<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 42/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:CST.42.2020
Evidenčna številka:VSL00031467
Datum odločbe:05.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Maja Jurak (preds.), mag. Valerija Jelen Kosi (poroč.), Lidija Leskošek
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:nagrada upravitelja - zavarovana terjatev

Jedro

ZFPPIPP v 20. in 21. členu ureja vrste terjatev in v 22. členu opredeli izločitveno pravico. V primeru, ko ureja zavarovane in navadne terjatve, je iz jezikovne razlage zakona mogoče razbrati, da gre pri zavarovani terjatvi za terjatev zavarovano z ločitveno pravico (torej eno terjatev). Ločitvena pravica pa je pravica upnika, da svojo terjatev poplača iz določenega premoženja dolžnika pred drugimi upniki. V 6. členu Pravilnika, kjer je urejeno nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev, pa prav tako ni posebej navedeno, da se zavarovana terjatev šteje kot dve terjatvi.

Izrek

Pritožba upravitelja se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 168) ugovor stečajnega upravitelja z dne 8. 11. 2019 zoper sklep o nagradi upravitelja z dne 6. 11. 2019 zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil (PD 176) upravitelj zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom odločalo o ugovoru, ki ga je vložil stečajni upravitelj zoper sklep o odmeri nadomestila za preizkus terjatev, ki ga je izdala strokovna sodelavka. Sodišče prve stopnje je v prvem sklepu upravitelju odmerilo nadomestilo za preizkus 88 terjatev v višini 7.007,80 EUR, v presežku, to je za znesek 662,22 EUR, pa je upraviteljev predlog zavrnilo.

5. Iz ugovora in pritožbe upravitelja (red. št. 58) izhaja, da je upravitelj umaknil zahtevo za odmero nadomestila za preizkus dveh terjatev, vztraja pa pri odmeri nadomestila za preizkus skupno 102 terjatev in ne le 88 oziroma v odmeri preostanka nagrade v višini 615,56 EUR. Pritožba zatrjuje dve vrsti napačne uporabe materialnega prava in posledično ugotovljenega dejanskega stanja in sicer, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da gre pri prijavi navadne terjatve in ločitvenih pravic za eno terjatev, ne pa za dve, kot sam tolmači določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju Pravilnik). Drugi sklop pritožbenih trditev pa je glede tega, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo nadomestilo pri terjatvah, pri katerih je upravitelj ugotovil, da je upnik prijavil dve povsem enaki terjatvi in je eno prerekal, kar po njegovem mnenju pomeni, da je preveril dve terjatvi, ne pa, kot je štelo sodišče prve stopnje, da samo eno. Upravitelj navaja, da je sodišče prve stopnje citiralo napačno prakso Višjega sodišča v Ljubljani Cst 140/2015 in Cst 474/2014. Slednja namreč po njegovem pomeni, da je nedvomno upravičen do nadomestila za 102 terjatvi, saj ti odločbi navajata, da če obstaja različna dejanska ali pravna podlaga za posamezne zahtevke, je treba šteti, da gre za različne terjatve.

6. Upravitelj citirani odločbi višjega sodišča napačno razume. Pri prijavi terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, gre za eno terjatev. Drži, da mora upravitelj pregledati še dodatne postavke, torej ali je prijavljena ločitvena pravica upravičena (kot je sam navedel npr: vpogled v zemljiško knjigo ipd.), vendar pa v skladu s citirano sodno prakso gre za terjatev, ki temelji na isti dejanski podlagi (pogodbi). Res gre pri terjatvi za obligacijsko zavezo, pri zastavni pravici kot obliki zavarovanja pa za stvarnopravno (2. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), ki pa je akcesorne narave in je torej odvisna od terjatve. Vendar pa to ne pomeni, da gre za dve različni terjatvi. Tako izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani Cst 336/2016 iz 6. točke obrazložitve, kjer je navedeno, da je upravitelj terjatve razdelil na zavarovane in nezavarovane terjatve. Po mnenju višjega sodišča je to pomembno le glede razdelitve unovčene stečajne mase in tudi za vrstni red poplačila iz posamezne stečajne mase, ne vpliva pa na število preizkušenih terjatev. Prav tako je sodna praksa sodišč prve stopnje v zvezi s priznavanjem terjatev, ki so zavarovane z ločitveno pravico, ustaljena in enotna in se priznavajo kot ena terjatev. Poleg tega takšne razlage ne omogočata ZFPPIPP in Pravilnik, saj slednji ne predvideva posebne nagrade za preizkus ločitvenih pravic in bi bilo takšno tolmačenje preširoko.

7. ZFPPIPP v 20. in 21. členu ureja vrste terjatev in v 22. členu opredeli izločitveno pravico. V primeru, ko ureja zavarovane in navadne terjatve, je iz jezikovne razlage zakona mogoče razbrati, da gre pri za zavarovani terjatvi za terjatev zavarovano z ločitveno pravico (torej eno terjatev). Ločitvena pravica pa je pravica upnika, da svojo terjatev poplača iz določenega premoženja dolžnika pred drugimi upniki (19. člen ZFPPIPP). V 6. členu Pravilnika, kjer je urejeno nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev, pa prav tako ni posebej navedeno, da se zavarovana terjatev šteje kot dve terjatvi.

8. Glede drugega sklopa pritožb, da je upravitelj pri upnikih zavod A., Zavod B. in T. d. o. o. ugotovil, da so bile prijavljene enake terjatve, ki so bile vložene ob različnih dnevih, in jih je zato tudi prerekal kot dvakrat prijavljene, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne pomeni, da je moral upravitelj preizkusiti pravno in dejansko podlago obeh terjatev, ki sta bili sicer formalno dvakrat prijavljeni, pač pa je samo primerjal terjatvi in ugotovil, da sta dvakrat prijavljeni. Ni mu bilo torej treba preverjati dejanske in pravne podlage prijavljene terjatve dvakrat, če je šlo sicer za dvakrat prijavljeno, a isto terjatev.

9. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 19, 20, 21, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MDc2