VSL Sodba I Cp 929/2019

Jedro

Ker tožnici nihče od solastnikov (vključno s tožencem) soglasja za izvedbo sanacijskih del ni dal, izvedbe del pa ji ni dovolilo niti sodišče, do povračila nastalih stroškov ob upoštevanju 67. člena SPZ ni upravičena.

Če solastnik opravi nujno popravilo solastne stvari, položaj nima značilnosti verzije oziroma neupravičene obogatitve. Pri verziji namreč prikrajšani zmotno misli, da korist pridobiva zase. Tožnica pa je, čeprav je vedela, da s tem posega v deloma tujo stvar, izvedla sanacijo in jo plačala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je vmešavanje v tuje posle prepovedano. Izjemo predstavlja le dopustna gestija, ko nekdo vedoma in hote opravi tuj posel, ki pa je nujno potreben, saj bi sicer nastala škoda (nujna gestija), ali pa bi bila zamujena očitna korist za gospodarja (koristna gestija)

Do povračila tožnica ni upravičena niti na podlagi določil OZ o poslovodstvu brez naročila (199. do 205. člen), čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri presoji je namreč treba upoštevati dve možni situaciji v pogledu stanja strehe v decembru 2016 (ko je tožnica tožencu poslala dopis) oziroma v januarju 2017 (ko je toženec opravil ogled) v primerjavi s stanjem v septembru 2017, ko so se dela izvedla.

V kolikor je bilo stanje strehe na solastni nepremičnini v decembru 2016 oziroma januarju 2017 v bistvenem enako kot v septembru 2017, potem dejstvo, da je tožnica z izvedbo del čakala več mesecev, nedvomno narekuje sklep, da ni šlo za dela, ki jih ni bilo mogoče odložiti (dela so namreč že bila odložena) in tožnica zato ni upravičena do povračila stroškov na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (glej 199. člen OZ).

V kolikor pa se je stanje strehe v času med januarjem in septembrom 2017 poslabšalo in je v septembru obnova strehe postala neodložljiv posel, pa je na dlani, da dopis tožnice, ki ga je tožencu poslala v decembru 2016, ne pomeni pravilno izpolnjene notifikacijske dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je etažna lastnica stanovanja v objektu na naslovu ... Trdila je, da je na strehi objekta v jeseni 2017 izvedla določena nujna vzdrževalna dela. Od toženca, ki je eden od etažnih lastnikov, zahteva povračilo dela stroškov, zamudne obresti ter plačilo za trud v skupni višini 12.832,57 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne 1.906,83 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s soglasjem toženca k izvedbi sanacije strehe. Glede na njegovo pasivnost in ob upoštevanju dopisov, ki sta si jih izmenjala, bi moralo šteti, da je z deli molče soglašal. Svoje stališče v nadaljevanju obrazloži. Meni, da je zmotna tudi ugotovitev, da je toženec tožnici v maju 2017 sporočil, da sanaciji nasprotuje. V zvezi s tem je sodišče nekritično sledilo izpovedbi priče C. C. Pojasni, zakaj je dokazna ocena izvedenih dokazov v pogledu te ugotovitve nepravilna. Ker se sodišče do njenih stališč o nelogičnosti toženčevih navedb in nelogičnosti izpovedbe priče C. C. ter do stališč v zvezi z molče danim soglasjem ni opredelilo, je poseglo v njeno pravico do izjave ter ustavni pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

Ne soglaša s tem, da notifikacijske dolžnosti do toženca ni izpolnila. Sodišče prezre, da je bil namen 200. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), dosežen z obema dopisoma tožnice. Zmotno uporabi 200. in 202. člen OZ z nelogičnim in formalističnim stališčem, da dopisa iz decembra 2016 ne moreta šteti kot obvestilo v smislu 200. člena OZ zato, ker izvirata iz obdobja enajst mesecev (pravilno je devet mesecev) pred dejansko sanacijo. OZ ne določa, da obvestilo ne more biti dano prej, niti ne določa koliko prej. Sodišče ne pojasni, zakaj je bil toženec z obvestilom pred začetkom sanacije prikrajšan v pravici, da posel prevzame. Ne pojasni niti tega, zakaj ne upošteva lastne ugotovitve, da se je toženec na obvestilo odzval in delo prepovedal. Meni, da gestor notifikacijski dolžnosti zadosti z vsakršnim obvestilom, ki lastniku omogoča odziv ter prevzem posla. Zaradi neopredelitve do teh navedb je sodišče tudi tu storilo postopkovno kršitev ter poseglo v pravico tožnice do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Da tožnica toženca ni obvestila o izboru izvajalca in o poteku sanacije ni relevantno, saj ji tega zakon ne nalaga. Zapis v dopisu, da bo tožnica v primeru nedoseženega dogovora prisiljena začeti nepravdni postopek, je mogoče razumeti le tako, da ta položaj nastopi, če bo toženec sanaciji izrecno nasprotoval. Do tega pa ni prišlo, saj je slednji ostal pasiven. Razlogi si nasprotujejo, saj sodišče v zvezi s soglasjem ugotovi, da je toženec sanacijo prepovedal, v zvezi z notifikacijo pa to spregleda in ugotovi, da se toženec do posla ni mogel opredeliti. Kot notifikacijo bi sodišče moralo šteti tožničino vztrajanje pri sanaciji, o čemer je izpovedal zaslišani C. C. Pri presoji, ali je bila notifikacijska dolžnost izpolnjena, bi moralo upoštevati tudi temeljna načela obligacijskega prava (vestnost in poštenje) ter okoliščine primera (da je šlo za nujen poseg; da tožnica z družino v hiši živi in je trpela slabe bivanjske pogoje; da je ravnala skrbno; da je o nujnosti sanacije toženca obvestila; da je toženec stanje preveril, potem pa se ni več oglasil, niti ni strehe sam saniral). V nadaljevanju opozarja, da toženčeve prepovedi sanacije sodišče ni presojalo ob upoštevanju tretjega odstavka 204. člena OZ. Taka prepoved je namreč v nasprotju z moralo (II Ips 803/94). Tudi ne gre za povsem tuj posel in ga zato niti ni mogoče prepovedati. Ker se do teh navedb, danih že v postopku na prvi stopnji, sodišče ni opredelilo, je poseglo v tožničino pravico do izjave, pravico do sodnega varstva ter do enakega varstva pravic, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti.

Vztraja, da je zahtevek utemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi in navaja primere iz sodne prakse.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev

5. V sodbi so navedeni razlogi o dejstvih, ki so, ob upoštevanju materialnopravne podlage, ki jo je za presojo uporabilo sodišče prve stopnje, odločilna, sodbo pa je posledično mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da izostanek razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika pravne presoje za katero se zavzema pritožnica, ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi tudi ni nasprotja med ugotovitvijo, da je toženec tožnici v mesecu maju sporočil, da se s sanacijo celotne strehe ne strinja in ugotovitvijo, da tožnica ni izpolnila notifikacijske dolžnosti. Pritožnica spregleda, da se ugotovitvi nanašata na dva časovno ločena sklopa dogodkov. Tako se ugotovitev o nestrinjanju z menjavo strehe nanaša na predlog tožnice iz decembra 2016, ugotovitev o izostanku notifikacije pa na dejansko izvedeno sanacijo v septembru 2017.

6. V okvir strankine pravice do izjave res sodi tudi obveznost sodišča, da se z dejanskimi navedbami in pravnimi naziranji stranke seznani ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Vendar pa to velja le za navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena. Poleg tega zahteva po opredelitvi ne terja, da sodišče to stori na način, da odgovarja na vsako navedbo posebej, ampak zadošča, da stranka stališče sodišča lahko razbere iz razlogov, ki so za odločitev navedeni. V konkretnem primeru je to mogoče. V pritožbi večkrat ponovljen očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo več ustavnih pravic pritožnice, je zato neutemeljen.

Glede dejanskih ugotovitev

7. Iz sodbe sodišča prve stopnje je mogoče povzeti sledeče dejanske ugotovitve:

- V stavbi na naslovu ... obstajajo štirje posamezni deli in sicer posamezni del z ID znakom 000-241-10 (uporabna površina 84,7 m2); del z ID znakom 000-241-2 (uporabna površina 133,2 m2); del z ID znakom 000-241-3 (uporabna površina 32,3 m2) in del z ID znakom 000-241-4 (uporabna površina 35,3 m2);

- Posamezni del z ID znakom 000-241-10 je last tožnice, posamezni del z ID znakom 000-241-2 je last toženca, ostala dva posamezna dela pa sta v lasti A. in B. oziroma C. C.;

- Toženec v objektu ne živi;

- Tožnica je 7. 12. 2016 tožencu poslala dopis, v katerem ga je seznanila, da je streha na objektu dotrajana in pušča, zato jo je treba sanirati v najkrajšem možnem času in da je pripravljena prevzeti organizacijo izvedbe sanacije še pred pomladjo. Prosila je za čim hitrejšo potrditev ter toženca opozorila, da bo v primeru nezmožnosti dogovora o izvedbi nujnih vzdrževalnih del prisiljena na podlagi 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 28. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pričeti postopek pred nepravdnim sodiščem, ki bo odločilo o nujnosti sanacije, nepotrebni stroški postopka pa bodo bremenili tudi njega. V dopisu je tožnica podčrtala besedilo, v katerem ga je pozvala na potrditev sanacije v roku 3 dni;

- Toženec je na prejeti dopis odgovoril s svojim dopisom z dne 21. 12. 2016. V njem je tožnico obvestil, da je 17. 1. 2017 ob 9. uri s pooblaščenim strokovnim izvajalcem dogovorjen za ogled strehe, izvajalec pa bo tudi izdelal predračun za vsa nujna vzdrževalna dela;

- Tožnica je na dopis 27. 12. 2016 odgovorila in predlagala prestavitev ogleda, saj na že določen dan ne bo mogla biti prisotna;

- Toženec ogleda ni prestavil. Zanj ga je opravil C. C. skupaj s krovcem, ob prisotnosti še dveh delavcev in R. R. Po ogledu je krovec izjavil, da je treba zamenjati le nekaj strešnikov, kar bi po njegovi oceni znašalo 500 EUR. Preko C. C. je toženec tožnici v maju 2017 sporočil, da ne soglaša z menjavo celotne strehe, ta pa je vztrajala, da se celotna streha zamenja;

- Preostala dva etažna lastnika soglasja za izvedbo del nista dala, tožnica ju ne o potrebnosti sanacije ne o dejanski izvedbi del ni obveščala;

- Tožnica je streho sanirala septembra 2017, o izbiri izvajalca, o začetku in o poteku del toženca ni obvestila.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večji del tako ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku niti ni sporen, saj pritožnica oporeka le ugotovitvi, da jo je toženec v maju 2017 obvestil, da ne soglaša s predlagano sanacijo (celotne) strehe in je (tako) sanacijo prepovedal, vztraja pa posledično tudi pri tem, da je toženec s sanacijo molče soglašal. V preostalem delu graja predvsem uporabo materialnega prava v pogledu presoje, ali je kot poslovodja brez naročila izpolnila notifikacijsko dolžnost in presoji utemeljenosti zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

9. V zvezi z izpodbijano dejansko ugotovitvijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta pravilna. Temelji namreč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih, popolnih in življenjsko prepričljivih razlogih. Očitki o površni in selektivni dokazni oceni, ki naj bi sledila le izpovedbi priče C. C., so zato neutemeljeni. Dejstvo, da je toženec svoje stališče glede predloga za sanacijo celotne strehe sporočil po zaslišani priči in to več mesecev po ogledu, ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera, ni tako nelogično in neživljenjsko ravnanje, da bi pritožbeno sodišče zato podvomilo v celotno dokazno oceno. Upoštevati je namreč treba, da je tožnica v dopisu z dne 7. 12. 2016 sama zapisala, da bo v primeru, da do dogovora ne bo prišlo, prisiljena sprožiti nepravdni postopek. Toženec je zato lahko upravičeno domneval, da bo tožnica, tudi, če ji svojega odklonilnega stališča ne sporoči ali pa ji ga sporoči ob priliki, ko bo C. C. obiskal nepremičnino, bodisi sprožila sodni postopek bodisi odstopila od sanacije celotne strehe. Da toženec tožnici ni takoj telefoniral, ji pisal ali poslal sporočila, zato ni nelogično in neživljenjsko ravnanje, ampak ob dejstvu, da sta bili pravdni stranki v sporu, prej nasprotno. Tudi okoliščina, da je zaslišana priča C. C. s tožnico in njenimi sorodniki morda v sporu, sama po sebi ne more pomeniti zadostne podlage, da bi pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pričo neposredno zaslišalo in jo opisalo kot prepričljivo, podvomilo. Neposreden vtis, ki ga je dobila sodnica, ki je pričo zaslišala, je namreč pri dokazni oceni posebej pomemben kriterij. To velja tudi za dokazno oceno izpovedbe tožnice in priče P. P. na eni in izpovedbo toženca na drugi strani.

10. Ker je bila tožnica od maja 2017 dalje seznanjena s stališčem toženca, da se z zamenjavo (celotne) strešne kritine ne strinja, je vprašanje, ali je njegovo pasivnost pred tem mogoče šteti kot konkludentno soglasje, nerelevantno za odločitev. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da tudi v primeru, da toženec tožnice v maju 2017 ne bi seznanil, da s predlagano sanacijo ne soglaša, njegove pasivnosti, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ni mogoče šteti za molče dano soglasje. Ker je razloge za to navedlo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Ponovno opozarja le na to, da morajo biti konkludentna ravnanja, če naj bi štela kot molče dano soglasje, taka, da nedvomno odražajo pristanek (soglasje) k predlagani sanaciji. Takih konkludentnih ravnanj¹ pa v konkretnem primeru ni bilo. Na tako presojo v ničemer ne vpliva okoliščina, da je toženec tožnici na dopis v decembru odgovoril, pasiven pa je ostal po vnovičnem dopisu tožnice, saj je v tem dopisu toženec tožnici sporočil le to, da si bo streho ogledal s svojim strokovnim izvajalcem. Da zatrjevane toženčeve pasivnosti tudi tožnica sama ni razumela kot molče dano soglasje, je vsaj posredno potrdila ob svojem zaslišanju, ko je pojasnila, da nepravdnega postopka (za nadomestitev soglasja) ni sprožila zaradi stroškov, ki bi ji s tem nastali, ne pa zato, ker bi menila, da že razpolaga s toženčevim soglasjem. Zadeva VSL I Cp 901/2013, ki jo v zvezi s tem omenja tožnica v pritožbi, na presojo ne more imeti vpliva, saj je šlo za spor majhne vrednosti in pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča, da je stranka v sanacijo molče privolila, ni preverjalo, saj je bilo v pogledu dejanskega stanja vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje.

Glede uporabe materialnega prava

11. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ugovor, da je bila tožnica seznanjena s tem, da toženec predlagani sanaciji nasprotuje, je bil toženčev in zato je bilo dokazno breme za to trditev na njem. In temu bremenu je zadostil s tem, ko je o tem izpovedal in ko je to potrdil tudi zaslišani C. C. (glej razloge v točki šest, sedma stran sodbe). Zapis sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala svojih drugačnih trditev (to je trditev, da je bil toženec povsem pasiven), zato ne pomeni nič drugega kot to, da je s tem, ko je toženec svojo trditev dokazal, procesno dokazno breme na podlagi 212. člena ZPP prešlo na tožnico, ki pa ga ni zmogla.

12. Če solastnik opravi nujno popravilo solastne stvari, položaj nima značilnosti verzije oziroma neupravičene obogatitve. Pri verziji namreč prikrajšani zmotno misli, da korist pridobiva zase². Tožnica pa je, čeprav je vedela, da s tem posega v deloma tujo stvar, izvedla sanacijo in jo plačala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je vmešavanje v tuje posle prepovedano. Izjemo predstavlja le dopustna gestija, ko nekdo vedoma in hote opravi tuj posel, ki pa je nujno potreben, saj bi sicer nastala škoda (nujna gestija), ali pa bi bila zamujena očitna korist za gospodarja (koristna gestija)³. Opisano stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.⁴ Zaključek sodišča prve stopnje, da določbe OZ o neupravičeni obogatitvi ne morejo biti podlaga za vtoževani zahtevek, je zato pravilen. Na presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na odločbi II Ips 296/2010 in II Ips 125/2011, saj obravnavata drugačne dejanske in pravne položaje⁵. Odločba VSL I Cp 1233/2016 pa zgoraj predstavljeno stališče potrjuje⁶.

13. V pritožbenem postopku ni izpodbijan materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je konkretno popravilo strehe, ki ga je izvršila tožnica, predstavljalo posel rednega upravljanja⁷. Tožnica v pritožbi ne izpodbija niti ugotovitve, da je njen solastni delež na strehi manjši od polovice⁸. Ker tožnici nihče od solastnikov (vključno s tožencem) soglasja za izvedbo sanacijskih del ni dal, izvedbe del pa ji ni dovolilo niti sodišče, do povračila nastalih stroškov ob upoštevanju 67. člena SPZ ni upravičena.

14. Do povračila pa ni upravičena niti na podlagi določil OZ o poslovodstvu brez naročila (199. do 205. člen), čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri presoji je namreč treba upoštevati dve možni situaciji v pogledu stanja strehe v decembru 2016 (ko je tožnica tožencu poslala dopis) oziroma v januarju 2017 (ko je toženec opravil ogled) v primerjavi s stanjem v septembru 2017, ko so se dela izvedla.

V kolikor je bilo stanje strehe na solastni nepremičnini v decembru 2016 oziroma januarju 2017 v bistvenem enako kot v septembru 2017, potem dejstvo, da je tožnica z izvedbo del čakala več mesecev, nedvomno narekuje sklep, da ni šlo za dela, ki jih ni bilo mogoče odložiti (dela so namreč že bila odložena) in tožnica zato ni upravičena do povračila stroškov na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (glej 199. člen OZ). Do povračila bi bila v takem položaju upravičena le pod pogoji iz 67. člena SPZ, ki pa kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče (glej točko 13 te sodbe), niso bili izpolnjeni.

V kolikor pa se je stanje strehe v času med januarjem in septembrom 2017 poslabšalo in je v septembru obnova strehe postala neodložljiv posel, pa je na dlani, da dopis tožnice, ki ga je tožencu poslala v decembru 2016, ne pomeni pravilno izpolnjene notifikacijske dolžnosti. S tem dopisom namreč toženec ni bil (in tudi ni mogel biti) obveščen o aktualnem stanju strehe, niti o začetku konkretnih prenovitvenih del in njihovem obsegu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta dopis predstavlja le obvestilo tožnice tožencu o takratnem stanju strehe v decembru 2016 (ta naj bi puščala), o njeni pripravljenosti prevzeti organizacijo del, v njem pa je tožnica prosila tudi za čimprejšnje soglasje ter toženca seznanila s tem, da bo v primeru, da do dogovora ne bo prišlo, prisiljena sprožiti nepravdni postopek. S tem obvestilom zato tožnica tožencu ni omogočila, da se odzove na njena ravnanja v zvezi s konkretno sanacijo (saj je do nje prišlo šele v septembru naslednje leto) in da zaščiti svoje interese (na primer tako, da posel odobri delno ali v celoti, da pri sanaciji sodeluje s cenejšim izvajalcem, cenejšim materialom in podobno). Iz istega razloga pravilne notifikacije ne more predstavljati niti tožničina izjava iz meseca maja 2017, da vztraja pri prenovi (celotne) strehe. Nerelevantna za presojo pa je tudi izjava toženca, da s prenovo celotne strehe ne soglaša oziroma njegova prepoved le-te, saj je bila dana ob upoštevanju ogledanega stanja strehe v januarju 2017⁹. Povedano še drugače: v primeru, da je v septembru 2017 obnova strehe postala neodložljiv posel, bi morala tožnica o njem takoj, ko je bilo to mogoče, obvestiti toženca in ga ob tem seznaniti s svojimi morebiti že opravljenimi ravnanji (na primer z izbiro izvajalca, dogovori glede časa oprave del, ceno in podobno). Toženec se je imel namreč kot solastnik pravico seznaniti s poslom in njegovim stanjem. Ker je tožnica v tem pogledu ostala popolnoma pasivna, do povračila nastalih stroškov ni upravičena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima namreč na podlagi 202. člena OZ pravico do povračila stroškov za izvedeni posel le tisti poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal kot je treba, to je tako, kot mu to nalaga 200. in 201. člen OZ. In prva obveznost poslovodje brez naročila je prav notifikacijska dolžnost¹⁰.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker je šlo pri vloženem odgovoru na pritožbo le za ponavljanje že znanih stališč, stroške, ki so v zvezi s tem nastali tožencu, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne in jih je dolžan nositi sam (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Primer takih ravnanj je pritožbeno sodišče obravnavalo v zadevi II Cp 1233/2016. V tej zadevi je bil toženec prisoten na gradbišču, imel je nadzor nad deli, bil v stiku z izvajalcem, izvajalcu je zaradi izvedbe del izročil ključe balkona.
² dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list SRS, 1984, stran stran 843
³ Glej 199. člen OZ.
⁴ Glej odločbi VSL II Cp 4321/2010 in II Cp 2730/2014.
⁵ V zadevi II Ips 296/2010 je bilo obravnavano vprašanje zastaranja terjatve tožnika iz naslova neupravičene obogatitve (povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj najemnika); v zadevi II Ips 125/2011 se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, po kakšnem principu se vrača dosežena korist iz naslova vlaganj.
⁶ V zadevi II Cp 1233/2016 je bila obravnavana podobna dejanska situacija kot v tej pravdi, sodišče pa je zahtevek zavrnilo, ker niso bili izkazani pogoji, ki jih OZ predpisuje za gestijo.
⁷ Glede na obseg del, ki izhajajo iz računa T. T., takemu zaključku iz v sodbi sodišča prve stopnje navedenih razlogov pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.
⁸ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to velja ne glede na to, ali je streha skupni del ali posebni skupni del stavbe.
⁹ S tem, ali bi bila prepoved sanacije dopustna, če bi bila dana ob izpolnjenih pogojih, ki jih za gestijo določa 199. člen OZ, se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati, saj toženec kasneje s tožnico ni več kontaktiral. Prenove v septembru (pod predpostavko, da je bila neodložljiva) ji zato nikoli ni prepovedal.
¹⁰ Poleg te je njegova obveznost še skrbnost, nadaljevalna dolžnost, edicijska dolžnost ter dolžnost dati obračun (R. Vrenčur in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, stran 725). Ker tožnica ni izpolnila že notifikacijske obveznosti, se sodišče prve stopnje z izpolnitvijo ostalih ni ukvarjalo.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 901/2013
• VSL sodba II Cp 2108/2016
• VSL sodba I Cpg 896/2011