<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 409/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.409.2019
Evidenčna številka:VSL00027261
Datum odločbe:31.07.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - posebna pravila v postopkih majhne vrednosti - pisno izvedena pravdna dejanja - trditveno breme stranke - utemeljitev zahtevka - neobligatornost naroka - razpis naroka - zaslišanje stranke - prekluzija v navajanju dejstev - stečajni postopek - osebni stečaj - dejanje pred začetkom stečaja - vpliv začetka stečajnega postopka na pravdni postopek - vsebina tožbenega zahtevka - zapadlost terjatve

Jedro

Ker toženka konkretnih navedb, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, ni podala, tega tudi ne bi mogla doseči niti s svojim zaslišanjem, saj dokazi služijo ugotavljanju resničnosti navedenih dejstev, ne pa šele njihovemu navajanju. Zato so bili njeni dokazni predlogi za zaslišanje nje kot stranke in prič pravilno zavrnjeni.

Sodišče bi narok za glavno obravnavo razpisalo le, če bi ga katera od pravdnih strank zahtevala. Po ustaljeni sodni praksi gre pri tem za izrecno zahtevo razpisa naroka in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo takšno zahtevo. To velja ne glede na to, ali pravdna stranka nastopa prek pooblaščenca ali samostojno kot pravni laik.

Stečajni postopek vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale pred začetkom stečajnega postopka. Tožnik pa s tožbo ne zahteva poplačila obveznosti, ki so bile priznane že v okviru stečaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek za 7. 3. 2018 delno plačanih 401,81 EUR in za 22. 10. 2018 delno plačanih 200,00 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna tožniku v 8 dneh plačati 3,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2016, zakonske zamudne obresti od 60,00 EUR za čas od 31. 10. 2016 do 23. 5. 2018, 75,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016, 63,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016, 68,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2017, 56,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017, 67,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017, 65,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017, 70,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017, 65,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017, 65,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017, 71,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2017, 61,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2017, 56,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2017, 62,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017, 67,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2017 in 73,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018. V presežku (za 60,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo, obrazloženo zoper njen ugodilni del (II. in IV. točka izreka) se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni. V pritožbi prereka ugotovitev sodišča, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, saj je sama konstantno oporekala dejanskemu stanju, kot ga je opisal tožnik, in kot pravni laik predlagala zaslišanje toženke in priče. S tem je povsem jasno, da je predlagala opravo naroka. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje nje kot stranke in predlaganih prič. Sodišče glede oprave naroka ni vezano na predlog strank. Ker bi sodišče moralo izvesti narok, pa ga ni, je storilo bistveno kršitev določb o pravdnem postopku. Sodba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava kot posledice zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je tožnik izvedena plačila iz časa po osebnem tečaju knjižil kot plačila iz časa pred osebnim stečajem, posledica tega pa je nepravilna višina zahtevka. Sodišče je tudi napačno ravnalo, ko ni upoštevalo njene navedbe v vlogi z dne 14. 11. 2018, saj je bila pozvana k odgovoru, pri tem pa ni navajala novih dejstev, saj je že v prejšnjih vlogah pojasnila, da je v postopku osebnega stečaja, prav tako je že v ugovoru zoper plačilni nalog navedla, da je tožnik priglasil svoje terjatve v postopku osebnega stečaja, kjer so bile terjatve tudi priznane in bi morale tako biti poplačane iz stečajne mase. Toženka v pritožbi dodaja še, da je dne 12. 12. 2018 poravnala znesek tožniku v višini 200,00 EUR, kar je pri odločitvi nedvomno potrebno upoštevati.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, so spori majhne vrednosti. Zanje veljajo posebne postopkovne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšen je tudi obravnavani primer. Ena izmed postopkovnih posebnosti v sporih majhne vrednosti je izjema od obligatornosti glavne obravnave, saj postopek poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Če sodišče po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala, sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodišče pri tem res ni vezano zgolj na izjavo strank, temveč tudi na lastno presojo, ali lahko o spornem dejanskem stanju odloči samo že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Pogoja za odločitev v zadevi brez razpisa naroka za glavno obravnavo sta torej dva: da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov (četudi je stranka predlagala še druge dokaze, pa sodišče oceni, da njihova izvedba ni potrebna) in da nobena od strank naroka ni zahtevala.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Kot je v sodbi pojasnilo sodišče prve stopnje, toženka ni uspela izkazati, da bi tožniku plačala več kot oba zneska, za katera je umaknil tožbo, in znesek, za katerega je prvostopenjsko sodišče v delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni navedla niti datumov posameznih plačil niti njihovih zneskov in namena, prav tako ni predložila nobenih blagajniških prejemkov, ki bi jih tožnik v primeru gotovinskega plačila moral izdati. Pri tem tudi ni navedla, da ji tožnik teh prejemkov ob plačilu ni izdal. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ni nikakršnega razloga, da bi sodišče izvajalo dodatne dokaze, saj toženka že trditvenega bremena za svoje navedbe ni zmogla. Ker toženka konkretnih navedb, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, ni podala, tega tudi ne bi mogla doseči niti s svojim zaslišanjem, saj dokazi služijo ugotavljanju resničnosti navedenih dejstev, ne pa šele njihovemu navajanju. Zato so bili njeni dokazni predlogi za zaslišanje nje kot stranke in prič pravilno zavrnjeni.

7. Ker je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, bi torej sodišče narok za glavno obravnavo razpisalo le, če bi ga katera od pravdnih strank zahtevala. Po ustaljeni sodni praksi1 gre pri tem za izrecno zahtevo razpisa naroka in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo takšno zahtevo. To velja ne glede na to, ali pravdna stranka nastopa prek pooblaščenca ali samostojno kot pravni laik. V konkretnem sporu takšne izrecne zahteve s strani toženke ni bilo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je odločilo brez razpisa naroka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila toženka glede navedb in dokaznih predlogov v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2018 že prekludirana, saj sta v sporih majhne vrednosti pravdni stranki z navajanjem dejstev in dokazov omejeni na dve pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Pritožnica sicer upravičeno opozarja, da v vlogi ni navajala novih dejstev, saj se je na poplačila iz stečajnega postopka pravočasno sklicevala že v prejšnjih pripravljalnih vlogah. Vendar pa so v tej zvezi njeni očitki o napačni uporabi materialnega prava neutemeljeni. Kot namreč izhaja iz izpiska terjatev in obresti na dan 2. 2. 2018 (list. št. A1) in kot je pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, je imel tožnik do toženke odprtih več terjatev, kot jih v tej pravdi iztožuje, in sicer poleg iztoževanih še obveznosti toženke za čas od 28. 2. 2012 do 31. 12. 2015.

9. Stečajni postopek vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale pred začetkom stečajnega postopka (252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Nad toženko se je začel postopek osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 24. 12. 2015, prva iztoževana terjatev pa je zapadla 30. 1. 2016. Tožnik torej s tožbo ne zahteva poplačila obveznosti, ki so bile priznane že v okviru stečaja. Tudi iz primerjave zneskov, navedenih v izpisku terjatev, posodobljenem končnem seznamu preizkušenih terjatev v stečajnem postopku (list. št. B6) in končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase (list. št. B7), je razvidno, da je tožnik pri iztoževanem denarnem zahtevku upošteval poplačila iz stečajnega postopka in tako ne gre za podvojeno poplačilo.

10. Neutemeljeno toženka v pritožbi uveljavlja, da je 12. 12. 2018 tožniku plačala še 200,00 EUR, saj je to že po izdaji prvostopenjske sodbe 27. 11. 2018. Plačila, opravljena kasneje, bo lahko toženka ugovarjala kvečjemu v morebitnem postopku izterjave.

11. Ker navedeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Glej npr. VSL Sodba II Cpg 988/2017 z dne 15. 12. 2017, VSL sodba II Cp 2836/2013 z dne 12. 2. 2014, VSL sodba II Cp 442/2009 z dne 6. 5. 2009 in VSC sodba I Cpg 49/2017 z dne 17. 3. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 450, 451, 452, 454
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 252

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNzkx