<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba IV Cp 49/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:IV.CP.49.2021
Evidenčna številka:VSL00042755
Datum odločbe:05.02.2021
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Majda Irt
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:sprememba preživnine - zvišanje preživnine - spremenjene okoliščine - sprememba potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca - preživninske zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - varstvo koristi otroka - posredni ali indicijski dokazi

Jedro

Odločilno za spremembo sodno že pravnomočno določene preživnine je, da je bodisi sprememba potreb upravičenca bodisi sprememba zmožnosti zavezanca, bistvena, znatna, lahko bi se reklo tudi drastična. V ta okvir sodijo zlasti okoliščine, kot so izguba ali pridobitev zaposlitve, bistvena sprememba dohodkov, nastanek nove preživninske obveznosti (npr. rojstvo otroka), na drugi strani pa zlasti sprememba glede šolanja ali pa izredne okoliščine, vezane na posebne dodatne dejavnosti ali zdravstvene indikacije.

Mati obeh toženk je sicer še vedno zaposlena v družbi T., d. o. o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je. Njena izobrazba je ostala nespremenjena. Vendar pa je sedaj ugotovljena njena podjetnost, ki ji očitno zagotavlja še boljši standard, kot ga je imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvem sojenju, čeprav ga je že tedaj želela prikriti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožba za zvišanje (ali znižanje) preživnine sicer ni namenjena odpravi morebitnih napak pravnomočne sodbe. Zato naj ne moti, da gre na videz za enake okoliščine na strani matere toženk, ko sodišče presoja, da ji ne verjame, da zasluži le minimalni dohodek, kot uradno prikazuje, in ji tega sodišča ni verjelo že tekom prvega sojenja. Gre namreč za dodatne močne indici, ki govorijo o sedanjih krepko boljših materinih preživninskih zmožnostih, kot so bile ugotovljene. Četudi so bile morda boljše že tedaj, pa jih sodišče ni uspelo ugotoviti, velja in se šteje, da tako dobrih zmožnosti mati tedaj ni imela.

Nesprejemljivo je, da bi mati porabila za (luksuzno) osebno vozilo 500 EUR na mesec, za hčerki pa 360 EUR. Njene zelo dobre pridobitne zmožnosti (bistveno boljše, kot je bilo to ugotovljeno v sojenju l. 2017) vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj enakomerno porazdeliti med oba roditelja.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da je tožnik namesto po 420 EUR mesečne preživnine za vsako od toženk, kar je dolžan plačevati po pravnomočni sodbi, od vložitve tožbe dalje dolžan plačevati po 360 EUR mesečne preživnine za vsako od njiju.

II. V preostalem delu se tožnikova pritožba zavrne, pritožba toženk pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke naj sam krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnine, ki jo je po sodbi istega sodišča z dne 6. 6. 2018 IV P 434/2025 dolžan plačevati za mladoletni toženki, rojeni l. 2009 oz. 2010, 840 EUR mesečno za obe skupaj (420 EUR za vsako) - zahteval je znižanje na 456 EUR skupno (I.). Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek toženk za zvišanje te preživnine na 1000 EUR skupno (II.) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III.).

2. Proti sodbi se pritožujejo tožnik in toženki, vsak zoper zavrnitev njegovega zahtevka, pri čemer se vsi sklicujejo na vse formalne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljujejo vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik se pritožuje zlasti zaradi domnevno napačno ugotovljenih razmer na strani matere (zakonite zastopnice), glede česar očita sodišču pavšalnost razlogov (tč. 17 do 25 izpodbijane sodbe). Očita, da je sodišče odločilo po principu „volk sit, koza cela“ in pri tem uvedlo načelo diskriminacije moških ter to, da se namesto zaposlitve bolj splača ustanoviti družbo in si izplačevati minimalne prejemke, kar bi lahko storil tudi sam. Trdi, da ima tožena stranka skoraj 1 mio premoženja, če pa si „bogat“ moški, moraš plačevati več, kot je razumno. Sodišču očita, da ni podalo razlogov o uspešnosti poslovanja družbe X, ki je imela v l. 2019 209.689,80 EUR čistih prihodkov, kar kaže na izjemno uspešno poslovanje zakonite zastopnice toženk, ki ima po njegovih izračunih nekaj manj kot 7000 EUR mesečnih dohodkov. Dalje očita, da je sodišče napačno povzemalo iz sodbe IV 434/2015 glede vozila Audi v dokaz temu, da zakonita zastopnica nima le minimalnih dohodkov. Očita, da mu sodišče ni omogočilo dokazovanja, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem glede ugotavljanja poslovanja družb. Ker je sodišče samo ugotovilo, da zakonita zastopnica razpolaga z višjimi prihodki, kot jih prikazuje, bi moralo ugotavljati, ali je ta razlika še večja, kot je bila pred koncem prvega obravnavanja zadeve 19. 4. 2017. Sodišče se je zadovoljilo z zaključkom o njenih prihodkih vsaj v višini 1400 EUR po liniji najmanjšega odpora in njenih dejanskih dohodkov sploh ni ugotavljalo, kot ne že v prvem postopku. Trdi, da ima zakonita zastopnica sedaj bistveno boljše preživninske zmožnosti kot pred 19. 4. 2017, zato je preživninsko breme napačno porazdeljeno v njegovo škodo. Nasprotuje stališču sodišča, da je uspešno poslovanje družbe T. upoštevano že v prejšnjem postopku. Rast čistih prihodkov te družbe od l. 2015 do l. 2019 (pritožba jih povzema) dokazuje spremembo v smeri večjih dohodkov, pri čemer je bilo poročilo za l. 2017 objavljeno šele meseca maja. Spremenjene razmere so tudi ustanavljanje in izbris družb Y in X. Pritožnik trdi, da premoženje zakonite zastopnice ni bilo nominalno ugotovljeno, zato sodbi očita tudi pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Očita, da je sodišče enostavno kar verjelo zakoniti zastopnici, da ji je poslovanje zaradi COVID-19 upadlo, brez kakršnihkoli konkretnih podatkov. Končno sodišču očita, da podaja napačna sporočila v smeri sprejemanja oz. priznavanja nelegalnega poslovanja.

4. Toženki pa v pritožbi izpostavljata, da zavrnitev njune tožbe ni v njuno korist, ki bi morala biti temeljno vodilo v vseh tovrstnih postopkih. Nasprotujeta oceni, da se tožnikov dohodek ni bistveno povečal, saj povečanje za 250 oz. 350 EUR mesečno predstavlja kar polovico plače zakonite zastopnice. Tudi ne bi smelo sodišče spregledati povečanje vrednosti tožnikovega premoženja, npr. stanovanja. Ne drži, da tožnik nima nič z dohodkom od najemnin skupnih delov stavbe. Tožnik je sprva zamolčal tudi oddajanje premoženja in račune v tujini, zato je možno, da je zamolčal še kaj. Toženki izpostavljata judikat IV Cp 4178/2010, po katerem je povečan dohodek upoštevana spremenjena okoliščina. Sodišču očitata, da ni opravilo poizvedb o tožnikovih računih v tujini, saj trdita, da to v prejšnjem postopku ni bilo upoštevano, ker je tožnik to prikrival. Nadalje nasprotujeta zavrnitvi dokaznih predlogov glede poizvedb o dohodkih pri športnem klubu. Razlog, da gre za informativne dokaze, je formalističen in neživljenjski.

Toženki nasprotujeta tudi oceni o nebistveni spremenjenosti njunih potreb. Znižanje otroškega dodatka pomeni, da je dohodek toženk manjši. Tožnik je samovoljno prenehal s plačevanjem stanovanjskih stroškov, zato jih od novembra 2018 plačuje mati, in sicer okoli 200 EUR mesečno. Neutemeljena in arbitrarna naj bi bila tudi ocena sodišča o šolskih potrebščinah. Nadalje očita sodišču, da ni verjelo materi glede stikov, ki jih tožnik noče izvrševati, zaradi česar so stroški matere višji. Nadalje pritožba izpostavlja, da se toženki ukvarjata z odbojko in da so tudi potrebe glede oblek in prehrane z njima vsak dan večje. Tudi pritožba toženk sodišču očita odločanje po načelu „volk sit in koza cela“. Toženki večkrat poudarita in tudi skleneta, da sodba ni v njuno korist, čeprav bi morala biti, očitata pa tudi, da ima nasprotujoče in pomanjkljive razloge in da je arbitrarna.

5. Pritožniki so vzajemno odgovorili na nasprotno pritožbo in se zavzeli za zavrnitev.

6. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, pritožba toženk pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva sicer pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Odločitev ni arbitrarna in ima vse razloge, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Vendar pa sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo določbe 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

8. Življenje teče in se spreminja iz dneva v dan. Temu pravilu so podvržene tudi okoliščine, ki so bistvene (pravno pomembne) za določitev preživnine, ki jo mora zavezanec - „nerezidenčni“ roditelj, plačevati za svojega otroka - upravičenca. Odločilno za spremembo sodno že pravnomočno določene preživnine je, kar je ustrezno poudarilo že sodišče prve stopnje (tč. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bodisi sprememba potreb upravičenca bodisi sprememba zmožnosti zavezanca, bistvena, znatna, lahko bi se reklo tudi drastična. Glede na bogato sodno prakso sodijo v ta okvir zlasti okoliščine, kot so izguba ali pridobitev zaposlitve, bistvena sprememba dohodkov, nastanek nove preživninske obveznosti (npr. rojstvo otroka), na drugi strani pa zlasti sprememba glede šolanja ali pa izredne okoliščine, vezane na posebne dodatne dejavnosti ali zdravstvene indikacije.

9. Na dlani je, da na strani upravičenk ni nobene bistvene spremembe, saj sta obe, tako kot ob („prvem“) določanju preživnine, osnovnošolki brez kakšnih izrazitih dodatnih, posebnih potreb. Tudi dejstvo, da se ob šoli športno udejstvujeta, četudi v drugem športu kot pred leti, ni spremenjeno. To, da so njune potrebe „iz dneva v dan večje“, da rasteta, več jesta in nosita večje konfekcijske številke, je splošno znano dejstvo, ki velja enako za vse otroke njune starosti in ne terja posega v sodno določeno preživnino.

10. Tudi razmere na strani očeta niso bistveno drugačne. Je dobro situiran, njegovi dohodki so nadpovprečni, okoli 4000 EUR mesečno, kot so bili že v času določanja veljavne preživnine. Niso se bistveno spremenili, povečanje za cca 300 EUR je manj kot 10% njegove poprečne mesečne plače, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi na trditev, da se je vrednost njegovega premoženja povečala, ker so se npr. povečale vrednosti stanovanjem, je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej 14. tč. razlogov izpodbijane sodbe). Tožnik ima še vedno v lasti in uporablja iste nepremičnine, kot jih je pred nekaj leti. Toženki se s tem ne soočita, le ponavljata svoje trditve, da je sedaj tožnikovo stanovanje več vredno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na teze toženk, češ da tožnik gotovo kaj prikriva in da je treba to raziskati (13. tč. razlogov izpodbijane sodbe). Ne le, da gre bi šlo za informativne dokaze, ki so le izjemoma dopustni; navedbe toženk o tem so presplošne, povsem pavšalne.

11. Na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se je po presoji pritožbenega sodišča znatno izboljšal gmotni položaj matere oz. njene pridobitne zmožnosti. Sprememba na bolje je po oceni sodišča tolikšna, da narekuje bolj uravnoteženo porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja, in sicer namesto 70-30 v breme očeta, 60-40 v njegovo breme.

12. Mati obeh toženk je sicer še vedno zaposlena v družbi T., d. o. o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je. Njena izobrazba je ostala nespremenjena. Vendar pa je sedaj ugotovljena njena podjetnost, ki ji očitno zagotavlja še boljši standard, kot ga je imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvem sojenju, čeprav ga je že tedaj želela prikriti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožba za zvišanje (ali znižanje) preživnine sicer ni namenjena odpravi morebitnih napak pravnomočne sodbe. Zato naj ne moti, da gre na videz za enake okoliščine na strani matere toženk, ko sodišče presoja, da ji ne verjame, da zasluži le minimalni dohodek, kot uradno prikazuje, in ji tega sodišča ni verjelo že tekom prvega sojenja. Gre namreč za dodatne močne indice, ki govorijo o sedanjih krepko boljših materinih preživninskih zmožnostih, kot so bile ugotovljene. Četudi so bile morda boljše že tedaj, pa jih sodišče ni uspelo ugotoviti, velja in se šteje, da tako dobrih zmožnosti mati tedaj ni imela.

13. Če je bilo tekom prvega sojenja ugotovljeno, da ima mati vsekakor več kot 620 EUR na mesec, je v današnjem postopku ugotovljeno, da ima najmanj 1404 EUR. Že to je precejšnja razlika. Sodišče prve stopnje stori napako, ko ta „najmanj“ oz. „vsaj“ (ugotovljeno v 19. tč. 1. odst. na str. 11) spregleda pri primerjavi materinih dohodkov z očetovimi (25. tč. na str. 14 spodaj). Ob tem je namreč prezrlo ugotovljene okoliščine, ki govorijo o tem, da so materine pridobitne zmožnosti bistveno boljše od tega, da bi zaslužila 1400 EUR na mesec. Te okoliščine so njena podjetnost oz. sposobnost, da s svojo kapitalsko družbo očitno zelo uspešno gospodari. Bilance družbe T. namreč po ugotovitvah prvega sodišča kažejo, da tako dohodki kot tudi dobički družbe v zadnjih letih močno naraščajo (glej tč. 20. in 21. na str. 12 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje sicer ocenjuje, da teh dobičkov ne kaže pripisovati toženki oz. od nje zahtevati, da si jih kot družbenica izplača, saj je družba samostojna pravna oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti, med ostalim tudi do 28 zaposlenih. S tem se je sicer mogoče strinjati, vendar pa to brez dvoma kaže na materine dobre pridobitne možnosti, in to bistveno boljše, kot so bile izkazane oz. ugotovljene tekom prvega sojenja. Izrazito podjetnost, in s tem bistveno boljše pridobitne zmožnosti od ugotovljenih, kaže tudi njena aktivnost pri ustanavljanju novih gospodarskih družb (X, Y, glej ugotovitve sodišča pod tč. 20 na strani 11), ki gotovo ni bila sama sebi namen. Tožnik se sicer neutemeljeno zavzema za izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi ugotavljal poslovanje omenjenih gospodarskih družb. Ta dokaz ne bi nič bistvenega doprinesel in je bil zato utemeljeno zavrnjen kot nepotreben. V vsakem primeru bi ostal argument pravne subjektivitete družbe. Tudi brez posebnih oz. natančnih strokovnih ugotovitev pa so že splošni zgoraj nanizani podatki dovolj za sklep, da so se materine pridobitne zmožnosti z uspešnostjo poslovanja močno izboljšale.

14. Zmanjšanje otroškega dodatka na navedeno ne vpliva. Toženki očitno prezreta, kar je prvostopenjsko sodišče izčrpno pojasnilo v opombi 15 na str. 15, saj se s tem ne soočita niti z besedo. Tam navedenim argumentom sodišča prve stopnje, oprtim na stališča Vrhovnega sodišča RS, ni česa dodati.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mati toženk razpolaga z najmanj 1400 EUR mesečno tako, da je seštelo naslednje neizogibne in nesporne stroške: 420 EUR obrok lizinga za vozilo Audi, 180 EUR za vzdrževanje oz. zavarovanje vozila, 244 EUR kredit, preživnina za toženki 360 EUR in 200 EUR za lastno preživljanje. Že navedeni razrez pokaže, da je nekaj hudo narobe. Oseba, ki porabi za osebno vozilo cca 500 EUR mesečno, nikakor ne porabi za lastno preživljanje le 200 EUR, saj ni verjetno, da se prevaža v luksuznem vozilu ob „kruhu in vodi“, brez telefona, interneta in ostalih običajnih dobrin, pri čemer je ugotovljeno tudi, da si občasno kupuje manjše luksuzne potrošniške dobrine (ročna ura) ter da ima lagoden življenjski slog (obisk solarija) (ugotovitve na str. 14, tč. 25). Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča je prav možno, da mati razpolaga z večkratnikom tega zneska „najmanj“ 1400 EUR, pri čemer je praktično nemogoče ugotoviti, koliko znaša resnična vsota. Ob navedenem pa je nesprejemljivo, da bi mati porabila za (luksuzno) osebno vozilo 500 EUR na mesec, za hčerki pa 360 EUR. Njene zelo dobre pridobitne zmožnosti (bistveno boljše, kot je bilo to ugotovljeno v sojenju l. 2017) vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj enakomerno porazdeliti med oba roditelja. Porazdeliti ga je treba namesto 70-30 v breme očeta, 60-40 v njegovo breme, to pa zato, ker nosi mati večje breme vsakodnevne skrbi za obe dekleti. Nov izračun pokaže, da bo oče sedaj k potrebam 1200 EUR (dvakrat po 600 EUR) prispeval namesto 840 EUR 720 EUR, mati pa namesto 360 EUR 480 EUR.

16. Fraza „volk sit, koza cela“ pomeni narediti tako, da bo prav za obe strani (vir spletni leksikon Fran.si). Sodišču to očitata obe strani v sporu. Čeprav ne gre za pravno pravilo, je pohvalno, če sodišče stremi k temu, da je odločitev, s katero se spor konča, čimbolj sprejemljiva za obe strani. Koristi otroka, ki je glavno vodilo v vseh postopkih, v katerih je otrok udeležen, pa si toženki napačno predstavljata v smislu, da ni v njuno korist, če se njuni tožbi ne ugodi. Tako razumevanje je v izhodišču nasprotno pravnim pravilom, ki opredeljujejo odločitev v tem sporu in ki jih sodišče prve stopnje navaja v tč. 7 in 8 na str. 4. Glede na tam navedena pravila, kako se sodno določa preživnina (glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca) pa je v zvezi z izpostavljeno frazo pritožnikov treba zaključiti, da je morda le bolj pomembno, da je volk sit (da so v čim večji možni meri zadovoljene otrokove potrebe po skladnem razvoju), kot pa da je koza cela (da so čim manj okrnjeni pridobitni resursi staršev).

17. Pritožbi tožnika je bilo treba na podlagi obrazloženega delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP). V neutemeljenem delu jo je sodišče zavrnilo (353. čl. ZPP). Pritožbo toženk pa je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki je bil izpodbijan z njune strani (353. čl. ZPP). Ne glede na tožnikov delni uspeh je zaradi narave in namena postopka in obseg stroškov najprimerneje, da vsi pritožniki sami krijejo vsak svoje stroške tudi pritožbenega postopka (413. čl. ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 132

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NDI5