<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1070/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1070.2020
Evidenčna številka:VSL00035477
Datum odločbe:08.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - prenos lastninske pravice na nepremičnini - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - redna raba - pretekla raba zemljišča - javna površina - grajeno javno dobro - javno dobro - originarna pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) na funkcionalnem zemljišču - upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča

Jedro

Velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Rešitev po ZVEtL-1 je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa in tako izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.

ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelji sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli št. 269/17 in 268/23, obe k. o. X1, pripadajoče zemljišče in splošna skupna dela stavbe na naslovu Ulica., z ID znakom 000, ki je v solasti etažnih lastnikov te stavbe (I. točka izreka), vzelo na znanje umik predloga glede novo nastalih parcel 268/24, 269/18 ter 268/23 in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da se sklep o določitvi pripadajočega zemljišča izvede v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih parcelah v vrstnem redu zaznambe postopka N 416/2014 (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi zavrže oz. zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sta parceli 269/17 in 268/23 formalno njena last in njeno osnovno sredstvo. Na spornih nepremičninah je dobila razpolagalno upravičenje z zaplembo v prejšnjem sistemu. Nepremičnina 269/17 predstavlja po elaboratu grajenega javnega dobra, ki bazira na dokumentih iz časa gradnje, potencialno grajeno javno dobro lokalnega pomena. Sodišče je z odločitvijo poseglo v lastninsko pravico nasprotne udeleženke in v javne površine, ki so namenjene vsakomur pod enakimi pogoji. Predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi lastninsko pravico ali pravico uporabe na zemljišču, ki naj bi predstavljajo funkcionalno zemljišče. Parcela 269/17 ni nikoli spadala pod gradbeno parcelo predmetne stavbe. Iz prostorskih aktov je razvidno, da je spadala v regulacijsko linijo Ulice v načrtovani širini 22m. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL-1) ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico, kot to izhaja iz sklepa VSL I Cp 446/2018. Potrebna je pravna podlaga za izkaz pravice uporabe, šele nato se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Pri tem se zahteva restriktiven pristop in samo dejansko zatrjevanje uporabe ne zadostuje. Iz odločbe VSRS II Ips 306/2014 izhaja, da gola uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice. Za veljaven prenos pravice uporabe je potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe. Kdor je zemljišče v družbeni lasti uporabljal mimo predpisov, kot podlage za pridobitev pravice uporabe, ni pridobil stvarnopravnih upravičenj. Ob izostanku izkazanega prenosa pravice uporabe, gola raba tega dejstva ne more preseči, saj ta ni izključni, ampak le dodatni kriterij po ZVEtL-1. V času lastninjenja stanovanj v predmetni stavbi je veljal prostorski akt, ki je površino sporne nepremičnine določal kot javno, zato kupci stanovanj v stavbi na njej niso mogli pridobiti lastninskih upravičenj. Današnja parcela 269/17 je prešla v družbeno lastnino na podlagi sodnih odločb, izdanih po Zakonu o zaplembah in jih nasprotna udeleženka ni nikoli odsvojila. Pravica uporabe se je pravilno in legitimno transformirala v lastninsko pravico. V času gradnje je predstavljala načrtovano javno površino in ni bila zajeta v gradbeno parcelo stavbe. To, da ni zaživela kot javna površina, ne more spremeniti dejstva, da ne pripada stavbi kot pripadajoče zemljišče. Gre za asfaltirano nepremičnino, namenjeno peš tranzitni poti sever-jug po ulici ter parkiranju tudi tretjih oseb. Stare meščanske hiše imajo na drugi strani notranjega dvorišča fasado postavljeno na mejo javnega sveta. Po sodni praksi postopek po ZVEtL ni namenjen pridobivanju parkirnih mest. Ko je bila stavba 1940 zgrajena, je bilo registriranih manj vozil kot v začetku tega postopka, zato parcela 269/17 v času izgradnje ni bila potrebna za redno rabo stavbe. V sklepu ni opredelitve do izpostavljenih ugovorov, zato je obremenjen s kršitvijo iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi parcela 268/23 je postala družbena lastnina. Na njej je pridobila pravico uporabe na temelju odločb o zaplembi. Garaže na navedeni nepremičnini so bile zgrajene z vsemi dovoljenji, vendar so zanje stanovalci stavbe podpisali izjavo o bodoči odstranitvi na lastne stroške brez pravice do odškodnine. Predlagatelji so na tem zemljišču tako pridobili zgolj zakonito stavbno pravico za čas, dokler stavba stoji, ne lastninsko pravico.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri določitvi parcel 269/17 (kot del nekdanje parcele 269/82) in 268/23 (kot del nekdanje parcele 268/1) kot pripadajočega zemljišča in s tem splošnega skupnega dela stavbe na naslovu Ulica 1 (v nadaljevanju stavba) pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi pravilno uporabilo kot pravno podlago določbe 42., 43. in 44. čl. ZVEtL-1. V postopku ni zagrešilo zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, kot to podrobneje izhaja iz nadaljnje obrazložitve in tudi ne nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev, da predstavlja nepremičnina 269/17 individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev individualno pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma (določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev). Ob pravilni uporabi določila 42. čl. ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje predvsem v 16. točki, delno pa tudi v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje) predstavilo pretekle pravne podlage, ki predstavljajo zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice lastnikov stavbe na odmerjenem pripadajočem zemljišču. Sodišče prve stopnje je na povzeti podlagi pravilno ugotovilo, da so etažni lastniki obravnavane stanovanjske stavbe tisti, ki so po samem zakonu oz. navedenih zakonih pridobili (so)lastninsko pravico na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. Sprejeta odločitev tako ni v nasprotju z nosilnimi stališči3 iz sklepa VSL I Cp 446/2018, na katerega se sklicuje pritožba.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi, nepremičnini 269/17, češ da bi predlagatelji mogli pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) izkazati z odločbo ali pravnim poslom. Po 1. odst. 44. čl. ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (te domneve nasprotni udeleženki, na kateri je trditveno in dokazno breme, ni uspelo izpodbiti). Rešitev po ZVEtL-1 je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa in tako izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice/pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.

8. V 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 pa so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. tč. tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da (pretekla redna) raba zemljišča nima vpliva pri določanju (obsega) pripadajočega zemljišča. ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. Tako ni pravilno stališče pritožbe, da dejanska oz. pretekla raba lahko predstavlja kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju nasprotne udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij iz 1. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1). Tudi dejstvo, da nepremičnina 269/17 ni nikoli spadala pod gradbeno parcelo predmetne stavbe, ni ovira za sprejeto odločitev, saj iz meril 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 takšna zahteva ne izhaja.

9. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na pojasnila izvedenke urbanistične stroke M. M., ki je glede nepremičnine 269/17 ugotovila, da se delno uporablja kot prostor dostopa v in iz stavbe4, prostor za potrebe vzdrževanja, prostor pred vhodom na nepremičnini, delno gre za zelenico, namenjeno emisijski zamejitev v korist predmetne stavbe (zaščita pred hrupom in pregrevanjem) ter delno za parkirišča za stanovalce5 (kar obsežneje utemeljuje). Upoštevaje vsebino meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča dejstvo o številu registriranih vozil v času gradnje, na katerega se sklicuje nasprotna udeleženka, nima vpliva na določanje funkcionalne vezanosti zemljišča s stavbo. Na to lahko imajo vpliv takratni urbanistični normativi, ki so določali število parkirnih mest, ki jih je bilo treba načrtovati pri gradnji stanovanjih blokov, te pa je izvedenka pravilno upoštevala pri obravnavi dejanskega stanja v zvezi s parkirišči na spornem zemljišču.

10. Pri nepremičnini 269/17 gre torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo predlagateljev oz. na površine, ki v skladu s kriteriji (predvsem iz 2. in 3. tč.) 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 vsekakor predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. Kot navaja tudi izvedenka, povzeto potrjuje tudi izdana odločba o funkcionalnem zemljišču, kar je pomembno ob upoštevanju 2. odst. 43. čl. ZVEtL-1, ki določa, da če se z uporabo meril iz 1. odst. ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. Sodišče prve stopnje pripadajočega zemljiška v konkretnem primeru ni odločilo (vsaj ne zgolj) ob upoštevanju uporabe sporne nepremičnine v času družbene lastnine. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno (povsem pavšalno) sklicuje na odločbo VSRS II Ips 306/2014, v kateri je obravnavano popolnoma drugačno dejansko stanje in pravno vprašanje, zato pavšalno prenašanje iz konteksta izvzetega dela obrazložitve te odločbe na konkretni primer ni mogoče.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da obravnavana nepremičnina ne predstavlja javne površine oz. ni grajeno javno dobro. Nasprotna udeleženka zmotno meni, da ima dejstvo, da je (del) nepremičnine 269/17 glede na dokumente iz časa gradnje spadal pod regulacijsko linijo Ulice oz. cestnega sveta in kot tak predstavlja potencialno javno dobro lokalnega pomena, vpliv na sprejeto presojo. Izvedenka je ugotovila, da je iz prostorskega akta razvidno, da je bila predvidena razširitev takratne Ulice ob hkratni rušitvi stavb št. 200 in 215, do česar nikoli ni prišlo, zato sporni del današnje parcele 269/17 ni nikoli zaživel kot javni cestni del, kar potrjuje tudi kasnejši prostorski načrt. Sodišče prve stopnje se je na podlagi slednjih in zgoraj povzetih ugotovitev izvedenskega mnenja lahko zanesljivo prepričalo, da namenska vezanost nepremičnine 269/17 redni rabi stavbe in specifična prostorska situacija obravnavano zemljišče povezujejo z redno ne javno rabo stavbe.

12. Glede na ugotovljeno stanje pripadajočega zemljišča v naravi in vse druge omenjene okoliščine zadeve je sklicevanje pritožbe na pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, določenih kot pripadajoče zemljišče, na podlagi odločb, izdanih na podlagi Zakona o zaplembah, neutemeljeno. Podrobnejša pojasnila v zvezi s tem je podalo že sodišče prve stopnje v 2. odst. 19. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje.

13. Glede na to, da garaže ob notranjem dvorišču ne stojijo na nepremičnini 268/23, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, je pritožbeno sklicevanje na dogovore v zvezi z gradnjo garaž brezpredmetno oz. ne more imeti vpliva na izpodbijano odločitvijo. Skladno s pojasnili izvedenke, da del bivše nepremičnine 268/1, ki predstavlja garažni niz in dovozno pot do njega, po sami naravi stvari ne predstavlja prostora namenjenega izključno neposredni redni rabi predmetne stavbe, je sodišče odredilo parcelacijo sporne nepremičnine, tako da je iz današnje nepremičnine 268/23, ki predstavlja pripadajoče zemljišče, izvzet navedeni del bivše nepremičnine 268/1 (po parcelaciji stojijo garaže na parceli 268/24).

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1.

-------------------------------
1 Ker se obe parceli nahajata v k. o. X, pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel.
2 Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenke urbanistične stroke odredilo parcelacijo v predmetnem postopku.
3 T. j. da ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu (npr. po pravilih ODZ, ZTLR, ZLNDL itd.) pridobili in zadržali lastninsko pravico.
4 Tlakovani del sedanje nepremičnine 269/17 vzdolž vzhodne fasade stavbe ni namenjen za peš tranzit sever – jug. Temu je namenjen javni hodnik, izveden vzdolž Ulice 1 na zemljišču 269/1.
5 Da parkirišča niso namenjena vsakomur, na čemer vztraja pritožnica, izhaja iz ugotovljenega dejstva, da dostop do parkirišč ovira dvižna ovira oz. veriga na ključ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 43, 43/2, 44

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTYy