VSL sklep Cst 456/2020

Jedro

Res je pričakovano, da odvetniki dopust koristijo v času sodnih počitnic, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka.

Dolžnik je vsekakor imel možnost, da si pred narokom zagotovi strokovno pomoč; če odvetnik, ki si ga je najprej izbral, zaradi dopusta ni bil na razpolago (pa o tem niti ni predložil kakšnega dokaza), bi lahko poiskal drugega. Ob upoštevanju, da gre za nujno zadevo, v teh pa sodišča opravljajo naroke tudi med sodnimi počitnicami, sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo dolžnikovi prošnji za preložitev naroka.

Upnik je poskusil priti do poplačila terjatve tudi z izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – navedenih zemljiških pisem, vendar pa ni bil uspešen kljub pravnomočnemu sklepu o izvršbi. S tem je dejansko izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve do dolžnika.

Pravnomočen sklep o izvršbi ne predstavlja izvršilnega naslova ali temelja terjatve, vendar pa še dodatno kaže na obstoj terjatve. In ne v izvršilnem postopku ne zunaj njega dolžnik nikoli ni uveljavljal ničnosti zemljiških pisem ali s tožbo zahteval njihove vrnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad dolžnikom začelo postopek osebnega stečaja, za upravitelja imenovalo A. P. in ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da bi sodišče lahko ugodilo njegovi prošnji za preložitev naroka, saj je bil narok razpisan v času sodnih počitnic (4.8.2020), ko dolžnik še ni imel pooblaščenca, zato je prosil za preložitev naroka, da bi si pridobil pravno strokovno pomoč oziroma pooblastil odvetnika, ki je bil v tistem času na dopustu. S tem mu je bila kršena človekova pravica in temeljna svoboščina enakega varstva pravic. Upnik tudi ni izkazal obstoja terjatve in zamude z njenim plačilom. Terjatev ne obstaja oziroma ni verjetno izkazana in za celoten dolg je odgovoren upnik, v nasprotju s sodiščem prve stopnje pa meni, da so njegove navedbe glede tega relevantne. Pravni prednik upnika je družbi Z. d. o. o. oddajal v najem (leasing) tovorna vozila. V namen zavarovanja teh terjatev sta bili res izdani navedeni zemljiški pismi v breme dolžnikovih nepremičnin, dolžnik je bil tudi porok za dolgove družbe. V ureditev vseh upniško dolžniških razmerij sta upnik in Z. d. o. o. 30.5.2011 sklenila posojilno pogodbo, ki je zajela vse terjatve do družbe, Z. d. o. o. se je zavezal vrniti znesek 943.356,24 EUR v 60 mesečnih obrokih po 18.334,74 EUR, kot je takrat znašal dolg do upnika, ne pa 1.460.000,00 EUR, na kolikor sta se glasili zemljiški pismi. Gre za oderuški znesek, saj zemljiški pismi nista realni glede na stanje, kakršno je bilo v času njune izdaje. Družba bi posojilo tudi lahko vrnila, če ne bi na nekorekten način plačevanja preprečil upnik, kar je družbo popolnoma uničilo. Kljub sklenjeni posojilni pogodbi namreč upnik ni umaknil prej vložene izvršbe, temveč je to storil šele na ugovor dolžnika po izteku roka, in sicer 27.10.2011. Takrat je bil poslovni račun družbe že kar nekaj časa blokiran, s čimer je bilo popolnoma onemogočeno normalno poslovanje družbe, ki zaradi blokade računa ni mogla izpolnjevati ne obveznosti iz posojilne pogodbe ne drugih obveznosti. Po ustavitvi izvršbe z dne 24.11.2011 je upnik spet vložil predlog za izvršbo, ponovno povzročil blokado računa, sodišče pa je tudi to izvršbo ustavilo, s sklepom z dne 30.4.2012, ko je bila družbi škoda že narejena in ni mogla več poslovati; to je v letu 2013 pripeljalo do stečaja nad družbo. Nato pa je sprožil novo izvršbo še zoper dolžnika. Dolg ne obstoji, saj ga je povzročil upnik sam, zato ni podana verjetnost terjatve. Zemljiški pismi sta tudi nični. Glasita se na neverjetnih 1.460.000,00 EUR, dolg družbe pa je bil precej nižji. Upnik je pravzaprav izsiljeval dolžnika, da je obe zemljiški pismi izdal, nato pa ga je v celoti izigral. Zemljiški pismi sta tako nezakoniti, nemoralni in celo oderuški, upnik pa je tudi izkoristil težko stanje družbe Z. d. o. o. in dobesedno prisilil dolžnika osebno kot poroka v podpis zemljiškega dolga oziroma izstavitev zemljiških pisem. Na ničnost zemljiških pisem pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

Nepreložitev naroka

5. Sodišče prve stopnje ni ugodilo dolžnikovi prošnji za preložitev naroka; v njej je dolžnik navedel, da bi si rad vzel odvetnika, vendar bo na dan razpisa naroka 4.8.2020 odvetnik M. M. na dopustu, enako tudi sam. Upnik je preložitvi naroka nasprotoval. Kljub temu je sodišče prve stopnje narok opravilo, nanj je pristopil tudi dolžnik, ki na samem naroku v zvezi s tem ni navedel ničesar. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da dolžnikovi prošnji ni ugodilo, saj s takšnimi razlogi, ki jim ni priložil nobenega dokaza, glede na dejstvo, da gre za nujno zadevo in da mu je bil poziv vročen že 26.2.2020, ne more doseči preložitve naroka.

6. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da so bile 4.8.2020 sodne počitnice. Vendar pa 83. člen Zakona o sodiščih – ZS določa, da tudi v času sodnih počitnic sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, med katerimi so tudi postopki zaradi insolventnosti. Res je pričakovano, da odvetniki dopust koristijo v času sodnih počitnic, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka. Po prvem odstavku 115. člena Zakona o pravdnem postopku (katerega pravila se smiselno uporabljajo tudi za postopke zaradi insolventnosti na podlagi prvega odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) sodišče lahko narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.

7. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da upravičeni razlogi ne obstajajo. Dolžnik je upnikov predlog prejel že 26.2.2020, vendar pa vse do naroka ni pooblastil odvetnika za zastopanje, tudi ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek postopka osebnega stečaja je vložil sam. Vsaj od maja 2020, ko je bila preklicana epidemija, je imel več kot dovolj časa za pooblastitev odvetnika, pa tega ni storil. Tega se je lotil praktično šele tik pred narokom in očitno ugotovil, da izbrani odvetnik na narok ne bo mogel pristopiti. Vendar pa je pravilna tudi trditev upnika, da je na razpolago dovolj odvetnikov, izmed katerih bi si lahko poiskal drugega pooblaščenca. Tako je vsekakor imel možnost, da si pred narokom zagotovi strokovno pomoč; če odvetnik, ki si ga je najprej izbral, zaradi dopusta ni bil na razpolago (pa o tem niti ni predložil kakšnega dokaza), bi lahko poiskal drugega. Ob upoštevanju, da gre za nujno zadevo, v teh pa sodišča opravljajo naroke tudi med sodnimi počitnicami, sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo dolžnikovi prošnji za preložitev naroka. Ker je imel dolžnik možnost, da si poišče strokovno pomoč, tudi ni mogoče trditi, da bi mu bila zaradi nepreložitve naroka kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, ki jo sedaj zatrjuje v pritožbi.

Obstoj upnikove terjatve

8. Upnik je v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja svojo terjatev temeljil na izvršilnih naslovih, zemljiških pismih Okrajnega sodišča v Domžalah, št. 2/2009 z dne 10.12.2009, ki je bilo izdano za znesek 500.000,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 31.12.2010, in Okrajnega sodišča v Trebnjem, št. 10/2011 z dne 12.7.2011, ki je bilo izdano v znesku 960.000,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 31.12.2011; ob vložitvi predloga za izvršbo je dolžnik na dan 5.3.2013 po prvem zemljiškem pismu dolgoval 344.166,76 EUR in po drugem 940.248,60 EUR. V odgovoru na ugovor dolžnika je upnik še navedel, da obstoj terjatve in zamudo s plačilom utemeljuje na pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah In 61/2013; zemljiško pismo predstavlja izvršilni naslov, na katerega je bilo izvršilno sodišče vezano in o vsebini takšne listine razprava ni dopustna. Nadalje je še navedel, da navedeni sklep o izvršbi predstavlja javno listino. Na naroku je navedel, da je predlog vložil na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki ga dolžnik ne izpodbija. Dolžnik se je branil z navedbami, da je upniku res izročil obe zemljiški pismi, ki sta izvršilni naslov, vendar pa je upnik s svojim ravnanjem povzročil obstoj dolga, ki bi ga sicer glavni dolžnik Z. d. o. o. lahko v celoti poplačal. Nadalje je navedel, da iz posojilne pogodbe izhaja le dolg v višini 943.346,24 EUR in je nedopustno, nezakonito, nemoralno in celo oderuško, saj je upnik izkoristil težko stanje družbe Z. d. o. o. in dolžnika kot poroka prisilil v izstavitev zemljiških pisem; ti sta zato celo nični, ker ne izražata resnične volje izdajatelja, poleg tega pa sta tudi oderuški; neposlovnost upnika, njegova protizakonita ravnanja bodo predmet drugih postopkov in je tudi višina dolga neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je med razlogi v izpodbijanem sklepu navedlo, da navedbe glede Z. d. o. o. v ničemer ne spreminjajo dejstva, da dolžnik na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na dan 20.1.2020 dolguje skupaj 1.289.996,04 EUR, kar velja tudi za navedbe o višini dolga iz posojilne pogodbe (943.346,24 EUR); prav tako zatrjevani dolg izkazujejo zemljiški pismi in pravnomočni sklep o izvršbi; iz navedenega izhaja, da je izkazana verjetnost terjatve, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca. Nadalje je navedlo, da dolžnikove navedbe o razmerju med upnikom in družbo Z. d. o. o. niso pravno relevantne, saj je upnik predlog vložil na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki se nanaša na dolžnika, ne na pravno osebo. Poudarilo je tudi, da dolžnik vse od leta 2009 dalje v zvezi s tem ni sprožil nobenih postopkov, vendar razlogi za to presegajo potrebe te obrazložitve.

10. Dejstvo, da je dolžnik upniku izročil zemljiški pismi za zavarovanje obveznosti, ki jih je imel do upnika Z. d. o. o., ni sporno. Prav tako za dolžnika ni sporna terjatev upnika do Z. d. o. o. v znesku 943.346,24 EUR, za plačilo katere je jamčil z zemljiškima pismoma. Upnik je poskusil priti do poplačila terjatve tudi z izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – navedenih zemljiških pisem, vendar pa ni bil uspešen kljub pravnomočnemu sklepu o izvršbi. S tem je dejansko izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve do dolžnika. Vse od leta 2013, ko je bil izdan sklep o izvršbi zoper dolžnika, dolžnik nikoli ni upoštevno uveljavljal, da naj bi bili zemljiški pismi nični ali zahteval njunega vračila. Ko dolžnik navaja, da naj bi bili nični, ker dolg ni obstajal v taki višini, s tem ne more uspeti, saj tudi sam priznava, da je obstajal dolg v višini 943.346,24 EUR. Razlogi, ki jih uveljavlja – da naj dolg ne bi bil tako velik, da zemljiški pismi ne izražata prave volje, da je bil prisiljen v njuno izstavitev oziroma izročitev – bi lahko kazali le na morebitno izpodbojnost zemljiških pisem, to pa je treba uveljaviti z oblikovalnim zahtevkom, nikakor pa ne kažejo na ničnost. S takimi ugovori zato ne more izpodbiti obstoja upnikove terjatve, ki je povrhu vsega izkazana z izvršilnim naslovom, ki je bil tudi podlaga za pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi. Če dolžnik z izročitvijo zemljiških pisem upniku ni mislil resno, pa to njune veljavnosti ne more izpodbiti, sploh pa ne povzročiti njune ničnosti. To velja, čeprav pravnomočen sklep o izvršbi ne predstavlja izvršilnega naslova ali temelja terjatve, vendar pa še dodatno kaže na obstoj terjatve. In ne v izvršilnem postopku ne zunaj njega dolžnik nikoli ni uveljavljal ničnosti zemljiških pisem ali s tožbo zahteval njihove vrnitve.

11. Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, ko navaja, da za odločitev tudi niso relevantne okoliščine med upnikom in družbo Z. d. o. o. Dolžnik se je skupaj s to družbo zavezal plačati obveznost do upnika, te pa glavni dolžnik ni izpolnil. Samo zato, ker je glavni dolžnik ni mogel izpolniti, pa četudi zaradi ravnanj upnika, pa njegova obveznost še ni ugasnila. Upnik je svojo terjatev izkazal z zemljiškima pismoma, ki sta izvršilni naslov (temu dolžnik niti ne nasprotuje), s poplačilom te terjatve iz zemljiških pisem pa dolžnik zamuja, in to zagotovo več kot dva meseca, saj je kljub izvršilnemu postopku iz leta 2013 ni poplačal. S tem pa je upnik dejansko izkazal legitimacijo v smislu 231. člena ZFPPIPP, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja.

12. Dolžnik obstoja insolventnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izpodbijal, pri čemer višje sodišče še ugotavlja, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo – 14. člen ZFPPIPP. Višje sodišče pri tem še pripominja, da se bo dejanska višina upnikove terjatve ugotavljala ob preizkusu terjatev, v kolikor bo ta izveden glede na določila 383. člena ZFPPIPP.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 180/2013
• Sklep I Up 55/2011
• VSM sklep Cpg 464/94