<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2073/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.2073.2020
Evidenčna številka:VSL00042872
Datum odločbe:21.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:delovna nezgoda - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - krivdna odgovornost delodajalca za delavca - protipravno ravnanje delodajalca - hipna in instinktivna reakcija oškodovanca na nevarno situacijo - opustitev dolžnega ravnanja - zagotavljanje varnega delovnega okolja - ugotavljanje sokrivde delavca - novi dokazi - prvi narok

Jedro

Protipravnost ravnanja delodajalca v primerih delovnih nezgod praviloma sicer res izhaja iz kršitve določenega predpisa o varstvu pri delu. V ostalih primerih je treba o protipravnem ravnanju delodajalca oziroma njegovih opustitvah dolžnega ravnanja sklepati na podlagi vseh okoliščin, torej ali je opustil kakšno svojo dolžnost oziroma ravnal neskrbno. V konkretnem primeru je mogoče glede na opisane okoliščine dogodka zavarovancu toženke očitati, da je opustil svojo dolžnost zagotavljanja varnega delovnega okolja svojim delavcem.

Zahteva za posebna navodila za takšno (enostavno) opravilo je pretirana in nerazumna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 279,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 8.501,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje, kar je zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 682,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani pa plačati stroške postopka tožnice v znesku 183,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje v delu, v katerem ji je sodišče naložilo plačilo odškodnine 5.319,14 EUR za poškodbo pri delu. Sporne so okoliščine samega škodnega dogodka, predvsem pa meni, da se 8. 3. 2017 tožnica ni poškodovala. Številni dokazi namreč kažejo, da se je poškodovala v službi že 2. 3. 2017, predvsem obisk osebnega zdravnika in zapis v zdravstvenem kartonu tožnice ter odrejen bolniški stalež v skrajšanem delovnem času od 7. 3. 2017 dalje. Nenavadno je, da tožnica po zatrjevani poškodbi 8. 3. 2017 ni obiskala svojega osebnega zdravnika, kot je to storila zaradi blage bolečine po poškodbi, ki jo zatrjuje za 2. 3. 2017. Res so poškodbo tožnice potrdile njene sodelavke, pri čemer ima priča A. A., ki je bila edina prisotna ob dogodku, osebni interes, da je dogodek potekal na način, kot ga zatrjuje tožnica. Sodišče je napačno ugotovilo, da so lončnice na mizo zložile sodelavke dopoldanske izmene. Iz prijave poškodbe pri delu za delavko A. A. izhaja, da je ona zlagala rože na mizo in ne sodelavke dopoldanske izmene. Logično bi bilo, da bi se v tem primeru miza zlomila že prej. Sodišče je odločalo preko trditvene podlage, saj tožnica ni trdila, da delavci niso imeli ustreznih navodil glede nalaganja lončnic na mizo in da naj bi šlo za stare mize, ki niso bile v najboljšem stanju. Sodišče je kršilo določila pravdnega postopka, ko je zaslišalo pričo dr. B. B., saj je tožnica ta dokazni predlog podala po končanem prvem naroku, toženka pa je dokaznemu predlogu pravočasno ugovarjala. Podrejeno toženka izpostavlja, da se je tožnica zavedala, da ne sme dvigovati težjih bremen, v želji pomagati sodelavki se je pretirano izpostavila nevarnosti in utrpela telesno poškodbo, a posledice njenega nepremišljenega ravnanja ne morejo iti v breme toženke. Ravnanje tožnice je bilo za delodajalca povsem nepredvidljivo in tudi ni mogoče govoriti o odvrnitvi nevarnosti. Zato po mnenju toženke za dogajanje, ki je bilo povsem izven sfere njenega zavarovanca, ne more nositi odgovornosti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje trditvam toženke v pritožbi ter predlaga, da se zavrne in v izpodbijanem delu sodba potrdi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je od tožene zavarovalnice uveljavljala odškodnino za škodo, nastalo v dveh škodnih dogodkih. Za škodo v prometni nezgodi 28. 12. 2015 je sodišče prve stopnje tožnici poleg že izplačane akontacije odškodnine prisodilo za nepremoženjsko škodo še 3.182,60 EUR. Odločitev sodišča v tem delu je pravnomočna. Sporna je prisojena odškodnina tožnici za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki po njenih trditvah izvira iz drugega škodnega dogodka in sicer nezgode pri delu dne 8. 3. 2017 v prodajnih prostorih C., d. d., ki je delodajalec tožnice in zavarovanec toženke. Ker je toženka ugovarjala, da do škodnega dogodka ni prišlo takrat in na način, kot opisuje tožnica, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku najprej ugotavljalo, ali je sploh podan temelj odškodninske odgovornosti toženke glede tega škodnega dogodka. Ugotovilo je, da je do škodnega dogodka prišlo 8. 3. 2007 na delovnem mestu tožnice, ker so njeni sodelavci mizo, ki se je kasneje zrušila, preveč obložili z različnimi rastlinami, česar pa tožnica ni vedela in ji ni moglo biti znano. Težka miza se je zrušila na nogo sodelavke, tožnica pa je zaradi šoka in strahu, ker je njena sodelavka zaradi bolečin kričala, reagirala tako, da ji je poskušala pomagati z dvigom težke mize. Tožnica je ravnala instinktivno, da bi odvrnila nevarnost od svoje sodelavke, ni pomislila na morebitne posledice, čeprav zaradi poškodbe rame takšnih bremen ne bi smela dvigovati. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi zrušenja težke delovne mize, ki je bila stara in ne v najboljšem stanju, do česar je prišlo zaradi nepravilnega zlaganja lončnic nanjo. Tožnica in njena sodelavka A. A. pri zlaganju lončnic na mizo nista sodelovali, niti jih nista zalivali, pač pa sta le želeli zaščititi rastline s prekrivanjem pred zmrzaljo.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 286. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Stranke lahko izjemoma predlagajo nove dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Za takšno izjemo gre tudi v obravnavani zadevi glede predlaganega dokaza z zaslišanjem osebnega zdravnika tožnice dr. B. B. Izvedenec medicinske stroke je v izvedenskem mnenju namreč opozoril na razhajanja vzrokov in navedb v dveh bolniških listih, kar je lahko pojasnil le osebni zdravnik tožnice. Tožnici torej ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri zbiranju procesnega gradiva in predlaganju dokazov, ko je predlagala zgolj pribavo zdravstvenega kartona, saj ni mogla vedeti za neskladja v bolniških listih, ki jih je kasneje razjasnila priča. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je dopustilo predlog tožnice za zaslišanje priče, četudi podan po prvem naroku.

7. V skladu s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec odgovarja za škodo, ki je delavcu nastala pri delu oziroma v zvezi z delom. To pomeni, da mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Praviloma je ta pogoj izpolnjen, če do škode pride, medtem ko delavec na delovnem mestu med delavnim časom opravlja svoje dolžnosti.1 Za krivdno odgovornost delodajalca (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ) mora tožnik dokazati, da je delodajalec ravnal nedopustno, da mu je nastala škoda in vzročno zvezo med delodajalčevim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Krivda delodajalca se domneva, zato mora delodajalec dokazati, da za nastalo škodo ni kriv.

8. Glede škodnega dogodka je sodišče sledilo izpovedbi tožnice in priče A. A. Obe sta skladno izpovedali, da je do škodnega dogodka prišlo 8. 3. 2017 ob koncu delovnega časa, v prodajnih prostorih C., ko sta pokrivali rastline, zložene na dveh delovnih mizah, pri tem pa se je ena od miz zrušila in sodelavki padla na gleženj. Tožnica se je poškodovala, ko je želela pomagati sodelavki in je mizo dvignila, pri tem pa utrpela ponovno poškodbo desne rame (ponovno pretrganje tetive subskapularisa), ki je bila že poškodovana v prometni nezgodi 28. 12. 2015. Med pravdnima strankama sicer dejstvo, da je prišlo pri tožnici do ponovne poškodbe rame, ki je bila poškodovana v prometni nezgodi, ni sporno, saj je bila potrebna po predhodnih preiskavah ponovna operacija desne rame. A toženka tudi v pritožbi vztraja, da se tožnica ni poškodovala 8. 3. 2017 na delovnem mestu in na način, kot zatrjuje v tožbi, ampak (verjetno) že 2. 3. 2017, prav tako v službi, ko naj bi premaknila klop in je zaradi tega že v zvezi s to poškodbo obiskala osebnega zdravnika. Prvostopenjsko sodišče je natančno raziskalo okoliščine, ki se tičejo obeh dogodkov, predvsem tiste, ki naj bi bile po trditvah toženke nenavadne in naj bi vzbujale dvom v resničnost trditev tožnice (datum škodnega dogodka, obisk osebnega zdravnika zaradi poškodbe v službi že pred zatrjevano poškodbo, medtem ko se po spornem dogodku kljub močnim bolečinam ni takoj zglasila pri svojem osebnem zdravniku).

9. Tožnica je po izvedenem dokaznem postopku dokazala, da se je poškodovala na delovnem mestu 8. 3. 2017 tako, kot je opisala sama in priča A. A. Z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj ne drži pritožbeni očitek, da ni dovolj prepričljiva in logična. Skladna je tudi z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi korektno povzelo izpoved tožnice in izpovedi njenih sodelavcev ter jih medsebojno povezano ocenilo, ob tem pa tudi pravilno upoštevalo izpoved izvedene priče dr. B. B. ter ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na podatke v zdravstvenem kartonu tožnice ter v Prijavi nezgode – poškodb na delovnem mestu. Četudi je bila priča A. A. res tudi sama udeležena v dogodku kot oškodovanka, saj si je ob padcu mize poškodovala gleženj, ji zgolj zaradi tega ni mogoče odreči verodostojnosti oziroma ji očitati osebni interes. Ostale zaslišane priče (sodelavci in tožničini nadrejeni), ki pri dogodku niso bili prisotni, pa so potrdile, da sta jih tožnica in sodelavka A. A. o dogodku takoj oziroma naslednji dan obvestili, dogodek pa potrjujeta tudi izpolnjeni prijavi delodajalca za obe na obrazcu „Prijave nezgode – poškodbe pri delu“ (priloga A24, C5). Tožnica je ob zaslišanju tudi pojasnila, zakaj je osebnega zdravnika obiskala že pred škodnim dogodkom, ki se je pripetil 8. 3. 2017 in ne 7.2.20172 ter zakaj takoj po poškodbi ni obiskala svojega osebnega zdravnika. Pojasnila tožnice o tem so razumna in jih je prvostopenjsko sodišče upravičeno sprejelo. Ali je rože na sporno mizo zlagala A. A. ali sodelavke iz dopoldanske izmene, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno dejstvo in nima vpliva na zaključek, da se je tožnica ob dviganju mize poškodovala.

10. Protipravnost ravnanja delodajalca v primerih delovnih nezgod praviloma sicer res izhaja iz kršitve določenega predpisa o varstvu pri delu. V ostalih primerih je treba o protipravnem ravnanju delodajalca oziroma njegovih opustitvah dolžnega ravnanja sklepati na podlagi vseh okoliščin, torej ali je opustil kakšno svoj dolžnost oziroma ravnal neskrbno. V konkretnem primeru je mogoče glede na opisane okoliščine dogodka zavarovancu toženke očitati, da je opustil svojo dolžnost zagotavljanja varnega delovnega okolja svojim delavcem s tem, ko je v poslovnem prostoru namestil mizo, ki se je pod težo na njej nameščenih lončnic zrušila. Takšna miza, namenjena zlaganju lončnic, bi morala zdržati ne le običajne, ampak tudi večjo težo in se tudi v primeru večje obremenitve ne bi smela zrušiti. Ker je zavarovanka toženke namestila očitno neustrezno mizo za nalaganje lončnic3, ne gre za primer naključno nastale škode, pač pa za krivdno odgovornost toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela delodajalka toženke sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

11. Pritrditi pa je treba pritožbi, da izpodbijana sodba vsebuje delno zmotne razloge o krivdni odgovornosti zavarovanke toženke glede tega, da bi morala zaposlenim priskrbeti ustrezna navodila o pravilnem nalaganju lončnic na delovne mize. Zahteva za posebna navodila za takšno (enostavno) opravilo je pretirana in nerazumna. Pritrditi je treba pritožbi tudi v tem, da se tožnica v trditveni podlagi na pomanjkanje ustreznih navodil glede nalaganja lončnic ni sklicevala in tudi ni trdila, da naj bi šlo za stare mize. Mimo trditvene podlage tožnice torej sodišče teh dejstev ne bi smelo ugotavljati, četudi je samo ocenilo, da so pravno relevantna. Vendar pa glede na zgoraj pojasnjeno navedena procesna kršitev razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in tudi ni prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadostuje namreč očitek zavarovanki toženke, da bi morala svojim zaposlenim priskrbeti ustrezna materialna sredstva za delo, torej mize, ki se pod težo nanje zloženih rastlin ne zrušijo.

12. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da je tožnica sama odgovorna za poškodbo, ker se je zavedala, da ne sme dvigovati težjih bremen, pa se je kljub temu v želji pomagati sodelavki pretirano izpostavila nevarnosti ponovne poškodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v 41. do 43. točki obrazložitve in zaključkom sodbe o tem, da bi bilo neživljenjsko tožnici očitati njeno ravnanje kot premalo skrbno za svoje zdravje. Tožnici je verjeti, da je v tistem trenutku ravnala instiktivno in ker je bila takrat samo ona prisotna, je morala in želela pomagati sodelavki. V takšni situaciji zato tožnici ni mogoče očitati sokrivde in jo obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svoje zdravje.

13. Toženka v pritožbi ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede višine tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz obravnavanega škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo presojalo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 179. in 174. člena OZ), pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v višini 279,60 EUR, kot jih je pravilno priglasila v stroškovniku na list. št. 176 spisa. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.

-------------------------------
1 Več o tem dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017.
2 Ta datum je pomotoma zapisan v odločbi ZZZS.
3 Od zavarovanke toženke se pričakuje skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 171
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 212, 286

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NTM3