VSL Sodba II Cp 804/2019

Jedro

Pohodna površina zaradi obsega poškodb ni več omogočala varne uporabe in ni ustrezala standardom normalne pohodne površine.

Zaradi oškodovančeve seznanjenosti s stanjem pohodne površine je sodišče ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 %.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse kršitve iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da za nastanek škodnega dogodka ni odgovorna, saj je do njega prišlo izključno zaradi neustreznega ravnanja tožnika. Ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da javna površina ni bila ustrezno vzdrževana. Izpostavlja nasprotujoči si izpovedbi tožnika glede nastanka škodnega dogodka. Padca ni videla nobena priča, tožnik pa dogodek opisuje različno in zato neverodostojno ter neprepričljivo. Padec je mogoče pripisati tožnikovi nerodnosti in naključju. Sodišče vzročne zveze niti ni ugotavljalo, temveč jo je kar predpostavilo brez vsakršnega dokaza, ki bi jo potrjeval. Do tožnikovega padca je prišlo zaradi njegove slabše in nesigurne hoje, ali pa zaradi nerodnega spotika, ki se ni zgodil zaradi luknje v tleh ali zaradi granitnih kock. Za izruvane granitne kocke je tožnik vedel že daljši čas pred padcem. Ko je sedel na klopci in čakal reševalno vozilo, pa jih je celo videl. Pri hoji je bil popolnoma nepazljiv, opustil je vsakršno skrbnost, ki se od njega pričakuje. Pritožnica izpostavlja sodbo II Cp 3559/2009, iz katerega izhaja, da je vdolbina (30 x 40 cm in globine 5 cm) običajen pojav na robovih cestišč in sodi v predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov. Iz sklepa II Cp 2949/2015 pa izhaja, da v mestnem okolju pešec ne more pričakovati povsem nepoškodovanih pohodnih površin. Neprepričljiv in tudi zmoten je zaključek sodišča, da je bila navedenega dne svetloba difuzna. Takšna izjava je v nasprotju s splošnim prepričanjem in izjavo tožnika, ki je povedal, da se je padec zgodil okoli 13.00 ure, vreme pa je bilo sončno in suho. Tožnik je bil v času škodnega dogodka obut v plastične cokle (crocse), ki so nedvomno nerodni in so še dodatno pripomogli k tožnikovemu padcu.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo razveljavi in zahtevek tožnika zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata:

– tožnik se je 9. 4. 2014 spotaknil ob izruvan tlakovec na javni površini in stopil v luknjo ter se pri padcu poškodoval;

– na pomoč mu je priskočil reševalec, ki je prišel ponj, da bi ga odpeljal na dializo;

– v času škodnega dogodka je bilo na javni površini večje število izruvanih kock, in sicer vsaj 15, posledično pa tudi več lukenj.

6. Sodišče je na podlagi teh ugotovitev zaključilo, da pohodna površina zaradi obsega poškodb ni več omogočala varne uporabe in ni ustrezala standardom normalne pohodne površine. Temu stališču v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Fotografije, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi prvo sodišče (A 36 do A 40), zelo jasno izkazujejo obseg poškodb pohodne javne površine. Toženka dejstvu, da so bile kocke izruvane na mestu, kjer je tožnik padel, in da je bila tam večja luknja, niti ni ugovarjala. Pohodna površina, kjer je tožnik padel, predstavlja prostor med bloki, nekakšno notranje dvorišče med njimi, kjer se pešci sprehajajo, posedejo po klopcah, tam se igrajo tudi otroci. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da poškodovanost pohodne površine, kot izhaja iz priloženih fotografij, ne omogoča varne hoje, čeprav pešci vedo, da na posameznih delih manjkajo tlakovci. Vendar pa glede na tako velik obseg poškodb ni mogoče od njih pričakovati, da bodo na stanje pohodne površine ves čas pozorni.

7. Pritožbeno opozarjanje na kontradiktornost v izpovedbi tožnika ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Povsem življenjsko je, da se zaradi hitrega odvijanja dogodka oseba ne more spomniti, ali se je prej spotaknila ob izruvan tlakovec in nato stopila v luknjo ali pa je dogodek potekal ravno obratno. Poleg tega je tožnika po vložitvi tožbe zadelo več kapi, zato je tudi sodišče prve stopnje njegovo zaslišanje opravilo dvakrat.

8. Samega padca res ni videla nobena priča, vendar pa je D. D., ki je tožniku po padcu pomagal, izpovedal, da so na mestu padca manjkale kocke. Ne drži posplošeno pritožbeno zatrjevanje, da sodišče vzročne zveze sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je v točkah 22 do 25 prepričljivo obrazložilo obstoj vzročne zveze med neustrezno pohodno površino in tožnikovim padcem. Ugotovitev prvega sodišča pa pritožba konkretizirano ne uspe izpodbiti.

9. Pritožnica izpostavlja sodno prakso, ki pa za obravnavani primer ni uporabljiva, saj gre za bistveno različne zadeve. V zadevi II Cp 3559/2009 so bili poškodovani robovi cestišč, v zadevi I Cp 2949/2005 pa je obstajala na pohodni površini minimalna plitva vdolbina. Poškodovanost pohodne površine, ki jo prikazujejo predložene fotografije, pa je bistveno obsežnejša in je ni moč uvrstiti v krog prej izpostavljenih primerov.

10. Pritožba opozarja tudi na tožnikov soprispevek k nastanku škode. Tega je prvo sodišče tudi upoštevalo, saj je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen le do 60 %. Upoštevalo je, da je bil tožnik s poškodovanostjo pohodne površine seznanjen, saj je pred škodnim dogodkom dalj časa sedel na klopci, ki se je nahajala relativno blizu poškodovane površine. Pritožnica pa ni konkretizirano izkazala, da naj bi k škodnemu dogodku dodatno prispevala tudi tožnikova obutev, saj zgolj posplošeno navaja, da je tovrstna obutev nerodna za hojo.

11. Sodišče prve stopnje ni polagalo posebne pozornosti tožnikovim zatrjevanjem o difuznosti svetlobe, na tem niti ni gradilo svoje odločitve. Za prvo sodišče je bila bistvena poškodovanost pohodne površine in ugotovitev, da ta ne ustreza več standardom normalne pohodne površine, ni pa se osredotočilo na tožnikova zatrjevanja o difuzni svetlobi in posledični zlitosti kock z ostalo površino. Celo nasprotno, zaradi njegove seznanjenosti s stanjem pohodne površine je ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

12. Pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Skladno z določbo 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 448/2019
• VSM Sodba I Cp 452/2017
• VSC Sodba Cp 438/2017