VSL Sklep II Cp 881/2019

Jedro

Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo toženčev predlog za razveljavitev potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1004/2012 z dne 25. 2. 2008.

2. Zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni in ugodi predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana sodba IV 1004/2002 z dne 25. 2. 2008,² ni ugotavljalo ali preverjalo njegovega dejanskega prebivališča v namene vročanja pisanj. Bistvo pritožbenih očitkov predstavljajo trditve, da toženec dejansko ni prebival na naslovu X in posledično vročitev njegovi materi, ki je pisanje na navedenem naslovu sprejela, ni pravilna. Meni še, da je zavrnitev dokaznega predloga za lastno zaslišanje, ki ga je podal v predlogu za razveljavitev potrdila, kršitev pravice do izjave in bistvena kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče bi moralo v primeru, da bi bila vročitev pravilna, izdati zamudno sodbo. Dejstvo, da tega ni storilo, kaže na to, da je posumilo, da ni pravilno ugotovilo toženčevega dejanskega prebivališča.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je tožbo sprva skušalo vročiti na naslovu, kjer je imel toženec prijavljeno stalno bivališče (Y). Ker se je izkazalo, da tam ne prebiva, je sodišče tožnico pozvalo, da sporoči naslov toženčevega dejanskega prebivališča, kar je tudi storila. Sodišče je nato po več neuspešnih poskusih vročanja postavilo pooblaščenega vročevalca, ki je tožbo uspešno vročil toženčevi materi kot članici gospodinjstva toženčevega dejanskega prebivališča, kar je razvidno iz dopisa zasebne vročevalke A. A., s.p. na list. št. 26 sodnega spisa. Pritožbeni očitki, da sodišče toženčevega dejanskega prebivališča ni ugotavljalo, so tako neutemeljeni.

6. Sodišče je tožbo, s katero se je začel pravdni postopek IV P 1004/2012, vročilo v skladu s pravili postopka (postopek je tekel po določbah ZPP iz leta 1999 - v nadaljevanju ZPP 99). Vročitev tožbe je bila urejena v 140. členu ZPP 99, ki je določal, da se tožba vroči odraslemu članu gospodinjstva, ki ga je dolžan sprejeti, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju. Ker toženca v času, ko je bila vročitev opravljena, ni bilo doma, je bila vročitev tožbe veljavno opravljena s tem, ko je pisanje sprejela njegova mati.

7. Trditev, da toženec dejansko ni prebival na naslovu X, kjer je prebivala tudi njegova mati, ki je pisanje prevzela, je neresnična in so pritožbeni očitki, ki temeljijo na njej, neutemeljeni. Toženec je v času vročitve tožbe dejansko prebival na naslovu X, kar je razvidno iz dopisa zgoraj navedene pooblaščene vročevalke A. A. (list. št. 26), na katerega se selektivno sklicuje tudi pritožba. Toženčeva mati je kurirju ob prvem prihodu povedala, da naslovnik dela in da ga zato ni doma, sicer pa da je. Pritožbeno stališče, da takšna izjava pomeni, da navedeni naslov zagotovo ne predstavlja dejanskega prebivališča osebe, je očitno neutemeljena, pa tudi protispisna, saj pritožba materino izjavo, da je toženec odsoten zaradi dela, vzame izven konteksta in se pri tem sploh ne opredeli do dela izjave, kjer toženčeva mati izpove, da je toženec sicer (tam) doma. Iz materine izjave je razvidno tudi, da njuni gospodinjstvi nista bili ločeni. Toženčeva mati je bila tako članica gospodinjstva na naslovu toženčevega dejanskega prebivališča, ki je veljavno sprejela pisanje. Stališče, da je vročitev veljavno opravljena s tem, da je tožba vročena članu gospodinjstva na naslovu njegovega dejanskega prebivališča, je sprejeto in izraženo tudi v pritožbi (4. odstavek). Posledično je bila pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo toženčeve pravice do izjave s tem, ko ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu po lastnem zaslišanju. Toženec se ne sklicuje na nobene okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v ugotovitev sodišča glede naslova njegovega dejanskega prebivališča, v pritožbi ne navede niti, kje naj bi to v času vročanja bilo. Glede na odsotnost takšne trditvene podlage je dokazni predlog po lastnem zaslišanju, kjer bi toženec „pojasnil, da na naslovu X ni nikoli dejansko prebival“, očitno neutemeljen. Zato s tem dokaznim predlogom ne more uspeti. Zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja avtomatično kršitve pravice do izjave, kot to skuša prikazati pritožba,³ sploh v primeru, da je dokazni predlog očitno neutemeljen.

9. Glede pritožbenih navedb, da toženčeva mati tožencu pisanja nikdar ni izročila, pritožbeno sodišče opozarja, da je za presojo veljavnosti vročitve bistveno le, ali je oseba pisanje sprejela, kar ga toženčeva mati je. V primeru, da mu pisanja ni izročila, bi bilo mogoče govoriti (le) o njeni odškodninski odgovornosti.⁴

10. Glede pritožbenih navedb o zamudni sodbi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da jo sodišče prve stopnje izda, če so kljub odsotnosti odgovora na tožbo podani tudi drugi z zakonom zahtevani pogoji. Odločitev, ali bo izdalo zamudno sodbo ali pa bo izpeljan postopek, je v pristojnosti sodišča. Zato v obravnavanem primeru neizdaja zamudne sodbe ne kaže na to, da je sodišče posumilo v pravilno vročanje in so pritožbene navedbe v tej smeri prav tako neutemeljene.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo toženca, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odstavek 365. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glede katere je bilo izdano potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti ter katerih razveljavitev je sodišče prve stopnje zavrnilo.
² Zavrnitev očitno neutemeljenih dokaznih predlogov ne more predstavljati kršitve pravice do izjave, glej npr. sklep VSL II Ip 2183/2016 z dne 16. 8. 2016.
³ Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 557.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2177/2019
• VSL sklep I Cpg 89/2015
• VSM sklep I Cp 1305/2014