VSL Sodba II Cp 1400/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o skupnem varčevanju, katerega namen je bil doseganje višje obrestne mere. Toženec je dolžan izpolniti dogovorjeno obveznost, to je vrniti tožnici denarna sredstva, ki jih je privarčevala, skupaj z obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 39.763,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2017 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 3.694,67 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko v postopek ni pritegnilo izvedenca finančne stroke, saj samo nima ustreznih znanj o finančnih in knjigovodskih vprašanjih. Tožnica je na koncu ta dokazni predlog umaknila, očitno zgolj zaradi navideznega zmanjšanja svojih pravdnih stroškov. Do enake napake je prišlo tudi, ko je sodišče zavrnilo tožnikov predlog, da se opravijo poizvedbe glede transakcij na računu tožeče stranke od leta 2000. Posledično je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je dokazal vračilo denarja tožnici, saj je izkazal, da je zneska 100.000,00 EUR in 73.000,00 EUR tožnici vrnil z nakazili na njen račun. Sodišče ni ugotavljalo in ugotovilo usode teh dveh zneskov, ki jih je toženec nedvomno nakazal na račun tožeče stranke. Sodba razlaga obrestno mero in pribitke na vsoto varčevanja in pove, da se pribitki končajo pri znesku 100.000,00 EUR. Iz tega sledi, da bi pravdni stranki lahko varčevali tudi vsaka zase, saj sta obe varčevali z zneski preko 100.000,00 EUR. Iz tega sledi, da pojasnjevanje tožeče stranke, da je bil namen skupnega varčevanja doseganje višje obrestne mere, ne zdrži. Točna je izjava toženca, da je tožnica skrivala premoženje zato, da bi lažje prišla do otroškega dodatka, kar je izjavila tudi priča K. L.Toženec je sodišče opozarjal na izrabljanje službenega položaja tožnice in zlorabo podatkov njenega delodajalca pri pripravi tožbe, sodišče pa teh pripomb ni upoštevalo, moralo pa bi se izogniti uporabi tako pridobljenih dokazov in listin. Sodišče je štelo kot verodostojne tudi potrdilo z dne 26.7.2017 za 145,00 EUR, nakazilo z dne 26.7.2017 za 805,50 EUR (priloga A31), nakazilo z dne 26.7.2017 za 339,85 EUR (priloga A41), čeprav toženec meni, da so te priloge neresnične, ker je bil takrat že v sporu s tožnico. Ta pa mu od leta 2016 ni več nakazovala denarja. Prilog je bilo gotovo več kot 100, pa jih večino toženec ni dobil na vpogled. Vse, kar je bil dolžan tožnici, je vrnil, znesek, ki je prisojen tožnici, pa je v resnici znesek za posojilo, ki ga je toženec dal tožnici v letu 2004. Sprva je tožnica tožencu posojilo vračala z nakazovanjem na njegov račun, potem pa sta se pravdni stranki dogovorili, kako in na kakšen način bo tožnica tožencu posojilo vrnila. Sodišče je izpoved priče K. L. razumelo napačno, saj je priča razločno povedala, da so se različni zneski depozitov obrestovali različno, najvišja določena meja pa je bila 100.000,00 EUR. To je tudi logično, saj je to tudi meja, za katero ima stranka banke garancijo za privarčevana sredstva. Ta priča ni potrdila skupnega varčevanja, pa tudi namena le tega ne, saj v banki skupno varčevanje ne obstaja. Priča je povedala, da račun glasi na ime ene stranke in da so bila sredstva na računu za eno stranko. Sodišče je bilo nedosledno pri navajanju izpovedi priče I. P.,saj je upoštevalo in se sklicevalo zgolj na pričanje v korist tožeče stranke, ne pa v korist tožene stranke. Trditev toženca o manipuliranju s strani tožnice s sredstvi na računu je dokazana tudi z nameravanim nakupom komercialnih zapisov družbe X z naslovom ... Pregled računa in dokumentacije pokaže, da je bilo iz tožničinega računa nakazano 41.500,00 EUR, znesek 33.800,00 EUR pa iz računa mame obeh strank, na račun toženca. Po zapadlosti komercialnih zapisov pa je tožnica celotni privarčevani znesek nje in mame v znesku 73.000,00 EUR nakazala samo na svoj račun.

3. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane. Tožnica je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke umaknila, zato ga sodišče ni smelo izvesti, saj je pri sojenju vezano na dokazne predloge strank (1. odst. 7. člena ZPP). Ker je tožnica v vlogah podrobno pojasnila, kako je prišla do izračuna dolgovanega zneska in je bil ta izračun ustrezno dokazan z listinskimi dokazi, toženec pa obrazloženo ni prerekal same višine tožbenega zahtevka z navedbami, kateri podatki naj ne bi bili pravilni, postavitev izvedenca tudi ni bila potrebna. Dokazni predlog za opravo poizvedb o transakcijah na računu tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s sklepom z dne 29.11.2018 in pojasnilo, da toženec tega svojega dokaznega predloga ni konkretno obrazložil. Zakaj bi bile za odločitev v zadevi pomembne vse transakcije na računu tožnice v spornem obdobju in ne zgolj nakazila med pravdnima strankama, toženec ne pojasni niti v pritožbi. Toženec tudi ne pojasni, katerih prilog, ki jih je vložila tožnica, ni prejel, temveč navaja zgolj, da večine ni prejel, kar pa ni zadosti obrazložena pritožbena navedba, da bi bilo nanjo mogoče odgovoriti.

6. Toženec prvič v pritožbi navaja, da so neverodostojne listine potrdilo z dne 26.7.2017 za 145,00 EUR, nakazilo z dne 26.7.2017 za 805,50 EUR (priloga A31), nakazilo z dne 26.7.2017 za 339,85 EUR (priloga A41), ker je bil takrat že v sporu s tožnico, ta pa mu od leta 2016 ni več nakazovala denarja. Glede teh potrdil tožnica v odgovoru na pritožbo pojasni, da je v navedenih potrdilih napaka v datumih nakazil, nakazila pa so bila dejansko izvršena prej: znesek v višini 145,00 EUR dne 2.8.2013, znesek 805,50 EUR dne 6.6.2014 in znesek 339,85 EUR dne 17.6.2016, ko pravdni stranki še nista bili v sporu. Toženec ne navede in izkaže, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče teh dejstev ne sme upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP), pritožba pa je v tem delu neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o skupnem varčevanju, katerega namen je bil doseganje višje obrestne mere. Sodišče prve stopnje o tem navede prepričljive razloge v točki 8 obrazložitve sodbe. Pri tem se pravilno opre tudi na izpovedbi prič K. L. in I. P. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče izpoved priče K. L. razumelo napačno. Ta priča je potrdila, da so bili prenosi med računi med pravdnima strankama, saj je preverjala knjigovodsko kartico, ko je dobila zahtevo za izpis. Ta priča je poznala obe pravdni stranki, potrdila, da je bila tožnica pooblaščena na toženčevem računu, ni pa poznala samega dogovora med pravdnima strankama. Prav tako je izpovedala, da za višje vsote komitent lahko pridobi višjo obrestno mero, kakor je bila v javno objavljeni ponudbi. Ta meja pa je bila 100.000,00 EUR in stranke z večjimi zneski so se oglasile (prepis zvočnega posnetka na list. št. 75 spisa). Iz te izpovedbe pa ne izhaja, da zneski nad 100.000,00 EUR ne bi imeli pribitkov. Tudi sodišče prve stopnje tega ne zaključi, kot zmotno trdi pritožba. Že iz tožbenih navedb tožnice je razvidno, da je bil pri premijskem varčevanju pri znesku nad 100.000,00 EUR pribitek 0,30 odstotnih točk, toženec pa tega dejstva v postopku na prvi stopnji ni prerekal. Tudi ne drži trditev pritožbe, da je tožnica vedno vložila znesek, ki je bil višji od 100.000,00 EUR in bi obe stranki lahko varčevali vsaka zase. Tožnica je že v tožbi navedla, da je v premijsko varčevanje vložila znesek, ki je bil manjši kot 100.000,00 EUR, enako toženec. Pritožba ne navede, v čem je bilo sodišče prve stopnje nedosledno pri navajanju izpovedi priče I. P. zato pritožbeno sodišče na takšno navedbo ne more odgovoriti. Pojasnilo pritožnika, da se je sodišče sklicevalo zgolj na pričanje v korist tožeče stranke, ne pa v korist tožene stranke, ni dovolj konkretno. Tudi ta priča pa je potrdila, da sta pravdni stranki skupaj varčevali.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo tudi razloge o toženčevih plačilih zneskov 100.000,00 EUR in 73.000,00 EUR. Neutemeljen je očitek, da sodišče tega ni storilo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje o teh plačilih v točki 10 obrazložitve sodbe. Da se znesek 100.000,00 EUR nanaša na izplačilo tožničinih privarčevanih sredstev po sprostitvi depozita z nespremenjeno obrestno mero, tožnica ni zanikala. Glede zneska 73.000,00 EUR pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se ta znesek nanaša na vračilo denarnih sredstev, ki jih je tožnica vložila v shemo ... skupaj z donosom - obrestmi, to plačilo pa nima nobene zveze z zatrjevanim dogovorom o skupnem varčevanju, na podlagi katerega tožnica vlaga predmetno tožbo. To nenazadnje potrdi tudi pritožnik v 4. odstavku na strani 4 pritožbe. Ker komercialni zapisi družbe X. niso predmet tožbe, tudi niso odločilnega pomena navedbe v pritožbi o tem, da je bil znesek 33.800,00 EUR za nakup teh zapisov nakazan iz računa mame obeh pravdnih strank.

9. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da tožničina nakazila niso predstavljala vrnitve posojila tožencu, ker samega posojila toženec ni izkazal, tožnica pa je nasprotno dokazala, da je kupnino za nakup stanovanja v celoti poravnala iz svojih sredstev. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

10. Neutemeljene so tudi navedbe pritožbe, da je toženec opozarjal sodišče na izrabljanje službenega položaja tožnice in na zlorabo uporabe podatkov njenega delodajalca pri pripravi tožbe. Tožnica je tožbi priložila podatke, ki so se nanašali na njeno poslovanje kot komitentke banke, zato takšnega ravnanja ni mogoče šteti za zlorabo podatkov ali njenega službenega položaja. Toženec teh trditev tudi podrobneje ne obrazloži, zato na takšno navedbo kaj več ni mogoče odgovoriti.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da naj bi bili vsi tožničini zneski na njegovem transakcijskem računu le zato, da bi tožnica prikrila svoja likvidnostna sredstva za pridobitev bonitet od države. Zgolj z drugačno trditvijo toženec te dokazne ocene ne more izpodbiti. V zvezi s tem tudi ne drži trditev toženca, da je tako izpovedala priča K. L.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 134/2009
• VSL sodba I Cp 16/2017
• VSL sodba PRp 757/2013