VSL Sklep I Cp 1010/2019

Jedro

Če se tekom pravdnega postopka nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP) v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku, sicer terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevka, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori – prvi odstavek 208. člena ZPP) in mora sodišče o takem zahtevku meritorno odločiti.

Nedenarna terjatev po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP je le taka zahteva za izpolnitev nedenardne dajatve ali izvedbo storitve, ki neposredno vpliva na obseg stečajne mase. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da v primeru izbrisne tožbe ne gre za tako terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost prodajne pogodbe in sporazuma – obveze z dne 10. 10. 2012, ki ju je sklenila s toženo stranko, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka I izreka). Zavrnilo je tudi prvi podredno uveljavljan tožbeni zahtevek za razvezo pogodb, ki jih je sklenila s toženo stranko dne 10. 10. 2012, ugotovitev neveljavnosti na podlagi teh pogodb izvedenih vpisov v zemljiško knjigo in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka II izreka). V III. točki izreka je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno del tožbe) za plačilo 131.527,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 2.008,00 EUR stroškov postopka (točka IV izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v obsežni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Sodbi očita arbitrarnost, ker je odločitev v nasprotju s sodno prakso v primerljivih primerih, in sicer odločbami VSL I Cp 1857/2015, II Cp 2266/2017, I Cpg 972/2016 in I Cpg 958/2016 ter sklepom VS RS II Ips 229/2017. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da zato, ker ji je stečajna upraviteljica priznala drugo podrejeno prijavljeno terjatev za plačilo kupnine in obresti, tožnica nima več pravne koristi za uveljavljanje primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka. Ne bi smelo najprej odločati o drugem podrednem tožbenem zahtevku, potem pa posledično sprejemati zaključke o neutemeljenosti primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka. Zmotno je uporabilo določbe 227., 253 in 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPIPP). Ni ustrezno pojasnilo katero terjatev je štelo za nedenarno in zakaj ter zakaj naj bi bili terjatvi iz primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka takšni nedenardni terjatvi, da bi ju bilo potrebno po določilih 253. člena ZFPPIPP pretvoriti v denarni terjatvi. Zmoten je zaključek, da v tem postopku ni mogoče uporabiti stališča iz sodbe VSL I Cp 1857/2015: v obeh primerih gre za isti tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičninah, ki so vpisane na toženo stranko, ki je v stečaju, z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, in sicer zaradi izpodbojnosti oziroma v tu obravnavanem primeru celo ničnosti pravnega posla. Različno obravnavanje v primerljivih primerih pomeni hud poseg do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP sodišče v tem postopku sploh ne bi smelo uporabiti. Tožbo je vložila že več let pred uvedbo stečajnega postopka nad tožencem, po uvedbi stečaja pa je vse terjatve priglasila v stečajni postopek, ker bi sicer obstajalo tveganje, da bi pravdno sodišče njene zahtevke zavrnilo zaradi neprijave v stečajnem postopku. Sedaj pa je zato, ker je terjatve iz previdnosti prijavila, sankcionirana z zavrnitvijo primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka, kar dejansko pomeni z odvzemom lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodb. To predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine, ki je nedvomno nad pravico do denarnega zahtevka in nad pravico glede nadaljevanja pravdnega postopka po določilih ZFPPIPP. Lastninska pravica oziroma pravica upnika na vrnitev nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, mora biti varovana tudi v stečajnem postopku in mora imeti prednost pred pravico upnikov do poplačila v stečajnem postopku. V primeru ničnosti pogodb nepremičnine nikoli niso bile v lasti tožene stranke in zato ne smejo biti predmet stečajne mase. Nesorazmerno in neustavno je stališče sodišča, da mora tožnica svoje nedenarne tožbene zahtevke pretvoriti v denarne, oziroma da se šteje, da je z nadaljevanjem pravdnega postopka umaknila vse svoje nedenarne tožbene zahtevke. S takšno zmotno razlago določb ZFPPIPP je sodišče poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine ter brez pravne podlage odločilo, da je tožena stranka zaradi uvedbe stečajnega postopka postala lastnica nepremičnin, ki so bile dejansko ves čas (že pred začetkom stečajnega postopka) v lasti tožnice, kar bi se, če se zoper toženo stranko ne bi začel stečajni postopek, ugotovilo v predmetnem pravdnem postopku z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku. Nobeno določilo ZFPPIPP ne daje stečajnemu dolžniku pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v lasti upnika. Nepremičnine sploh ne bi smele biti predmet stečajne mase. Primarni tožbeni zahtevek je ugotovitveni in ne dajatveni. V primeru ugotovljene ničnosti pogodbe neveljavnost vknjižbe lastninske pravice velja za nazaj, torej pred uvedbo stečajnega postopka in zato nikakor ni mogoče zaključiti, da bi bilo potrebno v takšnem primeru zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja kot nedenarni tožbeni zahtevek izbrisne tožbe pretvoriti v denarnega. Terjatev upnika na neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zaradi ničnosti pogodbe ne vpliva na stečajno maso, saj nepremičnine zaradi ničnosti pogodbe nikoli niso bile last tožene stranke in s tem tudi ne spadajo v stečajno maso. Primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek nista podvržena pravilom ZFPPIPP o konverziji nedenarnih terjatev v denarne in s priznanjem podrejenega zahtevka za plačilo ni izgubila interesa za uveljavljanje preostalih zahtevkov, zato ni nobene pravne podlage ne za zavrnitev ne za zavrženje v tej pravdi uveljavljanih zahtevkov. Zakonsko definicijo iz drugega odstavka 20. člena ZFPPIPP in določbo glede konverzije nedenarnih terjatev je treba tolmačiti, da veljajo le za terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. V odločbi VSL I Cp 1857/2015 je zavzeto stališče, da zahtevek izbrisne tožbe ne pomeni terjatve, ki bi neposredno vplivala na obseg stečajne mase, torej ga ni treba pretvoriti v denarno terjatev. V sklepu VSL I Cpg 972/2016 je zavzeto stališče, da ničnostni spori zaradi začetka stečajnega postopka niso nedopustni oziroma da upnik lahko uveljavljala ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank nične pogodbe pričel postopek stečaja. Ničnostni zahtevek je ugotovitveni zahtevek in poleg njega uveljavlja z izbrisno tožbo stvarnopravni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče materialnopravno odločati. S primarnim tožbenim zahtevkom varuje svojo lastninsko pravico na nepremičninah, saj ji je stvarna pravica zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe kršena oziroma odvzeta. Uvedba stečajnega postopka učinkuje zgolj na obligacijske pravice, ne pa na stvarne pravice, in to ne glede na to, ali imetniki stvarnih pravic te pravice prijavijo v stečajni postopek ali ne (sklep VSL I Cpg 958/2016). Tako ima lastnik pravico zahtevati vrnitev stvari kot stvarnopravni zahtevek kar tožnica uveljavlja v tem pravdnem postopku s primarnim in prvim podrednim tožbenim zahtevkom.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev. Tožnica pri sklicevanju na odločbo VSL I Cp 1857/2015 izvzema zgolj del, ki ji je v korist, ali pa odločbe ne razume. V zadevi VSL I Cp 1857/2015 obligacijskega zahtevka sploh ni bilo, saj je sodišče zavrglo tožbo v delu za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in je obstajala zgolj izbrisna tožba. V tej zadevi pa ni postavljen zgolj zahtevek po izbrisni tožbi, tožnica svoj zahtevek opira na obligacijskopravni podlagi z zahtevkom na ničnost in razvezo pogodbe in bi šele, če bi uspela na eni od teh pravnih podlag, lahko z izbrisno tožbo uveljavljala neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica pred začetkom stečajnega postopka torej ni razpolagala z upravičenjem, s katerim bi lahko le z izbrisno tožbo uveljavljala neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato za konkretni primer ni pomembno, ali se z obligacijskim zahtevkom na ničnost oziroma razveljavitev pogodbe to uveljavlja ex tunc ali ex nunc. Posledca ničnosti je povračilni zahtevek, kar je v tem sporu zahtevek za vračilo nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižen stečajni dolžnik. Ta zahtevek pa je zahtevek obligacijskopravne narave in ne izločitveni zahtevek v smislu druge alineje prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Le če bi tožnica že razpolagala s pravnim naslovom (npr. pravnomočno sodno odločbo), s katerim bi lahko vložila izbrisno tožbo, bi s poudarjanjem stališč iz I Cp 1857/2015 najverjetneje uspela. Nedenarni zahtevki se z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarno terjatev, kar je bilo tudi storjeno in priznano, zato bi morala tožnica ob nadaljevanju postopka takšen zahtevek umakniti. Niti v teoriji niti v praksi ni sporno, da na obligacijskopravni podlagi upnik ne pridobi izločitvene pravice, zahtevkov na ničnost in razvezo kot takšnih pa se v stečajnem postopku sploh ne sme prijavljati. Zmotno in zavajajoče je stališče pritožbe, da nepremičnine nikoli niso bile v lasti stečajnega dolžnika in da zato ne morejo in ne smejo biti predmet stečajne mase. Stečajni dolžnik je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, tožnica pa ima zgolj obligacijskopravne zahtevke za vrnitev teh nepremičnin. Stečajni dolžnik je lastninsko pravico pridobil pred stečajem, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za vknjižbo lastninske pravice nanj. Zavajajoče je stališče pritožbe, da zaradi ničnosti pogodbe tožničin zahtevek ne vpliva na stečajno maso. Ničnost pogodbe pred začetkom stečajnega postopka ni bila ugotovljena, zaradi česar tožnica nima zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Stečajni postopek izenači položaj upnikov, zato v tej situaciji ni mogoče govoriti o kršitvi ustavnih pravic tožnice, ampak o enakovrednem obravnavanju vseh upnikov v stečajnem postopku. Sklicevanje na odločbo VSL I Cpg 972/2016 ni relevantno, ker se konkretna pravda vodi v obratni smeri. Odločba VSL I Cpg 958/2016 pa potrjuje navedbe tožene stranke, da so v tej pravdi uveljavljani zahtevki obligacijsko pravni, gre za povračilni zahtevek na vračilo nepremičnine.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam kot materialnopravno pravilnim, stališča tožene stranke pa zavrača. Tožnica namreč ne uveljavlja izločitvene pravice, tožena stranka pa vsa svoja stališča utemeljuje s povzemanjem sodne prakse o uveljavljanju izločitvene pravice v stečajnem postopku. Torej tožena stranka primerja neprimerljivo in ne tožnica, ki se utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VSL I Cp 1857/2015 in druge v povzetku pritožbe citirane odločbe.

6. Tožnica uveljavlja primarni in dva podredna tožbena zahtevka. O podrednem tožbenem zahtevku lahko sodišče odloči le, če in ko v celoti zavrne primarno uveljavljani tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v izreku sicer tožbene zahtevke zapisalo po vrsti, kot jih je tožnica uveljavljala, obrazložilo pa je zavrnitev primarno uveljavljanega in prvega podrednega tožbenega zahtevka s sklicevanjem na priznanje terjatve, ki je enaka drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati primarno uveljavljani in prvi podredni tožbeni zahtevek brez da bi upoštevalo, da tožnica uveljavlja podredno tudi tožbeni zahtevek za plačilo kupnine na podlagi pravnega posla, katerega veljavnost izpodbija s primarno uveljavljanim in s prvim podrednim tožbenim zahtevkom.

7. Če se tekom pravdnega postopka nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP) v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku, sicer terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevk, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori – prvi odstavek 208. člena ZPP) in mora sodišče o takem zahtevku meritorno odločiti.

8. Primarno tožnica s tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti pravnega posla, sklenjenega s toženo stranko dne 10. 10. 2012 in posledično vrnitev nepremičnin, ki so bile predmet pravnega posla z dne 10. 10. 2012. Gre za izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tudi prvi podredni zahtevek, s katerim tožnica zahteva razvezo pravnega posla z dne 10. 10. 2012 in vrnitev nepremičnin, ki so bile predmet tega posla, je po vsebini izbrisna tožba. Ne uveljavlja torej izločitvene pravice po 2. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, zato za odločitev v tem postopku ni relevantno, ali tožnica tožbene zahtevke temelji na obligacijski ali stvarnopravni pravici. Za usodo tega pravdnega postopka je bistveno, ali predstavljata primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek tako nedenarno terjatev, ki se z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev (prvi odstavek 253. člena ZFPPIPP).

9. Nedenarna terjatev in nedenarni tožbeni zahtevek nista sinonima. Nedenarna terjatev po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP je le taka zahteva za izpolnitev nedenardne dajatve ali izvedbo storitve, ki neposredno vpliva na obseg stečajne mase. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da v primeru izbrisne tožbe ne gre za tako terjatev.¹ Stališče izpodbijane odločbe, da vsi v tej pravdi uveljavljani tožbeni zahtevki predstavljajo terjatve, ki vplivajo na obseg stečajne mase, je torej materialnopravno zmotno. Posledično so zmotni tudi razlogi o pretvorbi v tej pravdi uveljavljanih tožbenih zahtevkov v denarno terjatev po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP ter umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka in uveljavljanju zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve, kot to določa četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP.

10. Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, zadevo pa vrača v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ne more namreč samo dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o tožbenih zahtevkih sploh še ni vsebinsko presojalo. Če bi to storilo sodišče druge stopnje, bi v celoti izvotlilo pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj bi za razsojo relevantno dejansko stanje v celoti ugotavljalo in nanj apliciralo materialno pravo prvič šele na pritožbeni stopnji.

11. Sodišče prve stopnje bo torej moralo v nadaljevanju postopka vsebinsko najprej odločiti o primarno postavljenem tožbenem zahtevku, če bo tega zavrnilo, pa še o prvem podrednem tožbenem zahtevku in šele v primeru zavrnitve tudi tega o drugo podredno uveljavljanem tožbenem zahtevku za plačilo kupnine. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se o zavrženju (dela) tožbe (ne tožbenega zahtevka) odloči s sklepom.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodu za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ gl. npr. sklep VSC Cpg 76/2015, sklep VSL Cst 151/2013, sklep VSL I Cpg 42/2011, sodba in sklep VSL I Cp 1857/2015, na katero se utemeljeno sklicuje tožnica, enako sklep VSL I Cpg 972/2016 in v tem sklepu citirana zadeva VS RS II Ips 297/2010, sodba VSK Cpg 391/2015.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1857/2015
• VSRS Sklep III DoR 19/2019-8
• VSL sklep I Ip 5639/2013