VSL Sklep EPVDp 147/2020

Jedro

Dejstvo, da je storilka z naslovnikovim naročilom Pošti Slovenije naročila, naj prispele pisemske pošiljke zaradi preselitve prepošlje na naslov Ulica 5, Kraj A, na pravilnost vročitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vpliva. Storilka je bila že z naročilom seznanjena, da se pisma v upravnem in kazenskem postopku in nekatera druga vročajo po posebnih zakonih, kar pomeni, da se je Pošta Slovenije obvezala, da bo prepošiljala le navadne poštne pošiljke. Navedeno je imelo za posledico, da se priporočena sodna pisanja storilki praviloma niso prepošiljala.

ZUP v 96.a členu določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilka mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijanim sklepom predlog storilke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zavrnilo in ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Proti sklepu je storilka (po zagovornici) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dne 16. 10. 2020 s strani sodišča prve stopnje prejela obvestilo, da je Okrajno sodišče v Kočevju v skladu s 124. členom ZIKS-1 dne 12. 10. 2020, na podlagi sklepa istega sodišča EPVD 45/2020 z dne 25. 5. 2020 (v nadaljevanju Sklep), ki je postal pravnomočen in izvršljiv, v evidenco izdanih vozniških dovoljenj v RS vpisalo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja storilke z dnem 16. 10. 2020. Obvestilo je prejela na naslovu Ulica 5, Kraj A, kjer prebiva in sprejema vse pisemske pošiljke. Na podlagi vpogleda v predmetni spis je bilo ugotovljeno, da je Sklep sodišče prve stopnje vročalo na naslov Ulica 6, Kraj B, čeprav se je pisemska pošiljka RB 000 SI z dne 6. 6. 2020 vrnila z oznako „preseljen“, kar je razvidno iz kuverte te pošiljke. Kljub temu je sodišče prve stopnje Sklep ponovno vročalo na isti naslov in se je pošiljka znova vrnila z oznako „preseljen“, kar je razvidno iz kuverte RB 111 SI. Dne 30. 9. 2019 je na pošti uredila naslovnikovo naročilo, da se ji od dne 2. 10. 2019 dalje vse pisemske pošiljke vročajo na naslov Ulica 5, Kraj A, kar je dokazovala s predložitvijo tega naročila. Iz naročila izhaja, da soglaša, da se v primeru vrnitve pošiljke pošiljatelju tega seznani z njenim novim naslovom oziroma naslovom za vročanje. Pošta je bila tako pooblaščena, da v kolikor pisemske pošiljke ne prepošlje, pošiljatelju sporočit naslov za vročanje pisemskih pošiljk zanjo. Storila je vse kar je v njeni moči, da bi vsa pisanja prejemala in se torej ni izmikala sprejemanju kakršnihkoli pošiljk. Ni razumske razlage zakaj ji sodišče prve stopnje sklepa ni vročalo na naslov Ulica 5, Kraj A, ki je bil znan za vročanje, lahko pa ji je na ta naslov vročalo obvestilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je poznalo njen naslov za vročanje, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani sodišču v Kočevju odstopilo prekrškovni spis PR 258/2020 in ga seznanilo, da ji je bilo vrnjeno začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Tudi iz obdolžilnega predloga PP Ljubljana Šiška izhaja, da je njen naslov na Ulica 5, Kraj A. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da se vročitve po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne prepošiljajo, vendar to v predmetni zadevi ne drži, kar storilka dokazuje s fotokopijo pisemske pošiljke FURS z dne 30. 6. 2020. Glede na navedeno sploh ni mogla vedeti, da je bil zoper njo izdan kakršenkoli sklep sodišča prve stopnje, ker ji ta ni bil nikoli vročen, zato se zoper njega ni mogla izjaviti ali vložiti pravnega sredstva in ji ni bila dana možnost, da vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Meni, da mora pritožbeno sodišče v konkretni zadevi presojati dejanske okoliščine, ali je do napačne vročitve prišlo zaradi okoliščin, ki so na strani storilke ali ne. Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v prejšnje stanje tako, da razveljavi pravnomočnost in izvršljivost sklepa sodišča prve stopnje EPVD 45/2020 z dne 25. 5. 2020 oziroma ugodi predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti in sodišču prve stopnje naloži, naj storilki sklep EPVD 45/2020 pravilno vroči oziroma mu naloži, naj obravnava storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti storilki ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na njeno škodo. Prav tako tudi niso bila kršena ustavna načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom, katere pritožba sicer ne konkretizira. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je bila prav storilka tista, ki ni postopala skladno z Zakonom o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) in je s tem sama onemogočila, da bi ji bil sklep osebno vročen po določbah 87. člena ZUP ter je sodišče prve stopnje sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 25. 5. 2020 vročalo pravilno in zakonito.

5. V postopku o prekršku, katerega del je tudi odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (t.i. EPVD postopek), se na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1 glede vročanja smiselno uporabljajo določbe ZUP, zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe, ki jih za vročanje predpisuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP).

6. Kot navedeno je postopek v zvezi z izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja samostojen postopek. Na podlagi četrtega odstavka 214. člena ZP-1 je za odločanje in izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pristojno okrajno sodišče po stalnem ali začasnem prebivališču storilca.

7. ZPPreb-1 v 5. členu določa, da državljan ali tujec (z dovoljenjem za stalno prebivanje) upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva nastanitve na naslov, kjer stalno prebiva. Na podlagi 10. člena ZPPreb-1 pa mora državljan, ki začasno prebiva zunaj naslova stalnega prebivališča vendar ne pri stanodajalcu ali gostitelju, in bo na tem naslovu prebival več kot 90 dni, upravni enoti prijaviti začasno prebivališče v osmih dneh od dneva začasne nastanitve. Navedeni zakon določa tudi, da ima posameznik lahko naslov za vročanje na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz evidenc Ministrstva za pravosodje, dostopnih na portalu e-risk in iz izpisa iz centralnega registra prebivalstva (CRP) razvidno, da je imela storilka na dan 9. 6. 2020, 18. 6. 2020 in 12. 10. 2020 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ulica 6, Kraj B. Na tem naslovu pa, kot izkazuje spisovno gradivo, ima poslovni naslov tudi Storitve, A. A. s. p.

9. Pri pregledu spisovne dokumentacije je višje sodišče ugotovilo, da niso resnične navedbe storilke, da je Okrajno sodišče v Kočevju pribavilo in vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani. Iz dokumentacije je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani prejelo le sodbo PR 258/2020 (priloga C1), originalno zdravniško spričevalo (priloga C2) in sklep PR 258/2020 (priloga C3), na vseh navedenih dokumentih pa je kot kraj prebivanja storilke naveden naslov: Ulica 6, Kraj B.

10. Storilka ima sicer prav, ko navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za vročanje, ki so predpisani v 96. členu. Po prepričanju višjega sodišča, so glede na ugotovljeno dejansko stanje pomembne določbe 96a. člena ZUP (in ne 96. člena na katere se poleg 87. člena ZUP sklicuje sodišče prve stopnje), vendar pa se procesni položaj za storilko kljub temu ne spremeni. ZUP v 96.a členu določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.“

11. V tem postopku ni sporno, da je imela storilka na dan, ko je bila opravljana vročitev sklepa prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu Ulica 6, Kraj B. Samo dejstvo, da je storilka z naslovnikovim naročilom Pošti Slovenije naročila naj prispele pisemske pošiljke zaradi preselitve prepošlje na naslov Ulica 5, Kraj A, pa na pravilnost vročitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vpliva, saj gre za dogovor storilke in izvajalca poštne storitve, ki na postopanje sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi nima vpliva. Med njima je bilo vzpostavljeno plačilno pogodbeno razmerje, v primeru, da ni bilo pravilno realizirano, pa ima storilka na razpolago, da storitev reklamira pri Pošti Slovenije. V konkretnem primeru pa ne gre za razmerje, ki bi vplivalo na pravilnost osebnega vročanja po ZUP, saj je bila storilka že z naročilom seznanjena, da se pisma v upravnem in kazenskem postopku in nekatera druga vročajo po posebnih zakonih, kar pomeni, da se je Pošta Slovenije obvezala, da bo prepošiljala le navadne poštne pošiljke. Navedeno je imelo za posledico, da se priporočena sodna pisanja storilki praviloma niso prepošiljala. Kot je razvidno iz naslovnikovega naročila (priloga B5) se Pošta ni obvezala, da bo prepošiljala tudi poštne pošiljke, ki se nanašajo na osebne vročitve, pač pa da se je storilka „strinjala, da v primeru vrnitve pošiljke pošiljatelju soglaša, da se pošiljatelja seznani z njenim novim naslovom“. Glede na takšno vsebino naslovnikovega naročila, zato ni mogla računati, da bo na naslov, ki ni enak naslovu za vročanje, katerega bi morala prijaviti na upravni enoti na podlagi zgoraj navedenega 25. člena ZPPreb-1, prejemala tudi poštne pošiljke, ki se osebno vročajo po določbah ZUP. Storilka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo preposlano tudi pismo FURS, kar dokazuje s fotokopijo dela kuverte (priloga B7), vendar je iz le-te razvidno, da ji je bilo to pismo poslano z „navadno pošto“. V zvezi z navedbami storilke v pritožbi, da je bilo obvestilo sodišča prve stopnje z dne 16. 10. 2020 preposlano na njen naslov v Kraj A, pa bo morala storilka pojasnila poiskati pri Pošti Slovenije, s katero je dne 28. 8. 2020 dogovorila naslovnikovo naročilo za obdobje od 31. 8. 2020 do 31. 8. 2021.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da je sklep zakonito vročen šele takrat, ko ga storilka prejme. ZUP namreč v nekaterih primerih predvideva tudi nastop fikcije vročitve. Do nje pride v primerih, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, pa pošiljke ni mogoče vročiti naslovniku, razlogi za nemožnost vročitve pa so na njegovi strani. Zato v tem primeru nastopi fikcija vročitve in se šteje, da je bila pošiljka vročena in je naslovnik z njo seznanjen. V tem primeru ni odločilno, ali je naslovnik dejansko prejel odločbo in se z njo pravočasno seznanil. Fikcija vročitve se veže le na naslov za vročanje oziroma na prijavljeno stalno prebivališče. Namen fikcije vročitve je zato treba iskati med drugim v zagotavljanju vročitve kot učinkovitega realnega akta, predvsem v primerih, ko se naslovnik vročitvi pisanja izogiba (zloraba njegove pravice), kot tudi v primerih njegove opustitve dolžne skrbnosti (ko ne spremeni naslova za vročanje).

13. Višje sodišče tako ugotavlja, da je bila vročitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 45/2020-11 z dne 25. 5. 2020 opravljena skladno z določbami ZUP in da je iz dokumentov spisa razvidno, da je vročanje potekalo tako, kot je navedeno v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Storilki je bilo pismo, ki je vsebovalo navedeni sklep vročeno dne 8. 9. 2020 s fikcijo vročitve¹, zato njen predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ni utemeljen.

14. Glede na navedeno, je višje sodišče pritožbo storilke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1).

15. Ker s pritožbo storilka ni uspela, ji je višje sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo sodno takso za pritožbeni postopek, saj svojih navedb o tem, da prejema pokojnino v znesku 560,00 EUR ni z ničemer dokazala. Pri določitvi zneska sodne takse je upoštevalo tar. št. 8407 ZST-1. Sodno takso mora plačati v roku in na način, ki bo naveden v pozivu za plačilo. Neplačana sodna taksa bo prisilno izterjana.

-------------------------------
¹ Iz načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 izhaja, da institut vročanja omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja in je prvi pogoj za perfektnost tega drugega procesnega dejanja, fikcija vročitve pa služi preprečevanju, da bi udeleženci različnih postopkov s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona postopke neupravičeno zavlačevali. V dispoziciji stranke je, ali bo v roku iz obvestila določeno pisanje dvignila, a če tega ne stori, nastopi po preteku vnaprej določenega roka fikcija vročitve, z njo pa tudi nastanek določenih posledic, v katere stranka s svojo opustitvijo in „nedvigom“ pisanja privoli. Z razliko od domneve, ki se opira na verjetnost, da v resnici obstoji pravno dejstvo, se s fikcijo določeno domnevo (na primer vročitve) na zakonski ravni šteje za obstoječo, čeprav v resnici ne obstaja.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 847/2013
• sodba I U 1913/2011
• UPRS Sodba II U 425/2017-13