VSL Sklep Cst 411/2019

Jedro

V primeru umika tožbe se ne more vselej šteti, da se lahko brez posledic (umika) tožba lahko vloži znova. Po četrtem odstavku 188. člena ZPP se namreč v primeru umika tožbe šteje, kot da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži. Ker prej vložena, pa kasneje umaknjena tožba ne povzroči pretrganja zastaranja, je na mestu opozorilo pritožnika o zastaranju predmetnih terjatev dolžnika (glede na trditve o njihovi zapadlosti v letih 2010 in 2011). Z zastaranjem namreč preneha pravica, zahtevati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da terjatev po poteku zastaralnega roka postane naturalna – neizterljiva obligacija in ne več izterljiva.

Glede na spornost vtoževane terjatve dolžnika v delovnem sporu, toženčevo nadlegovanje dolžnika (v delovnem sporu tožnika), upoštevaje navedene okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik v tem postopku uspel izpodbiti zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, na kateri je svoj ugovor proti odpustu obveznosti temeljil pritožnik. Tudi pritožnikov očitek, da umik tožbe v delovnem sporu dne 12. 10. 2017, torej le kratek čas pred vložitvijo dolžnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti, kaže na nesprejemljivo in manipulativno odpoved zahtevku, ni utemeljen.

Očitano nepošteno ravnanje dolžnika, ki po stališču dolžnika pomeni dolžnikovo zlorabo pravice do odpusta obveznosti je bilo opravljeno v času izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP. Tako že tudi ta časovni vidik umika dolžnikove tožbe v individualnem delovnem sporu in vložitve predloga za začetek osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti v nasprotju s stališčem pritožnika kaže na to, da dolžnik pri izvedbi navedenih pravnih dejanj ni ravnal manipulativno. Z vložitvijo predloga za začetek postopka osebnega stečaja se je namreč dolžnik izpostavil riziku morebitnega izpodbijanja njegovega pravnega dejanja umika tožbe. Na njegovo manipulativno ravnanje bi bilo mogoče sklepati kvečjemu v primeru, ko bi dolžnik predlog za začetek stečajnega postopka vložil po preteku obdobja izpodbojnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovora proti odpustu obveznosti, ki ju je dne 11. 4. 2018 in dne 15. 6. 2018 vložil upnik P. s. p., zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik – vložnik ugovorov, izrecno pa je uveljavljal pritožbo le glede odločitve o njegovem ugovoru z dne 15. 6. 2018. Uveljavljal je "vse pritožbene razloge in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru proti odpustu obveznosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v "ponovno odločanje". Zahteval je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe in zahteval povračilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. O pritožbi se je izrekel tudi upravitelj in izpostavil, da je bilo z razveljavitveno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča glede uveljavljanega tožbenega zahtevka (na plačilo premalo izplačanih plač v bruto znesku in povrnitve stroškov prevoza na in z dela ter na plačilo za delo ob vikendih) prvostopenjsko sodišče napoteno na celotno dokazno oceno že izvedenih dokazov in po potrebi k dopolnitvi dokaznega postopka. Sicer pa meni, da upnik ni izkazal izboljšanja njegovega položaja v primeru, če bi dolžnik v delovnem sporu uspel.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V delu, relevantnem za odločitev o pritožbi, je pritožnik v prvostopenjskem postopku v utemeljitev svojega ugovora proti odpustu obveznosti dolžniku navajal, da se je dolžnik kratek čas pred vložitvijo predloga za začetek postopka osebnega stečaja na naroku pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelku v Slovenj Gradcu dne 12. 10. 2017 odpovedal tožbenemu zahtevku zoper delodajalca v znesku 13.048,58 EUR s pp in tožbo umaknil kljub temu, da je višje sodišče sodbo Delovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Iz sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je bil zahtevek zoper dolžnikovega delodajalca po temelju utemeljen, sodišče prve stopnje pa bi moralo odločiti le še o višini. Ker se je dolžnik odpovedal tožbenemu zahtevku, je torej razpolagal s premoženjem, ki bi sicer spadalo v stečajno maso. Tako uveljavljanemu ugovoru je priložil zapisnik Delovnega sodišča z dne 12. 10. 2017, sklep Delovnega sodišča z dne 26. 10. 2017 glede ustavitve postopka in sklep pritožbenega sodišča z dne 11. 5. 2017. Navedeno ravnanje pred postopkom odpusta obveznosti ima po stališču pritožnika namreč značilnosti nevestnega in nepoštenega ravnanja in gre torej za zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

7. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev ugovora pritožnika v zvezi z dolžnikovim razpolaganjem z njegovim premoženjem z odpovedjo tožbenemu zahtevku izhaja ugotovitev, da je dolžnik umaknil tožbeni zahtevek, ker se je bal zakonitega zastopnika tožene stranke družbe K., d. o. o., ki je dolžniku grozil. Sicer pa umik tožbe po procesnih pravilih ZPP ne predstavlja odpovedi tožbenemu zahtevku, ker se v takem primeru lahko tožba znova vloži. To pomeni, da se z umikom tožbe dolžnik ni odpovedal nobeni premoženjski pravici. Stečajni upravitelj v imenu in za račun dolžnika oziroma stečajne mase namreč tožbo lahko znova vloži. Po stališču prvostopenjskega sodišča ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 403. člena v zvezi s 3. alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP zato ni podan.

8. Pritožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe dolžnika in prič, ki so bile na naroku dne 19. 4. 2019 snemane, sodišče pa mu ni vročilo niti prepisa zapisnika o zaslišanju, niti ni ta objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča. Upniku je bila s tem onemogočena podaja ustrezne pritožbe, saj se o izpovedi prič in dolžnika ne more izjasniti. S podatki spisa, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, torej pritožnik ni bil seznanjen.

9. Navedeni pritožbeni razlog po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Pooblaščenec pritožnika, kot izhaja iz zapisnika naroka za obravnavo ugovora z dne 19. 4. 2019 (p.d. 93) je bil na naroku, na katerem so se izvajali dokazi, prisoten. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da prepis zapisnika naroka o zaslišanju dolžnika in prič ni bil objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. Prepis zvočnega posnetka navedenih zaslišanj na naroku dne 19. 4. 2019 je zaveden in objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča kot procesno dejanje 95 dne 29. 5. 2019, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tako se izkaže, da se je s to objavo pritožnik imel možnost seznaniti z na naroku dne 19. 4. 2019 podanimi izpovedbami dolžnika in prič, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev in mu zato pravica do pritožbe ni bila okrnjena. Očitane postopkovne kršitve torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

10. Pritožbeno sodišče je že z razveljavitvenima sklepoma Cst 461/2018 z dne 3. 10. 2018 (p.d. 65) in Cst 671/2018 z dne 9. 1. 2019 (p.d. 76) zgoraj povzete navedbe upnika o umiku tožbe prepoznalo kot uveljavljanje ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP.

11. Po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. ZFPPIPP je domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti opredelil z nekaterimi najbolj tipičnimi ravnanji dolžnika v četrtem odstavku 399. člena, med katerimi je v 3. točki tudi ravnanje stečajnega dolžnika, ki je v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Navedena zakonska domneva je izpodbojna.

12. V odgovoru na ugovor je dolžnik izpodbijal navedeno zakonsko domnevo. Navajal je, da se je za umik tožbe pred Delovnim sodiščem odločil zaradi groženj delodajalca (tam tožene stranke), ki je grozil ne le njemu, pač pa tudi njegovemu novemu delodajalcu. Oporekal je tudi trditvam pritožnika, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča v individualnem delovnem sporu ugotovljena utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in da je bila sporna le še višina. Dolžnik z umikom tožbe torej ni razpolagal s premoženjem, ampak zgolj z negotovo in vprašljivo terjatvijo, zato vrednosti spora v postopku pred Delovnim sodiščem ni mogoče navajati kot vrednosti premoženja. Ne drži, da se je z umikom tožbe dolžnik odpovedal zahtevku, po vsebini se je dolžnik z nasprotno stranko poravnal, saj mu je toženec povrnil stroške postopka. V dokaz je predložil fotokopijo potrdila o nakazilu. Kaj drugega od toženca ni prejel, razen miru pred njim, saj ga ni več nadlegoval po telefonu, niti njegovega novega delodajalca.

13. Iz izpovedb zaslišanega dolžnika in priče R. B. je prvostopenjsko sodišče ugotovilo razlog dolžnika za umik tožbe v individualnem delovnem sporu: tožbo je umaknil zaradi groženj toženca. Navedenih ugotovitev pritožnik izrecno ne izpodbija, niti ni izpodbijal dolžnikovih ugovornih navedb, da je toženec nadlegoval tudi njegovega novega delodajalca. Tudi ugovornih trditev in predloženih dokazov, da je dolžnik od toženca v delovnem sporu prejel povrnjene stroške postopka, pritožnik ne izpodbija.

14. Pritožbeno sodišče ne sprejema zaključka pritožnika, da se je v delovnem sporu pritožbeno sodišče opredelilo do utemeljenosti tožnikove terjatve zoper delodajalca po temelju. Ni namreč sporno, da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo s sklepom in da je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kadar namreč sodišče z gotovostjo ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, lahko z vmesno sodbo odloči samo o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Take sodbe pritožbeno sodišče v delovnem sporu ni izdalo in je pustilo odprto vprašanje tako o temelju, kot o višini tožbenega zahtevka. Sklepanje pritožnika o nesporno ugotovljeni podlagi tožbenega zahtevka se torej izkaže kot preuranjeno in končnega izida delovnega spora tudi glede višine tožbenega zahtevka ni bilo mogoče predvideti. Dolžnik v odgovoru na pritožbo zato utemeljeno opozarja na spornost njegove uveljavljane terjatve, zaradi česar vrednosti spora ni mogoče enačiti z vrednostjo premoženja, ki naj se bi mu dolžnik z umikom tožbe v delovnem sporu odpovedal.

15. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim stališčem, da se v primeru umika tožbe ne more vselej šteti, da se lahko brez posledic (umika) tožba lahko vloži znova. Po četrtem odstavku 188. člena ZPP se namreč v primeru umika tožbe šteje, kot da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži. Ker prej vložena, pa kasneje umaknjena tožba ne povzroči pretrganja zastaranja (prvi odstavek 366. člena OZ), je na mestu opozorilo pritožnika o zastaranju predmetnih terjatev dolžnika (glede na trditve o njihovi zapadlosti v letih 2010 in 2011). Z zastaranjem namreč preneha pravica, zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ), kar pomeni, da terjatev po poteku zastaralnega roka postane naturalna – neizterljiva obligacija in ne več izterljiva.

16. Kljub temu pa je glede na zgoraj obrazloženo spornost vtoževane terjatve dolžnika v delovnem sporu, zgoraj opisano toženčevo nadlegovanje dolžnika (v delovnem sporu tožnika), upoštevaje navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik v tem postopku uspel izpodbiti zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, na kateri je svoj ugovor proti odpustu obveznosti temeljil pritožnik. Povedanemu velja dodati, da tudi pritožnikov očitek, da umik tožbe v delovnem sporu dne 12. 10. 2017, torej le kratek čas pred vložitvijo dolžnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti, kaže na nesprejemljivo in manipulativno odpoved zahtevku, ni utemeljen.

17. V postopku osebnega stečaja se upošteva obdobje izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj po 269. členu ZFPPIPP, torej izvedenih ali sklenjenih v obdobju od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka (vloženim predlogom za začetek stečajnega postopka) do začetka stečajnega postopka, za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena zakona in iz 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP pa je obdobje izpodbojnosti zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Očitano nepošteno ravnanje dolžnika, ki po stališču dolžnika pomeni dolžnikovo zlorabo pravice do odpusta obveznosti je bilo torej opravljeno v času izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP. Tako že tudi ta časovni vidik umika dolžnikove tožbe v individualnem delovnem sporu (12. 10. 2017) in vložitve predloga za začetek osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti (11. 1. 2018) v nasprotju s stališčem pritožnika kaže na to, da dolžnik pri izvedbi navedenih pravnih dejanj ni ravnal manipulativno. Z vložitvijo predloga za začetek postopka osebnega stečaja se je namreč dolžnik izpostavil riziku morebitnega izpodbijanja njegovega pravnega dejanja umika tožbe. Na njegovo manipulativno ravnanje bi bilo mogoče sklepati kvečjemu v primeru, ko bi dolžnik predlog za začetek stečajnega postopka vložil po preteku obdobja izpodbojnosti.

18. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

19. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je zato pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožnikovega ugovora proti odpustu obveznosti, pritožbeni razlogi pa so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), potem ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

20. Izrek o dolžnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker dolžnik z odgovorom na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi zadeve, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka. Izrek o upnikovih pritožbenih stroških pa temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam kriti svoje stroške v postopku zaradi insolventnosti.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 6/2018
• VSL Sklep Cst 282/2023
• VSL Sklep Cst 597/2018