VSL Sklep Cst 445/2020

Jedro

Tekoči izvršilni postopek ni razlog, zaradi katerega bi bil stečajni postopek nedopusten. ZFPPIPP ureja razmerje med obema postopkoma. Zaradi začetka stečajnega postopka sta oba tekoča izvršilna postopka na podlagi zakona prekinjena, v nadaljevanju pa bosta ustavljena. Zato njuna uporaba, z namenom utemeljevanja neobstoja pravnega interesa za vodenje tega postopka, nikakor ne more biti utemeljena. ZFPPIPP izvršilnemu upniku ne odreka možnosti predlagati stečaj nad dolžnikom, prav zato pa uredi razmerje med obema postopkoma. Upnik je aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad pritožnikom, ker so izpolnjene predpostavke iz 3. točke 231. člena ZFPPIPP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom in določilo upravitelja.

2. Dolžnik se je proti sklepu pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrže ali zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi. Obrazložilo je, zakaj šteje, da je upnik aktivno legitimiran in da je dolžnik insolventen. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na pritožnikov (dolžnikov) ugovor neobstoja pravnega interesa za predlaganje začetka postopka osebnega stečaja, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pritožbene trditve predstavljajo zatrjevanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnikova terjatev izkazana do standarda verjetnosti. Upnik je terjatev izkazal z neposredno izvršljivim notarskim zapisom iz leta 2012 in dvema sklepoma o izvršbi (I 306/2018 in I 445/2018), izdanima za izterjavo terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša obveznost do upnika po izvršilnem naslovu 276.653,79 oziroma vsaj 266.832,73 EUR, ne izpodbija (gl. drugi odstavek 5. strani pritožbe).

7. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker naj bi spregledalo, da upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka ni nikjer navedel, kdaj je pritožnik prišel v zamudo in za koliko časa. Navaja, da za terjatev po sklepu o izvršbi I 306/2018 ni v zamudi, za terjatev po sklepu o izvršbi I 445/2018 pa upnik ni navedel, za koliko časa naj bi bil v zamudi. Tega namesto upnika ne more ugotoviti sodišče, čeprav bi to izhajalo iz listin. V tem delu pritožnik zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki se nanaša na drugo alinejo 3. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Ta določa, da je upnik aktivno legitimiran za predlaganje stečajnega postopka nad dolžnikom, če ta s plačilom zamuja več kot dva meseca.

8. Očitana procesna kršitev ni podana. Pravzaprav si pritožnik v tem delu prihaja sam s seboj v nasprotje, ko hkrati ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da upniku na podlagi sklepov o izvršbi iz leta 2018 (pravilno: neposredno izvršljivega notarskega zapisa iz leta 2012) dolguje vsaj 266.832,73 EUR (s pripadki). Upnik je predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložil 17. 2. 2020. V predlogu je dal jasne in natančne navedbe o zapadlosti terjatve (npr. da je celoten dolg po pogodbi iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa zapadel v plačilo 30. 10. 2018, ko je upnik odstopil od pogodbe, prej pa je predhodno izvedel postopek opominjanja zaradi naplačila več zaporednih obrokov v letu 2018; gl. navedbe na 3. strani predloga za začetek stečajnega postopka). Navedel je še, da je za izterjavo terjatev v letu 2018 predlagal izvršbi, izvršilno sodišče je sklepa o izvršbi izdalo, prvi sklep o izvršbi (I 306/2018) je pravnomočen.

9. Upnik je predlog za začetek stečajnega postopka utemeljeval tako na trajnejši nelikvidnosti kot tudi dolgoročni plačilni nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik trajno nelikviden, zato se z dolgoročno plačilno nesposobnostjo ni ukvarjalo. Ugotovilo je, da obstoji zakonska domneva iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik trajno nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik od 20. 2. 2020 (po vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja) sicer samostojni podjetnik, vendar iz tega naslova nima nobenih prihodkov, prej pa je bil nezaposlen. Pritožnik je na naroku povedal, da je trenutno v bolniškem staležu, in na vprašanje, ali ima denarna sredstva za plačilo obveznosti, odgovoril, da bi dolg do upnika lahko poplačal s prodajo nepremičnin. Pritožnik dejanskih predpostavk zakonske domneve v ničemer ne izpodbija.

10. Ker je torej podana insolventnost iz razloga trajnejše nelikvidnosti, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo s tistim delom trditev in dokazov, ki se nanašajo na pritožnikovo dolgoročno plačilno sposobnost. Zgolj na to pa se je omejil pritožnik tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi sedaj v pritožbi. To je uporabil tudi za izpodbijanje upnikovega pravnega interesa za predlaganje začetka postopka osebnega stečaja nad njim.

11. Pritožnik ponavlja, da ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico in da bi se lahko poplačal v izvršbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno vprašanje, ali njegovo premoženje dejansko zadošča za poplačilo obveznosti, saj je upnik navedel, da je pritožnikova ocena vrednosti nepremičnin pretirana, ter še, da je pritožnik spregledal, da je le solastnik nepremičnine. Vendar kot že rečeno. Za začetek stečajnega postopka zadošča, da je dolžnik trajneje nelikviden, kar pritožnik neprerekano je. Zato se višje sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vrednost nepremičnin, posebej ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kolikor pa pritožnik te razloge ponovno uporablja za izpodbijanje upnikovega pravnega interesa za vodenje tega stečajnega postopka, mu višje sodišče odgovarja sledeče.

12. Že sodišče prve stopnje je pritožniku povsem pravilno odgovorilo (zato tudi ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je upnik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad pritožnikom, ker so izpolnjene predpostavke iz 3. točke 231. člena ZFPPIPP. S tem je hkrati izkazan njegov pravni interes za vodenje tega postopka. Nadalje je sodišče povsem pravilno štelo, da tekoči izvršilni postopek ni ovira za začetek stečajnega postopka in da upnik ni omejen pri izbiri postopka, ki ga bo izbral za uveljavitev svojih terjatev. Kolikor sedaj pritožnik uporabi celotno pritožbo (na sedmih straneh), da bi izpodbil prav to, je pritožba tudi s te strani gledano neutemeljena. Prvič zato, ker se pritožnik dejansko v tem delu v celoti ukvarja z dolgoročno plačilno sposobnostjo, čeprav sodišče odločitve ni oprlo na to obliko insolventnosti. Drugič zato, ker želi pritožnik dolgoročno plačilno sposobnost pripeljati v postopek preko pravnega interesa za vodenje postopka. Povedano drugače. Pritožnik želi vrednost njegovega nepremičnega premoženja hkrati uveljavljati kot materialnopravni razlog za neutemeljenost stečaja ter hkrati kot procesnopravni razlog za nedopustnost stečaja. Ker pa se premoženjsko stanje nanaša na prvi (materialnopravni) razlog, je nujno pritožbeno neuspešno podvajanje tega razloga z vsebino, da je podana procesna ovira za dopustnost postopka. Tekoči izvršilni postopek ni razlog, zaradi katerega bi bil stečajni postopek nedopusten. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavzelo pravilno stališče. Višje sodišče le še dodaja, da to izhaja iz ureditve ZFPPIPP, ki ureja (rešuje) razmerje med obema postopkoma (gl. 132. člen ZFPPIPP in 280. člen ZFPPIPP). Zaradi začetka stečajnega postopka sta oba zgoraj citirana izvršilna postopka na podlagi zakona prekinjena, v nadaljevanju pa bosta ustavljena. Zato njuna uporaba, z namenom utemeljevanja neobstoja pravnega interesa za vodenje tega postopka, nikakor ne more biti utemeljena. ZFPPIPP izvršilnemu upniku ne odreka možnosti predlagati stečaj nad dolžnikom, prav zato pa uredi razmerje med obema postopkoma.

13. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel z zavrnitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da ni naložilo upniku povrnitve njegovih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na isti pravni podlagi pritožnik ni upravičen do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).

14. Višje sodišče je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

15.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 254/2011
• VSL sklep II Ip 2154/2014
• VSL sklep Cst 322/2015