VSL Sklep Cst 422/2020

Jedro

Predlagatelj mora izkazati le obstoj pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije, sodišče pa ob tem ne presoja, ali je družba insolventna. Le če bi sodišče ocenilo (in seveda tudi obrazložilo), da gre za zlorabo instituta, bi v zvezi s tem izvajalo dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo o predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije kot končno odločbo tega predhodnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek postopka prisilne likvidacije.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je izkazal svojo terjatev do dolžnika in da poslovodstvo dolžnika ne deluje več kot šest mesecev. V postopkih izvršbe pa ni uspel izterjati svoje terjatve. Dolžnik je upniku sicer podal izjavo, da nima premoženja, vendar pa iz (kasnejše) bilance stanja na dan 31.12.2019 izhaja, da dolžnik ima premoženje. Sklicuje se na obrazložitev sklepa VSL Cst 57/2019 z dne 30.1.2019. Pogoje za likvidacijo določajo 402. - 404. člen ZGD-1, upnik jih je izkazal, in sicer tako upniško razmerje do dolžnika kot to, da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, zato je sodišče po uradni dolžnosti dolžno izvesti postopek prisilne likvidacije. Ob odločanju o takem predlogu sodišče ne ugotavlja insolventnosti, še zlasti ne po uradni dolžnosti, temveč to ugotavlja šele likvidacijski upravitelj. Sodišče nima pristojnosti, da namesto upnika odloča o tem, katero sredstvo je bolj primerno. Upravičen je predlagati postopek prisilne likvidacije, saj v stečajnem postopku upniki niso plačani po načelu prioritete. Poplačilo stroškov ne daje sodišču pristojnosti, da presoja, ali bodo ti lahko plačani. Iz bilance stanja za leto 2019 izhaja, da ima dolžnik premoženje v vrednosti 39.255,87 EUR, kar več kot zadošča za poplačilo upnikove terjatve v višini 32.281,76 EUR in stroškov postopka. Dejansko finančno in premoženjsko stanje dolžnika bo ugotovil upravitelj; če bo predlagal začetek stečajnega postopka, pa bodo stroški predujma (2.159,11 EUR) izplačani iz sredstev sodišča. V zadevi St 1412/2019 je isto sodišče ob bistveno podobnem stanju predlogu upnika ugodilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predlagatelj je kot upnik predlagal začetek postopka prisilne likvidacije, pri čemer je izkazoval svojo terjatev, prav tako je trdil, da poslovodstvo dolžnika ne deluje več kot šest mesecev, s čimer je izkazoval pogoje za začetek postopka prisilne likvidacije po tretjem odstavku 404. člena v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 402. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1.

5. Sodišče začne postopek prisilne likvidacije: 1. po uradni dolžnosti, če tako določa zakon, ali 2. na predlog osebe, za katero zakon določa, da je upravičena predlagati začetek postopka prisilne likvidacije (prvi odstavek 420. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Predlagatelj tako mora izkazati le obstoj teh pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije, sodišče pa ob tem ne presoja, ali je družba insolventna. Le če bi sodišče ocenilo (in seveda tudi obrazložilo), da gre za zlorabo instituta, bi v zvezi s tem izvajalo dokaze, kaj takega pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tudi če gre le zato, da se želi predlagatelj izogniti založitvi začetnega predujma iz 233. člena ZFPPIPP, bi le s tem težko ugotovili, da gre za zlorabo instituta. Pritožnica pa ima tudi prav, da iz bilance stanja za leto 2018 izhaja, da naj bi dolžnik imel določena sredstva v višini 878.706,30 EUR, da torej ima sredstva, iz katerih bo lahko izvedeno poplačilo upnikov.

6. Sodišče tako pri odločanju o začetku postopka prisilne likvidacije ne ugotavlja solventnosti oziroma insolventnosti dolžnika. Drugih pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Višje sodišče tega ne more prvič storiti samo, pri čemer bi dolžniku tudi odvzelo možnost pritožbe, če bi se odločilo začeti postopek prisilne likvidacije. Zato je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje presodi obstoj pogojev, ki jih zakon določa za začetek tega postopka. Ob tem pa naj presodi tudi pomen zatrjevanja upnika, ki je v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije zatrjeval, da je zadnja bilanca stanja dostopna za leto 2018, na čemer tudi (predvsem) temelji dejstvo, da naj poslovodstvo ne bi delovalo že več kot šest mesecev, medtem ko se v pritožbi sklicuje na bilanco stanja za leto 2019 (na 3. in 5. strani pritožbe), iz katere naj bi izhajalo, da ima dolžnik premoženje v višini 39.255,87 EUR.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v primeru razveljavitve sklepa pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). To pa v obravnavani zadevi predstavlja sklep o upnikovem predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 501/2021
• Sodba I Up 137/2000
• VSL Sklep II Ip 965/2018