VSL Sodba II Cp 2292/2018

Jedro

Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31533/2017 z dne 12. 4. 2017 razveljavilo za znesek 2.008,56 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Ta sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi za plačilo 652.602,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017 dalje ter 44,00 EUR izvršilnih strokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4.2017 dalje, v manjšem delu (glede obresti od 1. 4. 2017 do 4. 4. 2017) pa ga je razveljavilo in v tem delu zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 7.801,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje zavrnitvi ugovora zastaranja. Ne soglaša, da bi tožeča stranka na podlagi pooblastila za izpolnitev menice lahko sama določila dospelost menice. Pooblastilo je bilo dano za zapadle obveznosti. Iz pooblastila izhaja, da se dospelost menice določi in ujema z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Pojasnjen je namen in volja pravdnih strank ob sklenitvi pravnega posla, pooblastila za izpolnitev menice. To je, da se dospelost menice ujema in je skladna z dospelostjo oz. zapadlostjo terjatve zoper glavnega dolžnika. Sklicuje se na 78. čl. Zakona o menici in kogentnost 339. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pogodbenika ne moreta določiti daljšega ali krajšega zastaralnega roka, kot ga predvideva zakon. Opozarja na odločbo VS II Ips 106/2007 in meni, da je toženec ohranil vse ugovore iz temeljnega razmerja. Terjatev iz garancijske pogodbe je zapadla in dospela 29. 10. 2013. Od tega dne dalje tožeča stranka obračunava obresti. Že leta 2013 je tožeča stranka unovčila prvo menico zoper solidarnega poroka (J. T.). Dne 5. 4. 2017 sprožen postopek je bil začet po izteku triletnega zastaralnega roka iz 78. čl. Zakona o menici in 339. čl. OZ. Kdor da menico v zavarovanje svojih terjatev, ne more biti izpostavljen neskončnemu čakanju na to, da bo menica unovčena. Neskončna uporaba in nezastarljivost bianco menic ne more obveljati. Ravno do take situacije vodi prvostopenjsko stališče, da imetnik bianco menice lahko do neskončnosti odlaša z njeno izpolnitvijo in realizacijo. Imetnik bianco menice ne more biti neomejen z vidika instituta zastaranja; ne more imeti vseobsegajočega in nelimitiranega pooblastila za izpolnitev menice. Stališče, da tožeča stranka lahko poljubno izpolni rok dospelosti menice, nasprotuje kogentnosti zastaralnih rokov. Ker je zastaranje začelo teči 29. 10. 2013 (in ne 31. 3. 2017), je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Kljub temu, da se sodišče z vprašanjem pretrganja zastaranja ni ukvarjalo, navaja, da je ta postopek specifičen, ker poteka na podlagi menice kot verodostojne listine. Razen tega se tožeča stranka sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi izvršilnega postopka VL 161522/2014, ki je bil sprožen na osnovi menice družbe S. d.o.o. Opozarja na solidarno obveznost poroka J. T. in družbe S. d.o.o. v stečaju, sodišče pa je tožencu plačilo naložilo kot samostojno terjatev. Zaradi take odločitve bo tožeča stranka izpolnitev lahko zahtevala zoper toženca v celoti, ne glede na to, ali bo v vmesnem času terjatev izpolnila tudi J. T. ali S. d.o.o. v stečaju. Pri obravnavi ugovora iz 1026 čl. OZ je kršeno določilo 8. čl. ZPP. Ni upoštevano, da so bili decembra 2013 blokirani računi J. T., da je terjatev zavarovana s hipoteko na nepremičnini glavnega dolžnika, vredni več ko milijon EUR. Nesprejemljiva je pričakovana pasivnost pri uveljavljanju plačila od glavnega dolžnika. Zakon ne zahteva obličnosti. A. J. je potrdila, da je s tožencem in ženo komunicirala ustno in preko telefona, toženec in žena pa sta potrdila, da je bila zahteva podana v telefonskem razgovoru, glede katerega je priča potrdila, da je bil opravljen. Izpoved A. ne potrjuje, da je bila korespondenca med pravdnima strankama izključno pisna. Če 7. 1. 2014 zahteva ne bi bila podana, se pravdni stranki v januarju ne bi pogovarjali o prodaji nepremičnine. Več kot očitno je tožeča stranka postopek izterjave zavlačevala, saj je od najemnikov mesečno prejemala plačila v višini preko 6.000,00 EUR. To je bil razlog, da postopka zoper glavnega dolžnika s prodajo nepremičnine ni začela. Banka je svoj položaj izrabila tako, da je vsem zavezancem znova in znova obračunavala izjemno visoke obresti, kar je razvidno iz predloženih listin. Opomini, ki jih je tožeča stranka glavnemu dolžniku poslala, niso dejanje, s katerim bi zadostila svoji obveznosti iz 1026. čl. OZ. Zgolj opomin ne zadošča; v enem mesecu bi morala sprožiti sodni postopek zoper glavnega dolžnika, ne pa ga le opominjati. Zanika neizkazanost dogovora, da se celotna plačila najemnikov štejejo za plačilo po garancijski pogodbi št. 702144. Iz izvajanj tožeče stranke izhaja, da so se plačila knjižila na konto obveznosti po garancijski pogodbi. Zastavlja se vprašanje, zakaj je tožeča stranka takó ravnala, če dogovora ni bilo? Opozarja, da tožeča stranka ni substancirano navedla in izkazala, katere druge obveznosti naj bi bile delno poravnane s plačili najemnikov. Po tem, ko je tožena stranka zatrdila, da so bila plačila najemnikov izvršena, je dokazno breme prešlo na tožečo stranko. Ona je tista, ki mora dokazati, da so obstajale druge obveznosti, za kritje katerih je uporabila navedena plačila. Navedla ni niti ene pogodbe, niti enega dolga. Meni, da je bila v postopku neenakopravno obravnavana, ker je sodišče tožeči stranki verjelo na besedo in sprejelo vsebino njene prijave v stečajnem postopku.

3. Po izteku pritožbenega roka je tožena stranka podala dopolnitev pritožbe, ki pa je – zaradi izteka pritožbenega roka – ni mogoče upoštevati. Rok za vložitev pritožbe je prekluzivni rok (333. čl. ZPP).

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka (banka) je z družbo J. d.o.o. (naročnik garancije) dne 25.3.2005 sklenila garancijsko pogodbo št. 702144 (listina A2). Pogodbenika sta k tej pogodbi sklenila več dodatkov, s katerimi sta podaljševala veljavnost in spreminjala višino garancije. Z dodatkom št. 8 z dne 31. 1. 2013 (listina A10) je bila garancija, ki je na osnovi prejšnjih dodatkov znašala 600.000,00 EUR, podaljšana od 29. 3. 3013 do 28. 3. 2014. Pri sklepanju dodatka št. 8 je sodeloval tudi toženec – kot porok in plačnik. Prevzel je nepreklicno in brezpogojno jamstvo za celotno plačilo vseh obveznosti naročnika garancije. Dne 4. 2. 2013 je podpisal poroštveno izjavo (listina A11). Tožeči stranki je v zavarovanje in poplačilo poroštvenih obveznosti izročil pet bianco menic in podpisal menično izjavo z dne 4. 2. 2013 (listina A13). Bančna garancija je bila unovčena dne 29. 10. 2013 v višini 600.000,00 EUR. Tožeča stranka od toženca – poroka in plačnika¹ – uveljavlja to terjatev, zmanjšano za delna plačila.

7. Menica – verodostojna listina, na osnovi katere je tožeča stranka začela ta postopek, je lastna menica. Tožeča stranka je od toženca prejeto bianco menico izpolnila na način, da je vanjo vnesla manjkajoče sestavine (menični znesek 654.611,24 EUR, sebe kot remitenta, dospelost plačila 31. 3. 2017, datum izdaje menice 4. 2. 2013 ….). Ker gre za menični blanket trasirane menice, je besedo „plačajte“ spremenila v „plačam“. S tem je menica pridobila lastnost lastne menice. Lastna menica je podobna zadolžnici. Z njo je toženec nepogojno obljubil, da bo menico ob dospelosti plačal remitentu (tožeči stranki).

8. Ni sporno: – da je bila garancija unovčena v času, ko je za vračilo jamčil toženec kot porok in plačnik; – da naročnik garancije svoje obveznosti iz naslova unovčenja garancije, za zavarovanje katerih je prevzeta menična zaveza, ni v celoti poravnal. Tožeča stranka je bila zato od toženca kot solidarnega poroka upravičena zahtevati plačilo oz. unovčiti prejeto menico. Da bi z zapisom dospelosti menice – na dan 31. 3. 2017 – tožeča stranka prekoračila menično pooblastilo, torej da bi menični blanket izpolnila v nasprotju z menično izjavo oz. obveznostjo iz glavnega posla, se ne zatrjuje. Tožnik je imel pravico vstaviti katerikoli datum zapadlosti, dospelosti. Seveda v skladu s pooblastilom. Iz menične izjave ni razvidno, da bi bil pri tem omejen, zato je pravilno prvostopenjsko stališče, da je bila določitev dospelosti menice v prisojnosti tožeče stranke.

9. Tožena stranka zamudo pri postavitvi meničnega zahtevka argumentira z 78. čl. Zakona o menici, sklicuje pa se na dejstva, ki se nanašajo na poroštvo. Zatrjuje zastaranje obveznosti, sprejete s podpisom dodatka št. 8 k pogodbi o izdaji plačilne garancije in s podpisom poroštvene izjave. Ugovor zastaranja torej utemeljuje z zastaranjem toženčeve poroštvene obveznosti, torej z ugovorom iz temeljnega posla.

10. Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). Skladno s sodno prakso so v takem primeru dopustni ugovori iz temeljnega posla (sodna praksa jih utemeljuje s sklicevanjem na 16. čl. Zakona o menici in 233. čl. OZ). Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. Zato se je s toženčevimi ugovori iz temeljnega razmerja, tudi z ugovorom zastaranja poroštvene obveznosti, treba ukvarjati. Sporno je, ali je – zaradi kavzalnosti – tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna².

11. Terjatev, za zavarovanje katere je bila izdana menica, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožeča stranka od toženca kot solidarnega poroka lahko zahtevala plačilo³, zato je zastaralni rok začel teči tega dne. Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe⁴, zastaralni rok znaša 3 leta (349. čl. OZ). Če tek tega roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka.

12. Če pa pride do pretrganja zastaranja, začne zastaralni rok teči znova in se čas, pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (prvi odstavek 369. čl. OZ). Zastaranje, pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. čl. OZ). Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika (prvi in tretji odstavek 1034. čl. OZ).

13. Trditveno in dokazno breme pretrganja zastaranja je na tožeči stranki. Tožeča stranka v vlogi z dne 30. 8. 2017 zatrjuje, da je bilo zastaranje pretrgano z dne 18. 12. 2015 zoper glavnega dolžnika – S. d.o.o. (prej J. d.o.o.) – vloženim predlogom za izvršbo, na osnovi katerega je bil dne 23. 12. 2015 izdan sklep o izvršbi I VL 161522/2015. Te listine je sodišče prve stopnje vpogledalo, ni jih pa dokazno ocenilo. To lahko stori pritožbeno sodišče, tudi brez pritožbene obravnave. Sicer pa vložitev predloga za izvršbo, izkazana z listinama A16 (predlog za izvršbo zoper S. d.o.o.) in A17 (sklep o izvršbi VL 161522/2015), niti sporna ni.

14. Z vložitvijo predloga za izvršbo v decembru 2015 je prišlo do pretrganja zastaranja (365. čl. OZ). Zaradi pretrganja zastaranja, ki je nastopilo decembra 2015, je (bo) zastaralni rok začel ponovno teči in se triletni zastaralni rok do dne 5. 4. 2017, ko je tožnik sprožil ta postopek, še ni mogel izteči. Pravilna je torej ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnikova terjatev zoper toženca ni neiztožljiva zaradi zastaranja.

15. Da bi obveznost zaradi izpolnitve prenehala se ne zatrjuje. Pritožnik oporeka le višini uveljavljane terjate. Glede višine se je sodišče prve stopnje izreklo v 18. točki obrazložitve, v prejšnjih točkah pa se je ukvarjalo z argumentiranjem, da je tožeča stranka do tožene stranke – poleg obravnavane terjatve iz garancijske pogodbe – imela tudi druge terjatve in da med strankama ni obstajal dogovor o tem, kateri dolgovi družbe J. d.o.o naj se poplačajo s plačanimi zneski najemnine. Najemnino so najemniki T. d.o.o., F. d.o.o in P. d.o.o. – namesto toženi stranki – plačevali direktno tožeči stranki. S temi nakazili je glavni dolžnik obveznost iz garancijske pogodbe delno poravnal. Ni sporno, da je obveznost naročnika garancije (glavnega dolžnika) delno poravnana tudi z izkupičkom unovčenja menice J. T. Toženčevi ugovori niso terjali podrobnejšega obravnavanja višine terjatve, kot ga je sodišče prve stopnje izvedlo v 18. točki obrazložitve. Tožeča stranka je v vlogah z dne 16. 11. 2017 in 22. 2. 2018 podala podatke o delu vsakega od plačil, ki ga je upoštevala kot delno plačilo partije 1210097470 (to je obveznosti iz naslova unovčenja garancije iz pogodbe št. 702144). Tožena stranka tem podatkom – višini plačil – ni oporekala. Dejstvu, da je bila obravnavana terjatev le ena od več terjatev tožeče stranke do J. d.o.o., je oporekala, vendar pri tem ni bila uspešna (razlogi so vsebovani v 17. točki prvostopenjske sodbe). Tudi dogovora, da se bodo celotni zneski plačanih najemnin obračunavali kot delno poplačilo sporne terjatve, ni uspela dokazati (razlogi so vsebovani v 16. točki prvostopenjske sodbe). Tožeča stranka je razumljivo pojasnila, da je delna plačila upoštevala pri vseh terjatvah do J. d.o.o. oz. S. d.o.o. in sicer je zapirala najprej obresti, do plačila glavnic pa, glede na višino delnih plačil, skoraj ni prišlo.

16. Nobenega dvoma ni, da je toženčeva obveznosti solidarna z obveznostjo še enega poroka (J. T.) in glavnega dolžnika (S. d.o.o. v stečaju). To sodišče prve stopnje razumljivo pojasnjuje v 13. točki obrazložitve. Ker pa se ne zatrjuje, da bi bila obveznost katerega od solidarnih dolžnikov že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, se v izreku izpodbijane odločitve na solidarnost terjatve z drugo, pravnomočno ugotovljeno terjatvijo, ni mogoče sklicevati. Solidarnost obveznosti bo mogoče navesti v izreku sodnih odločb, s katerima bosta ugotovljeni obveznosti solidarnih dolžnikov J. T. in S. d.o.o.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženec ni uspel dokazati, da je prost poroštvene obveznosti, ker tožeča stranka v enem mesecu od njegove zahteve, da izpolnitev zahteva od glavnega dolžnika, tega ni storila. Dokaznega bremena, da je táko zahtevo podal 7. 1. 2014, toženec ni zmogel. Da sta táko zahtevo A. J. (delavki tožene stranke) podala, sta izpovedala toženec in njegova žena – priča J. T., ki imata oba interes za toženčev uspeh v postopku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bančno poslovanje poteka praviloma pisno. Pravilno je prvostopenjsko stališče o pričakovanosti pisnega predloga, ne glede na to, da je lahko podan tudi ustno; če že ne zaradi vzpostavljenega pisnega načina komuniciranja banke in komitenta, pa zaradi zanesljivosti in jasnosti take izjave zaradi daljnosežnih posledic za oba – banko in klienta. Bančni delavci, ki poslujejo s strankami, o poslovnih odločitvah banke navadno niso pristojni odločati, zato je prepričljiva izpoved A. J., da bi od tožencev, če bi predlog podala, zahtevala, da ga predložita v pisni obliki in ga predložila v reševanje za to pristojnim osebam. Toženec je izpovedal, da ga je podal po telefonu. Dejstvo, da se je toženec z A. pogovarjal o načinu poplačila sporne terjatve, pri čemer naj bi bila omenjena tudi prodaja zastavljene nepremičnine glavnega dolžnika, ne kaže, da je bil predlog, s posledicami, kakršne predvideva 1026. čl. OZ, podan. Pritožnik opozarja, da je banki ustrezalo, da je sukcesivno prejemala plačilo obveznosti. Če je zaznal, da je odlašala z izterjavo obveznosti, bi zahtevo, da se terjatev izterja od glavnega dolžnika, zagotovo podal tako, da bi bila dokazljiva z objektivnimi dokazi, torej pisno. Pritožbeno sodišče dokazno oceno toženčeve izpovedi in izpovedi prič J. T. in A. J. ocenjuje za analitično sintetično, skladno s pravili 8. čl. ZPP, pa tudi življenjsko logično, razumljivo in prepričljivo. Ker ni ugotovljeno, da bi tožnik zahtevo podal, se ni treba izrekati o tem, ali je tožeča stranka z opominjanjem glavnega dolžnika zadostila svoji obveznosti, da na porokovo zahtevo izpolnitev terja od glavnega dolžnika.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev toženčevih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

-------------------------------
¹ Tretji odstavek 1019. čl. OZ – solidarno poroštvo
² Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. čl. OZ). Obveznost postane naturalna, kar pomeni, da pravica oz. obveznost (materialnopravno upravičenje) še obstaja, samó pravica zahtevati izpolnitev je prenehala.
³ Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. čl. OZ).
⁴ V 13. čl. OZ so gospodarske pogodbe opredeljene s subjektivnim kriterijem. Gospodarske pogodbe so tiste, ki jih sklepajo gospodarski subjekti med seboj. Med gospodarske subjekte spadajo tudi banke, ki so dobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev (13. čl. v času sklepanja veljavnega Zakon o bančništvu – ZBan-1).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1769/2018
• Sklep II Ips 498/2007
• Sodba III Ips 75/2006