VSL Sklep II Cp 1116/2019

Jedro

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa (vsaj zdaj še) ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca.

V obravnavanem primeru gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni odgovorila na tožbo, vendar po mnenju sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna, zato tožnika ni pozvalo, da odpravi nesklepčnost tožbe in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožba nesklepčna in da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo na podlagi tretjega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pozvati tožnika k dopolnitvi tožbe zaradi nesklepčnosti. Tožnik ni imel možnosti, da bi tožbo dopolnil. Upravičeno je pričakoval, da se bodo stvari razjasnile v pravdi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi lahko tožbo zavrnilo le v primeru, če tožnik ne bi sledil pozivu sodišča za popravo nesklepčne tožbe. Tožnik bi lahko na poziv sodišča podal ustrezno trditveno podlago, kot mu to nalaga 7. člen ZPP in lahko bi navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi mogel odpraviti neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom, s tem, da bi dopolnil navedbe po pozivu sodišča. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da sodišča v socialnem sporu pri odločanju niso postopala po veljavnih zakonih, zato so ravnala protipravno, kar pomeni, da je bila njihova odločitev naklepna in izrazito arbitrarna, kot je to navedel tožnik v svojih vlogah. Tožnik bi lahko odpravil tudi pomanjkljivosti v zvezi z zatrjevano gmotno in negmotno škodo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (drugi odstavek 318. člena ZPP). V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

5. Če iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, je tožba nesklepčna. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca. Posebej v primeru, če sodišče ugotovi dvomljivo nesklepčnost, mora tožnika na to opozoriti (torej ne le takrat, ko je prepričano, da je mogoče nesklepčnost odpraviti) in mu dati možnost da nesklepčnost odpravi. Prav v obravnavanem primeru pa gre za takšen primer. Že v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje¹ pravilno ugotavlja, da odločitev sodišč v socialnem sporu ni mogoče šteti kot protipravno ravnanje, če so odločala v skladu z ustavo in veljavno zakonodajo, kakor tudi ne v primeru, če je bila odločba razveljavljena ali spremenjena, da pa glede na ustaljeno stališče sodne prakse bi bilo mogoče govoriti o morebitni protipravnosti le, ko bi bila odločitev sodišč posledica naklepnega ali izrazito arbitrarnega ravnanja, kar pa v konkretnem primeru ni moč trditi. Iz tega dela obrazložitve sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje že dokazno ocenilo trditve tožnika,² ki je zatrjeval, da je sodišče v socialnem sporu neopravičeno zavrnilo njegove zahtevke, zaradi česar mu je nastala večja materialna in nematerialna škoda.

6. Opis življenjskega primera iz tožbe je pomanjkljiv, ker tožnik ni navedel tistih odločilnih dejstev, na katere opozarja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Odgovornost toženke za delo sodnikov in sodišč je podana le v primeru, če gre za naklepno ali izrazito arbitrarno ravnanje sodnika. Glede na tožnikovo trditveno podlago se je vzbudil dvom v popolnost opisa življenjskega primera, življenjski primer je bil opisan pomanjkljivo, prav ta pomanjkljivost pa je razlog za nesklepčnost tožbe.

7. Vendar gre v obravnavanem primeru za odpravljivo nesklepčnost tožbe. Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa (vsaj zdaj še) ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca.³ Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-108/04 izhaja, da sme sodišče zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Pri tem je treba še upoštevati, da tožnik zaradi učinkov pravnomočno razsojene zadeve ne bo mogel v novem postopku uveljaviti odškodninskega zahtevka zoper toženko.

8. Prav iz teh razlogov pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pozvati tožnika, da odpravi nesklepčnost, tako da bolj konkretno opredeli življenjski primer, s tem, da pojasni v čem je protipravnost ravnanja sodišč, ki jih je v tožbi opredelil le kot „neupravičena in škodljiva“. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 62/2009 pojasnilo, da se v popravo ne vrača tožba, če je očitno glede na tožbene navedbe, da pravnega neskladja med v tožbi navedenimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo navedb. Opisan življenjski primer iz tožbe ne dopušča sklepa, da tožnik nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dodatnimi trditvami prav glede naklepnega in arbitrarnega ravnanja sodišč oziroma sodnikov.⁴

9. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče določno pozvati tožnika, da odpravi nesklepčnost tožbe. Zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo istemu sodišču zadevo v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Glej 21. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
² Kar pomeni, da tožba ni neodpravljivo nesklepčna.
³ Glej Jan Zobec: pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2009, stran 136.
⁴ Res pa je, da bo mogel določno opisati naklepna ravnanja sodnikov pri odločanju oziroma določno in primerjalno navesti sodno prakso, na podlagi katere bo izhajalo, da so bile odločitve sodišč arbitrarne.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 47/2011
• VSC Sodba Cp 168/2019
• VSL sodba in sklep I Cp 10/2009