VSL Sklep I Cp 1113/2020

Jedro

Blokiran transakcijski račun sam za sebe (še) ne dokazuje nelikvidnosti oziroma nezmožnosti stranke (taksnega zavezanca) zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 11. 6. 2020 je sodišče prve stopnje:

- zavrnilo predlog za oprostitev in odlog plačila sodne takse za pritožbo (I. točka izreka),

- tožeči stranki odobrilo obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo P 188/2016 z dne 6. 1. 2020 v znesku 4.215,00 EUR, in sicer v 6 zaporednih mesečnih obrokih po 702,50 EUR (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka sodno takso plačati v roku, z opozorili in na način, naveden v plačilnem nalogu, ki bo izdan po pravnomočnosti sklepa (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njenemu predlogu za oprostitev in odlog plačila sodne takse ugodi, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, kako je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo in kako je svojo odločitev obrazložilo. Drži, da je imela čistega prihodka od prodaje v poslovnem letu 2018 30.818,79 EUR, zaključila pa ga je zgolj z 1.922,11 EUR čistega dobička. Vendar pa je sodišče napačno zaključilo, da ima tožeča stranka na razpolago zadostno premoženje, s katerim bi taksno obveznost lahko poplačala. Upoštevati bi moralo realno poslovno stanje in sposobnost tožeče stranke za poplačilo zneska takse v času, ko je nastala obveznost njenega plačila. Ni upoštevalo njenega poslovanja v letih 2019 in 2020. Prihodki v letu 2019 so drastično padli. Res je imela še v letu 2018 2.263,427 EUR sredstev, ki pa so v večini predstavljala dolgoročne poslovne terjatve. Sodišče je odločitev podalo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj navedena sredstva ne predstavljajo likvidnih sredstev, s katerimi bi lahko tožnica neposredno izvedla poplačilo zneska sodne takse. To velja še toliko bolj, saj je njen poslovni račun, ki predstavlja likvidnost, blokiran od dne 27. 1. 2020 dalje. Ker ni ugotavljalo trenutnega poslovanja tožnice, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ta okoliščina naj bi bila za odločitev bistvena, saj se likvidnostna sposobnost nanaša na njeno nezmožnost poplačila takse. Prav tako je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je sredstva, ki ne predstavljajo neposredno razpoložljivih sredstev, štelo med likvidnostna. Drži, da po sodni praksi velja, da izključno razlog blokade transakcijskega računa, še ne pomeni, da je stranka nelikvidna oziroma nezmožna zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse. Vendar naj bi sodišče zanemarilo oziroma ni ugotavljalo dejstev dejanske likvidnosti in ostalih sredstev, po katerih bi bila tožeča stranka zmožna takso poravnati. Svojo odločitev je oprlo zgolj na dejstvo njenega blokiranega računa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz relevantne vsebine 11. člena ZST-1¹ (ki ga je pravilno interpretiralo, izpostavilo pa tudi, da je potrebno² upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje taksnega zavezanca) konkretno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni bilo moč slediti predlogu tožeče stranke po oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo, oziroma zakaj je presodilo, da jo bo lahko slednja plačala v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 702,50 EUR. V tem okviru je pravilno poudarilo, da (v skladu s sodno prakso³) blokiran transakcijski račun, kar je tožeča stranka izpostavljala v predlogu za oprostitev (izpostavlja pa tudi sedaj v pritožbi), sam za sebe (še) ne dokazuje nelikvidnosti oziroma nezmožnosti stranke (taksnega zavezanca) zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse. Prav tako je upoštevajoč bilanco stanja tožeče stranke za leto 2018 oziroma izkaz njenega poslovnega izida za leto 2018 (med drugim a hkrati jasno) izpostavilo (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bilančni dobiček tožeče stranke na dan 31. 12. 2018 znašal 343.804,57 EUR (pri čemer je preneseni dobiček znašal 341.882,46 EUR). Omenjenim ugotovitvam pritožnica⁴ ustrezno (to je konkretno/argumentirano) ne oporeka.⁵ Ostalim zaključkom sodišča prve stopnje pa nasprotuje z navajanjem, ki je posplošeno (neizkazano), deloma pa tudi novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP⁶ v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

5. Pritožnica sodišču prve stopnje nekonkretizirano očita, da bi moralo upoštevati njeno realno poslovno stanje in sposobnost plačila sodne takse ob nastanku taksne obveznosti, pri čemer ne pojasni, katere konkretne okoliščine (ki jih je hkrati v predlogu oziroma njegovi dopolnitvi (tudi) ustrezno zatrjevala) ima (točno) v mislih. Povsem enako velja za izpostavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njeno poslovanje v letih 2019 in 2020 (oziroma očitek, da ni ugotavljalo njenega trenutnega poslovanja), ter da ni ugotavljalo dejstva dejanske likvidnosti oziroma ostalih sredstev, s katerimi bi bila tožnica zmožna takso poravnati. Vsega navedenega namreč v pritožbi prav tako ustrezno ne konkretizira,⁷ niti ni razvidno, da bi v zvezi s tem konkretne trditve (in dokaze zanje) podala v predlogu ali njegovi dopolnitvi. V 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje (sklicujoč se na njeno bilanco za leto 2018) izpostavilo, da je imela tožeča stranka na dan 31. 12. 2018 za 2.263.427,75 EUR⁸ obveznosti do virov sredstev (kar je v nadaljevanju tudi podrobneje opredelilo), in ne, da bi (kot to navaja pritožba) omenjeno predstavljalo likvidnostna sredstva, s katerimi bi lahko slednja neposredno izvedla poplačilo sodne takse. Nadalje ni povsem jasno pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na dejstvo blokiranega računa tožeče stranke. Kot rečeno, je omenjeno sodišče (sklicujoč se na stališče sodne prakse) v tem oziru „zgolj“ izpostavilo, da ta okoliščina sama za sebe ne izkazuje zavezančeve nelikvidnosti oziroma nezmožnosti plačila sodne takse,⁹ medtem, ko je svoj zaključek (da tožnica razpolaga z določenim premoženjem, s katerim bi lahko poravnala svojo taksno obveznost) oprlo na konkretne ugotovitve/podatke (glej predvsem 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), pravilnosti (resničnosti) katerih pritožba ustrezno (niti) ne izpodbija.¹⁰ Iz vseh predhodno navedenih razlogov ni moč slediti pritožbenemu očitku, da izpodbijani sklep temelji na napačnih ugotovitvah (ki naj bi bile za odločitev bistvene), niti (nekonkretiziranemu) očitku o nepravilni uporabi materialnega prava.

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.
² V skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1.
³ Glej npr. sklepa tega sodišča I Cpg 461/2011 z dne 11. 5. 2011 in II Cp 706/2019 z dne 23. 5. 2019.
⁴ Ki izpostavlja zgolj likvidnostno stanje, pa čeprav peti odstavek 11. člena ZST-1 narekuje tudi upoštevanje premoženjskega in finančnega (stanja).
⁵ Izpostavlja le, da je poslovni izid v letu 2018 znašal (samo) 1.922,11 EUR.
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Trditve, da so prihodki v letu 2019 drastično padli, da je bil njen čisti prihodek tako nizek, da naj bi bilo ogroženo njeno poslovanje, so posplošene (ter povsem neizkazane) in v tem oziru ne zadoščajo.
⁸ Zatrjevanje, da naj bi navedeni znesek (pritožba sicer netočno omenja 2.263,427 EUR) predstavljal (v večini) dolgoročne poslovne terjatve, je ne le (pritožbeno) novo, ampak upoštevaje podatke bilance stanja na dan 31. 12. 2018 (glej prilogo A16) tudi sicer nejasno. V bilanci je kot znesek dolgoročnih poslovnih terjatev za leto 2018 navedeno 1.640.785,16 EUR (za leto 2017 pa 1.648.910,81 EUR).
⁹ Pritožnica, ki temu stališču sodne prakse ne oporeka (oziroma pritrjuje njegovemu obstoju), na drugi strani v nasprotju s tem (z njim) zatrjuje, da njen poslovni račun (ki naj bi bil od 27. 1. 2020 dalje blokiran) predstavlja likvidnost.
¹⁰ Niti ni moč (posledično) slediti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih sredstev, s katerimi bi bila tožnica zmožna takso poravnati.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 217/2009
• VSL Sklep I Cp 72/2021
• VSL Sklep I Cpg 751/2018