VSL Sklep IV Cp 43/2021

Jedro

Pri izdaji začasne odredbe ne gre za vprašanje korektne porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca. Prav tako ni njen namen zagotovitev ustreznega življenjskega standarda otrokoma enakega tistemu, kakršnega sta imela pred razpadom življenjske skupnosti njunih staršev. Gre za zagotovitev takšnega njunega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o njuni ogroženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se nasprotnemu udeležencu naložilo, da za preživljanje mld. otrok A. A., roj. ..., in B. A., roj. ..., plačuje začasno preživnino v višini 285,00 EUR mesečno za vsakega.

2. Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ali pa ga spremeni tako, da izda začasno odredbo o preživljanju otrok. Navaja, da ni zahtevala, da ji sodišče z izdajo začasne odredbe omogoči ustrezen življenjski standard, ampak je zahtevala, da k nujnemu preživljanju mld. otrok prispeva tudi oče, saj gre za dolžnost, ki zadeva oba starša. Sedaj je celotno breme preživljanja na njej, kar jo finančno izčrpava. Razlogi sodišča, po katerih mora do nadaljnjega povsem sama preživljati otroka z minimalnimi sredstvi, so materialno pravno napačni in do nje in do otrok pretirano kaznovalni. Glede na zdravstveno situacijo, povezano z epidemijo, je nejasno, kdaj bo sodišče lahko odločalo o glavni stvari, zato ne more vzdržati, da preživljanje otrok ne bo ogroženo in da je ves ta čas dolžna sama preživljati skupna otroka. Sodišče breme preživljanja nalaga le materi, ne pa tudi očetu, čeprav tudi zanj obstaja enaka zakonska obveznost preživljanja. Izpodbijana odločitev predstavlja neenako obravnavanje strank, saj ni jasno, zakaj sodišče pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo tudi zmožnosti očeta, hkrati pa ne pojasni, zakaj breme nujnega preživljanja otrok bremeni samo mater. Ni smisel preživljanja otrok v tem, da se samo enemu od staršev nalaga, da mora preživljati skupne otroke v škodo lastnega preživljanja, ker imajo otroci prednost, drugi od staršev pa je do končne odločitve, za katero se ob trenutni situaciji ne ve, kdaj bo do nje prišlo, prost svoje obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica je v tem postopku predlagala, da se mld. otroka udeležencev zaupata v varstvo in vzgojo njej, nasprotni udeleženec pa naj za njuno preživljanje prispeva po 400,00 EUR mesečne preživnine. Hkrati je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, po kateri naj nasprotni udeleženec za vsakega od otrok prispeva preživnino v znesku po 285,00 EUR mesečno.

5. Preživninska obveznost do otrok je obveznost obeh staršev, ki obstoji tudi potem, ko starši ne živijo več skupaj (140. člen Družinskega zakonika, DZ). Če se starša o njej ne sporazumeta, jo določi sodišče. Preživnino določi glede na potrebe preživninskega upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Sodišče odloči o preživninski obveznosti po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je bila obema udeležencema zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča (22. člen Ustave RS). V določenih nujnih primerih pa lahko sodišče poseže v pravni položaj udeleženca tudi z začasno odločitvijo in ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda, na podlagi verjetno izkazanih dejstev, ki velja le do sprejema končne odločitve, do katere sodišče pride ob upoštevanju vseh procesnih jamstev poštenega postopka. Kot takšno izjemno pravno sredstvo, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih, DZ določa začasno odredbo. V skladu s 161. členom DZ je izjemnost izdaje začasne odredbe opredeljena z verjetno izkazanostjo otrokove ogroženosti.

6. Ogroženost otroka in zato potrebnost predčasnega posega v položaj udeležencev postopka mora izkazati predlagatelj. V obravnavanem primeru predlagateljica v tem ni uspela. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, predlagateljica v svojem predlogu ni ponudila trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je v trenutni dejanski situaciji preživljanje mld. dečkov kakorkoli ogroženo. Ne glede na pomanjkljivo trditveno podlago njenega predloga je sodišče še ugotovilo, da ob njenem povprečnem mesečnem dohodku 897,44 EUR nujno preživljanje mld. sinov ni ogroženo. Zgolj okoliščina, ki jo zatrjuje, da je preživninsko breme preživljanja obeh otrok trenutno zgolj na njej, ne zadošča. Kot je bilo navedeno, pri izdaji začasne odredbe ne gre za vprašanje korektne porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca. Prav tako ni njen namen zagotovitev ustreznega življenjskega standarda otrokoma enakega tistemu, kakršnega sta imela pred razpadom življenjske skupnosti njunih staršev. Gre za zagotovitev takšnega njunega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o njuni ogroženosti.

7. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je glede na takšno odločitev prvostopenjskega sodišča drugi od staršev do končne odločitve prost svoje preživninske obveznosti. Preživninska obveznost nasprotnega udeleženca do obeh dečkov ni prenehala in še vedno obstaja in mu jo bo sodišče, če je ne bo izpolnjeval sam in se udeleženca ne bosta sporazumela drugače, s končno odločbo tudi naložilo od vložitve predloga dalje z zamudnimi obrestmi. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje sporoča zgolj to, da glede na predlagateljičine trditve ni izpolnjen pogoj za predčasno odločitev zaradi preprečitve ogroženosti obeh otrok. Poleg tega pa je predlagateljica v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sama navedla, da je nasprotni udeleženec sam izrazil pripravljenost za prispevanje k preživljanju obeh otrok.

8. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da zatrjevana dejstva ne morejo pogojevati izdaje predlagane začasne odredbe. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 71/2022
• VSL sklep I Cp 1321/2000
• VSL Sklep IV Cp 204/2022