<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1331/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1331.2020
Evidenčna številka:VSL00044584
Datum odločbe:21.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - prometna nesreča - odgovornost Slovenskega zavarovalnega združenja - nastanek škode na ozemlju RS - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - enotna odškodnina - katastrofalna škoda - izredno hud primer po Fischerjevi lestvici - obseg škode - trditvena podlaga tožbe - izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - poziv k predložitvi prevoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - posredni oškodovanci - žena in otroci - odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - sprememba tožbe - prilagoditev zneska ugotovitvam izvedenca - tek zakonskih zamudnih obresti - zamuda zavarovalnice - začetek teka zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Primeri katastrofalnih škod so zelo različni, je pa zanje značilno prelivanje (prepletanje) posameznih oblik nepremoženjske škode, tako da je te oblike nemogoče točno razmejiti drugo od druge. Zato v takšnih primerih pri odmeri odškodnine ni toliko pomembno, koliko znaša priznani znesek odškodnine za posamezno obliko škode, temveč je bistveno, kolikšen je skupni znesek odškodnine za vse priznane oblike škode.

Ni moteče, da zvišanje tožbenega zahtevka s strani posrednih oškodovancev na naroku 13. 11. 2019 ni bilo posebej utemeljeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da so posredni oškodovanci tožbeni zahtevek zvišali po podaji mnenj obeh sodnih izvedencev, ker so očitno presodili, da jim glede na vsebino teh mnenj pripada višja odškodnina od prvotno zahtevane. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ne gre le za vprašanje dejanske narave, temveč tudi za pravno vprašanje oziroma za pravilno uporabo materialnega prava (zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine). Zato posebna utemeljitev zvišanja tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni bila nujna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v III. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti tako, da je dolžna tožena stranka plačati drugi tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 20.000 EUR od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti, od zneska 15.000 EUR pa od 13. 11. 2019 do prenehanja obveznosti,

- v V. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti tako, da je dolžna tožena stranka plačati tretji tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 10.000 EUR od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti, od zneska 16.000 EUR pa od 13. 11. 2019 do prenehanja obveznosti,

- v VII. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti tako, da je dolžna tožena stranka plačati četrti tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 15.000 EUR od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti, od zneska 11.000 EUR pa od 13. 11. 2019 do prenehanja obveznosti.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki:

- plačati prvi tožeči stranki 285.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). V presežku (163.548,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 285.000 EUR od 15. 12. 2013 do 14. 12. 2016) je zahtevek prve tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka).

- plačati drugi tožeči stranki 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti (III. točka izreka). V presežku (35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 35.000 EUR od 15. 12. 2013 do 14. 12. 2016) je zahtevek druge tožeče stranke zavrnilo (IV. točka izreka).

- plačati tretji tožeči stranki 26.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti (V. točka izreka). V presežku (24.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 26.000 EUR od 15. 12. 2013 do 14. 12. 2016) je zahtevek tretje tožeče stranke zavrnilo (VI. točka izreka).

- plačati četrti tožeči stranki 26.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 do prenehanja obveznosti (VII. točka izreka). V presežku (39.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 26.000 EUR od 15. 12. 2013 do 14. 12. 2016) je zahtevek četrte tožeče stranke zavrnilo (VIII. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 12.327,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (to je zoper I., III., V., VII. in IX. točko izreka) vložila pravočasno pritožbo. Odločitev v I. točki izreka izpodbija le v delu, v katerem priznana odškodnina presega znesek 160.000 EUR. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeči stranki očita, da je zahtevek za povračilo nepremoženjske škode utemeljila z zelo skopimi navedbami. Pretežna omejitev le na navajanje medicinskih diagnoz ne predstavlja pravno odločilnih dejstev v smislu določb 179. in 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ti dve materialni določbi sta bili uporabljeni napačno. Zaradi pomanjkljivih dejanskih navedb je onemogočen preizkus utemeljenosti zahtevka, kar zlasti velja za zatrjevano psihično škodo vseh tožnikov. Iz poročila Vrhovnega sodišča SR Slovenije (VSS) 2/86, sprejetega na zvezni skupni seji 15. in 16. 10. 1986,1 je razvidno, da pravica do odškodnine izhaja iz obsega škode, ki jo trpi oškodovanec, ne pa iz golega dejstva posega v človekov organizem. Vsi tožniki so med razgovorom z izvedenko psihiatrinjo opisovali bistveno širše dejansko stanje. Izvedenka psihiatrinja je zato ugotovila dejansko stanje, ki ni bilo zatrjevano, to pa je bilo potem upoštevano v sodbi kot dokazana škoda. Sodišče je ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage tožbe in manjkajočo trditveno podlago nadomeščalo z dokazi. S tem je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in tožencu kršilo pravico do izjave. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi upoštevanje zdravniškega izvida z 22. 1. 2019 v italijanščini za prvega tožnika. To listino je izvedenka pridobila sama, toženec je nikoli ni prejel, overjeni prevod mu ni bil predložen. Pri presoji škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za prvega tožnika sodišče ni napravilo dokazne ocene in ni pojasnilo primernosti višine prisojene odškodnine. Sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja dr. A. A. v delu, ki se nanaša na telesne bolečine po končanem zdravljenju. Prvi tožnik je bodoče telesne bolečine utemeljeval le z uporabo protez, vendar je dokazni postopek pokazal, da teh ne uporablja. Po drugi strani je izvedenec ugotavljal, da prvi tožnik po končanem zdravljenju trpi bolečine zaradi poškodbe v predelu medenice in kolka, kar sploh ni bilo zatrjevano. Tudi sicer je odškodnina v znesku 90.000 EUR pretirana, saj je bolečinsko obdobje skupaj trajalo le slabih 10 mesecev. Pravična odškodnina iz tega naslova znaša 65.000 EUR. Glede strahu je sodišče izvedensko mnenje povzelo pomanjkljivo, saj je izvedenec pojasnil, da je prvi tožnik trpel hud strah za izid zdravljenja od 13. 2. 2014 do 8. 3. 2014, pred tem pa je bil v umetni komi. Prisojena odškodnina je glede na intenzivnost in trajanje strahu, upoštevaje obdobje umetne kome in trajanje zdravljenja, previsoka. Pravična odškodnina iz tega naslova znaša 15.000 EUR. Prvi tožnik je skaženost utemeljeval izključno na objektivnih zunanjih spremembah, kar po ustaljenem stališču sodne prakse še ni podlaga za povračilo negmotne škode. Ker prvi tožnik ni zatrjeval, kakšne duševne bolečine trpi zaradi skaženosti, bi moralo sodišče njegov zahtevek iz tega naslova v celoti zavrniti. Sodba nima razlogov o subjektivnem elementu skaženosti, glede objektivnega elementa pa se opira na ugotovitve izvedenca, ki je bistveno presegel trditveno podlago tožbe. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi izvedenec zgolj podrobno opredelil že v tožbi zatrjevane nevšečnosti. Dejstvo, da tožnik nima obeh nog in roke ter je trajno nesposoben za vsako delo, ne zajema vseh podrobno naštetih nevšečnosti s strani izvedenca. Sodišče izhaja iz domneve, kakšno nepremoženjsko škodo prvi tožnik trpi zaradi fizičnih posledic, medtem ko tožba o tem nima trditev. Sodišče bi smelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke upoštevati le v okviru postavljene trditvene podlage. Kakšna je zmožnost prilagoditi se na nove razmere oziroma kako nekdo trpi, je odvisno od posameznika. Izvedenec je ugotavljal bistveno hujšo (drugačno) škodo od zatrjevane. Prvi tožnik je zatrjeval le uporabo protez in bergel, uporabe invalidskega vozička sploh ni omenjal. Prav tako ni zatrjeval težav pri izvajanju osebne higiene, oblačenju, občutljivosti kože na lasišču na sončno izpostavljenost, obrabnih sprememb v desnem kolku itd. Sodišče je izhajalo iz tega, kar je ugotavljal izvedenec, in ne iz tožnikovih trditev. Psihiatrično izvedensko mnenje temelji na zdravniškem izvidu z 22. 1. 2019, čeprav iz drugih dokazov ne izhaja, da bi prvi tožnik še jemal zdravila proti depresiji. Kar zadeva psihične posledice, prvi tožnik ni zatrjeval vseh ugotovljenih težav. Na izvedensko mnenje, ki se opira na nedopustne dokaze, se sodba ne bi smela opreti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je glede na zatrjevano in dokazano škodo močno pretirana. Pravična odškodnina iz tega naslova znaša 80.000 EUR. Ne drži, da se škodne posledice prepletajo in da dosledna razčlenitev po posameznih oblikah škode ni mogoča. V konkretnem primeru ne gre za katastrofalno škodo in primerjava z zadevo II Cp 3550/2011 ni na mestu. Prvemu tožniku je bila prisojena bistveno previsoka odškodnina, kar kaže tudi primerjava z zadevo VS001418. Protispisna je ugotovitev sodišča, da sta tretji tožnik in četrta tožnica zatrjevala hudo depresijo. Pri vseh treh posrednih oškodovancih njihova izpovedba in psihiatrično izvedensko mnenje predstavljata nedopusten informativni dokaz. Kako se je določena duševna motnja kot duševno trpljenje odražala pri posameznem posrednem oškodovancu, iz tožbe ne izhaja. S psihiatričnim izvedenskim mnenjem je sodišče nadomeščalo pomanjkljivo trditveno podlage tožbe. Tožba v tem delu sploh ni bila sposobna za obravnavanje. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo mnenje dr. B. B. z 28. 8. 2014 glede tretjega tožnika, čeprav je bilo to mnenje v overjenem prevodu glede na določbo 286. člena ZPP predloženo prepozno, celo po zaslišanju tretjega tožnika. Tožeča stranka ni z ničemer podkrepila zvišanja tožbenega zahtevka s strani posrednih oškodovancev na naroku 13. 11. 2019. Glede na njihovo trditveno podlago je bila odškodnina vsem trem posrednim oškodovancem prisojena v bistveno previsokem znesku. V primerih iz judikatov II Ips 270/2005 in II Ips 378/2009 je šlo za hujšo škodo. Prvi tožnik zaradi fizičnih omejitev še vedno lahko izvaja svojo starševsko vlogo ter ima pristen odnos s tretjim tožnikom in četrto tožnico. Posledice ločenega življenja niso pomembne za škodo, ki jo tretji tožnik in četrta tožnica doživljata po končanem zdravljenju. Dejstvo, da družina ne živi skupaj (in tudi prej ni), kaže na manjšo družinsko povezanost in manjšo spremembo v življenju tretjega tožnika in četrte tožnice. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenke o možnih prihodnjih posledicah travme iz mladosti. Napačna je tudi odločitev glede zamudnih obresti, saj toženec ob vložitvi tožbe še ni bil seznanjen z zahtevki. Sodišče bi moralo upoštevati določilo drugega odstavka 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Pred potekom 3-mesečnega roka toženec ni mogel priti v zamudo. Poleg tega toženec od zvišanega zahtevka, ki je bil postavljen šele 13. 11. 2019, ne more biti v zamudi od 14. 12. 2016. Sicer pa posredni oškodovanci obrestnega zahtevka od zvišanega zahtevka sploh niso postavili. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, podredno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeči stranki naj tudi naloži plačilo pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvi tožnik je bil 15. 12. 2013, to je pri svojih 36-ih letih, poškodovan v hudi prometni nesreči, v kateri sta njegova sopotnika izgubila življenje. Zaradi posledic prometne nesreče je utrpel amputacijo obeh nog, leve roke in levega ušesa, hude poškodbe kože (opekline po 66 % telesa), več zlomov kolka, pretrganje mezenterične arterije in traheotomijo zaradi vdihovanja strupenih plinov, poleg tega trpi za hudo posttravmatično depresijo. Okvalificiran je kot 100 % trajni invalid, trajno nesposoben za vsakršno delo, saj mu je ostala le ena roka. Vse življenje bo potreboval proteze in pomoč drugih, njegovo gibanje je izjemno omejeno, prav tako socialno življenje. V sodni praksi ni najti tako hudega primera izgube telesnih okončin (to je kar treh naenkrat)2 in hkrati tudi tako hudih poškodb kože. Glede na deformiranost in še preostalo funkcionalnost telesa je očitno, da gre pri prvem tožniku za primer t. i. katastrofalne škode.3 Pritožbene navedbe o nasprotnem ne prepričajo.4

6. Z izpodbijano sodbo z 8. 1. 2020 je bila prvemu tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ prisojena odškodnina v skupnem znesku 285.000 EUR (od skupaj vtoževanih 365.000 EUR iz tega naslova),5 njegovim trem družinskim članom kot posrednim oškodovancem pa so bile po 180. členu OZ priznane odškodnine v zneskih 35.000 EUR (kar velja za drugo tožnico, njegovo ženo, ki je bila ob nezgodi stara 30 let) in 26.000 EUR (kar velja za oba otroka - tretjega tožnika in četrto tožnico, ki sta bila v času nezgode stara 14 let (sin) in 10 let (hči)).6

7. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Če v trditveni podlagi ni dejstev o določeni škodi, obstoja teh dejstev ni mogoče ugotavljati (primerjaj 2., 7. in 212. člen ZPP). Vendar v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da so bile navedbe tožeče stranke o posameznih oblikah vtoževane nepremoženjske škode tako pomanjkljive, da bi to onemogočilo preizkus utemeljenosti postavljenih zahtevkov. Kljub utemeljevanju vtoževane škode s skopimi in splošnimi navedbami je tožeča stranka navedla dovolj pravno pomembnih dejstev v smislu določb 179. in 180. člena OZ. Ne gre prezreti, da je v konkretnem primeru tožnikom nastala tako očitna in grozljiva škoda, da ni nujno spuščanje v vse njene podrobnosti. Za oceno obsega škode zatrjevana dejstva, ki so se v dokaznem postopku izkazala za resnična, zadoščajo. Tudi brez podrobnega razčlenjevanja nastale škode je jasno, kaj za poprej zdravo, delovno zmožno osebo na višku njene življenjske moči pomeni izguba kar treh okončin in ušesa ter obsežne opekline po pretežnem delu telesa in kakšen šok mora biti to tudi za njene družinske člane. Bilo bi absurdno, če sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, ko se je na glavni obravnavi med zaslišanjem tožnikov lahko tudi neposredno prepričalo o izjemno hudih posledicah, ki jih je imela zanje usodna prometna nesreča, zgolj zaradi njihovih relativno splošnih navedb7 ne bi priznalo nobene odškodnine za posamezno vtoževano vrsto nepremoženjske škode, za kar se zavzema pritožba.

8. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva in s tem prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Prav nasprotno, iz sodbe izhaja, da določena škoda, ki jo je ugotovila izvedenka psihiatrične stroke, ni bila upoštevana, ker je tožeča stranka ni zatrjevala.8 Zgolj povzemanje vsebine posameznih izvedenih dokazov pa še ne kaže na to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse navedene podrobnosti. To povzemanje služi bolj kot ilustracija ugotovljenega dejanskega stanja, ki potrjuje tožbene trditve in jih pri končnih zaključkih ne prekorači.

Glede odškodnine za prvega tožnika

9. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri presoji odškodnine za prvega tožnika iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dokazna ocena sodišča ni izostala. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da vsebina izvedenih dokazov9 v celoti potrjuje tožbene navedbe glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Posledično je prvi tožnik upravičen do celotnega zneska vtoževane odškodnine iz tega naslova. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek glede pomanjkanja odločilnih dejstev in nezmožnosti preizkusa sodbe v navedenem delu (očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka).

10. Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja dr. A. A. v delu, ki se nanaša na telesne bolečine po končanem zdravljenju. V zvezi z uporabo protez iz zaslišanja prvega tožnika izhaja, da jih le trenutno ne uporablja, ker so se mu poškodovale (list. 79), ne pa, da bi se jim trajno odrekel. Upoštevaje dejstvo, da je prvi tožnik že v tožbi zatrjeval razstavljen zlom oziroma izpah desne stegnenice in bilateralni zlom kolka, tudi ni moteče, da je izvedenec ugotovil, da bo prvi tožnik zaradi stanja po poškodbi medenice in izpaha desnega kolka in zlomov kolčnih ponvic, trpel trajne blage in občasno zmerne bolečine vse življenje. Prvi tožnik je v tožbi kot laik zatrjevane bodoče občasne zmerne bolečine pripisal drugemu vzroku (uporabi protez), vendar pa to ne more biti razlog, da mu odškodnina za te bolečine ne bi bila priznana.

11. Pritožbeno opozarjanje, da je bolečinsko obdobje pri prvem tožniku trajalo le 10 mesecev, ne utemeljuje znižanja odškodnine. Ne gre namreč prezreti neobičajno veliko hudih nevšečnosti, ki jih je prvi tožnik prestal med zdravljenjem,10 pri čemer gre zlasti poudariti, da je bil po prometni nesreči z nekaj presledki hospitaliziran skoraj celo leto. Upoštevaje navedeno in izredno jakost bolečin v začetnem obdobju11 odškodnina v znesku 90.000 EUR (76,8 povprečnih neto plač v času sojenja) po oceni pritožbenega sodišča ni pretirana.

12. Prvi tožnik je nedvomno utrpel nepredstavljiv, grozovit primarni strah. Najmanj pol ure je v gorečem vozilu, iz katerega se zaradi ukleščenosti ni mogel rešiti, čakal na pomoč reševalcev. Medtem, ko so ga ožigali ognjeni zublji, ga je dušil dim in mu je zoglenela leva zgornja okončina, je bil priča smrti svojih sopotnikov, brata in dobrega prijatelja. Ves čas je bil pri zavesti, dokler niso prišli reševalci. Poleg tega je prvi tožnik zagotovo utrpel tudi hud sekundarni strah (za izid zdravljenja), ko se je v tuji bolnici zavedel brez obeh nog, leve roke in ušesa ter ni vedel, kakšno bo njegovo nadaljnje zdravljenje in okrevanje, ali se bo sploh še lahko premikal, kakšne bodo posledice obsežnih opeklin. Sámo dejstvo, da iz obrazložitve sodbe izrecno ne izhaja, da je bil prvi tožnik prva dva meseca po prometni nesreči v umetni komi (to je do 13. 2. 2014), še ne narekuje znižanja odškodnine. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, si hujšega strahu, kot ga je doživel prvi tožnik, niti ni mogoče predstavljati. Sicer pa intenziven strah prvega tožnika za izid zdravljenja potrjuje tudi njegova kasneje nastala huda depresija. Pritožbeno sodišče se zaveda, da je odškodnina za strah priznana v zelo visokem znesku (21,3 plače), vendar gre v obravnavanem primeru za izjemno intenziteto obeh vrst strahu ter za katastrofalno škodo, ki celostno gledano prvemu tožniku ni bila priznana v previsokem znesku. Ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (sodbi II Ips 977/2006 ter II Ips 131/2013 in druge).

13. Zavzemanje pritožnika za zavrnitev zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ni utemeljeno. Na prvi pogled pomanjkljivim trditvam, s katerimi je v tožbi utemeljena skaženost prvega tožnika (kratek opis njegovega fizičnega izgleda in komentar, da ta izgled ne spominja več niti na človeka), ni mogoče odvzeti njihovega pomena in teže. Tako katastrofalne škode na izgledu, kot jo je zaradi posledic prometne nesreče utrpel prvi tožnik, z besedami sploh ni mogoče ustrezno izraziti. Njegovo psihično trpljenje zaradi spremenjene zunanje podobe je kot na dlani (kar izhaja iz 26. točke obrazložitve sodbe glede očitnih, na pogled zelo neprijetnih sprememb). Med drugim se kaže tudi v tem, da je prvi tožnik utrpel hudo posttravmatično depresijo ter da ima ogromne težave z navezovanjem stikov v družbi (kar je oboje zatrjeval v tožbi in je dovolj zgovorno). Tudi sicer citirani primeri iz sodne prakse,12 na katere se sklicuje pritožnik, še zdaleč niso primerljivi z obravnavanim. V primeru manjših sprememb na zunanjosti (kot so npr. posamezne brazgotine, večja telesna teža, madež na koži, manjša oteklina, šepanje) je nujno dokazovati, da so te za oškodovanca tako moteče, da zaradi njih duševno trpi (glede na spremembo zunanjosti, opaznost in obseg sprememb). V primeru tako očitno deformirane in disfunkcionalne zunanje podobe, kot jo ima sedaj prvi tožnik (izguba treh okončin, enega ušesa in obsežne opekline, med drugim tudi po glavi), pa bi brez dvoma psihično trpel kdorkoli. Subjektivni element skaženosti je v konkretnem primeru že vsebovan v objektivnem elementu. Ob tem gre še dodati, da povzete ugotovitve izvedenca v sodbi predstavljajo le konkretizacijo tožbenih navedb glede skaženosti in se zlasti tičejo brazgotin, ki so posledice opeklin in operativnih posegov. Ne gre za dodatne ugotovitve, ki bi po vrsti ali obsegu presegale skaženost, ki izhaja iz tožbe.

14. Tudi pri ugotavljanju škode, ki jo prvi tožnik trpi v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, trditvena podlaga ni bila presežena. Ne drži, da je prvi tožnik zatrjeval le uporabo protez in bergel, medtem ko uporabe invalidskega vozička sploh ni omenjal. V prvi pripravljalni vlogi z 28. 12. 2017, ki jo je še šteti za pravočasno,13 je prvi tožnik zatrjeval, da je zaradi posledic prometne nesreče večino dneva priklenjen na voziček (glej list. št. 45). Da dejansko uporablja invalidski voziček, pa se je sodišče tudi lahko prepričalo ob njegovem pristopu na narok 9. 5. 2018 (glej list. 71).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je izvedenec dr. A. A. zgolj podrobneje opredelil že v tožbi zatrjevane nevšečnosti in da je toženčevo očitanje glede pomanjkanja trditvene podlage v tem delu neprimerno. Splošno znano je, da oseba brez treh udov ni sposobna za delo in da ne more samostojno skrbeti niti za svoje osnovne vsakodnevne potrebe, kar vključuje tudi prehranjevanje, osebno higieno, preoblačenje itd. Odsotnosti bolj podrobnih trditev o tem, katerih številnih opravil z zgolj eno roko več ne zmore, zato prvemu tožniku ni mogoče šteti v škodo na način, da bi mu bila zato priznana za 20.000 EUR nižja odškodnina. Prav tako je jasno, da prvi tožnik zaradi povsem spremenjenega načina življenja in odvisnosti od pomoči drugih psihično trpi. Nenazadnje je bilo z izvedenskim mnenjem psihiatrinje dr. C. C. potrjeno, da je zaradi posledic prometne nesreče utrpel hude psihične posttravmatske težave (zatrjevano na list. št. 46). V zvezi s pritožbeno kritiko glede omenjenega izvedenskega mnenja gre še pojasniti, da se opira na izredno obsežno zdravstveno dokumentacijo, predvsem pa temelji na kliničnem pregledu prvega tožnika in razgovoru z njim. Kratek zdravniški izvid z 22. 1. 2019 v italijanščini, na katerega se sklicuje izvedensko mnenje in ga je prevedla sama izvedenka (ki živi na dvojezičnem območju), je bil tako le minornega pomena za njeno oceno, da se prvi tožnik še vedno spopada z depresijo. Navedeno oceno je izvedenka podala zlasti na podlagi neposrednega vtisa o stanju prvega tožnika – to je na podlagi podrobne klinične ocene in razgovora z njim po usmerjenih vprašanjih. Tuji oziroma pretekli zdravniški izvidi in mnenja so ji služili le kot izhodišče pri zastavljeni nalogi.

16. Ni neobičajno, da izvedenec ob pregledu stranke ugotovi kakšne dodatne ali celo hujše težave od zatrjevanih v tožbi. To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru - na podlagi ugotovitev obeh angažiranih izvedencev (travmatologa in psihiatrinje) bi bilo mogoče zaključiti, da je prvemu tožniku nastala še hujša škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od uveljavljane. Vendar pa to za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe ni pomembno. Iz obrazložitve sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje slepo sledilo ugotovitvam izvedencev glede presežne škode, temveč je skozi povzeti izvedenski mnenji le slikovito prikazalo, na kakšne načine se je pri prvem tožniku manifestirala zatrjevana škoda.14 Ob tem pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine iz tega naslova ostalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka - prvemu tožniku je priznalo prav tolikšen znesek, kot ga je zahteval (100.000 EUR).

17. Primeri katastrofalnih škod so zelo različni, je pa zanje značilno prelivanje (prepletanje) posameznih oblik nepremoženjske škode, tako da je te oblike nemogoče točno razmejiti drugo od druge.15 Zato v takšnih primerih pri odmeri odškodnine ni toliko pomembno, koliko znaša priznani znesek odškodnine za posamezno obliko škode, temveč je bistveno, kolikšen je skupni znesek odškodnine za vse priznane oblike škode. Ta končni znesek odškodnine (285.000 EUR oziroma 243 povprečnih mesečnih plač v času sojenja16) pritožbeno sodišče ocenjuje kot ustrezen, saj se celovito umešča v sodno prakso primerljivih zadev.17 Tudi primerjava z zadevo II Ips 339/2004 (VS001418) ne kaže na to, da je bila prvemu tožniku prisojena bistveno previsoka odškodnina, kot neutemeljeno opozarja pritožnik.18

Glede odškodnine za drugo tožnico, tretjega tožnika in četrto tožnico (za posredne oškodovance)

18. Pri navedbi sodišča, da zatrjevana huda depresija zajema tudi vse posledice, ki jih je izvedenka psihiatrične stroke podrobneje razčlenila glede vsakega od tožnikov v svojem mnenju (32. točka obrazložitve sodbe), gre za očiten lapsus. Posredni oškodovanci so utrpeli različne psihične težave (le druga tožnica je utrpela depresijo oziroma kronično prilagoditveno motnjo s hudim depresivnim stanjem19), kar je razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe (33. do 35. točka obrazložitve).

19. Ni moteče, da zvišanje tožbenega zahtevka s strani posrednih oškodovancev na naroku 13. 11. 2019 ni bilo posebej utemeljeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da so posredni oškodovanci tožbeni zahtevek zvišali po podaji mnenj obeh sodnih izvedencev, ker so očitno presodili, da jim glede na vsebino teh mnenj pripada višja odškodnina od prvotno zahtevane. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ne gre le za vprašanje dejanske narave, temveč tudi za pravno vprašanje oziroma za pravilno uporabo materialnega prava (zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine). Zato posebna utemeljitev zvišanja tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni bila nujna.20 Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

20. Pritožbeno opozorilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepozno predloženega mnenja dr. B. B. z 28. 8. 2014 glede tretjega tožnika, je sicer utemeljeno,21 vendar pa navedeno postopanje sodišča ne predstavlja očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). To predpravdno izvedensko mnenje namreč ne predstavlja niti edine trditvene podlage niti ključnega dokaza, glede katerega bi bila tožencu odvzeta pravica do izjave (gre zgolj za dodatno trditveno podlago). Iz obrazložitve sodbe (glej 34. točko) je razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju psihičnih težav pri tretjem tožniku oprlo zlasti na pravočasno izvedena dokaza – na izvedensko mnenje psihiatrinje dr. C. C. z 29. 4. 201922 ter na izpoved tretjega tožnika. Ta dva dokaza potrjujeta tožbene navedbe o tem, da je pri tretjem tožniku zaradi posebno hude invalidnosti njegovega očeta (prvega tožnika) nastala kronična zmerna prilagoditvena motnja. Tudi brez upoštevanja prepozno predloženega mnenja dr. B. B. za tretjega tožnika z 28. 8. 2014 bi torej sodišče prve stopnje prišlo do enakega zaključka, zato sprejetje tega mnenja kot pravočasnega ne predstavlja nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

21. Ne glede na to, da tretji tožnik in četrta tožnica s prvim tožnikom pred prometno nesrečo nista živela skupaj, je iz podatkov spisa razvidno, da so živeli v različnih državah zgolj iz ekonomskih razlogov (boljši zaslužek tožnika v Italiji kot bi bil v rodni Romuniji, kjer sta ostala otroka pri starih starših) ter da so bili kljub temu močno povezani (po telefonu so se slišali vsakodnevno). Še vedno so torej funkcionirali kot družina in bili medsebojno navezani drug na drugega (kar se nenazadnje tudi kaže v osebni prizadetosti in pojavu psihičnih težav pri tretjem tožniku in četrti tožnici po očetovi prometni nesreči). Ločenega življenja od prvega tožnika zato tretjemu tožniku in četrti tožnici pri odmeri odškodnine ni mogoče šteti v njuno (dodatno) škodo. Tudi izvedenka psihiatrične stroke je poudarila, da sta bila tretji tožnik in četrta tožnica po očetovi nesreči zaradi življenja v drugi državi kvečjemu še bolj prizadeta, ker nista imela neposrednih informacij o tem, kako je z njim in ga nista mogla videti.

22. Glede na sedanje fizične omejitve prvega tožnika in njegovo slabo psihično počutje se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da lahko prvi tožnik še vedno izvaja svojo starševsko vlogo. Življenje v družini tožnikov se je povsem spremenilo: prvi tožnik je tisti, ki potrebuje pomoč in ne more več skrbeti za otroka. Tudi ugotovitev izvedenke o možnosti, da ima travma iz mladosti lahko negativen vpliv na tretjega tožnika in četrto tožnico v prihodnosti, ni zanemarljivega pomena. Poudarja namreč, da je njun oče postal 100 % invalid ravno v njunih najbolj občutljivih letih in ne v času, ko bi bila že formirani, samostojni odrasli osebi.

23. Ne glede na njihovo relativno skopo trditveno podlago so bile posrednim oškodovancem po oceni pritožbenega sodišča priznane odškodnine v ustrezni višini (skoraj 30 plač za drugo tožnico in približno 22 plač za tretjega tožnika in četrto tožnico, za vsakega posebej). Primera, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi (II Ips 270/2005 (24 plač) za drugo tožnico in II Ips 378/2009 (40 oziroma 23 plač) za vse tri posredne oškodovance23), ne kažeta na pretirano višino priznanih odškodnin. S tema primeroma je začrtan okvir, v katerem se gibljejo odškodnine v podobnih primerih,24 pri čemer judikat II Ips 270/2005 glede na hudo stanje ponesrečenca po višini nekoliko odstopa navzdol.

Glede obrestnega dela zahtevka

24. Odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine, ki so jo tožniki zahtevali v tožbi, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbi 299. člena in 378. člena OZ ter tožnikom priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe (to je od 14. 12. 2016) dalje, kajti toženec je prišel v zamudo z izpolnitvijo obveznosti že tedaj. Določba drugega oziroma tretjega odstavka 27. člena ZOZP o 3-mesečnem roku za odgovor na odškodninski zahtevek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je očitno, da se nanaša na primer, ko bi bil zahtevek oškodovanca na toženca naslovljen pred pravdo (primerjaj četrti odstavek 27. člena ZOZP).

25. V zvezi z zvišanjem zahtevkov posrednih oškodovancev na naroku 13. 11. 2019 ne drži, da niso uveljavljali tudi zakonskih zamudnih obresti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da toženec s plačilom priznanih presežkov ne more biti v zamudi že od vložitve tožbe, temveč šele od spremembe tožbe 13. 11. 2019, s katero so zahtevali višje zneske odškodnine.25 Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede tega ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

26. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj pritožbeni razlogi v tem delu niso utemeljeni, podana pa tudi ni nobena uradoma upoštevna kršitev (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

27. Toženec je odločitvi o stroških postopka nasprotoval le z utemeljitvijo, da sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj zaradi delne ugoditve pritožbi glede obrestnega dela zahtevka ni prišlo do spremembe končnega uspeha strank v pravdi (ta uspeh je odvisen od primerjave med prisojeno in vtoževano glavnico). Zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev v IX. točki izreka sodbe ni poseglo.

28. Ker je toženec s pritožbo uspel le glede dela stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Posvetovanje Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani.
2 Po Fischerjevem sistemu kategorizacije telesnih poškodb sodijo večkratne amputacije in druge hude trajne posledice, povezane s trajno nemočnostjo, med izredno hude primere (VI. skupina).
3 Upoštevaje preostalo zmožnost gibanja je njegovo stanje primerljivo s paraplegikovim oziroma tetraplegikovim.
4 Razen argumenta, da konkretne zadeve ni mogoče primerjati z zadevo VSL sodba II Cp 3550/2011 z 18. 7. 2012, pritožnik niti ne navede druge utemeljitve, zakaj v konkretnem primeru ne gre za katastrofalno škodo. Da je oškodovancu v citiranem primeru nastala hujša nepremoženjska škoda, še ne kaže na to, da tudi v konkretni zadevi ni šlo za katastrofalno škodo. Sicer pa je bila ta okoliščina v predmetni zadevi dejansko upoštevana – prvemu tožniku je bila prisojena odškodnina v nižjem skupnem znesku (243 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja) kot v primerjani zadevi (248 plač).
5 Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila priznana odškodnina 90.000 EUR (kolikor je tudi zahteval), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 100.000 EUR (kolikor je tudi zahteval), za strah 25.000 EUR (kolikor je tudi zahteval) in za duševne bolečine zaradi skaženosti 70.000 EUR (zahteval je 150.000 EUR).
6 Prvotno so posredni oškodovanci zahtevali nižjo odškodnino: druga tožnica 20.000 EUR, tretji tožnik 10.000 EUR in četrta tožnica 15.000 EUR. Dne 13. 11. 2019 so svoje zahtevke zvišali na 70.000 EUR, 50.000 EUR in 65.000 EUR.
7 Dodatno oteževalno okoliščino so predstavljale tudi jezikovne bariere, saj so tožniki tujci.
8 Glej npr. psihične posledice pri prvem tožniku na 17. strani obrazložitve sodbe - kot dodatnih posledic sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenke o fantomskem udu in suicidalnem tveganju.
9 To so izpoved prvega tožnika, izvedensko mnenje dr. A. A. in njegovo zaslišanje ter izvedensko mnenje dr. C. C.

10 Cela vrsta operativnih posegov (tako v splošni narkozi kot v lokalni anesteziji), ambulantnih zdravljenj, rentgenskih slikanj, terapij, odstranjevanja drenov, računalniških tomografij, prevezovanja, pobiranja šivov, kontrolnih in specialističnih pregledov, ogromna količina rehabilitacije, šola za premikanje s protezami. Med operacijami gre izpostaviti večkratne amputacije, traheotomijo, več kirurških posegov zaradi globokih opeklin in poseg po pretrganju mezenterične arterije, kar je prvi tožnik vse zatrjeval že v tožbi.
11 Izvedenec medicinske stroke je izrecno poudaril, da velja opeklinska rana za eno najbolj bolečih ran, kar jih poznamo.
12 Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2007 s 14. 2. 2008, II Ips 41/95 z 10. 10. 1996 in II Ips 214/98 z 31. 3. 1999 ter VSM sodba I Cp 807/2015 s 1. 9. 2015.
13 Ker je tožeča stranka prejela vlogo tožene stranke s 6. 12. 2017 le dva dni pred prvim narokom za glavno obravnavo 13. 12. 2017, ji je sodišče prve stopnje dalo 15-dnevni rok za odgovor na navedbe tožene stranke (primerjaj drugi in četrti odstavek 286. a člena ZPP), ki ga je tožeča stranka z vložitvijo vloge z 28. 12. 2017 tudi spoštovala.
14 Negativne spremembe, ki jih je pri prvem tožniku ugotovila izvedenka psihiatrinja (motnje koncentracije in spomina, epizode vnovičnega oživljanja travme v obliki spominov, neprijetnih sanj in nočnih mor, izogibanja dražljajem v povezavi s travmo, občutek odtujenosti itd.), so tipični znaki posttravmatske depresivne motnje, zaradi katere trpi prvi tožnik.
15 V konkretnem primeru je to zlasti očitno pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
16 Na 18. strani sodbe je sicer navedeno, da skupna odškodnina v konkretni zadevi znaša 263 povprečnih plač. Glede na to, da je v času izdaje izpodbijane sodbe (januar 2020) povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 1.172,56 EUR, je ta podatek napačen.
17 Primerjaj II Ips 156/2011 (28-letnemu oškodovancu, ki je postal tetraplegik, je bila prisojena enotna odškodnina v višini 352 plač), II Ips 224/2014 (33-letnemu oškodovancu, ki ima trajne anatomske, funkcionalne, kozmetične in duševne posledice, je bila priznana enotna odškodnina v znesku 318 plač), II Ips 334/2005 (17-letnemu oškodovancu, ki se mu je začetna tetraplegija popravila do tetrapareze, je bila prisojena odškodnina v skupnem znesku 290 plač), II Ips 668/2005 (24-letnemu oškodovancu, ki ima zaradi poškodbe oslabelo levo stran telesa in ne more hoditi brez opornice, je bila priznana odškodnina v skupnem znesku 238 plač), II Ips 86/2010 (35-letnemu oškodovancu, ki je zaradi udara električnega toka med drugim utrpel obsežne opekline, izgubil levo roko in utrpel hudo posttravmatsko stresno motnjo, je bila priznana odškodnina v skupnem znesku 113 plač).
18 Deset let mlajši oškodovanki prisojenih 215 plač namreč ne zajema tudi odškodnine za skaženost, ki v konkretnem primeru predstavlja precejšen delež glede na skupno pravno priznano škodo. Sicer pa je bila tudi omenjeni oškodovanki prisojena zelo visoka odškodnina za strah (26 plač) in večja škoda, ki jo je utrpela v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenske aktivnosti, se odraža tudi v priznanju višje odškodnine iz tega naslova, kot je bila priznana prvemu tožniku (130 plač).
19 Pri tretjem tožniku se je razvila kronična zmerna prilagoditvena motnja, pri četrti tožnici pa je bila ugotovljena panična motnja.
20 Drugače bi bilo v primeru, ko bi tožeča stranka brez vsakršne utemeljitve zvišala zahtevek za premoženjsko škodo.
21 Overjen prevod tega predpravdnega izvedenskega mnenja je tožeča stranka predložila šele 29. 5. 2018, kar je po poteku zadnjega danega roka za predložitev overjenega prevoda, ki ji je bil 9. 5. 2018 dan že šestič (tožba, ki ji je bilo predloženo originalno izvedensko mnenje v italijanščini, je bila sicer vložena že 14. 12. 2016).
22 Njeno izvedensko mnenje se ne opira zgolj na mnenje dr. B. B.
23 Da gre v primeru za II Ips 378/2009 hujši odškodninski primer, je pri odmeri odškodnin v konkretnem primeru ustrezno upoštevano.
24 Primerjaj tudi judikata II Ips 819/2005 (32 plač za 28-letno ženo ter 21 plač za otroka, stara 8 in 9 let) in II Ips 308/2004 (27 plač za že 67-letnega moža).
25 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2013 z 9. 7. 2015 v 15. točki obrazložitve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 180, 299, 378
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 27, 27/2, 27/3, 27/4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7, 212, 286

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NTA5