zadevi C 484/08 je generalni pravobranilec podal stališče, da člen 8 Direktive nasprotuje, da bi lahko nacionalno sodišče uporabilo 4. člen Direktive z namenom, da ne presoja morebitne nepoštenosti pogoja, kakšen je ta v postopku v glavni stvari. Zapisal je tudi, da špansko Vrhovno sodišče ne bi smelo zanemariti dejstva, da člen 4 ni bil prenesen v nacionalno zakonodajo, ker ne gre za obvezno in zavezujočo vsebino in se s samim neprenosom že zagotavlja višja stopnja varstva. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni presojalo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe in se postavilo na stališče, da je to mogoče le, če je ta določen nejasno in se stranka na nepoštenost ne more sklicevati, če so ti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Tudi dosedanja praksa Vrhovnega sodišča je spregledala, da določilo člena 8 in 8.a Direktive in drugi odstavek 4. člena Direktive ni bil prenesen v slovensko pravo. Posebej izpostavi sodbo II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. Pogoji so po 3. členu nedovoljeni, če so v nasprotju z zahtevo dobre vere in v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti. Če obstajajo dispozitivna pravila, od katerih pogodbeni pogoj odstopa, bodo taka pravila primarno merilo za presojo znatnega neravnotežja. Če ne obstajajo nobene relevantne zakonske določbe, se znatno neravnotežje presoja glede na druge reference, kot so poštenje in pravičnost tržne prakse ali primerjava pravic in obveznosti strank na podlagi posameznega pogoja in tedaj nacionalno sodišče izhaja iz temeljnih obligacijskih načel. Nedovoljenost pogodbenega pogoja se po prvem odstavku 4. člena Direktive presoja ob upoštevanju narave blaga ali storitev, drugih pogojev pogodbe in vseh okoliščin, ki so obstajala v času sklepanja pogodbe. Neravnotežje je znatno, če se dovolj resno posega v pravni položaj, ki ga potrošniku zagotavlja nacionalni predpis. Vprašanje presoje neravnotežja se ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ampak je odvisen od njegovih posledic na podlagi nacionalnega pravnega sistema, ki se uporablja za pogodbo. Izhodišča za sojenje v danem primeru niso bila upoštevana. Sodišče se je zadovoljilo samo s tem, da je tožena stranka tožnika seznanila s pastjo valutnega tveganja in ga opozorila, da lahko pride do spremembe tečaja. Sodišče pa je nepoštenost pogodbenega pogoja presojalo le iz „previdnosti“ in se sklicevalo na dobrovernost tožene stranke in njeno nerazpolaganje z informacijo gibanja tečaja CHF proti EUR. Sledilo je pričam tožene stranke, ki so trdili, da gre za stabilno valuto in da se tečaj lahko spremeni za odstotek ali dva. Svetovanec banke ni nezainteresirana priča, pač pa so pritrdile tožečim strankam priče, katere je predlagala tožeča stranka in jasno povedale, da so bančni referenti predstavili kredit kot stabilnega in da ni pričakovati velikega odstopanja ali nihanja. Sodišče pa te priče zavrne, da so zainteresirane za izid pravde. Sodišče sledi pričam tožene stranke.

Sodišče ni natančno dokazno ocenilo vsebine brošure „Pasti zadolževanja v švicarskih frankih“. Iz brošure izrecno izhaja, da se nanaša predvsem na podjetja, ki izvažajo v tujino in da je bil namen brošure zmanjšati vplive spremembe tečaje na dobiček podjetij ter iskanje zaslužkov v valutnih poslih. Brošura vsebuje tudi zapis, da je z zadolževanjem in valutnimi posli možno tudi zaslužiti, kar nima nič skupnega s kreditiranjem potrošnikom. Na 7. strani brošure je navedeno, da je produkt primeren za izvozno usmerjena podjetja, ki imajo prilive v CHF. Ta produkt torej ni bil primeren za laične potrošnike. Tako je banka opozarjala podjetja, ne pa potrošnikov. Šibkost in pristranskost argumentacije sodbe izhaja iz 41. točke obrazložitve sodbe, ko sodišče ugotavlja, da bi se tožnika morala sama pozanimati o gibanju tečaja, ker je šlo za dolgoročno posojilo. Sodišče izključuje uporabljivost indicev iz predloženih dokumentov Banke Slovenije in sklepa, da zanesljive napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja ni bilo mogoče.

Pritožba še navaja, da bi po sodni praksi SEU in tudi praksi slovenskih sodišč moralo nacionalno sodišče upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve ter zlasti strokovna znanja in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj in ugotoviti, ali so banke s potrošnikom lojalno in pravično poslovale, da bi potrošnik tak pogoj kredita v tuji valuti sprejel v okviru posamičnih pogajanj (II Ips 201/2017, II Ips 141/2017 in II Ips 141/2017). Pri tem ni treba ugotoviti slabe vere banke v pomenu subjektivne slabovernosti, ampak šteje valutna klavzula za nedopustno, če je v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti. To pomeni, da morajo razumnemu potrošniku omogočiti predvidenja potencialno katastrofalne spremembe njegovih mesečnih obveznosti, kot tudi piše avtor I. Vuksanović v svojem članku v Pravni praksi.

Za dokazovanje slabe vere tožene stranke je tožeča stranka predložila vrsto dokazov. Tečaj CHF je skozi daljše obdobje pred sklenitvijo sporne pogodbe znatno naraščal. To izhaja tudi iz poročila o finančni stabilnosti BS iz junija 2005 in tam prikazanem grafu po viru Bloomberg. Banke so za ta gibanja v preteklosti dobro vedele in tožnik s tem ni bil seznanjen. Sodišče ni odgovorilo na ključne trditvene podlage tožeče stranke. Tožena stranka je morala vedeti, da ima CHF med svetovnimi valutami atribut valute varnega zatočišča, kar izhaja iz materiala Thomas J. Jordan. Breme tožnikov je večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kredita, kar vpliva na zgodnje povečanje glavnice. Tožena stranka se je pred tečajnimi tveganji zaščitila, kar je bila dolžna po 35. členu ZBan in se je zavarovala s hipoteko in ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju. Primerjava obrestnih mer in anuitet je v času sklepanja dajala vtis, da je ta kredit bolj ugoden kot kredit v domači valuti. Gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih vse to dokazuje.

Sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe tožeče stranke, ki so ključne tudi z vidika vsebine slovenskega obligacijskega prava. Razmerje med tožečo in toženo stranko je bilo svetovalno in nepošteno, ker je bil podan skrit konflikt interesov. Banka bi morala opozoriti potrošnika na visoko tveganje, za banko pa tveganja ni bilo. Če je šlo za kreditno pogodbo, ki je glede vezanosti tečaja CHF igra na srečo, bi banka morala to opozoriti. Tožnik ni mogel izračunati uspeha v takem pogodbenem razmerju. Gre za asimetrijo informacij, saj je banka imela več informacij. Banka je utemeljeno pričakovala, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, saj mu je marketinško predstavila ugodnosti. Gre za kršitev temeljnih obligacijskih načel in ničnost na podlagi 86. člena OZ. Šlo je za dolgo obdobje kredita in dolgo obdobje „igre na srečo“.

V fazi pogajanja je za potrošnika veljala le možnost „vzemi ali pusti“. Banka je poznala premoženjsko stanje tožnika. Majno nihanje valute v relativno kratkem obdobju pred sklenitvijo kreditne pogodbe ne more biti ustrezen argument. Gre za pogodbo za 15 let. Do prve tečajne spremembe je prišlo že leta 2008. Zgodovinski graf od 1953 dalje pove, kakšno je bilo nihanje skozi daljše obdobje.

Sodišče nadalje ni odgovorilo na trditve, da bi potrošnik moral biti seznanjen s historičnimi podatki o valutnem razmerju med EUR in CHF. Banke so bile poučene od Banke Slovenije že v letu 2005. Do krepitve CHF je prišlo že v letu 2008 in ne šele v letu 2011 ali 2015. Banke bi morale pojasniti mehanizme gibanja tečajev.

Sodišče se ni opredelilo do predpostavke ničnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in njihove kognitivne pristranskosti v primerih najemanja kredita v CHF. Tožeča stranka je citirala iz uradne publikacije BS navedbe mag. Šulerjeve. Avtorica je naredila tudi grafe in pritožba to povzema. Obstaja tudi zapis oziroma priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 22. 11. 2011, kjer je zapisano, da je predpostavka ničelnega tečajnega tveganja pri jemalcih kreditov v državah s stabilno domačo valuto kot tudi tako imenovana kognitivna pristranskost. Za banko pa ni bilo nobenega tveganja. Sodišče vseh teh predloženih dokazov ni ocenilo, na primer grafa tečajnega razmerja od 1983 do 2015. Iz vsebine letnih poročil Unicredit Banka Slovenije izhaja, da je dvig menjalnega tečaja v letu 2008 povzročil porast v bilanci stanja iz naslova tečajnih razlik v znesku okoli 40 mio EUR. Poročilo tudi priporoča, da banka začne s hipotekarnimi dolžniki sklepati pogodbe o zavarovanju pred previsokim obrestnim in tečajnim tveganjem. To so vedeli tudi pri toženi banki. Sodišče zmotno navaja, da se je začela apreciacija uresničevati v letu 2011. Tečaj švicarskega franka se je v tridesetih letih okrepil za več kot 150 %. Slovenske banke in slovenski regulator bi moral ravnati podobno, kot je to storila avstrijska Centralna banka in avstrijski Nadzorni organ za finančne trge, ki sta že 2006 izdala zgibanko z naslovom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“. Tako so avstrijske banke morale potrošnikom pojasniti visoka tveganja in z grafi razložiti porast. Zahtevali so od bank pisne brošure za potencialne stranke, ki so vsebovala tveganje zadolževanja v tuji valuti ter obveznost banke za izvajanje stresnega testa enkrat letno. Avstrijske banke so tako od leta 2006 ravnale bistveno drugače kot njihove podružnice v RS. Pritožba povzema avstrijsko zloženko, v Sloveniji pa je bila zloženka pripravljena šele septembra 2008, ko je prišlo že do začetka krize. Avstrijski nadzorniki pa so že 2003 pozivali banke k prenehanju trženja tujevalutnih kreditov. Ta dokaz oziroma zloženka pred sodiščem ni bila ocenjena. Sodišče le navaja, da je bila slovenska zloženka izdana v letu 2008, to je po sklenitvi kreditne pogodbe. Banke pa so vse to vedele že prej. Pritožba se tudi sklicuje na strokovni material Thomasa J. Jordana na konferenci v Luxenburgu 2009. S tem se sodišče ni ukvarjalo.

Tožeča stranka je še navajala, da je šlo za specifično tveganje, ker je šlo za CHF kot valuto varnega zatočišča. Takšne epizode se lahko pričakujejo. To izhaja tudi iz zgodovinskega pregleda gibanja CHF v času druge naftne krize, južnoameriške krize, kuvajtske vojne, azijske krize in podobno. Znan je tudi primer iz Avstralije v obdobju po letu 1981. Sodišče se na vse to ni odzvalo in ni opredelilo in po praksi Ustavnega sodišča, odločbe pritožba našteva, gre za kršitev Ustave in 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem pa tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti.

Nato pritožba povzema nekatere sodbe SEU, ki se nanašajo na posojila v tujih valutah. SEU zahteva, da potrošnikom morajo biti posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje preudarnih odločitev in vsaj to, kako bi na obroke vplivalo zelo veliko povišanje oziroma depreciacija zakonitega plačilnega sredstva in ne zadošča zgolj informacija o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Zato opozorilo J. J. ni zadoščalo. Zmotno meni Vrhovno sodišče, da uporaba priporočil Evropskega odbora za sistemska tveganja iz 20. 9. 2011, pomeni prepoved povratne veljavnosti predpisov. SEU je v zadevi Andriciuc uporabilo to priporočilo. Gre za lastno stališče in ne kot predpis. V priporočilu gre le za minimalne vsebine pojasnilne dolžnosti bank. SEU se tudi ni omejil na pogodbe, ki so bile sklenjene po datumu priporočila iz 2011. Tako tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti.

Pritožba se sklicuje tudi na vsebino pravnega mnenja Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017 in ga šteje za integralni del navedb te pritožbe.

Pritožba tudi uveljavlja kršitev ustavne pravice do lastnine in pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja. Uveljavlja tudi kršitev 14. člena in 22. člena Ustave, saj je šlo za nepošteno in enostransko obravnavanje strank v škodo tožniku. Gre za neupravičeno bogatenje bank, kar spominja na Societa Leonina. Tudi pravica do zasebne lastnine je bila kršena, saj je tako poseženo v lastninsko pravico. Opozarja na sodbo Hutten Chapska proti Poljski, ko je šlo za upravičenje lastnika hiše do sorazmernega plačevanja najemnine. Šlo je za nesorazmernost med obema spremenljivkama. Treba je presojati, ali je poseg sploh nujno potreben za doseganje cilja, ali je mogoče doseči cilj z blažjim posegom. Gre za finančno nesorazmernost. Banka ni opozorila tožnikov na realno nevarnost neomejenega negativnega spreminjanja menjalnega razmerja. Ni opravila simuliranega izračuna. Tako je prišlo do prekomernega posega v lastninsko pravico tožnikov in je bila kršena socialna funkcija lastnine. Kršen je bil tudi 2. člen Ustave, načela zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti. Po 13. členu Ustave so vsi enaki pred zakonom, po 22. členu pa imajo enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem in drugimi državnimi organi. V konkretnem primeru gre za kršitev enakosti pri obravnavanju strank, ki so zavedene sklenile kreditne pogodbe. Gre tudi za kršitev načela kontradiktornosti in načela enakosti orožij. Ustavno sodišče Hrvaške pa je ugotovilo, da je bila valutna klavzula, ki bi morala biti namenjena zgolj ohranitvi realne vrednosti kredita, zlorabljena za neopravičeno bogatenje bank in oškodovanje kreditojemalcev. Izpodbija tudi zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka. V letu 2015 je prišlo do drastičnega padca EUR. Nesorazmerje pa je obstajalo že v času sklenitve kreditne pogodbe. Nedopustno bi bilo, da bi tožnika morala čakati vse do izteka kreditnega razmerja, vse poplačati, da bi vložila tožbo na razvezo. Porast 2015 ni posledica normalnega cikličnega gibanja in to ni bilo vnaprej predvidljivo. Prepozno je bilo za predčasno poplačilo kredita, ki ga takrat nista zmogla. Zgrešeno je sklicevanje sodišča na to, da bi tožnika morala navajati okoliščine, ki so vplivale tudi na njihovo pridobivanje dohodkov. Zgrešeno je izhodišče, da je tožnik pilot in sedaj prejema višjo plačo.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki se opredeli do pritožbenih navedb in jih zavrača. Navaja okoliščine ob sklepanju pogodbe, pojasnilno dolžnost in odgovarja na navedbe, da sodišče ni upoštevalo brošure. Brošura je bila izdana marca 2008 in bila pripravljena v času postopka izobraževanja potencialnih komitentov in kot taka namenjena pravnim in fizičnim osebam. Iz tega ne izhaja, da bi bili krediti v CHF namenjeni le pravnim osebam. Iz brošure tudi ne sledi, da bi banka svarila le pravne osebe pred krediti v CHF, ne pa tudi fizičnih oseb. Vztraja, da banke niso vedele na spremembo, do katere je prišlo v letih 2011 do 2015. Strokovni članki Thomas J. Jordan so iz septembra 2009. Polemizira z vsebino tega prispevka in trditvami avtorja. Opredeli se tudi do prispevka mag. Schuler, da tudi avtorica ni pričakovala tako velikega povečanja, do katerega je prišlo. Odgovarja na trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

O dejanskih ugotovitvah:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil 23. 11. 2007 Pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in k pogodbi je pristopila drugotožeča stranka kot solidarni porok. Iz priložene listine (priloga A3) izhaja, da je v kreditni pogodbi dogovorjena valutna klavzula. V 5. členu pogodbe je med drugim določeno, da sta oba tožnika s podpisom te pogodbe potrdila, da sta seznanjena s tveganjem, ki izvira iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita, in da to tveganje v celoti prevzemata. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je takšen zapis valutne klavzule jasen in razumljiv. Pritrditi pa je tudi tožeči stranki, da samo takšen zapis v pogodbi bankine pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost na podlagi tako Zakona o varstvu potrošnika (ZVPot), Zakona o potrošniških kreditih in Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kako sta bila tožnika poučena, oziroma kako je potekalo sklepanje pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila oba tožnika v času sklepanja pogodbe in v času presoje zatrjevanih spremenjenih okoliščin, zaposlena in imata nadpovprečno visoke dohodke (tožnik je pilot). Stanovanje sta najela za nakup velikega stanovanja, kredit je znašal 219.364,04 CHF, bil je izplačan v EUR, doba vračila kredita pa je bila 15 let. Bančna referentka je izpovedala, da je strankam jasno pojasnila, kaj pomeni kredit v CHF, in da je primarno ponujala kredit v EUR. Neprerekane ugotovitve sodišča so tudi, da je bil tožnik kreditno sposoben tako za kredit v EUR kot v CHF. V pogajanjih so se srečali večkrat, in tožnika sta se vrnila s ponudbo od konkurenčne banke v CHF in bila tudi kasneje zainteresirana za tak kredit (izpovedba priče J. J.). To je potrdil tudi tožnik. Priča J. J. je tudi izpovedala, da je ustrezno opozorila tožnika na past valutnega tveganja, kar pomeni, da če se spremeni obrestna mera in tečajno razmerje, to vse vpliva na vrednost glavnice in višino anuitete. Zadnji del pojasnilne dolžnosti je tožeča stranka prerekala in trdila, da je bilo pojasnjeno, da lahko pride do minimalnega odstopanja. Sodišče je opravilo dokazno oceno zaslišanja priče in tožeče stranke ter sledilo izpovedbi priče. Dokazna ocena je v točki 33 do 41. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbe ostalih bančnih uslužbencev, ki so izpovedovali, kako so razlagali, kaj pomeni kredit v CHF. Iz pogodbe sledi, da ima tožeča stranka možnost zamenjave kredita v EUR. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožniku ta možnost bila ponujena ves čas pogodbenega razmerja, pisno pa je banka ponudila zamenjavo kredita v EUR v letu 2012 in 2015, vendar se tožeča stranka ni odločila za konverzijo, saj je bila zanjo manj ugodna. Tudi tožnik sam je potrdil, da sta se s pričo J. J. veliko pogovarjala, da mu sicer ni bil izdelan izračun možnih sprememb anuitet in glavnice, da sta se pa pogovarjala, kaj se zgodi, če se spremeni tečaj in anuiteta. Tožnikova trditev, da je J. J. povedala, da bo prišlo do nihanj zgolj v procentu, dveh, pa ni bila dokazana. Nihče razen tožnika to ni potrdil, ostale priče iz banke in tudi priča J. J. pa so pojasnile, kako so ta bančni produkt pojasnjevali. Tožnik si je pridobil ponudbe drugih konkurenčnih bank in se odločil za ta kredit, ker je bil bolj ugoden. Ravnanja uslužbencev banke ni mogoče oceniti kot „prepričevanje“ k sklenitvi sporne pogodbe. Že samo dejstvo, da je bil najprej ponujen kredit v EU, da se je tožnik pozanimal še pri drugih bankah, da mu je bilo pojasnjeno, kaj pomeni valutna klavzula in njene morebitne pasti, zadostuje za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno in v zadostni meri. Tudi tožnica, ki je v pogodbi porokinja, priznava, da sta bila opozorjena na valutno klavzulo. Meni sicer, da je to premalo in da ni razumela, da se lahko poveča glavnica. Vendar je sodišče sledilo izpovedbi priče J. J., ki je jasno povedala, kaj vse je obema obrazložila. Nato je bila pogodba prebrana še pri notarju, ki je tudi vprašal, ali razumeta valutno tveganje (izpovedba tožnice). Tam sta potrdila, da to razumeta.

9. Tožeča stranka tudi trdi, da iz zaslišanja drugih kreditojemalcev izhaja, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti. Sodišče je opravilo dokazno oceno zaslišanja teh prič v točki 38 do 40. Tudi priče tožeče stranke so potrdile, kar trdi banka, da je bil najprej ponujen kredit v EUR in ni bil preferinan kredit v CHF (priča I. I.). Potrdil je tudi, da so razložili, da se spremeni ob spremembi tečaja tako anuitete kot glavnice. Vendar je priča očitala banki, da ni dala grafov in projekcij. Vendar bo iz nadaljevanja te sodbe jasno, da to dejstvo, da banka ni naredila grafov in projekcij, v času sklepanja pogodbe, ni bilo zavezujoče in tako tudi ne more biti odločilnega pomena. Podobno je izpovedala priča H. H., V. V. Priča R. R. pa ni potrdila, da bi bila opozorjena na obstoj valutnega tveganja, priča Z. Z. da je bil prikazan kredit v CHF kot prioriteta zaradi nizke plače. Priča D. D., ki je imela isto bančno svetovalko kot tožeča stranka, je izpovedala, da je bil res ponujen tako kredit v EUR kot v CHF, vendar da ji je bil zagotovljeno, da je frank stabilna valuta in da ji J. J. ni predstavila tveganj v zvezi s kreditom, ker je frank stabilen in trdna valuta. Ni pa se spomnila, da v pogodbi piše določilo o tečajnem riziku in možni konverziji. Priča N. N. pa je celo trdil, da ni bil kreditno sposoben za kredit v EUR, da pa je bilo prikazano, da je kredit v CHF stabilna valuta. Enako njegov brat. Sodišče prve stopnje ni sledilo tem pričam, ker so njihove izpovedbe precej različne in ker so zainteresirani za izhod te pravde. Vendar je povzelo, da iz izpovedb izhaja, da tožena stranka ni preferirala tega limita in je obstajala tudi možnost kredita v EUR. Vselej je bilo kreditojemalcem pojasnjeno, kaj je valutna klavzula in valutno tveganje v pomenu nepredvidljivosti in možnosti nihanja tečaja, ki potegne za sabo spremembo glavnice in anuitete; vendar so menili, da bo šlo za nekaj procentov. Nesporno pa niso bile opravljene simulacije z določenimi grafi. Sodišče ocenjuje njihove izpovedbe kot prirejene za izid samega postopka. Referenti tožene stranke pa so izpovedovali drugače (da so pojasnjevali, kaj je valutna klavzula in kakšne so posledice). Nenazadnje nekatere priče niti „niso vedele“, da je v sami pogodbi člen, s katerim potrjujejo, da prevzamejo to valutno tveganje in niso vse vedele, da je obstajala ves čas možnost konverzije in celo, da jim je bila konverzija ponujena. Za toženo stranko je pojasnila bančno politiko priča M. M., ki je izpovedal, da mora banka paziti na varnost, da pa ni imela špekulativnega namena in posledično ni imela dobička. Da bi konkretna banka imela v času, ko je sklepala tudi pogodbe v CHF kakšen izjemen dobiček, tožeča stranka ni dokazala. Sklicevala se je le na rezultate druge banke, ki v tem primeru ne more biti odločilnega pomena. Tožnik se je pozanimal še za druge kredite, med drugim v CHF pri drugi banki in se odločil za predmetni kredit.

10. Pritožba meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ocenilo enega od ključnih dokazov, to je grafa tečajnega razmerja za obdobje 1953 do 2015. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo predložene dokaze in se po presoji, katera pravno relevantna dejstva so odločilna, odločilo za izvedbo dokazov in dokazno oceno. Tožeča stranka je dala nekaj dokazov o tem, da je bilo banki znano, da bo prišlo do spremembe razmerja v valutah, če ne objektivno pa vsaj posredno. Trdila je tudi, da bi morala tožena stranka vse to predočiti tožeči stranki že ob sklepanju pogodbe. Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 32/2019 zbralo nekaj odločb Vrhovnega sodišča, ki so obravnavale pojasnilno dolžnost1. Pri tem je napolnilo pravni standard zahteve, da se pojasnilna dolžnost opravi ustrezno in pošteno, in da je posledično pogoj o vračilu kredita v frankih jasen in razumljiv. Nedvoumno je na stališču, da ne zadošča le opozorilo v sami pogodbi in prevzem valutnega tveganja kot abstraktna vključitev v kreditno pogodbo. Vedno je treba presojati celovito pojasnilo in tožena stranka se mora razbremeniti, da je ravnala tako, kot je treba. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na povzete ugotovitve in subjektivno stanje in vedenje tožnikov, pojasnilna dolžnost v primeru tega kredita, bila opravljena zadostno. Sodišče je odgovorilo na pravno relevantne navedbe tožeče stranke in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pač pa so navedbe tožeče stranke o grafu tečajnega razmerja za obdobje 1953 do 2015, tekst brošure Banke Slovenije (ki je bil izdan po sklenitvi te pogodbe), tekst zgibanke avstrijskega regulatorja in avstrijske Centralne banke, lahko dokazi o tem, da bi bilo ravnanje tožene stranke ves čas nepošteno. To bi držalo, če bi vedela ali morala vedeti, da bo prišlo do spremembe v razmerju valut.

12. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da ni vedela in ni mogla vedeti za prihajajočo spremembo razmerja v valutah. Pri tem je pravilno ocenilo poročilo Banke Slovenije in dveh dopisov iz 2006 in 2007. Iz teh listin ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka ali Banka Slovenije vedela, da bo prišlo do apriciacije tuje valute. Ta se je izdatneje pričela uresničevati šele leta 2011, ko je prišlo do ukrepov švicarske banke, ki je imela že večji vpliv na spremembo valutnega razmerja. Pritožba graja to ugotovitev in meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je že v letu 2008 prišlo do prvega povečanja in do krize, kar je bilo vse predvidljivo. Sodišče prve stopnje je sprejelo tezo tožene stranke, da iz poročila Banke Slovenije iz 2005 ni mogoče ugotoviti, da bi Banka Slovenije vedela, kdaj bi se lahko zgodila sprememba valute. Iz priloženega grafa iz tega poročila pa je celo izhajalo, da tečaj od leta 2000 dalje ni bil bistveno spremenjen in da je pričakovani tečaj na podlagi terminskih pogodb v letu 2007 še vedno nižji od tečajev v januarju 2002 in da pričakujejo za leto 2005 le nekaj odstotnih točk spremembe. Res pa je, da je Banka Slovenije v dopisu z dne 4. 7. 2006 opozarjala, da morajo banke preusmeriti pozornost tudi na informiranje strank, in da morajo biti informacije jasne in nedvoumne. Nikakor pa ni Banka Slovenije napovedovala spreminjanje tečaja CHF v smeri, kot to nakazuje tožeča stranka. Tudi v dopisu z dne 19. 12. 2007 ni prognoz Banke Slovenije o relevantni spremembi tečaja CHF/EUR. Pritožba pa želi skozi opozarjanja na ravnanje avstrijskih regulatorjev, skozi navedbe o nastopu Thomasa J. Jordana na konferenci Kapitalmarkt forum 2009 v Luxembourgu prikazati, da je bilo takrat že znano, da bo prišlo do porasta vrednosti CHF. Pri tem graja tudi ocene Vrhovnega sodišča o teh dokazih. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje razlogom Vrhovnega sodišča o tem, da dopisi Banke Slovenija ne vsebujejo takih opozoril, kot meni tožena stranka, ampak vsebuje le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 32/2019).

13. Vsi očitki pritožbe, da tožnikom niso bili prikazani grafi in simulacija o tečajnih spremembah z ilustracijami, zlasti zgodovinski prikaz, niso pravno odločilni. Ni mogoče od tožene stranke zahtevati, da bi ob predpisih2 v času sklepanja pogodbe morala banka opraviti vse te simulacije in grafične prikaze, kot jih zahteva pritožba. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način. Tudi vedenje o teh dokumentih ne dokaže trditve pritožbe, da je ravnala tožena stranka nepošteno oziroma vedela, kaj se bo zgodilo. Splošno znano dejstvo za povprečne udeležence v pravnem prometu je, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče3. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi bilo toženi stranki znano, kakšna bodo tečajna gibanja in tudi ni dokazala, da bi tožena stranka imela zaradi tega kakšne posebne zaslužke. Sklicevanje na bilance drugih bank, v tem primeru ne more biti pravno odločilno. Pri tem je sklicevanje na nemško oziroma avstrijsko prakso, enako tudi na odločbo hrvaškega Vrhovnega sodišča, pravno neodločilno. Dejstvo je, da takega zvišanja tečaja CHF, kot se je zgodilo zlasti 2015, nihče ni pričakoval. Še najmanj pa je to bilo možno predvideti v letu 2007, ko je bila sporna pogodba sklenjena. Ko so se pa začela zviševanja vrednosti CHF, pa je tudi tožeča stranka imela ves čas možnost zahtevati konverzijo. Tožena stranka ji je tudi to konverzijo pisno ponudila in sicer v letu 2011 in 2015. Tudi če so bančni uslužbenci kreditojemalcem povedali, da s kreditom v tuji valuti sprejemajo valutno tveganje, in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da bi bil potrošnik zaveden4. Tako ni mogoče odgovarjati na pritožbene navedbe o tem, kaj je član vodstva švicarske Nacionalne banke in sedanji guverner Jordan poročal na konferenci v Luxembourgu v letu 2009, kaj je bilo kasneje napisano v zloženki v letu 2008 in kaj je avstrijski regulator zapisal v zgibanki z naslovom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“. Gre za časovno poznejši datum kot je bila pogodba sklenjena.

14. Na obširne pritožbene navedbe o tem, kaj je avstrijski nadzorni organ za finančne trge pisal v brošuri „Minimalni standardi za dejanje in upravljanje s krediti v tujih valutah“ in kjer podaja izračun, da kredit 100.000,00 EUR z rokom vračanja 10 let pomeni povečanje glavnice na 125.000,00 EUR brez obresti, je treba pritožbi odgovoriti, da tožeča stranka v pravdi ne ponudi izračuna o kreditu v spornem času v EUR in med predmetnim kreditom v določenem časovnem obdobju (zlasti ob vložitvi tožbe). Ni mogoče mimo dejstva, da se vrednost CHF spreminja; tožeča stranka ob padcu CHF ne poda izračunov, saj se takrat spremeni glavnica in višina anuitete. Tožeča stranka teh izračunov ni ponudila. Zato je težko slediti navedbam o podanih izračunih v določenih objavah avstrijskih nadzornih organov ali avstrijske Centralne banke.

O pravnih podlagah:

15. Pritožba obširno graja uporabo materialnega prava oziroma trdi, da sodišče ni uporabilo določenih pravnih podlag. Predvsem se opre na Zakon o varstvu potrošnikov in poda videnje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zadosti ugotovitev, da je bil glavni predmet pogodbe določen jasno in da sta tožnika soglašala ter da se zato ne moreta več sklicevati na nepoštenost pogoja in uveljavljati ničnosti pogodbe. Gre predvsem za problem, ali je v Zakonu o varstvu potrošnikov bila pravilno prenesena direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ali pa je treba presojati ZVPot tako, da je dovoljeno presojati nepoštenost pogodbenih pogojev in s tem uveljavljati ničnost, tudi če se ugotovi jasnost pogodbenega določila oziroma valutne klavzule. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je bil glavni predmet pogodbe jasen in zato se tožnika ne moreta sklicevati na nepoštenost pogoja in s tem uveljavljati ničnost. Vendar je nato zatrjevano nepoštenost pogodbenega pogoja v skladu s smernicami in tudi ustreznimi sodbami SEU, presojalo (točka 52 in naslednje). Zato je tudi pritožbeno sodišče presojalo zatrjevano nepoštenost pogoja. Ne drži trditev pritožbe, da zato, ker je sodišče prve stopnje le „iz previdnosti“ opravilo preizkus, ni odgovorilo na trditveno podlago in da zato sodba nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih. Pritožba obširno navaja sodbe, ki so obravnavale vprašanje presoje nacionalnega prava pri zatrjevanjih ničnosti pogodbe zaradi nepoštenosti pogojev5. Res se je Vrhovno sodišče RS postavilo na to stališče, kot ga primarno zastopa tudi sodišče prve stopnje6. Vendar je v določenih sodbah Vrhovno sodišče odgovorilo tudi na te navedbe oziroma presojalo ravnanje tožene stranke in presojalo, ali je bilo ravnanje v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja pa pošten (3. člen Direktive 93/13 v povezavi s členom 24 ZVPot)7. Pri tem je podalo izhodišče za presojo tega pogoja: pred sklenitvijo spornih pogodb je imela tožeča stranka na voljo kredit tudi v EUR, tožena stranka ni zavajala z bagatiliziranjem prevzetega tveganja, tožeča stranka je lahko enakovredno izbirala med krediti v EUR in v CHF in se je pred tem pozanimala tudi pri drugih bankah, tožeča stranka je imela možnost sporni kredit konvertirati v evrskega, tožena stranka je imela za svoje ravnanje zakonsko podlago v 9. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih v povezavi s 5. točko drugega odstavka 7. člena. V takih primerih je Vrhovno sodišče sklepalo, da gre za ravnanje tožene stranke, ki ustreza pravnemu standardu poštene in pravične poslovne prakse in ustreza tudi načelu prostega urejanja pogodbenih razmerij iz 3. člena OZ. Tega načela ni mogoče odreči tudi pogodbi, ki je pogodba potrošniškega prava. Ni mogoče mimo dejstva, da je tudi po sedanjem Zakonu o potrošniških kreditih valutna klavzula dovoljena. Ne gre za nek inštrument, ki bi ga banka zlorabila zato, da je zavedla potrošnike in bi šlo za neko nemoralno in premišljeno goljufivo ravnanje.

16. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je po direktivi in po Zakonu o varstvu potrošniku treba presojati dobro vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi. To povzema tudi pritožba. Vendar meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Pri tem ponavlja svoje trditve o tem, kako je odločilno, kako je ta problem uredilo nacionalno pravo in izpostavi razloge iz odločb C 421/14 in C 415/11. Opozarja, da je treba potrošniku preprečiti nadaljnjo uporabo te vrste pogodbenega pogoja, kar v danem primeru pomeni kredite v CHF. Vendar iz opisanih kriterijev, kaj pomeni nepošten pogodbeni pogoj v primeru kredita z valutno klavzulo, v tem primeru je presoja sodišča prve stopnje primerna. Dokazna ocena prič tožene stranke in prič tožeče stranke je bila v tem delu pravilna in na to je odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je presojalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Pritožba ima prav v delu, ko opozarja na zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ko meni, da bi se tožnika morala sama pozanimati o gibanju tečaja, še posebej, ker je šlo za dolgoročno posojilo. Sodišče zmotno meni, da bi tožnika sama morala pridobivati informacije, ki lahko vplivajo na njihovo odločitev, še posebno, ker so imeli na voljo predavanja in dovolj časa za svojo odločitev. V tem delu je pravno izhodišče pojasnilne dolžnosti zmotno in sodišču prve stopnje ni mogoče pritrditi. Tožena stranka mora toliko pojasniti potrošniku, kot to zahtevajo citirani predpisi. Vendar ta del obrazložitve, ki je delno materialnopravno zmoten, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nikakor ni mogoča očitati sodišču v tem delu pristranskosti, pač pa gre za delno zmotno materialnopravno izhodišče. Sodišče prve stopnje se je na podlagi drugih pravnorelevantnih dejstev, katere je ugotovilo v dokaznem postopku, odločilo pravilno.

18. Pritožba meni, da je znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank v tem, da je bila odsotnost dobre vere tožene stranke. Vendar je treba ugotoviti, da je tožena stranka dokazala, da ni mogla pričakovati, da bo prišlo do tako velike povišice vrednosti CHF v razmerju do EUR, kot se je to zgodilo zlasti v letu 2015. Pritožba opozarja, da se je to začelo že naslednje leto po sklenitvi, to je 2008. Vendar pri tem tudi spregleda, da če bi to povečanje bilo tako visoko, da bi bilo za tožečo stranko nesprejemljivo, bi glede na tekst pogodbe, lahko zahtevala konverzijo že takrat. Ni mogoče mimo dejstva, da so bili obroki v CHF zaradi nižje obrestne mere toliko nižji. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tečaj CHF pred sklenitvijo pogodbe znatno naraščal in pri toženi stranki povzročil vedenje tudi, kako se bo tečaj gibal naprej. Tožena stranka je dokazala, da ni vedela, kaj se bo zgodilo s tečajem CHF in da tako ni nepošteno ponujala teh kreditov potrošnikom. Nenazadnje je šlo za kredit z dobo vračanja 15 let, torej dolgoročni kredit, kjer se vrednost CHF spreminja in to tudi sedaj. Valutna klavzula je v času, ko je nastal OZ in dokler nismo imeli stabilne valute, gotovo služila pri upniku za ohranjanje realne vrednosti kredita. Po uvedbi EUR pa se je ta funkcija valutne klavzule nekoliko spremenila in ima tudi določeno aleatornost oziroma tveganost v tem pogodbenem določilu. Ker so taki krediti še sedaj dovoljeni, sicer s predpisanim načinom pojasnjevanja potrošniku, ni mogoče trditi, da so vsi ti krediti bili nepošteni in s tem, da je bila tožena stranka v slabi veri, pogodba pa neuravnotežena. Dokler je tožeči stranki vrednost CHF/EUR ustrezala, je koristila dobrobit ugodnejšega kredita. Nato pa je prišlo do spremembe, ki je pripeljala tudi do nekaj časa neugodnega razmerja. Vendar je na vse to tožeča stranka ob sklepanju pogodbe pristala in bila zadosti poučena.

19. Pritožba obširno obrazlaga, da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča, zlasti v času kriz. Pri tem celo navaja vrsto zgodovinskih dogodkov, ko je CHF to funkcijo opravil. Izpostavi zaščitenost tožene stranke, ki se je zavarovala s hipoteko in ni bila izpostavljena takemu tveganju kot tožnika. Določilo 85. člena ZBan oziroma 155. člena ZBan-1 je namenjen kapitalski zahtevi za valutna tveganja, ki jih banka prevzame. Določba tega zakona je namenjena varnosti bank in ni nekakšno goljufivo določilo ZBan, ki bi imelo za posledico nepoštenost poslov z valutno klavzulo. To določilo ravno pomeni, da so posli z valutnimi ali zlatimi klavzulami v določeni meri tvegani in se mora tako potrošnik kot banka zaščititi. Potrošnik se zaščiti s pojasnilno dolžnostjo in vedenjem, kaj prevzema, banka pa z ustreznim zavarovanjem. Ni pravilno stališče pritožbe, da potrošniško pravo pomeni, da ni nobenega tveganja, če je potrošnik seznanjen in na to pristane. Če bi bilo to stališče pravilno, bi sedanje direktive in Zakon o potrošniških kreditih takšne klavzule prepovedoval. Nesporno je tožnik vedel, da so ti krediti zaradi nižje obrestne mere bolj ugodni. Opravil je tudi ustrezne primerjave in izračune. Vendar nasproti temu je stala določena tveganost v dolgoročnem izpostavljanju spremembam razmerja med obema valutama. Zato ni mogoče šteti, da je bil pogoj iz pogodbe nepošten in zato bi bila pogodba v tem delu nična.

20. Pritožba še meni, da je pogodba nepoštena, ker je banka bila v konfliktu interesov, ker je opravila svetovanje. Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.

21. Pritožba še trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za način sklepanja „vzemi ali pusti“ in da je imel potrošnik relativno nizke prihodke, ki jih je kredit obremenil. Ta navedba je protispisna, saj je tožena stranka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost, tožnik je prišel v banko večkrat, se pogovarjal in primerjal tudi druge produkte v drugih bankah. Nikakor ni bil šibkega premoženjskega stanja, saj je kot pilot imel visoke dohodke in si kupil veliko in drago stanovanje.

22. Pritožba še obširno analizira publikacijo Banke Slovenija (kot jo je opravila mag. Schulerjeva). Pri tem spregleda, da je šlo za publikacijo po sklenitvi pogodbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo podaja svoje videnje in analizo te publikacije. Tožeča stranka ni trdila, da bi se lahko odločala na podlagi publikacije. Pritožba še izpostavi poročilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 22. 11. 2011, ki govori o predpostavki ničelnega tečajnega tveganja pri jemalcih kreditov v državah s stabilno domačo valuto; vendar gre za kasnejšo analizo in priporočila. Na to pritožbeno sodišče lahko le odgovori, da so takšni krediti dovoljeni še sedaj in da ni mogoče govoriti, da bi zakonodaja EUR in domača zakonodaja prepovedovala takšne kredite. Če bi to bilo tako škodljivo in nevarno, bi bili taki krediti prepovedani. Predvsem je pomembno, da se v vsakem posamičnem primeru ugotovi, ali je potrošnik razumel valutno tveganje oziroma izpostavljenost valutne klavzule, kar tudi zahteva sodba C-186/16. Enako pa tudi številne sodbe Vrhovnega sodišča (zlasti povzete v sodbi II Ips 32/2009).

O pritožbenih kršitvah:

23. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse navedbe tožeče stranke8. Pri tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Zlasti pa meni, da gre za kršitev Ustave. Pri tem se sklicuje na pravico do lastnine, na pravico do enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem, pravice do poštenega sojenja. Meni tudi, da citirane odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se je naslonilo tudi sodišče prve stopnje, ko je razlagalo materialno pravo, niso pravilne in so v nasprotju s sodbo SEU. Na to je treba odgovoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi upoštevalo odločilne sodbe SEU, ki jih je nenazadnje povzelo tudi Vrhovno sodišče v citiranih odločbah. V zadevi Andricius je bilo poudarjeno, da je treba upoštevati konkretni primer in razlagati predpis EU tudi skozi kasnejša priporočila. To je šlo za izražanje stališča SEU v odločbi C-186/16. V tej odločbi je bilo le bolj natančno pojasnjeno, da je treba obravnavati posojilo izraženo v tuji valuti kot pogoj in da ni nepošten le, če je napisan v jasnem in razumljivem jeziku. Vendar je sodišče prve stopnje presojalo tudi zatrjevano nepoštenost samega glavnega predmeta in to skozi pojasnilno dolžnost in tudi skozi zatrjevano ravnotežje med strankama. Tako ne drži, da niso bila spoštovana načela, ki so bila izražena v sodbi C-186/16. Citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS pomenijo sedaj ustaljeno sodno prakso in pritožbeno sodišče tudi tej sledi. Tožeča stranka ni dokazala tako različnih okoliščin, da bi lahko pritožbeno sodišče to sodno prakso spremenilo. Pritožba še želi, da pritožbeno sodišče upošteva kot del pritožbe pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017. Treba je pojasniti, da so relevantne le tiste navedbe, ki jih pritožnik v pritožbi navaja. Zato se ne more sklicevati na določeno pravno mnenje kot na del pritožbe. Treba je pa tudi odgovoriti, da je pritožba zadosti obširna, saj vsebuje 24 strani.

24. Pritožba še uveljavlja kršitev ustavne pravice do lastnine in to utemeljuje tako, da je tožena stranka tveganje prenesla na tožnika in s tem silila nepošten kreditni pogoj ter se neupravičeno obogatila. Meni, da gre za societas leonina in da je zato pogodba nična. V konkretnem primeru gre za presojo kreditne pogodbe in zatrjevane ničnosti ter posledično tudi zavarovanje tega kredita s hipoteko. Tožnik je najel kredit za nakup velikega stanovanja, imel je zadosti veliko plačo tudi za kredit v EUR in se je zato odločil zavestno in je bil pri tem ustrezno poučen. Nenazadnje je treba ugotoviti, da tudi kredit odplačuje in ne poda izračuna, kakšno je to razmerje na primer v času sojenja, saj se razmerje CHF/EUR spreminja in je tudi prišlo do sprememb tekom sojenja. Zato iz predloženih dokazov ni mogoče sklepati, da bi zaradi te pogodbe bil ogrožen njegov dom oziroma bi banka morala unovčiti hipoteko in bi stanovanje izgubil. Tožeča stranka tudi ni ponudila izračuna, kakšno bi bilo razmerje, če bi vzela kredit v EUR (kar je tožena stranka tudi ponujala) na presečni datum in kaj bi to pomenilo glede na valutno klavzulo. Iz podanih trditev in dejstev, ki jih je presodilo sodišče prve stopnje, pa ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za nesorazmernost oziroma kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Le trditev, koliko je znašal preračun glavnice v času najvišjega zvišanja CHF, to je v letu 2005, ni zadosti za takšno primerjavo. Relevantna bi bila primerjava kredita v EUR v času sklepanja pogodb s tisto obrestno mero, katera je takrat bila in izračun kredita v CHF in s tisto obrestno mero, katero je tožnik dobil. Zato ni mogoče ugotoviti kršitev ustavne pravice do lastnine ali načel pravnega varstva kot načel pravne države in enakosti pred zakonom. Citirana odločba Huttechopska proti Poljski ni primerljiva. V tej zadevi je šlo za vprašanje lastnine oziroma prenizke najemnine in nesorazmernosti. V konkretnem primeru pa gre za kreditno pogodbo z valutnim tveganjem.

O zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka:

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ. Pravilno sklepa, da ni mogoče razveze pogodbe zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati, ali če bi se jim bila lahko izognila ali njihove posledice lahko odklonila. Na spremenjene okoliščine se lahko sklicuje stranka po izteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti. Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogoji pravično spremenijo. Gre za pogodbo z valutno klavzulo in ta riziko sta obe pogodbeni stranki prevzeli in se ga zavedali. Bistvo valutne klavzule je, da je možna sprememba valute in to se je tudi zgodilo. Uveljavljanje spremenjenih okoliščin zaradi ekonomske krize bi bilo sprejemljivo, če bi šlo za spremembo dohodka zaradi krize; pomembno je tudi, kako sta se stranki odzvali na spremenjene okoliščine in če so nepričakovane in zunanje, kako spremenjene okoliščine vplivajo na pogodbo in splošni položaj tožnika in kako je tožeča stranka ravnala, da jima ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti in kaj sta storila, da bi izpolnila pogodbo9. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dvakrat ponudila zamenjavo valute, da je to v pogodbi bilo tudi ves čas dovoljeno in bi to lahko zahtevala tudi tožeča stranka. Ugotovilo je tudi, da pogodba še ni izpolnjena in da jo tožnika še izpolnjujeta ter imata zato še ustrezni plači. Predvsem pa je pomembno, da sta bila tožnika pri odločitvi o najemu kredita premišljena in informirana. V času sklepanja pogodbe sta se zavedala možnosti spremembe razmerja med CHF in EUR in tudi posledično finančnega bremena. Tako niso izpolnjeni pogoji iz 112. člena OZ in je bilo treba zavrniti tudi podredni tožbeni zahtevek. Pritožba vztraja, da sprememba valutnega razmerja za tožnika ni bila predvidljiva, vsaj tako drastična ne. Vendar je v tem bistvo tveganosti valutne klavzule. Tožeča stranka ni želela spremeniti valuto v EUR, dokler ji je ustrezala nižja obrestna mera v CHF, nato pa je to bilo pretežko breme, oziroma manj ugodna rešitev. Bistvo pa je, da je tožena stranka na ustrezen način opravila pojasnilno dolžnost, zato o spremenjenih razmerah ni mogoče govoriti.

26. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

27. Tožena stranka najprej trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti pravdne stroške tožeči stranki solidarno. Pri tem se opre na določbo 161. člena ZPP, tretji odstavek. 161. člen določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Nanaša se na vse vrste sosporništva. Če stroškovni dolžniki niso solidarno zavezani, krijejo strošek po enakih delih. Pravilo učinkuje, ne da bi sodišče v izreku odločbe stroške posebej porazdelilo med posamezne sospornike10. Tretji odstavek pa določa, da so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari. Vendar je tu mišljena pasivna stran v pravdi, in ko gre za solidarnost na pasivni strani. Dejstvo, da sta glavni kreditojemalec in porok proti banki solidarno zavezana, ne vpliva na ta položaj. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj gre za deljivo obveznost glede pravdnih stroškov.

28. Pritožbi pa je treba pritrditi v delu, ko graja odmero pravnih stroškov. Pravilno opozarja, da je v stroškovniku zahtevala tudi zastopanje na naroku 13. 9. 2019, katerega se je udeležila (650 točk) in da je sodišče premalo odmerilo stroške za narok 15. 5. 2019, ki je trajal od 9. do 11.30 ure. Manjka 150 točk. Tako se izkaže, da je tožeči stranki treba priznati še 800 točk in DDV (skupaj 480,00 EUR in 105,60 EUR), to je skupaj 585,60 EUR. Uspela je tudi z odgovorom na pritožbo, kar znese 1625 točk in DDV in materialne stroške 1 %: 975,00 EUR + 214,50 EUR + 11,90 EUR, skupaj 1.201,40 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi delno ugoditi in popraviti prisojene stroške toženi stranki.

29. Izrek s stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP.

-------------------------------
1 II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017.
2 Tako Zakon o potrošniških kreditih kot Zakon o varstvu potrošnikov in zlasti direktive.
3 Sodba II Ips 32/2019.
4 D. Možina, Kreditne pogodbe v švicarskih frankih, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 110.
5 Navaja sodbi C 484/08, C 125/18.
6 Primerjaj razloge II Ips 201/2017, II Ips 32/2019.
7 II Ips 32/19.
8 Navedbe o švicarskih frankih kot valuti varnega zavetja, navedbe o zgodovinskem povišanju CHF/EUR, zgodovinski pregled kriz v Avstraliji in Veliki Britaniji.
9 VSL Cpg 772/13 in II Cp 849/2017.
10 Primerjaj N. Betteto, Komentar 161. člena ZPP, 2. knjiga, stran 51.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 86, 112
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 20, 24
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 13, 22
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1-5, 7/1-9
Zakon o bančništvu (1999) - ZBan - člen 35, 85
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 155
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 161, 161/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NTgz