VSL Sklep I Cp 1090/2020

Jedro

Ker je tožena stranka pravočasno predlagala dokaz z zaslišanjem svojega direktorja, in sicer o pravnorelevantnem dejstvu (kdo je postavil panoje na parceli tožeče stranke, saj iz najemne pogodbe izhaja, da je to tretja družba), opustitev zavrnitve tega dokaza in neobrazložitev pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini z ID parcelo 0000 1889/27, še posebej oglaševanja na reklamnih panojih, postavljenih približno 14 in 36 metrov od južne meje parcele proti severu, vzporedno s cesto in da na lastne stroške odstrani reklamna panoja iz te parcele ter da se je dolžna v bodoče vzdrževati podobnih ravnanj. Naložilo je toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V predmetnem sporu ni podana pasivna legitimacija tožene stranke in zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavreči. Iz tožbe izhaja, da je bila najemna pogodba sklenjena med družbo P. d. o. o. in ne s toženo stranko. Najemna pogodba je bila tudi odpovedana družbi P. d. o. o. Dejstvo, da so bili računi za najemnino po navodilu zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. izstavljeni toženi stranki in ne družbi P. d. o. o., ne more vplivati na pasivno legitimacijo. To je lahko le stranka, ki je nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja. Na to je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo in trdila, da na parcelni številki ni postavila dveh reklamnih panojev, saj je bila najemna pogodba med drugima strankama. Sodišče pa ugotovi v 8. točki, da tožena stranka trži in upravlja panoje in da ni obrazloženo prerekala tega dejstva, saj so bili izdani računi za najemnino nad toženo stranko. Tožena stranka je podala odgovor kot laična oseba in ni vedela, da bi te podane navedbe morala še natančneje opredeliti. To je dokazovala z dokazi, ki so bili priloženi tožbi in predlagala tudi zaslišanje direktorja tožene stranke kot zakonitega zastopnika. Ker sodišče ni tožbe zavrglo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 11. točke drugega odstavka 339. člena. Toženec ne more biti pravdna stranka. Sicer so pa tudi nasprotja med tem, kar izhaja iz tožbe in je predložila tožeča stranka, in kar sodišče navede v 8. točki sodbe. Navedlo je, da je reklamne panoje postavila in najemnino zanj neplačevala tožena stranka. Vendar je to v nasprotju z listinami. Iz najemne pogodbe izhaja, da ni tožena stranka najemnik in ni postavila panojev. Nasprotja so med 8. in 9. točko obrazložitve in s tem je podana 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe sledi, da je sodba izdana brez da bi bil zaslišan zakoniti zastopnik tožene stranke. Glavna obravnava je bila opravljena brez tožene stranke, saj je kljub prošnji za preložitev obravnava bila opravljena. Kljub opravičilu zakonitega zastopnika, ki je prosil za preložitev naroka, sodišče ni želelo naroka prestaviti. V obvestilu z dne 16. 5.2019 je navedlo, da ne bo preklica in naj si zakoniti zastopnik dobi pooblaščenca ali odvetnika. Po 79. členu ZPP zastopnik lahko zastopa stranko sam. Sodišče pa ni obširneje obrazložilo, zakaj ni prestavilo naroka in pustilo stranki, da se sama izjavi o dejstvih in da bi bil zaslišan, kar je pomembno. S tem ni bila dana stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih, in navedbah nasprotne stranke in da se jo zasliši kot stranko. Sodišče v sodbi ne obrazloži svoje odločitve. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče po načelu kontradiktornosti mora dati obema strankama možnost, da varujeta svoje pravice. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje direktorja in tudi navedla, o katerih dejstvih bi lahko izpovedal. Sodišče pa se o tem predlaganem dokazu ni izreklo. Dokaz je pomemben zaradi pravno relevantnih dejstev, še posebej o pasivni legitimaciji tožene stranke. S tem je podana 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče sicer zapiše, da tožena stranka v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe ni izrecno in obrazloženo zanikala in se ni opredelila do odpovedi najemne pogodbe. Tožena stranka je zanikala, da ni sklenila pogodbe, ampak družba P. d. o. o.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodišče se je iz izvedenih dokazov lahko prepričalo, da je tožena stranka vznemirjala lastninsko pravico tožeče stranke, saj so izvedeni dokazi jasni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, kaj je tožena stranka zapisala v odgovoru na tožbo: ni postavila na predmetni nepremičnini reklamnih panojev in da iz dokumentacije, ki je priložena tožbi, izhaja, da je bila sklenjena najemna pogodba med družbo P. d. o. o. in družbo A. d. o. o., pravdnim prednikom tožeče stranke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala tudi dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke A. A., ki naj ga sodišče vabi na naslov tožene stranke. Tega sodišče v sodbi ni povzelo. Treba je tudi ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni vabilo na zaslišanje tožene stranke oziroma zakonitega zastopnika in tudi o tem dokaznem predlogu toženih strank ni odločilo. Ko je razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, je vabilo toženo stranko kot stranko in ne na zaslišanje (vsebine pošiljk po strankah list. št. 33 in povratnica pripeta k tej listovni številki). Nato je tožena stranka prosila za preložitev zaradi odsotnosti A. A., ker je imel 15-dnevni starševski dopust. Nato je sodišče prve stopnje odgovorilo, da ne bo preložilo naroka in naj si dobi pooblaščenca ali odvetnika (dopis na list. št. 35). Na glavni obravnavi pa sodišče prve stopnje sprejme le dokazni sklep in dopusti dokaz z zaslišanjem tožeče stranke o dokaznem predlogu tožene stranke, pa ne odloči. Ugotovi le na zapisniku, da je tožena stranka prosila za preložitev in ni predložila dokaza, da ima direktor v tem času starševski dopust ter da mu je sodišče poslalo obvestilo, da naroka ne bo preložilo. Na naroku je zaslišalo le tožečo stranko.

6. Ker je tožena stranka pravočasno predlagala dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke in pojasnila, da to predlaga zato, ker tožena stranka na sporni parceli, katere je navedla tožeča stranka, ni postavila dveh reklamnih panojev, in da je najemno pogodbo sklenilo podjetje P. d. o. o. in A. d. o. o., gre za dokaz o pravno relevantnem dejstvu. Po 99. členu SPZ, ki ureja prepoved vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika, je pasivno legitimiran ta, ki protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. V tožbenem zahtevku pa tožeča stranka zahteva prepoved vznemirjanja, odstranitev panojev in prepoved bodočih vznemirjanj.

7. Tako se izkaže, da je treba v tej pravdi ugotoviti, kdo je vznemirjal lastnika. To pomeni, da je treba ugotoviti, kdo je postavil panoje, kdo je uporabljal panoje in ta je dolžan tudi panoje odstraniti.

8. Sodišče prve stopnje pa se na podlagi zaslišanja tožnika zadovolji z njegovo izpovedjo, da je kontaktiral Društvo X, katerega reklama je bila na panoju, ki je povedal, da upravlja s panoji tožena stranka. Povedal je tudi, da je postavila panoje tožena stranka in da je njegov pravni prednik izstavljal račune na toženo stranko. Sodišče meni, da tožena stranka temu ni oporekala, ampak je samo trdila, da ni postavila panojev in ni sklenila najemne pogodbe. Zato je sodišče štelo, da je po 214. členu to dejstvo priznano in je zahtevku ugodilo.

9. Ker gre za sporno dejstvo, kdo je panoje postavil in ta jih bo moral odstraniti, je zaslišanje direktorja tožene stranke pravno pomembno. Samo plačevanje računov po odredbi direktorja še ne pomeni pasivne legitimacije. Ker je sodišče prve stopnje opustilo obrazložitev, zakaj tega dokaza niti ni poskušalo izvesti, ni vabilo tožene stranke na zaslišanje in v dokaznem sklepu in v sodbi tega ni obrazložilo, gre za v pritožbi očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najemna pogodba je med drugimi strankami in tožeča stranka je najemno pogodbo tudi odpovedala družbi P. d. o. o. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ga pritožbeno sodišče ni moglo prvič izvesti oziroma opraviti glavne obravnave, na kateri bi lahko odpravilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP (355. člen ZPP). Zadeva je obravnavana sicer tekoče in bo z odpravo pomanjkljivosti lahko rešena v razumnem roku.

10. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izvede predlagani dokaz, opravi dokazno oceno in ob upoštevanju dokaznega postopka odloči. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Pritožniku pa je treba še odgovoriti, da če bo dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka oglaševala na reklamnih panojih, kljub temu da je bila pogodba sklenjena s P. d. o. o. in je ta postavil panoja, lahko sodišče delno ugodi tožbenemu zahtevku proti toženi stranki. Panoje je dolžen odstraniti ta, ki jih je postavil.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15-tih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče o nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 767/2022
• VSL sodba I Cp 3370/2012
• VSL Sodba I Cp 1232/2021