VSL Sodba II Cp 993/2019

Jedro

Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neprofesionalnega ravnanja njegovega pooblaščenca, odvetnika G. G., v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju prvotni postopek), ki je ob vložitvi izrednega pravnega sredstva namesto neposredne revizije vložil predlog za njeno dopustitev ter s tem onemogočil preizkus sodbe pred Vrhovnim sodiščem.

Po določilu 370. člena v času vložitve tožbe v prvotnem postopku veljavnega ZPP je bilo revizijo mogoče zahtevati zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, taksativno naštetih v 1. točki citiranega člena, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjenih pred sodiščem druge stopnje, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v tem postopku ni postavil trditev, da bi bil z revizijo uspešen zaradi procesnih kršitev, storjenih pred sodiščem prve ali druge stopnje, niti ni izrecno grajal uporabljenega materialnega predpisa. Njegovo izhodišče, da je bila odločitev sodišč prve in druge stopnje v prvotnem sporu glede trenutka, ko je izvedel za obseg škode in njene posledice, napačna, saj je za diagnozo izvedel kasneje, sodi na področje dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zneska 76.114,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 dalje in mu naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka, in sicer toženki v višini 3.927,20 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 2.048,98 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Poudarja, da je za odločitev bistveno, ali je v primarni pravdi zaradi posledic poškodbe sploh lahko kvalitetno odločal o svojih pravicah. Z odločbo CSD s 25. 2. 2013 mu je bila odvzeta poslovna sposobnost zaradi slabega zdravstvenega stanja, ki je nastalo nekaj let pred tem, zato bi morala biti odgovornost njegovih pravnih zastopnikov večja. Zastaranje bi lahko pričelo teči šele 13. 11. 2006, ko mu je bila diagnosticirana posttravmatska demenca. Sodišče mu neupravičeno očita, da se niso pravočasno ugotovili znaki trajnih poškodb, saj je bil krajevno in časovno neorientiran. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženka in stranski intervenient ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neprofesionalnega ravnanja njegovega pooblaščenca, odvetnika G. G., v pravdni zadevi III P 3644/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju prvotni postopek), ki je ob vložitvi izrednega pravnega sredstva namesto neposredne revizije vložil predlog za njeno dopustitev ter s tem onemogočil preizkus sodbe pred Vrhovnim sodiščem. Ocenjuje, da bi z izrednim pravnim sredstvom uspel, saj je bil njegov tožbeni zahtevek na prvi in drugi stopnji sojenja napačno zavrnjen zaradi zastaranja. To ni moglo pričeti teči pred 13. 11. 2006, ko mu je bila na invalidski komisiji postavljena diagnoza posttravmatska demenca.

6. Po določilu 370. člena v času vložitve tožbe v prvotnem postopku veljavnega ZPP je bilo revizijo mogoče zahtevati zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, taksativno naštetih v 1. točki citiranega člena, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjenih pred sodiščem druge stopnje, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v tem postopku ni postavil trditev, da bi bil z revizijo uspešen zaradi procesnih kršitev, storjenih pred sodiščem prve ali druge stopnje, niti ni izrecno grajal uporabljenega materialnega predpisa. Njegovo izhodišče, da je bila odločitev sodišč prve in druge stopnje v prvotnem sporu glede trenutka, ko je izvedel za obseg škode in njene posledice, napačna, saj je za diagnozo izvedel kasneje, sodi na področje dejanskega stanja.¹ Razloge sodišča prve stopnje, da s tako zastavljeno revizijo ne bi mogel uspeti, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Neutemeljene in deloma nerazumljive so pritožbene navedbe, ki opozarjajo na pomen 20. 9. 2013 odvzete poslovne sposobnosti. Tožnik trditev, da po nesreči in ob vložitvi tožbe zaradi svojega psihičnega stanja ni bil sposoben zasledovati svojih koristi, zaradi česar mu je bila naknadno odvzeta poslovna sposobnost, ni podal. Dokazni postopek tega tudi ni potrdil, saj je bil tožnik tako v prvotni kot v tej pravdi zaslišan in se je sodišče lahko prepričalo, da je podrobno seznanjen z vsebino postopka in njegovim namenom. Pritožbene trditve, podane na ravni pavšalnega zatrjevanja, da tožnik ni bil časovno in krajevno orientiran, kar naj bi vplivalo na trenutek vložitve tožbe, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega jim glede na izvedeni dokazni postopek tudi ni mogoče slediti.²

8. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel in odgovora na pritožbo nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Iz predloženih sodb v prvotnem postopku (P 3644/2006-III z 20. 9. 2013 in I Cp 3309/2013 z 22. 1. 2014) je razvidno, da sta obe sodišči vsebinsko obravnavali ugovor tožnika, da je za posledice bolezni izvedel s postavitvijo diagnoze posttravmatska demenca 13. 11. 2006, vendar sta zavzeli stališče, da je tožnik za obseg škode, ki mu je nastala, vedel že 13. 10. 2003, ko mu je bila postavljena diagnoza postkomocijski sindrom, ki je zajela vse zdravstvene težave, opisane tudi v tožbi.
² Okrožno sodišče v Ljubljani je v zadevi P 3644/2006-III v 22. točki sodbe zapisalo: „Tožnik je namreč v svoji izpovedi tudi prepričljivo pojasnil, zakaj je tožbo vložil šele v letu 2006. Izpovedal je, da je že kmalu po nezgodi vložil zahtevek pri zavarovalnici X. (glej priloga A4), ki je bil zavrnjen (glej dopis zavarovalnice z 22. 4. 1998 – priloga A6), zato se je zaradi vložitve odškodninske tožbe obrnil na odvetnika P. P. Ta je založil spis in tožbe ni vložil, pri tem pa ga je še zavajal, da bo stvar uredil. Zato je mislil, da je tožba vložena in da čaka na obravnavo. Šele leta 2004 oziroma 2005 je izvedel, da tožba ni bila vložena in se je nato preko brezplačne pravne pomoči obrnil na odvetnika G. G.“ Tudi v tem postopku pri tožniku težav s časovno in krajevno dezorientiranostjo ni bilo zaznati.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2080/2012
• VSL Sodba in sklep I Cp 1358/2020
• VSL sodba II Cp 1881/2013