VSL Vmesna sodba in sklep I Cp 1605/2019

Jedro

Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče sodi, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

* delno tako spremeni, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen;

* v preostalem (tj. glede višine tožbenega zahtevka ter stroškov) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval, naj mu plača 3.434,9 EUR z zamudnimi obrestmi, ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi najprej povzema svoje tožbene trditve in opiše spor (stran 2 pritožbe), nato pa ločeno uveljavlja vse tri sklope pritožbenih razlogov.

Pod točko I.) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, češ da je napačno in nepopolno, in ga pri tem na široko povzema ter kot bistveno navaja, da je stališče, ki ga je zavzelo sodišče, prestrogo. Trdi, da sta stranki tudi po odkritju pravega vzroka za nedelovanje klimatske naprave ostali v redni komunikaciji in je tožena stranka še naprej dajala vtis, da želi rešiti reklamacijo, nato pa je tožnika oktobra 2015 obvestila, da so roki za uveljavljanje zahtevkov potekli in mu ponudila novo klimatsko napravo po znižani ceni. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da ravnanje tožene stranke od 3. 5. 2010 do sporočila oktobra 2015 ne predstavlja zavajajočega ravnanja, saj je vseskozi dajala vtis, da bo napako odpravila. Utopično je pričakovati, da bo povprečen potrošnik, ob tem, ko bo od prodajalca zahteval odpravo napake na kupljenem produktu, vložil tožbo, če bo iz dejanj in ravnanj prodajalca izhajala volja, da se reklamacija reši v korist potrošnika. Nato povzema izpovedbe zaslišanih in navaja, da je sodišče spregledalo, da tožena stranka ni izvedla nobenih aktivnosti v smeri, da bi reklamacijo odpravila, temveč je z elektronskimi sporočili in obiski na domu tožnika vseskozi zavajala. Rok tako ni začel teči jeseni 2014, temveč oktobra 2015, zato do marca 2017 ni iztekel. Nerazumno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik napravo lahko odpeljal od A., če je bilo v postopku ugotovljeno, da ga je angažirala tožena stranka.

V zvezi z uporabo materialnega prava navajata, da je sodišče glede na zgoraj povzeto dejansko stanje nepravilno uporabilo določbe ZVPot ter, zlasti, prvi odstavek 480. člena OZ.

Tožnik uveljavlja kršitev 14. točke v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom, ki ga je predstavilo, zaključilo, da tožena stranka ni ravnala zavajajoče, saj vprašanje vedenja, za kakšno napako na kupljenem proizvodu gre, ne vpliva na pravico kupca, da proti prodajalcu vloži tožbo za vračilo kupnine. Ker je sodišče svojo odločitev utemeljilo na napačnih in zmotnih razlogih, je kršilo tudi 8. člen ZPP.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik od tožene stranke 7. 5. 2009 kupil klimatsko napravo, za katero je plačal celotno kupnino. Tožnik je trdil, da kupljena klimatska naprava nikoli ni delovala, kot bi morala, in da je tožena stranka vse do jeseni leta 2015 dajala občutek, da bo napako odpravila, potem pa je njegov zahtevek zavrnila, s sklicevanjem na to, da je potekel prekluzivni rok za uveljavljanje skritih napak.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela klimatska naprava, ki jo je tožnik kupil od tožene stranke, sicer stvarno napako, ki je bila ugotovljena šele poleti ali najkasneje jeseni 2014, vendar je tožnik nato zamudil dvoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe (vložil jo je 17. 3. 2017), zato je njegov tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ugotovljeno dejansko stanje, ne strinja pa se z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o nastopu prekluzije.

7. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek zastavil kot uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov (primerjaj 468. člen OZ v zvezi s 37.c členom ZVPot), in sicer zahteva vrnitev plačanega zneska (četrta alineja prvega odstavka 37. člena ZVPot) ter povrnitev škode (drugi odstavek 37. člena ZVPot).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo materialnopravno izhodišče, da je rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov prekluzivni. Vendar obstaja izjema.

9. Rok za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov je v prvem odstavku 480. člena OZ določen izključno zaradi zaščite prodajalčevega interesa. Namen kratkega roka je v tem, da prodajalec ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja s kupcem. Toda treba je varovati tudi interese kupca, saj je sodna uveljavitev zahtevka potrebna le v primeru, ko prodajalec svoje obveznosti sanacije napak noče prostovoljno izpolniti. Kadar prodajalec začne odpravljati napako ali izjavi, da bo to storil, kupec ne more presoditi, ali je ponujeni način odprave napake ustrezen, temveč lahko sklepa zgolj, da bo prodajalec napako prostovoljno odpravil. Če prodajalec nato k sanaciji napak ne pristopi ali če poskus sanacije ni uspešen, bi bilo sklicevanje prodajalca na potek prekluzivnega roka zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.¹ Pravice kupca, ki je prodajalca pravočasno obvestil o napaki, zato ne ugasnejo po izteku prekluzivnega roka, če kupec pravic ni mogel uveljavljati zaradi prodajalčeve prevare (prvi odstavek 480. člena OZ); pri čemer za kvalifikacijo „prevare“ v smislu te določba zadošča, da je prodajalec kupca spravil v zmoto oziroma v prepričanje, da bo reklamacijo rešil.²

10. Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pravni teoretiki (kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje) zagovarjajo stališče, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.³ Temu stališču pritrjuje sodna praksa.⁴ In z njim soglaša tudi višje sodišče ob tokratnem sojenju.

11. Višje sodišče v nasprotju s stališčem tožene stranke, ki ga ta podaja v odgovoru na pritožbo, soglaša s prvostopenjskim, da napaka na klimatski napravi ni bila znana in odpravljena že leta 2010, temveč šele poleti ali jeseni 2014.⁵ Vse dotlej sta pogodbeni/pravdni stranki iskali rešitev in se pogajali za rešitev reklamacije, pri čemer sta pritegnili tudi strokovnjake (B., M.). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi toženi stranki, da njeno ravnanje ni predstavljalo prevare oziroma zavajanja v smislu prvega odstavka 480. člena OZ, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo ugotovilo, da je ravnala tako, da je bil tožnik prepričan, da bo tožena stranka napako odpravila oziroma da bo rešila reklamacijo.

12. Tožena stranka se zato ne more uspešno sklicevati na prekluzivni rok, določen v 480. členu OZ, tožbeni zahtevek pa je podvržen zastaranju po splošnih predpisih.⁶

13. Za obravnavani primer velja petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

14. Zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ), to pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni moglo biti prej, dokler tožnik ni vedel, da gre za napako oziroma za kakšno napako gre. Za začetek teka zastaralnega roka je namreč odločilen trenutek, ko upnik lahko izve za napako, kar pomeni trenutek, ko ima zbrane vse elemente, da lahko opredeli svoj (jamčevalni) zahtevek. To pa je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, šele poleti oziroma jeseni 2014.

15. Tožnik je tožbo vložil 20. 3. 2017, kar ob petletnem zastaralnem roku pomeni, da njegov tožbeni zahtevek ni zastaral (337. člen OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku odreklo sodno varstvo zaradi zamude roka za vložitev tožbe, je zato napačna.

16. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo na klimatski napravi za stvarno napako, zato je temelj tožnikovega zahtevka podan. Višje sodišče je v skladu s prvo alinejo 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP izpodbijano sodbo posledično delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka.

17. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala višini tožbenega zahtevka,⁷ podala je tudi pobotni ugovor.⁸ Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava z višino tožnikovega zahtevka ni ukvarjalo, zato višje sodišče v tem trenutku ne more opraviti svoje temeljne funkcije – kontrole izpodbijane sodbe v celoti. Zato je v preostalem (tj. glede višine in glede stroškov) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena OZ.

PRAVNI POUK:

Proti drugi alineji 1. točke izreka te odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, komentar k 480. členu, str. 198 - 199. Primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 489/99 z dne 4. 5. 2000 in II Ips 938/93 z dne 30. 3. 1995.
² Glej odločbo VS RS II Ips 489/99 z dne 4. 5. 2000.
³ Kranjc, V., Roki in pogoji za uveljavljanje sankcij za stvarne napake pri gospodarski prodajni, podjemni in gradbeni pogodbi, Podjetje in delo, št. 5/2009, str. 986. Velkavrh, A., Prekluzivni roki za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov pri prodajni in podjemni pogodbi (2. del), Odvetnik, št.79/2017, str. 18.
⁴ Primerjaj sodbo VSL I Cpg 1095/2016 z dne 22. 11. 2017 (zadeva je bila predmet revizijske presoje, vendar se Vrhovno sodišče do pravilnosti tega stališča ni opredelilo, ker je sodbo potrdilo iz drugih razlogov – sodba VS RS III Ips 60/2018z dne 11. 12. 2018) in sodbo VSK Cpg 30/2019 z dne 24. 4. 2019.
⁵ Glej razloge izpodbijane sodbe, zlasti 14. točko obrazložitve.
⁶ Pritožbeno sodišče pri tem šteje, da je tožena stranka z obrambnim stališčem, ki meri na nepravočasno sodno uveljavljanje zahtevka, po vsebini podala ugovor zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP).
⁷ Glej 4. točko na 4. strani odgovora na tožbo.
⁸ Glej 7. točko na 4. strani pripravljalne vloge z 11. 1. 2019.

Datum zadnje spremembe:

24.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 489/99
• Sklep III Ips 75/2001
• VSL sodba II Cp 2207/2011