VSL Sklep Cst 431/2019

Jedro

Nesorazmerje med prevzemanjem obveznosti in dolžnikovim premoženjem je bilo tako, da izpolnjuje standard zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj kot že rečeno, od dneva prevzema obveznosti do začetka stečaja so glavnice po prav vseh kreditnih pogodbah naraščale, kar kaže na to, da dolžnik nikoli ni imel namena oziroma jih ni zmogel poplačevati.

Kot izhaja iz sodne prakse, je institut odpusta obveznosti praviloma namenjen osebam, ki niso imele pristopov do takšnega obsega financiranja, kot ga izkazuje osebni dolžnik. Kljub temu je sodna praksa razmeroma stroga in ocenjuje kot nesorazmerno prevzemanje bistveno manjših obveznosti, kot so bile dolžnikove (tudi ko gre za podjetnike).

Izrek

Pritožbi upnika banke A. AG se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je vložil upnik banka A. AG, ugodi in se predlog za odpust obveznosti dolžniku B. B. s. p. zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 559) ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložil upnik banka A. AG, zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa). Prav tako je odpustilo obveznosti stečajnemu dolžniku B. B., rojen ... (1/III točka izreka sklepa). Odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 23. 4. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (2/III točka izreka sklepa), s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja v skladu s 410. členom ZFPPIPP (3/III točka izreka sklepa).

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa se je pritožil stečajni upnik banka A. AG (PD 562) zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da izpodbijani sklep višje sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril dolžnik (PD 565), ki je predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Potek postopka

4. V tej zadevi višje sodišče odloča drugič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu upnika, ki je ugovarjal odpustu obveznosti in predlagal, da se odpust obveznosti dolžniku zavrne (PD 238). Takšen sklep sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani (Cst 208/2015, PD 257). Po vložitvi ustavne pritožbe dolžnika je Ustavno sodišče (odločba Up-374/15 z dne 11. 5. 2018, PD 502) razveljavilo tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani kot Okrožnega sodišča v Mariboru in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in mu naložilo, naj vsebinsko odgovori in obrazloži, ali je tožnik res prevzemal (nove) obveznosti in šele v drugi fazi ugotovi, ali so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem.¹

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pred drugim sodnikom zavrnilo ugovor upnika in dolžniku odpustilo njegove obveznosti.

Razlogi sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je sodišče s sklepom z dne 23. 4. 2014 začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom in dne 29. 5. 2014 postopek odpusta obveznosti in mu določilo preizkusno obdobje pet let, ki je poteklo 29. 5. 2019. Ugotovilo tudi je, da je stečajni upravitelj upnikom dolžnika priznal terjatve v skupni višini 25.951.705,90 EUR. Dolžnikov dolg do pritožnika znaša 6.400.000,00 EUR.

7. Pritožnik je uveljavljal, da je ugovor zoper odpust obveznosti utemeljen v skladu s 4. točko 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, saj odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Takšna je bila ureditev v času prvega postopka.

V vmesnem času je prišlo do spremembe ureditve glede odpusta obveznosti² in sicer z novelo ZFPPIPP-G se je ta določba spremenila tako, da 3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP določa, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti v naslednjih primerih: če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pri tej spremembi ne gre za retroaktivnost, saj je Ustavno sodišče v odločbi U-I-56/17-20, Up 335/17-25 z dne 4. 4. 2019 odločilo, da tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP-G ni v neskladju z Ustavo, kar pomeni, da mora sodišče pri odločanju o upnikovemu ugovoru upoštevati tudi dejanja dolžnika, ki jih je opravil pet let in ne le tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

8. Glede na navedeno je upnik ugovorne navedbe in trditve razširil še za dolžnikovo prevzemanje obveznosti v obdobju petih let pred začetkom postopka osebnega stečaja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik ni ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kar naj bi bil protiargument zlorabe pravice za odpust obveznosti. Prav tako je ugotovilo, da večino obveznosti ni prevzemal na novo, saj je šlo za reprogram kreditov oziroma poroštev za kredite družb D. d. o. o. in P. d. o. o., katerih zakoniti zastopnik in družbenik je bil (obe družbi sta bili izbrisani iz sodnega registra po končanem stečajnem postopku). Menilo je tudi, da je bila poroštvena izjava za 200.000,00 EUR z dne 24. 9. 2010 pri kreditu št. 001 popolnoma nova obveznost, za katero je tudi dolžnik navedel, da ni šlo za prolongiranje poroštva. Vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da pri teh 200.000,00 EUR ni šlo za nesorazmerje, saj je iz računovodskih izkazov izhajalo, da je dolžnik v tistem času imel sredstva in obveznosti, ki so omogočale izdajo takšne poroštvene izjave in torej takšno obremenitev svojega osebnega premoženja. V nadaljevanju je navedlo tudi, da so poroštvene obveznosti po kreditnih pogodbah 002, 003 in 004 lahko sporne, vendar upnik ni podal zadostnih trditev zanje.

10. Mnenje upravitelja v tej zadevi se je tekom postopka nenavadno spreminjalo. V prvem postopku je v prvi izjavi podal mnenje, da je šlo za nesorazmerno zadolževanje osebnega dolžnika (PD 207).³ Pri tem je izrecno vztrajal tudi na naroku pred sodiščem prve stopnje dne 4. 2. 2015 (PD 222), kjer je navedel, da je dolžnik v času treh let pred začetkom stečaja prevzel dodatne poroštvene obveznosti, ki jih prej ni imel. Dodal je še obrazložitev glede cenitev nepremičnin za potrebe najemanja kreditov in likvidacijske cene v stečajnem postopku.⁴ V ponovljenem postopku pa je to mnenje spreminjal (iz zapisnika na naroku z dne 20. 6. 2018 izhaja, da na vprašanje, ali so se s sklenitvijo spornih pogodb obveznosti dolžnika povečale ali ne, ni mogel odgovoriti, ker na to vprašanje ni bil pripravljen, PD 507). Potem je pripravil mnenje (PD 509) s preglednicami obveznosti dolžnika, v katerem je navedel, da je po eni strani mogoče ugotoviti, da je dolžnik že zapadle in neodplačane obveznosti po različnih pogodbah tako družb, katerih družbenik je bil, kot lastne, združeval v nove pogodbe, kjer je po eni strani mogoče ugotoviti, da je vsaj teoretično prišlo do zmanjšanja obveznosti, na drugi strani pa so se natekle obresti (tudi zamudne) kapitalizirale in so bile s tem glavnice višje kot pred sklenitvijo (novih) kreditnih ali poroštvenih pogodb, bile pa so bolj ugodne, ker so tekle pogodbene in ne več zamudne obresti. Direktnega odgovora, ali gre za nove obveznosti, upravitelj ni podal. Tudi na zadnjem naroku z dne 12. 6. 2019 (PD 558) je navedel, da gre pri pravnem standardu prevzemanja nesorazmernih obveznosti za abstraktni pravni standard, ki ga je treba vsakokrat napolniti s konkretnimi okoliščinami primera in da je dolžnik v svoji vlogi prikazoval sposobnost poplačila obveznosti in da je za presojo prevzemanja nesorazmernih obveznosti potrebno upoštevati poleg že obstoječih obveznosti tudi višino razpoložljivega denarnega toka za poplačilo le-teh.

Pritožbeni razlogi in odločitev sodišča druge stopnje

11. Določba prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP določa namen odpusta obveznosti, ki je v tem, da poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

V nadaljevanju določa ovire za odpust obveznosti. Ovira, ki je predmet obravnave v tem postopku je, da je namen odpusta obveznosti le poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP).

Konkretizacija tega načela je izpodbojna domneva iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznost, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399.člena ZFPPIPP).

12. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikovo navedbo, da je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve storilo kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu s 121. členom ZFPPIPP uporablja v postopkih zaradi insolventnosti subsidiarno, ko je ugotovilo, da naj pritožnik ne bi podal zadostnih trditev (o pogodbah), da bi lahko sodišče ugotavljalo, ali so bile poroštvene obveznosti iz kreditnih pogodb 002, 003 in 004 sporne, pri čemer se je strinjalo, da bi ob ustreznih trditvah poroštvene obveznosti lahko bile sporne. Tudi iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 6. 2019 izhaja, da je sodišče prva stopnje vpogledalo v pogodbe, ki jih je predložil pritožnik v dokaz prevzemanja povsem novih obveznosti, in sicer pogodbo o kreditu št. 002 z dne 29. 6. 2011, pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 005 z dne 18. 12. 2009 z dodatkoma št. 1. in 2., v pogodbo št. 003 z dne 29. 6. 2011 ter v notarski zapis SV .../2010 z dne 24. 9. 2010.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje nasprotujoči, saj je bilo zadosti konkretnih trditev, da bi lahko presojalo, ali bi lahko šlo za sporne poroštvene obveznosti, kar je tako tudi zapisalo (točka 31. obrazložitve sodišča prve stopnje). Upnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2018 (PD 514) pod točko 3 in opombo 2 konkretizirano navedel, da je bil kredit št. 005 za znesek 3.450.000,00 EUR sklenjen 18. 12. 2009, torej znotraj petletnega obdobja, in da je za ta kredit dolžnik prevzel novo poroštvo. Kredit 001 je bil sklenjen 24. 9. 2010, prav tako znotraj petletnega roka, in tudi zanj je dolžnik prevzel novo poroštvo. Na te trditve upnika-pritožnika je z vlogo z dne 3. 9. 2018 (PD 515) in 10. 6. 2019 odgovoril dolžnik in s tem štel trditve upnika za tako konkretizirane, da lahko na njih odgovarja. Glede prevzema poroštva po kreditu 005 za znesek 3.450.000,00 EUR pri banki C. d. d. je navedel, da to ni bila „prva pogodba“, in da gre le za podaljšanje pogodbe. Trdil je, da gre osnovno kreditno razmerje po prvotno odobrenem kreditu št. 006 z dne 28. 12. 2007, ki je bil potem podaljšan s št. 007 že dne 23. 12. 2008, nato še reprogram 005 in nazadnje sprememba ročnosti v kredit št. 008 z dne 9. 12. 2009 in potem še št. 002 z dne 29. 6. 2011. Povsod je šlo za reprogram in se obveznost ni povečevala.

14. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v naštete kreditne pogodbe in prevzeta poroštva ugotovilo, da je šlo za nove poroštvene obveznosti dolžnika. Kreditna pogodba med P. d. o. o in banko C. d. d. št. 005 z dne 18. 12. 2009, torej znotraj petletnega obdobja, je bila sklenjena za znesek 3.450.000,00 EUR. Iz prve točke kreditne pogodbe izhaja, da je šlo za kratkoročni kredit za obratna sredstva, za katerega je zaprosila družba P. d. o. o, za katero je kot direktor, zastavitelj in tudi kot solidarni porok nastopal dolžnik. Ne drži torej navedba dolžnika, da je šlo za reprogram obveznosti iz leta 2007, ker bi sicer to bilo navedeno v pogodbi sami. Iz prvega dodatka k tej pogodbi z dne 25. 2. 2010 izhaja, da sta banka in kreditojemalec dne 18. 12. 2009 podpisala Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 005 v zvezi z odobritvijo kredita za obratna sredstva, ki je bil sicer namenjen za nakup naložbenih nepremičnin k. o. ... v višini 3.450.000,00 EUR, da je kreditojemalec že dne 15. 2. 2010 prosil banko za podaljšanje vračila glavnice in da mu je banka C. d. d. pripisala zapadle obresti k glavnici in dala odlog plačila do 7. 12. 2010. S tem dodatkom se je kreditojemalec zavezal za vrnitev 3.459.655,41 EUR, dolžnik pa se je (ponovno) zavezal kot porok. Že dne 7. 12. 2010 je bil podpisan drugi dodatek k tej pogodbi, kjer je ponovno navedeno, da je izvirna obveznost kredit št. 005 z dne 18. 12. 2009, da je kreditojemalec ponovno predlagal podaljšanje vračila, zato je kredit prešel iz kratkoročnega v dolgoročni in se je na novo glasil 008, obveznost (glavnica) pa je znašala 3.658.621,29 EUR (kar je za 208.000,00 EUR več kot po prvi pogodbi z dne 18. 12. 2009 in gre tudi v tem delu za nove obveznosti). Ne držijo torej trditve dolžnika, ki je bil porok pri vseh teh obveznostih, da je pri pogodbi za 3.450.000,00 EUR z dne 18. 12. 2009 šlo za reprogram neke druge pogodbe, saj to ne izhaja iz predloženih listin. Dolžnik pa drugih dokazov za svoje trditve ni ponudil. Poleg tega iz predloženih listin drugih pogodb (npr. pogodba banke C. d. d. št. 003 in banke E. d. d. 004 in sklenjeni dodatki), kjer je šlo za reprograme kreditov, izhaja, da je v pogodbi, ki se nanaša na reprogram, to dejstvo izrecno navedeno (torej, da se s to „novo“ pogodbo pokriva stare obveznosti). To dodatno dokazuje, da dolžnik ni uspel z dokazno nepodprto trditvijo, da je šlo za reprogram pri prevzetju poroštva za 3.450.000,00 EUR pri pogodbi št. 005. Prav tako ne drži stališče sodišča prve stopnje in upravitelja, da pri reprogramiranju obveznosti ne gre za nove obveznosti pri prevzemanju poroštva za višji znesek, saj je samo na tem primeru jasno izkazano, da se je poroštvena obveznost dolžnika povečala za 208.000,00 EUR.

15. Glede poroštvene obveznosti za 200.00,00 EUR je sodišče prve stopnje kot nesporno (točka 29. obrazložitve, ob izrecnem priznanju dolžnika v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2018) ugotovilo, da je šlo za poroštveno obvezo, ki jo je prevzel dolžnik v obdobju 5 let pred začetkom stečaja.

16. Zaključiti je torej mogoče, da sta bili vsaj dve poroštveni obvezi dolžnika dani v času pet let pred začetkom stečaja, ena v znesku 3.450.000,00 EUR in druga v znesku 200.000,00 EUR. Ni mogoče slediti zapisu sodišča prve stopnje, da je iz bilanc razvidno, da je dolžnik razpolagal s sredstvi in da je imel finančni tok za pokritje tega kredita, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, kakšne obveznosti je v tistem trenutku dolžnik imel in koliko je imel premoženja, da pokrije še to dodatno obveznost.

17. Kot je bilo na podlagi otvoritvenega poročila upravitelja ugotovljeno že v prvem postopku, je znašalo premoženje dolžnika ob pričetku stečaja 1.591.283,55 EUR. Takšno naj bi bilo premoženje tudi v času treh let pred začetkom stečaja. V tem času pa so njegove obveznosti narasle za 14.352.507,95 EUR, in sicer je imel obveznosti kot dolžnik za 6.963,020,00 EUR in kot solidarni porok 7.389.487,77 EUR. Ob pričetku stečaja je imel za 26.185982,59 prijavljenih terjatev, od tega priznanih 25.964.790,41 EUR (Peti posodobljeni seznam priznanih terjatev).

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem napačno kot relevantne štelo dolžnikove bilance. Poleg tega je spregledalo, da so sicer iz bilanc izhajala sredstva v višini 8.682.460,00 EUR, vendar so bile tudi obveznosti v višini 7.983.314,00 EUR (za leto 2009), kar pomeni 699.146,00 EUR sredstev za prevzemanje poroštev za obveznosti 200.000,00 EUR in 3.450.000,00 EUR (in znotraj tega še povečanje obveznosti za 208.000,00 EUR ob dvakratni prolongaciji sporne pogodbe št. 005). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri dolžniku šlo za nesorazmerno prevzemanje dodatnih obveznosti na že obstoječe. Takšnega mnenja je bil tudi upravitelj v svojem prvem mnenju (Glej točko 10 te obrazložitve).

19. Prav tako je napačna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, torej, da ni zlorabljal pravice do odpusta obveznosti, ko je prevzemal zgoraj navedene obveznosti. Namreč nesporno dejstvo je, da dolžnik nobenega od (tudi reprogramiranih) kreditov, ki jih je najel v imenu družb P. d. o. o. in D. d. o. o. ter s prevzemanjem poroštev zanje, vse v spornih petih letih pred začetkom stečajnega postopka, ni odplačeval, saj so vsa stanja kreditov na dan začetka stečaja višja od glavnic kreditov, ki so bili dani ali reprogramirani (to izhaja tudi iz seznama upravitelja k zadnjemu mnenju z dne (PD 509) in temu konkretizirano in z dokazi ni oporekal niti dolžnik. To ne potrjuje teze dolžnika in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil dolžnikov namen, da poravna vse svoje obveznosti, ki jih je prevzemal kot porok ali pa kot kreditojemalec, saj če bi bilo tako, bi svoje obveznosti vsaj deloma poplačeval. Nesporno pa jih ni. S tem, ko je obveznosti reprogramiral in podaljševal, brez da bi pravočasno predlagal stečaj,⁵ je zaradi teka zakonskih zamudnih obresti svoje obveznosti do upnikov le še poviševal, kot izhaja iz otvoritvenega poročila upravitelja. Tako ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje niti navedbam dolžnika v odgovoru na pritožbo, da je bil dolžnik v svojem ravnanju pošten in da so nastale obveznosti v višini preko 25 mio EUR odgovornost bančnih inštitucij, ki so od njega zahtevale prolongacijo in da je prav pritožnica tista, ki mu ni hotela prolongirati finančnih obveznosti, kriva za njegovo slabo finančno stanje in posledični stečaj.⁶ Pritožbeno sodišče pogojno lahko soglaša, da so bile banke upnice premalo skrbne pri dodeljevanju takšnih kreditov oziroma poroštvenih obveznosti fizični osebi, ki so skupno z drugimi dolgovi dosegle višino 25 mio EUR, vendar pa je na drugi strani dolžnik sam podjetnik, ki se je po lastnih navedbah ukvarjal z investicijskimi naložbami v nepremičnine in bi torej moral kot skrben gospodarstvenik sam vedeti, da se prezadolžuje in da prevzema obveznosti, ki presegajo njegove zmožnosti.

20. V nadaljevanju je višje sodišče tudi ugotovilo, da je bilo to nesorazmerje med prevzemanjem obveznosti in dolžnikovim premoženjem tako, da izpolnjuje standard zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj kot že rečeno, od dneva prevzema (ali pa reprograma) obveznosti do začetka stečaja so glavnice po prav vseh kreditnih pogodbah naraščale, kar kaže na to, da dolžnik nikoli ni imel namena oziroma jih ni zmogel poplačevati.

21. Prav tako na zlorabo kažejo zavarovanja, ki jih je osebni dolžnik za prevzemanje obveznosti sprejemal. Pritožbeno sodišče ne verjame dolžniku kot podjetniku, ki se je ukvarjal z investicijami v nepremičnine, da ni vedel za resnične vrednosti nepremičnin, ki jih je zastavljal v zavarovanje svojih obveznosti in so bile ob najetju kreditov ocenjene bistveno previsoko. Kot primer je sodišče prve stopnje že ob prvem sojenju navedlo cenitev zemljišč M. za namen odobritve kredita v višini 4.885.700,00 EUR, ob začetku stečaja pa je pooblaščeni cenilec ocenil njegovo vrednost na 55.871,00 EUR. V stečaju je bila ta ista nepremičnina prodana za 51.210,00 EUR. Takšno ravnanje dolžnika, ne glede na to, da zatrjuje, da so takšno cenitev opravile banke upnice in da so finančne inštitucije, ki so strokovnjaki na področju cenitve nepremičnin, v postopku odpusta obveznosti predstavlja zlorabo, z ozirom na dejstvo, da se je sam ukvarjal z nepremičninskimi naložbami, torej investicijami v nepremičnine. Glede na navedeno dolžnik ni uspel izkazati, da je bil dobronameren in je pri njem šlo za splet okoliščin, ki so ga privedle v primež dolgov.

22. Pritožbeno sodišče dodaja še, da je institut odpusta obveznosti predviden za dolžnike, ki se zaradi spleta okoliščin znajdejo v primežu dolgov in se jim naj omogoči nov začetek.⁷ Vendar pa je ta institut namenjen poštenim in dobronamernim dolžnikom. Tudi v nemški teoriji, kot navaja Ustavno sodišče v odločbi Up 374/15, gre pri institutu odpusta obveznosti za pravico do novega začetka, vendar le, kadar v insolventnost vodi navadna ali lahka malomarnost. V tem primeru višje sodišče ne more slediti tezi, da je pri dolžniku šlo za lahko ali navadno malomarnost, saj kot je že zgoraj opisano, je vse poroštvene in kreditne zaveze ter zavarovanja prevzemal kot strokovnjak za naložbe v nepremičnine in si je s tem nakopal visoke dolgove. Kot izhaja iz sodne prakse, je institut odpusta obveznosti praviloma namenjen osebam, ki niso imele pristopov do takšnega obsega financiranja, kot ga izkazuje osebni dolžnik. Kljub temu je sodna praksa razmeroma stroga in ocenjuje kot nesorazmerno prevzemanje bistveno manjših obveznosti, kot so bile dolžnikove (tudi, ko gre za podjetnike).⁸ Če bi sodišče dolžniku odpustilo obveznosti, ki jih je prevzel v tako očitnem nesorazmerju s svojimi zmožnostmi, bi upoštevaje vse druge dolžnike, ki jim te pravne dobrote ni namenilo, pa je šlo pri njih za bistveno manjše nesorazmerje, neenako obravnavalo enake položaje, kar je v nasprotju z Ustavo RS.

23. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pravni standard prevzemanja nesorazmernih obveznosti napolnjujejo le povsem nove (poroštvene ali kreditne) obveznosti. Gotovo to ne velja za poroštvene obveznosti dolžnika. Višje sodišče ugotavlja, da je šlo pri večini obveznosti, ki jih je prevzel dolžnik v obdobju pet let pred stečajem, za poroštva za obveznosti družb P. d. o. o. in D. d. o. o., katerih družbenik in zakoniti zastopnik je bil, za cca 10 mio EUR.

24. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Gre za akcesorno, enostransko, praviloma neodplačno obligacijsko razmerje.⁹ Akcesornost pomeni, da je poroštvena izjava veljavna, če je temeljna obveznost veljavna. To tudi pomeni (in to je bistvo enostranskosti), da mora porok ob reprogramu glavne obveznosti porok ponovno pristopiti k poroštvu. Iz teorije tudi izhaja, da v zvezi s povečevanjem obsega jamčevanja zaradi kršitve dolžnikovih obveznosti ni mogoče govoriti, da gre za isti obseg, kot je bil določen ob sklenitvi poroštvene pogodbe.¹⁰ V tem primeru se je to ob reprogramiranju obveznosti glavnih dolžnikov pokazalo, saj je porokova-dolžnikova obveznost naraščala z vsakim reprogramom (glej točko 18. te obrazložitve). Po mnenju višjega sodišča gre torej za vedno nova prevzemanja poroštvenih obveznosti, kajti to obveznost je dolžnik prevzel na novo vsakokrat, ko je bila podpisana nova pogodba za kredit, ki je sicer reprogramirala kredit gospodarske družbe, katere družbenik je bil dolžnik, iz prejšnje kreditne pogodbe, vendar je osebni dolžnik kot porok pristopil k tej novi kreditni pogodbi in prevzel novo poroštveno zavezo. Iz tega izhaja, da je izpolnjen znak prevzemanja obveznosti, ki so bile nesorazmerne dolžnikovemu premoženju.

25. Glede na vse navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka sklepa spremenilo tako, da je ugovoru upnika banke A. AG proti odpustu obveznosti ugodilo in predlog dolžnika B. B. za odpust obveznosti zavrnilo (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

--------------------------------------

¹ Opomba št. 8 odločbe Ustavnega sodišča Up- 374/15 z dne 11. 5. 2018.

² Iz gradiva predlagatelja novele ZFPPIPP-G z dne 3.2.2016, EVA 2016-2030-0004, izhaja, da je bila sprememba 399. člena FPPIPP namenjena preprečevanju zlorabe pravice do odpusta.

³ Glede na listine v sodnem spisu je po mnenju upravitelja jasno, da je dolžnik v obdobju treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki presegajo njegovo zmožnost odplačevanja in so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Upoštevaje prejemka dolžnika (je zaposlen in prejema mesečno plačo v višini cca 1.000,00 EUR bruto), je po mnenju upravitelja neto premoženjsko stanje dolžnika že dalj časa negativno. Glede na njegovo aktivno (premoženje) in višino priznanih terjatev (pasivo) je bil takrat upravitelj mnenja, da je mogoče položaj opredeliti kot nesorazmerje med prevzetimi obveznostmi in njegovim premoženjskim stanjem.

⁴ Glede parcele X. je povedal, da je bila v zaključni bilanci na dan pred začetkom stečaja vrednost te nepremičnine ovrednotena na 4.885.700,00 EUR, podlaga za vknjižbo je bila cenitev s strani družbe L. d. o. o. V postopku stečaja je bila izdelana nova cenitev za potrebe prodaje in na podlagi te cenitve je bila nepremičnina prodana za 51.210,00 EUR.

⁵ Po nemškem pravu je to lahko ovira za odpust obveznosti, točka 5.2. gradiva predlagatelja novele ZFPPIPP-G z dne 3.2.2016, EVA 2016-2030-0004.

⁶ Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je bilo tudi ravnanje bank vprašljivo, vendar so za ugotavljanje odgovornosti posameznikov v teh inštitucijah predvideni drugi postopki, da pa ne morejo sodišča odkreniti od ugotavljanja dolžnikovega ravnanja v zvezi s tem ali je bil pri prevzemanju obveznosti pošten in dobronameren.

⁷ Glej Cst 597/2018: „Pri odpustu obveznosti gre za pravno dobroto, ki so je deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takšnih je gotovo bolezen, ki jo zatrjuje in dokazuje dolžnik.“

⁸ Primeroma glej Cst 677/2018: dolžnica je imela 19.854,82 EUR dolga, najela je kredit za 13.000,00 EUR, odpust ni bil dovoljen, ker se je nesorazmerno zadolžila. Skupaj je imela dolgov za 46.000,00 EUR. Dolžnica ne more prelagati obveznosti na banko. Podobno Cst 6/2018: dolžnica dolžna 14.000,00 EUR, posojilna pogodba, ki je nesorazmerna obveznost znaša 8.270,00 EUR ob letni plači 15.964,47 EUR bruto, odpust ni bil dovoljen. In še druge: Cst 705/2017, Cst 697/2017, Cst 703/2017, Cst 7/2019, Cst 597/2018.

⁹ Glej V. Kranjc komentar k 1012. členu OZ, GV Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga str. 1031 in nasl.

¹⁰ Enako str. 1043.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 3/2021
• VSL sklep Cst 533/2020
• VSL Sklep Cst 531/2019