VSL Sklep IV Cp 1681/2019

Jedro

Predlagani in izrečeni ukrepi v okviru ZPND so namenjeni varovanju mladoletne hčere predlagateljice in nasprotnega udeleženca; med družinske člane v smislu prvega odstavka 2. člena ZPND pa vselej sodi sorodnik v ravni vrsti.

Če je otrok še tako močno razvojno ogrožen in ranljiv, če še tako potrebuje stabiliziranje in terapevtsko obravnavo, nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND.

Postopek po ZPND je, kot povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nujen in prednosten, torej bi moral biti hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (drugi odstavek 1. člena ZPND), so začasni. Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne bi smel biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Postopek v obravnavani zadevi žal ni bil tak, izdaja sklepa skoraj dve leti po vložitvi predloga nikakor ne ustreza zahtevam tretjega odstavka 22.a člena ZPND in žrtve nasilja ne varuje ustrezno. Kljub temu pa pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo dolgotrajnost postopka, niso relevantne za vsebinski preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa.

Do stopnje verjetnosti (nikakor do stopnje gotovosti) je izkazano fizično nasilje oziroma neprimerno ravnanje nasprotnega udeleženca, in sicer, da je bila A. A. z vrvico zvezana okoli podlakti leve roke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točkah I.a), I. b), I.c), I.d) in I.e) spremeni tako, da se predlog v tem delu zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za dobo osmih mesecev prepovedalo približevanje na razdaljo, manjšo od 200 metrov, domu in šoli hčere pravdnih strank A. A. ter devetim drugim krajem, kjer se deklica občasno zadržuje. Prepovedalo mu je navezovati stike z A. A. na kakršenkoli način in vzpostaviti vsakršno srečanje z njo. Za primer kršitve je določilo denarno kazen 500 EUR. V preostalem delu je predlog zavrnilo. Odločilo je še, da vsak udeleženec krije svoje stroške.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec. Ker v letih 2016 in 2017 udeleženca postopka nista več živela v zunajzakonski skupnosti, ju ni mogoče šteti kot družinska člana. Opozarja, da iz vrste postopkov pri policiji, tožilstvu, Centrih za socialno delo in sodišču izhaja, da 3. 6. 2017 hčerki ni storil nič žalega. Od tedaj ni imel stika z deklico, ocenjuje, da se mu s tem sklepom omejuje stike za skoraj tri leta.

Obsežno in na več mestih v obrazložitvi pritožbe opisuje, kako predlagateljica ravna z deklico, kako jo vzgaja, kje in kako šola, da nasprotnemu udeležencu prikriva informacije o njej. Zaključuje, da je predlagateljica tista, ki ogroža deklico. Dodaja, da na to kažeta tudi izpoved višjega kriminalista B. B., ki je bil zaslišan 4. 9. 2018, ter zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru na CSD X št. 06185-55/2018-3 s 14. 3. 2018.

Pritožnik povzema vsebino poročila policije z 20. 9. 2017, št. 2300/D3186675/K17839/2017/1625987, dopolnilnega izvedenskega mnenja dr. C. C. s 25. 7. 2017 in izpovedi istega izvedenca v kazenskih postopkih, dopolnilnega izvedenskega mnenja prof. dr. D. D. s 17. 9. 2018, poteka izvedenstva v zadevi Kpd 24362/2017 Okrajnega sodišča v Domžalah in sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani s 30. 3. 2019 o zavrženju ovadbe Kt/19245/2018/KZ/za zoper E. E. in F. F.

Opozarja, da je sodišče izvedlo več dokazov, še posebej listinskih, do katerih pa se ni opredelilo. Izpostavlja zapisnik CSD Y s 13. 11. 2018, ki priča o tem, da predlagateljica ogroža hčerko, ter poročilo CSD Y s 7. 10. 2016 o ugodnem poteku stikov pod nadzorom. Obsežno se opredeljuje do predlagateljičinega očitka, da je nasprotni udeleženec 23. 3. 2018 hodil po šoli v N. in strašil deklico ter razčiščevanju tega očitka in reakciji predlagateljice na to.

Nasprotni udeleženec izpostavlja prijateljske in druge vezi med predlagateljico, G. G. in H. H.

Pritožnik še dodaja, da iz sklepa ne more razbrati, od katerega dne dalje velja prepoved, hkrati pa se mu zdi narazumno, da se ne sme približati na razdaljo manjšo od 200 metrov, krajem, za katere predlagateljica ni predložila nobenih verodostojnih dokazov, da jih A. A. obiskuje. Opisuje, kako mu prepoved približevanja Pediatrični kliniki in Zdravstvenemu domu Y. preprečuje zdravstveno oskrbo.

3. Predlagateljica predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), kot pove že njegovo ime, določa ukrepe za preprečitev nasilja in za varstvo žrtev nasilja v družini. Kljub pritožbeni navedbi, da udeleženca postopka nista več izvenzakonska partnerja, višje sodišče nima nobenega pomisleka v utemeljenost uporabe ZPND. Odnos med predlagateljico in nasprotnim udeležencem niti ni relevanten¹, saj se predlog in sklep na predlagateljico vsebinsko sploh ne nanašata - predlagani in izrečeni ukrepi so namenjeni varovanju mladoletne hčere predlagateljice in nasprotnega udeleženca; med družinske člane v smislu 1. odstavka 2. člena ZPND pa vselej sodi sorodnik v ravni vrsti.

6. A višje sodišče poudarja drug vidik: če je otrok še tako močno razvojno ogrožen in ranljiv, če še tako potrebuje stabiliziranje in terapevtsko obravnavo², nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki podlago za izrečene ukrepe iščejo v potrebi A. A. po terapevtski obravnavi in skrbi, rehabilitaciji in zagotavljanju nadaljnjega uspešnega osebnostnega razvoja³, so torej materialnopravno napačni.

7. Ukrepi, kakršne je v obravnavanem primeru izreklo sodišče prve stopnje, naj varujejo žrtev nasilja tako, da povzročitelju nasilja za največ eno leto prepovedo (vsak) stik z žrtvijo. A sedež odločanja o vzgoji in varstvu ter otrokovih stikih (in z njimi povezanimi koristmi otroka) je in mora biti (ne)pravdni postopek za ureditev stikov ali/in vzgoje ter varstva. Tak postopek med udeležencema tega postopka teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi P 1717/2015-IV in tam je bila 13. 11. 2018 izdana začasna odredba, na podlagi katere stiki med deklico in nasprotnim udeležencem ne potekajo. Pritožbeni očitek, da zaradi izpodbijanega sklepa pritožnik skoraj tri leta ne bo imel stikov s hčerko, tako ni utemeljen. Od 13. 11. 2018 nima stikov na podlagi sklepa P 1717/2015-IV s 13. 11. 2018 v zvezi s sklepom P 1717/2015-IV-340 s 17. 1. 2019. Zakaj stikov ni bilo pred tem (in po zadnjem stiku, ki je bil 3. 6. 2017) sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, a že po naravi stvari sklep z 9. 5. 2019 ne more biti razlog za neizvrševanje stikov pred njegovo izdajo.

8. V postopku za ureditev vzgoje in varstva ter stikov bo sodišče natančno raziskalo, kakšna vzgoja in varstvo ter kakšni stiki so A. A. v korist, kje koreninita dekličina stiska in razvojna ogroženost, pa tudi, ali predlagateljica ustrezno izvršuje vzgojo in varstvo. Okoliščina, ali hčerko pravdnih strank ogroža tudi predlagateljica in kako, ki jo z obsežnimi trditvami o šolanju in usmerjanju hčerke kot učenke s posebnimi potrebami, o neodpravljanju inkontinence, o izolaciji od okolja, o materinih zmožnostih prepoznavanja dekličinih potreb in njenih zmožnostih ločevanja med otrokovimi potrebami in materinimi željami … natančno obravnava pritožba, torej za odločitev o predlogu po ZPND zoper očeta ni pravno pomembna in je pritožbeno sodišče ne obravnava.

9. Postopek po ZPND pa je, kot povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nujen in prednosten, torej bi moral biti hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (2. odstavek 1. člena ZPND), so začasni. Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne bi smel biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Postopek v obravnavani zadevi žal ni bil tak, izdaja sklepa skoraj dve leti po vložitvi predloga nikakor ne ustreza zahtevam 3. odstavka 22.a člena ZPND in žrtve nasilja ne varuje ustrezno. Kljub temu pa pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo dolgotrajnost postopka, niso relevantne za vsebinski preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa, zato se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne bo opredeljevalo.

10. Nepotrebno je pritožbeno izpostavljanje ugotovitev izvedencev o očitkih spolnega nasilja nasprotnega udeleženca in očitkih, da je nasprotni udeleženec hčerko ogrožal s prisotnostjo na šoli 22. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da očitano spolno nasilje ni dokazano.⁴ Obrazložilo je tudi, da dvomi (kar pomeni ne ugotavlja s stopnjo verjetnosti), da bi deklica v obdobju od 22. 3. 2018 nasprotnega udeleženca nepričakovano srečala v šoli (ali da bi jo tam kakorkoli ogrožal).⁵ Pritožbeno sodišče dokazno oceno v tem delu v celoti sprejema; predlagateljica, ki v odgovoru na pritožbo sicer obsežno polemizira z navedbami pritožbe, pa dokazne ocene sodišča prve stopnje (ki ji v tem delu ni v prid) niti ne izpodbija.⁶ Do obsežnih pritožbenih trditev o spolni zlorabi, z njo povezani posttravmatski stresni motnji, prisotnosti oziroma odsotnosti nasprotnega udeleženca v šoli in dokazi o teh vprašanjih se zato pritožbeno sodišče natančneje ne opredeljuje.

11. Sodišče prve stopnje pa je s stopnjo verjetnosti (nikakor s stopnjo gotovosti) pritrdilo trditvam predlagateljice, da je bila deklica 3. 6. 2017 deležna nekega fizičnega nasilja oziroma neprimernega ravnanja nasprotnega udeleženca, in sicer, da je bila z vrvico zvezana okoli podlakti leve roke, kjer je bila naslednji dan razvidna modrica in blaga odrgnina ter zdrgnjena koža. Do takšnega zaključka je (kljub dokazom, na katere se sklicuje pritožnik) sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedi dežurnega zdravnika I. I., ki je A. A. pregledal 4. 6. 2017⁷, izvida pregleda Ginekološke ambulante s 4. 6. 2017 in izpovedi dekličine tedanje pediatrinje J. J. o modrici in blagi odrgnini zapestja.⁸ Dokazni oceni teh izvedenih dokazov pritožnik ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa tudi v luči drugih izvedenih dokazov⁹ pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je do stopnje verjetnosti (nikakor do stopnje gotovosti) izkazano fizično nasilje oziroma neprimerno ravnanje nasprotnega udeleženca, in sicer, da je bila A. A. z vrvico zvezana okoli podlakti leve roke.

12. Glede na njeno nesporno razvojno ranljivost, opisano zadošča za izrek ukrepa prepovedi približevanja njenemu domu, domu starih staršev, apartmaju, kjer deklica preživlja počitnice in Z., kjer se šola, približevanja deklici na kakršenkoli način ter prepovedi vzpostaviti kakršnokoli srečanje z njo.

13. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da je prepoved približevanja na razdaljo, manjšo od 200 metrov, ostalim krajem, kjer naj bi se A. A. po trditvah predlagateljice zadrževala občasno (Pionirski dom, Plesna zvezda, Športno društvo ..., Šola ..., Zdravstveni dom ..., Pediatrična klinika in plaža od pristanišča v Zabratiji do pristanišča mesta Umag), preobsežna, nepotrebna z vidika varovanja žrtve (glede na v 9. in 10. točki tega sklepa obrazloženo) ter pretirano posega v pravice nasprotnega udeleženca (200 m od pediatrične klinike je vrsta medicinskih ustanov; tudi drugi kraji so visoko frekventni). Pritožnik najprej utemeljeno opozarja, da predlagateljica tega, da in kdaj se A. A. zadržuje na zgoraj omenjenih krajih, ni dokaz(ov)ala. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako bi tožnik s približevanjem zgoraj opisanim krajem na razdaljo, manjšo od 200 m, lahko ogrozil A. A. Do stopnje verjetnosti ugotovljeno nasilje oziroma neprimerno ravnanje pa tudi ni bilo takšne narave, da bi deklici grozila nevarnost, če bi se pritožnik omenjenim krajem približal, ob tem, ko mu je prepovedano vzpostaviti vsak stik z A. A.

14. Na pritožbene trditve o veljavnosti izrečenih ukrepov je višje sodišče delno dogovorilo v 6. točki obrazložitve zgoraj. Pritožbena dilema, od katerega dne dalje veljajo, je navidezna, prepoved velja za naprej (na čas pred izdajo sklepa se pač ne more nanašati). Ker lahko začne udeleženec, zoper katerega je ukrep po ZPND izrečen, ukrep izvrševati šele tedaj, ko se z njim seznani, je v večinski sodni praksi višjih sodišč sprejeto stališče, da izrečeni ukrep velja od takrat, ko je bil nasprotni udeleženec seznanjen z odločbo, torej od takrat, ko mu je bila vročena.¹⁰ Pritožbeno sodišče za odstop od takšne razlage ne vidi podlage. Razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo odločitev, da se ukrepi izrečejo za 8 mesecev, pritožnik opredeljeno ne nasprotuje, višje sodišče pa jih sprejema.

15. Pritožbeno sodišče še opozarja, da se je glede na nižji standard materialne resnice, ki je imanenten postopkom po ZPND, treba v tej fazi postopka vzdržati vsakršnih pravnih in moralnih sodb¹¹, ki bi lahko za prihodnje onemogočile normalno vzpostavitev odnosov med očetom in hčerko. Tako je vsekakor na mestu previdnost sodišča prve stopnje, ki je izrecno odločilo, da izrečene prepovedi ne veljajo za morebitne stike med A. A. in nasprotnim udeležencem, določene v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1717/2015-IV.

16. Glede na opisano, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za približevanje krajem, navedenim v točkah a., b., c., d. in e. I. točke izpodbijanega sklepa, zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 22a. člena ZPND). Pritožba v preostalem izpodbijanem delu ni utemeljena, razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 22a. člena ZPND). Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja. Na podlagi 1. odstavka 22a. člena ZPND je višje sodišče odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Pa vendarle višje sodišče pojasnjuje, da se za družinske člane v smislu ZPND štejejo osebe iz 1. odstavka 2. člena tudi, če (oziroma po tem ko) sta razmerje ali skupnost prenehala (2. odstavek 2. člena ZPND).
² In v to, da vse zapisano velja za A. A., pritožbeno sodišče ne dvomi.
³ Gre za prepis razlogov sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1717/2015-IV s 17. 1. 2019.
⁴ 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa: … dr. D. D. značilnih in s strani zdravnikov in psihologinje opisanih simptomov travmatiziranosti, ki bi sledili izkušnji posega v spolno in intimno integriteto otroka, pri mld. A. A. ni zaznala, očitanega (spolnega) nasilja s strani nasprotnega udeleženca, o katerem deklica sicer izpoveduje (ter doda z risbicami), ne more potrditi … Sodišče tudi ne more slediti predlagateljici glede izpovedovanja mld. A. A., da naj bi jo nasprotni udeleženec tega dne vrgel v vrečo za smeti, ki jo je zavezal z vrvico z „mašnico“ na vrhu ...
⁵ Druga polovica obrazložitve 22. točke izpodbijanega sklepa.
⁶ Odgovor na pritožbo je sicer mišljen kot izrazito obrambno sredstvo, saj pritožnikov nasprotnik (ki na pritožbo odgovarja), ker je z izpodbijano odločbo uspel, ne more imeti interesa za izpodbijanje odločbe. A ni vedno tako. Lahko se namreč zgodi, da so v izpodbijani odločbi ugotovitve, ki bi bile ob drugačnem pravnem stališču, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, za stranko, ki je z izpodbijano sodbo na prvi stopnji sicer uspela, usodno neugodne. In če pritožbeno sodišče sprejme tako pravno stališče, je ob takih dejanskih ugotovitvah (ki jih mora pritožbeno sodišče, ker niso bile izpodbijane, vzeti za podlago svoje odločbe) jasno, da bo pritožnikov nasprotnik propadel, ne da bi imel možnost pritožbenega izpodbijanja zase neugodnih dejanskih ugotovitev (in kršitev postopka). Prikrajšan bi torej bil za pravico do pritožbe, hkrati pa bi bil v neenakopravnem položaju. Pritožnikovemu nasprotniku je zato takrat treba priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne dejanske ugotovitve ter uveljavlja kršitve postopka, storjene v zvezi s tem, če jih ne, pa mora pritožbeno sodišče, ker niso bile izpodbijane, vzeti za podlago svoje odločbe.
⁷ 19. in 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dežurni zdravnik je opazil travmiranost punčke in njen strah pred moškimi (pred njim in reševalcem).
⁸ 19. in 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁹ dr. C. C. v dopolnilnem kliničnopsihološkem izvedenskem mnenju s 25. 7. 2017 (priloga C 4 v spisu) med drugim res oceni, da je verjetnost takšnega dejanja nasilja (ne pojasni natančneje, o katerem od očitanih dejanj govori) z očetove stvari izjemno majhna, a po drugi strani opozori, da je ugotavljanje izpostavljenosti nasilnemu ravnanju s strani očeta izjemno oteženo zaradi dekličinih razvojnih primanjkljajev in njene nezmožnosti funkcioniranja v odsotnosti matere.
¹⁰ Sklepa VSL IV Cp 916/2014 in IV Cp 3121/2015.
¹¹ Prim. sklep VSL IV Cp 742/2011.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1644/2022
• VSL Sklep IV Cp 1354/2021
• VSL Sklep IV Cp 662/2023