VSL Sodba I Cp 930/2019

Jedro

Med strankama je bilo ob nastopu zavarovalnega primera dogovorjeno, da tožnik po popisu škode sam poišče izvajalca za njeno odpravo in od zavarovalnice zahteva refundacijo plačanega zneska. Bistvo spora je v višini s strani izvajalca obračunanih del, ki po oceni toženke odstopajo od običajne vrednosti sanacije primerljivih poškodb po oceni njihovega cenilca oziroma glede na cene obrtne zbornice. Ker morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic ravnati pošteno, je, ob večjem razhajanju med s strani tožnika pridobljenim računom za opravljena dela in njihovo vrednostjo po oceni zavarovalnice, tožnikovo dokazno breme, da izkaže, kaj zajemajo po računu obračunana in plačana dela. Ker specifikacije slednjih ni predložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zneska 1.864,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2014 dalje do plačila in mu naložilo, da toženki povrne 1,20 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je v okviru predhodnega reševanja odškodninskega zahtevka toženkin cenilec opravil ogled nastale škode, vendar v zapisniku ni navedel niti približne stroškovne ocene potrebnih del za sanacijo. Dogovorjeno je bilo, da tožnik sam najde izvajalce in toženki posreduje račun. Ker ni strokovnjak, ni vedel, kaj toženka od njega pričakuje in kakšna mora biti cena sanacije. Da bi morala biti ta primerljiva s cenami obrtne zbornice, mu ni bilo rečeno. Toženka bi ga morala opozoriti na cenovno omejitev sanacije. Nerazumen je bil njen poziv na posredovanje računa, ki naj vsebuje realen obseg škode in ceno. Sodna praksa je zavzela stališče, da je pomembno, kdaj lahko toženka kot profesionalna organizacija na podlagi predloženih podatkov sprejme ustrezno oceno o višini svoje obveznosti. To bi v konkretnem primeru lahko storila takoj po ogledu cenilca in bremena stroškov sanacije ne bi prelagala na tožnika. Toženki je predložil ustrezno specificiran račun, ki vsebuje sedem postavk, iz katerih je bilo jasno mogoče razbrati opravljene storitve, njihov obseg in količino porabljenega materiala. Glede računa podjetja A., s. p., je bilo poudarjeno, da izvajalec elektro in strojnih instalacij ne more sanirati nastale škode v celoti. Med strankama ni bilo sporno, da sta izvajalca odpravila škodo, katere obseg in obstoj nista bili sporni. Sodišče je materialnopravno zmotno presodilo, da je predmet spora ugotavljanje prave cene storitev, čeprav je tožnik temu nasprotoval, do njegovih trditev pa se ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višina zahtevka je bila natančno opredeljena in utemeljena s predloženimi dokazi. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti, med katere glede na vrednost spornega predmeta sodi tudi obravnavani, je odločbo sodišča mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Do pritožbenih navedb, v katerih tožnik ponavlja svoje trditve o poteku predhodnega postopka pri zavarovalnici, ki med strankama niti niso bile sporne, so pa dejanske narave, se pritožbeno sodišče zato ne bo opredeljevalo.

6. Med strankama je bilo ob nastopu zavarovalnega primera dogovorjeno, da tožnik po popisu škode sam poišče izvajalca za njeno odpravo in od zavarovalnice zahteva refundacijo plačanega zneska. Bistvo spora je v višini s strani izvajalca obračunanih del, ki po oceni toženke odstopajo od običajne vrednosti sanacije primerljivih poškodb po oceni njihovega cenilca oziroma glede na cene obrtne zbornice. Ker morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic ravnati pošteno, je, ob večjem razhajanju med s strani tožnika pridobljenim računom za opravljena dela in njihovo vrednostjo po oceni zavarovalnice, tožnikovo dokazno breme, da izkaže, kaj zajemajo po računu obračunana in plačana dela. Ker specifikacije slednjih ni predložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zgolj dejstvo, da je tožnik v predhodnem postopku zavarovalnici predložil specifikacijo, ga njegovega dokaznega bremena v sodnem postopku ne more razbremeniti.

7. Sodišče pri svoji odločitvi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je razloge za svojo odločitev ustrezno pojasnilo in se opredelilo do vseh bistvenih trditev. Ni mogoče pritrditi tožnikovi tezi, da predmet spora ni ugotavljanje prave cene storitev, saj tožnik uveljavlja plačilo zavarovalnine za nastalo škodo (v neporavnanem delu), torej mora izkazati, da se je plačani znesek nanašal zgolj na škodo, zajeto s sklenjenim zavarovanjem, in ne na morebitna dodatna dela, ki niso povezana z zavarovalnim primerom. Tudi ob dogovoru, da mu bo zavarovalnica škodo povrnila po predloženem računu, mora biti slednji seveda ustrezen razumno potrebnemu znesku za sanacijo škode. Če je slednjo odpravljalo več izvajalcev, mora biti v takšnem okviru skupni seštevek teh zneskov.

8. Nejasno je pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zadevi VSL I Cp 590/2011. Gre za neprimerljivo zadevo, saj je sodišče v njej obravnavalo problem zastaranja in je v tej zvezi ugotavljalo trenutek, ko zavarovalnica pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih lahko presodi obstoj obveznosti iz zavarovalne pogodbe. V konkretnem primeru tek roka iz 943. člena OZ ni sporen, zato je sklicevanje na omenjeno sodno prakso neustrezno.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka materialnih stroškov ni specificirala, pavšalni znesek v višini 20 EUR pa ji, ker je ni zastopal pooblaščeni odvetnik, ne pripada, poleg tega njeni stroški za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 450/2010
• VSC sodba Cp 633/2016
• Sodba II Ips 565/2006