VSL Sklep Cst 437/2019

Jedro

Obravnavani predlog temelji na drugačnem dejanskem stanju, zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve iz sklepa z dne 13. 3. 2019 ne morejo preprečiti odločanja o novem predlogu, ki temelji na drugačni dejanski podlagi – glede zakonske rehabilitacije. Pravnomočnost odločitve o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi podane ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč ne pomeni, da so zaradi tega obveznosti dolžnika postale neodpustljive.

Bodoči izbris iz kazenske evidence, do katerega bo prišlo v času teka preizkusnega obdobja, predstavlja za novo okoliščino, ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti z dne 13. 3. 2019, zato posledice pravnomočnosti tega sklepa niso ovira za ponovno odločanje. S tem sklepom tudi ni bilo pravnomočno odločeno o tem, katere obveznosti se ne odpustijo, temveč je bil predlog zavrnjen zaradi takratnega obstoja ovire za odpust obveznosti.

Zakon ne določa roka, v katerem je primerih, kot je obravnavani, dopustno ponovno vložiti predlog za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku in določilo preizkusno obdobje enega leta in osmih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, ki poteče 16. 3. 2021.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bil dolžnikov predlog za odpust obveznosti že pravnomočno zavrnjen, v novem predlogu pa navaja iste razloge kot v prvotnem predlogu. S sklepom z dne 13. 3. 2019 je bilo že pravnomočno razsojeno o odpustu obveznosti dolžnika in hkrati posledično, da se terjatve (tudi terjatev pritožnice) do stečajnega dolžnika ne odpustijo. Z izpodbijanim sklepom sodišče ponovno dopušča odpust istih obveznosti, o katerih je bilo že odločeno, čeprav je od zavrnitve odpusta do izpodbijanega sklepa minilo le tri mesece in pravnomočna kazenska obsodba še ni bila izbrisana. Zato je sodišče kršilo načelo pravnomočnosti in 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. S tem so kršene upničine človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter kršeno načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS ter tako kršena pravica do varstva premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola k EKČP in do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. V ZFPPIPP ni podlage za poseg v njeno pravico do zasebne lastnine niti v pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga o odpustu obveznosti, kršena sta tudi prvi in drugi odstavek 399. člena in 400. člen ZFPPIPP. Ponoven predlog za odpust obveznosti v istem postopku osebnega stečaja ni mogoč, to bi moralo biti zakonsko izrecno predvideno.

Četudi bi bilo to mogoče, pa je ponovno odločanje o začetku postopka odpusta obveznosti zgolj tri mesece po pravnomočni zavrnitvi predloga za odpust obveznosti nedopustno in preuranjeno. Zato je prišlo do kršenja prvega in drugega odstavka 399. člena, 400. člena in prvega odstavka 398. člena ZFPPIPP. Preizkusno obdobje je bilo določeno tako, da se bo izteklo nekaj dni po izpolnitvi pogojev za izbris pogojne obsodbe, čeprav je bilo s prvotnim sklepom določeno daljše obdobje, upravitelj pa je predlagal krajše obdobje. Izpodbijani sklep je bil zato izdan izven namena prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, po katerem je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust obveznosti, izdan je bil zgolj z namenom, da se dolžniku omogoči odpust obveznosti in brez upoštevanja zakonitih možnosti za poseg v lastninsko pravico in premoženje upnice, zato je kršen prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter tako kršena pravica do varstva premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola k EKČP in do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjasnil, da upnica izpostavlja pravna vprašanja, ki niso v njegovi pristojnosti.

4. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen:

1. če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali

2. če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:

- če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,

- če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena ali

- če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu tega zakona.

7. Nadalje odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP).

8. Dejstvo, da je bil s sklepom z dne 13. 3. 2019 zavrnjen dolžnikov predlog za odpust obveznosti, ni sporno. Razlog je bil v tem, da je takrat obstajala pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju, ki še ni bila izbrisana iz kazenske evidence. Sedaj obravnavani predlog pa temelji na drugačnem dejanskem stanju, zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve iz sklepa z dne 13. 3. 2019 ne morejo preprečiti odločanja o novem predlogu, ki temelji na drugačni dejanski podlagi – glede zakonske rehabilitacije. Pravnomočnost odločitve o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi podane ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč ne pomeni, da so zaradi tega obveznosti dolžnika postale neodpustljive. Takšen značaj imajo samo obveznosti iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Ovire iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP sicer onemogočajo odpust obveznosti, zaradi česar je v primeru obstoja katere od teh ovir potrebno predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrniti. Obstoj ovire predstavlja tudi razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, zaradi česar se postopek odpusta obveznosti ustavi in zavrne predlog za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). To pa ne pomeni, da bi dolžnik izgubil pravico uveljavljati odpust obveznosti tudi v primeru, ko je oziroma v obravnavanem primeru bo po zavrnitvi predloga za odpust obveznosti prenehal razlog za oviro, zaradi katere je bil predhoden predlog dolžnika zavrnjen. Zgolj zaradi okoliščine zavrnitve predloga za odpust obveznosti, ki je bil podan v času, ko je obstajala ovira za odpust, dolžnik v primeru, da je ovira kasneje prenehala, ne more priti v slabši položaj, kot bi bil v primeru, da bi bil prvi predlog za odpust obveznosti podan v času, ko ne bi bilo več razloga za oviro odpusta obveznosti (enako tudi sklepa VSL Cst 586/2015 z dne 14. 10. 2015 in Cst 681/2015 z dne 17. 11. 2015).

9. V sklepu z dne 13. 3. 2019 je bila upoštevana ovira, ki je bila podana ob njegovi izdaji. Glede ovire obstoja kaznivega dejanja iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP pa je sodišče dolžno presojati, kdaj bo potekel rok za zakonsko rehabilitacijo oziroma izbris pravnomočne obsodbe iz kazenske evidence in temu primerno tudi določiti preizkusno obdobje. Bodoči izbris iz kazenske evidence, do katerega bo prišlo v času teka preizkusnega obdobja, pa predstavlja za novo okoliščino, ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti z dne 13. 3. 2019, zato posledice pravnomočnosti tega sklepa niso ovira za ponovno odločanje. S tem sklepom tudi ni bilo pravnomočno odločeno o tem, katere obveznosti se ne odpustijo, temveč je bil predlog zavrnjen zaradi takratnega obstoja ovire za odpust obveznosti.

10. Zakon tudi ne določa roka, v katerem je primerih, kot je obravnavani, dopustno ponovno vložiti predlog za odpust obveznosti. Le v prejšnjem postopku ugotovljene kršitve ali ugotovljena zloraba pravice do odpusta obveznosti so razlog, da o odpustu obveznosti ni dopustno ponovno odločati še 10 let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil predlog za odpust obveznosti zavrnjen (primerjaj 2. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Le v teh, z zakonom izrecno določenih primerih, nov predlog za odpust obveznosti ni dopusten oziroma utemeljen. Zato za odločitev tudi ni pomembno stališče iz sklepa VSL Cst 186/2017 z dne 12. 4. 2017; v tem sklepu je bil namreč prvotni predlog za odpust obveznosti zavrnjen zaradi kršitev obveznosti, ki jih ima stečajni dolžnik, in od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti do vložitve novega predloga še ni preteklo desetletno obdobje, v obravnavani zadevi pa temu ni tako.

11. Zakon tako ne preprečuje vložitve ponovnega predloga za odpust obveznosti, ko bodo do konca preizkusnega obdobja potekli roki za zakonsko rehabilitacijo. S tem gre tudi za dopusten poseg v pritožničino lastninsko pravico, za katerega višje sodišče ocenjuje, da ne pomeni nedovoljene kršitve njenih ustavnih pravic.

12. Prav tako niso kršene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravica do varstva premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola k EKČP in do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Enakost je zahtevana le glede enakih dejanskih položajev, zgoraj navedena pravila pa veljajo za vse stečajne dolžnike, ki so v enakem položaju, in za vse upnike, ki so v enakem položaju do stečajnega dolžnika. Pritožnici tudi ni bilo odrečeno sodno varstvo, prav tako ni bilo kršeno pošteno sojenje.

13. Kolikor pritožnica uveljavlja kršitve tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, bo to lahko uveljavljala z ugovorom proti odpustu obveznosti, ne more pa tega uveljavljati s pritožbo (403. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje jih po uradni dolžnosti niti ni smelo presojati, zato jih ne sme presojati niti višje sodišče ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 18/2020
• VSL Sklep Cst 340/2022
• VSL sklep Cst 551/2015