VSL sklep Cst 70/2020

Jedro

Ravnanje dolžnika, ki zato, da se izogne izvršbi na njegove dohodke, dohodek namesto na svoj račun nakazuje ali si da nakazovati na račun tretjega, predstavlja ravnanje dolžnika, ki je nasprotno standardu poštenega dolžnika, če predstavlja oviro za poplačilo upnikov.

Načelo vestnosti in poštenja je določeno v zakonu, zato ima naravo obveznega pravnega načela. Enako kot druga načela ožjega tipa, služi tudi to načelo kot argument pri uporabi prava, to je pri izbiri ustreznega pravnega pravila in določitvi njegove vsebine za konkretni primer. Načelo vestnosti in poštenja terja od udeležencev obligacijskega razmerja, da se pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Po naravi stvari so interesi udeležencev obligacijskih razmerij nasprotni. Načelo ne zahteva od udeležencev, naj nehajo uveljavljati svoje interese. Takšne zahteve bi bile nerealne in nepotrebne. Načelo le opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju zgolj svojih interesov. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Dolžnik, ki v času, ko zoper njega teče izvršba ravna tako, da si da izplačati dohodke iz delovnega razmerja na drug račun, na katerega upniki ne morejo poseči, ravna v nasprotju z načelom poštenega dolžnika. Dolžnikovo ravnanje je bilo takšno, da je zgoraj navedenemu nasprotovalo, zato niso podani pogoji za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugod iin se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika proti odpustu obveznosti z dne 5. 8. 2019.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Primarno je pritožnik (upnik) vložil ugovor proti odpustu obveznosti, v katerem je zatrjeval, da je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti, ker je v zadnjih petih letih pred začetkom stečajnega postopka ravnal nepošteno oziroma nevestno. Bistvo ugovora (in sedaj pritožbe) je, da je bilo dolžnikovo ravnanje s plačo takšno, da je preprečil izvršbo, tudi upnikovo, to pa je nedvomno tudi vedel. Upnik je v ugovoru dolžnikove mesečne dohodke iz delovnega razmerja za čas od decembra 2014 do avgusta 2016 natančno navedel. Ti so bili v razponu od cca. 1.900 EUR do 3.100 EUR mesečno. Navedel je tudi, da je imel dolžnik ves ta čas (dejansko pa že od 2011 dalje) pri organizaciji za plačilni promet (OPP) odprt svoj transakcijski račun, pa je kljub temu dopuščal, mogoče tudi zahteval, da se prejemki iz delovnega razmerja nakazujejo na račun tretje osebe. Pritožnik je od leta 2015 (izvršilni postopek I 166/2015) v breme dolžnika neuspešno vodil izvršbo, tudi na dolžnikov račun pri OPP. Izvršba ni bila realizirana, ker je dolžnik prihodke iz delovnega razmerja prejemal na tuj, upnikom nedosegljiv račun. Dolžnikov račun pri OPP je bil blokiran takoj po odprtju, vsa sredstva, ki so prišla na račun, pretežno so bila sredstva iz naslova vračila dohodnine, so bila takoj zarubljena. Tega dolžnik ni počel pomotoma ali iz nevednosti ali brez škode za upnike, temveč z očitnim in izključnim namenom oškodovati upnike in onemogočiti njihovo poplačilo. Takšno ravnanje je v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, kar je ovira za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Podredno je pritožnik ugovarjal tudi podaljšanje preizkusnega obdobja, ker v času, ko je dolžnik v zaporu, preizkusno obdobje nima smisla.

6. Upraviteljica ni vložila ugovora proti odpustu obveznosti, pač pa je na poziv sodišča odgovorila na upnikov ugovor proti odpustu obveznosti, predložila plačilne liste in zavzela stališče, da dolžnik ni zlorabil pravice do odpusta obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja iz 399. člena ZFPPIPP naj bi bilo merilo ravnanja od začetka stečajnega postopka dalje. Sicer pa so bili dolžnikovi prihodki v delu, kolikor presegajo 1.000 EUR (dolžnik ima preživninsko obveznost do dveh otrok), takšni, da niso bili rubljivi ne v izvršbi ne v stečaju (dnevnice, povračilo letalskih kart ...).

7. Dolžnik je ugovoru nasprotoval na naroku. Poleg razlogov zdravstvene narave, je navedel še, da nič ne ve o prejemkih v višini 3.000 EUR, ne ve, od kod so te številke dobljene, iz plačilnih list, ki jih sam prilaga, ne izhajajo. Sicer pa sta bila dva upnika poplačana.

8. Višje sodišče na ugovor dolžnika, da ne ve, od kod zatrjevani dohodki v višini do 3.000 EUR, ko pa je imel manjše dohodke in kar dokazuje s priloženimi izplačilnimi listami, odgovarja, da je dolžnik priložil le del izplačilnih list. Ni priložil tistih izplačilnih list, ki se nanašajo na izplačilo dnevnic in regresa. Te je priložila v spis upraviteljica na poziv sodišča (p. d. 51). Zgolj primeroma (natančno je to povzel pritožnik v pritožbi v 24 alinejah – str. 6 in 7; dolžnik na pritožbo ni odgovoril) višje sodišče povzema izplačilo dnevnice v juniju 2016 (880,00 EUR), juliju 2016 (1.177,00 EUR) in regres v juliju 2016 (670,86 EUR).

9. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti).

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v bistvenem sprejelo odločitev na podlagi razlogov, ki jih je navedla upraviteljica. Na tej ravni je tudi ostala obrazložitev. Pritožnik sicer navaja, da je v tem delu obrazložitev sodišča prve stopnje nezadostna, vendar višje sodišče ugotavlja, da je kljub temu takšna, da je odločitev mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni podana. Drži, da je sodišče prve stopnje dolžnikove dohodke iz delovnega razmerja povzelo le počez (ugotovilo je, da so bili v pomembnem obdobju neto zneski izplačil dolžnika okoli 675 EUR), ne da bi ugotovilo, koliko od tega je bilo v konkretnem obdobju rubljivega po določbi 102. člena ZIZ. Vendar je po prepričanju višjega sodišča takšna obrazložitev posledica zmotne razlage materialnega prava (102. člena ZIZ). Po tej določbi se namreč lahko zarubijo do višine 2/3 oziroma 76 % minimalne plače¹ tisti dohodki iz delovnega razmerja, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja (takšna dikcija je bila sprejeta z novelo ZIZ-J, ki je začela veljati 30. 7. 2014, prej je bila urejena izvršba na plačo, pokojnino ...). Rubljivi del denarnih prejemkov je tisti del, ki presega 76% navedenih zneskov.

11. Denarni prejemki, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, so med drugim tudi (37. člen Zakona o dohodnini – ZDoh-2): (1) plača, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije, (2) regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino, solidarnostno pomoč, (3) povračilo stroškov v zvezi z delom. Ti dohodki so bili izplačani v višini, kot je to zatrjeval upnik v ugovoru proti odpustu obveznosti. Pritožnik, ki sicer meni, da bi moralo sodišče upoštevati vse te dohodke, tj. tudi dnevnice, vseeno še dodatno opozarja, da je imel dolžnik letno izplačan tudi regres za letni dopust. Pritrditi je pritožniku, da je sodišče prve stopnje ta dohodek spregledalo, če se je že postavilo na (sicer zmotno) stališče, da stroški niso rubljiv del prejemkov iz delovnega razmerja.

12. Dolžnik je imel v času, ko je imel dohodke iz delovnega razmerja, le-te izplačane na tuj račun pri OPP; tudi dohodke, ki presegajo rubljivi del, četudi je imel v tem obdobju zakonsko obveznost preživljanja dveh otrok (kar še sedaj skupaj komaj presega 400 EUR mesečno)². Zato poseben izračun s strani višjega sodišča ni bil potreben. Ni bil potreben pa tudi zato, ker je bilo treba izpodbijano odločitev spremeniti tudi iz spodaj navedenega razloga.

13. Bistveno je, da je imel dolžnik dohodke iz delovnega razmerja več let izplačevane na račun tretjega, zato so bili izven dosega njegovih upnikov, tudi pritožnika, kar je dolžnik tudi vedel. Tega dela pritožnikovih trditev dolžnik ni v ničemer prerekal, zato se štejejo zatrjevana dejstva za dokazana (drugi odstavek 214. člen ZPP). Ravnanje dolžnika, ki zato, da se izogne izvršbi na njegove dohodke, dohodek namesto na svoj (dolžnikov) račun nakazuje ali si da nakazovati na račun tretjega, predstavlja ravnanje, ki je nasprotno standardu poštenega dolžnika, če predstavlja oviro za poplačilo upnikov. Smiselno je takšno stališče višje sodišče že zavzelo (sklep VSL, Cst 339/2019, sklep VSL, Cst 289/2018).

14. Načelo vestnosti in poštenja pove, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovani načelo vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Načelo vestnosti in poštenja je določeno v zakonu, zato ima naravo obveznega pravnega načela. Enako kot druga načela ožjega tipa, služi tudi to načelo kot argument pri uporabi prava, to je pri izbiri ustreznega pravnega pravila in določitvi njegove vsebine za konkretni primer. Načelo vestnosti in poštenja terja od udeležencev obligacijskega razmerja, da se pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Po naravi stvari so interesi udeležencev obligacijskih razmerij nasprotni. Načelo ne zahteva od udeležencev, naj nehajo uveljavljati svoje interese. Takšne zahteve bi bile nerealne in nepotrebne. Načelo le opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju zgolj svojih interesov. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Dolžnik, ki v času, ko zoper njega teče izvršba ravna tako, da si da izplačati dohodke iz delovnega razmerja na drug račun, na katerega upniki ne morejo poseči, ravna v nasprotju z načelom poštenega dolžnika. Dolžnikovo ravnanje je bilo takšno, da je zgoraj navedenemu nasprotovalo, zato niso podani pogoji za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP).

15. Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------
¹ Od 1. januarja 2017 do 31. decembra 2017: 804,96 evrov, od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2016: 790,73 evrov, od 1. januarja 2015 do 31. decembra 2015: 790,73 evrov, od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2014: 789,15 evrov, od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2013: 783,66 evrov, od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2012: 763,06 evrov (vir: https://www.gov.si/teme/minimalna-placa/). Rubljivi del je bil tisti del, ki je presegal 76% navedenih zneskov.
² Znesek za vzdrževanega družinskega člana je v konkretnem obdobju znašal od 204,59 EUR do 222,34 EUR za prvega otroka, in 177,67 EUR do 193,09 EUR za drugega otroka.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 3/2021
• VSL Sklep Cst 553/2019
• VSL Sklep Cst 127/2020