VSL Sodba II Cp 1122/2019

Jedro

Kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, je bil končan s sodbo, s katero je bila obtožnica zavrnjena. To bi bila sicer podlaga za odškodninski zahtevek zaradi neutemeljeno odvzete prostosti po 1. točki prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), če ne bi obstajale okoliščine, zaradi katerih po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik nima pravice do povrnitve škode.

Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost.

Ocena sodišča prve stopnje, da je sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je bil v kazenskem postopku priprt, je tako utemeljena. Kljub oprostilni sodbi zato do povrnitve morebitno nastale škode zaradi prestanega pripora – ob izostanku elementa protipravnosti – ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 45.000,00 EUR in mu povrniti predpravdne in pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila; odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 826,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik (osebno) vložil pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je bil julija 2015 po krivem v zaporu. Dne 10. 1. 2015 je dobil vabilo na zaslišanje za 21. 1. 2015. Ker je voznik tovornega vozila v mednarodni špediciji, je bil takrat nenehno službeno odsoten v tujini. Ker je vedel, da se zaslišanja ne bo mogel udeležiti, je odšel na sodišče tri dni prej in prosil sodnico, če bi bilo lahko zaslišanje že tedaj, čemur ta ni ugodila, zaradi odsotnosti javnega tožilca. Mu je pa pojasnila, naj napiše opravičilo za narok 21. 1. 2015. Opravičilo je napisal in dodal tudi svojo telefonsko številko, na katero je dosegljiv dan in noč. Opravičilo je oddal v sprejemni pisarni, kjer so mu tri punce obljubile, da ga bodo poklicale, če bo dobil novo vabilo, a ga nikoli niso. Iz povedanega je razvidno, da se ni izmikal sodišču, tja je odšel celo tri dni pred razpisanim narokom, pa tudi kriv ni bil. Izgubil je službo, zdravje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker naj bi bil neupravičeno priprt v kazenskem postopku, ki se je končal s sodbo, s katero je bila obtožnica zavrnjena. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, je bil, kot rečeno, končan s sodbo, s katero je bila obtožnica zavrnjena. To bi bila sicer podlaga za odškodninski zahtevek zaradi neutemeljeno odvzete prostosti po 1. točki prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), če ne bi obstajale okoliščine, zaradi katerih po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik nima pravice do povrnitve škode.¹ Tožnik je bil na podlagi sklepa z dne 10. 6. 2015 v priporu od 2. 7. do 22. 7. 2015, odreditev pripora pa je bila posledica njegovega izmikanja sodnim vabilom, torej lastnega nedovoljenega ravnanja, v smislu določbe drugega odstavka 307. člena ZKP.²

7. Sodišče prve stopnje je iz podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da je kazensko sodišče, pred odreditvijo pripora, poskušalo z milejšimi ukrepi zagotoviti obtoženčevo (tožnikovo) navzočnost na glavni obravnavi. Ugotovilo je, da je glede naroka z dne 22. 1. 2015 kazenskemu sodišču res poslal opravičilo, vendar brez dokazov o upravičeni odsotnosti, zato sodišče njegovega izostanka ni opravičilo. Pa tudi če bi se štelo, da je tožnik z naroka z dne 22. 1. 2015 upravičeno izostal, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ni z ničemer opravičil svojih nadaljnjih odsotnosti. Kazensko sodišče je skušalo zagotoviti njegovo prisotnost še na narokih 12. 2. 2015, 12. 3. 2015, 21. 5. 2016 in 10. 6. 2016, tudi s prisilnimi privedbami, ki pa so bile vse neuspešne. Na znanih naslovih tožnik ni bil dosegljiv; kljub temu, da je v opravičilu (priloga B 27)³ obljubil, da se bo sodišču javil takoj, ko bo mogoče, tega v petih mesecih ni storil, niti se ni javljal na klice na telefonsko številko, ki jo je posredoval sodišču z istim opravičilom. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami tožnik kaj drugega ne izkaže.

8. Ocena sodišča prve stopnje, da je sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je bil v kazenskem postopku priprt, je tako utemeljena. Kljub oprostilni sodbi zato do povrnitve morebitno nastale škode zaradi prestanega pripora – ob izostanku elementa protipravnosti – ni upravičen.⁴ Sodišče prve stopnje je v posledici tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

9. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost.
² Če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena tega zakona, sme senat odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi.
³ Glede izostanka na naroku dne 22. 1. 2015.
⁴ Primerjaj sodba II Ips 215/2000.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1006/2008
• VSC Sklep I Kp 46164/2018
• Sodba I Ips 13/2002